Vsako leto, ko pride prvi pravi vročinski val, se začne ista zgodba. Mediji objavljajo opozorila, vremenske aplikacije obarvajo Slovenijo v oranžno ali rdeče, na družbenih omrežjih pa se začne tekmovanje, kdo bo objavil višjo temperaturo. 35. 36. 37. Nekdo napiše, da je to noro, drugi se spomni, da je bilo tako že včasih, tretji pa pripomni, da je poletje pač poletje. In mogoče je res. Za nekatere.
- Preden greš na sprehod s psom, se sezuj in preizkusi kako vroč je asfalt
- Poletne temperature v avtu / kaj se zgodi s plastenko, če jo pustiš v avtu na soncu
- Meni je vroče / kaj pa delavcem, ki delajo cele dneve na vročem soncu
Če imaš doma klimo, lahko vročino precej enostavno odmisliš. Zapreš rolete, vklopiš hlajenje in počakaš, da mine. Če imaš možnost dela od doma, je še toliko lažje. Če imaš avto s klimo, se v vročini premikaš iz ene klimatizirane točke v drugo. Stanovanje, avto, trgovina, restavracija, hotel. Vmes pa mogoče še kakšen skok v morje. Toda vsi nimajo te možnosti.
Za starejšega človeka, ki živi sam v stanovanju pod streho in nima klimatske naprave, je 35 stopinj nekaj povsem drugega. Njegovo telo se z vročino težje spopada, morda ima zdravstvene težave, morda jemlje zdravila, zaradi katerih je še bolj občutljiv. In če nima nikogar, ki bi ga poklical, lahko dnevi vročine postanejo zelo dolgi.
Zato me vsako leto znova zmoti, kako hitro vse skupaj skrčimo na nasvet pijte dovolj vode. Kot da je to rešitev za vse. Kot da je človek sam odgovoren za to, da bo preživel razmere, na katere pogosto nima nobenega vpliva.
Še bolj nenavadno je, ko se o vročini pogovarjamo iz klimatiziranih prostorov, medtem ko zunaj ljudje normalno opravljajo svoje delo. Nekdo mora položiti asfalt, nekdo mora odpeljati smeti, nekdo mora delati na gradbišču, nekdo mora dostaviti paket. Vse to se dogaja tudi takrat, ko termometer kaže 35 stopinj.
Tukaj se pokaže ena precej neprijetna lastnost naše družbe. Zelo hitro govorimo o učinkovitosti in produktivnosti, precej manj pa o tem, koliko lahko človek dejansko prenese. Ko je delo opravljeno, je vse v redu. Ko je rok dosežen, je vse v redu. Kako je do tega prišlo, pa pogosto ni več tako pomembno. Človek bo že.
Podobno velja za živali. Pes ne ve, kakšna je temperatua zunaj. Ne more odpreti vrat in poiskati hladu. Ne more si natočiti vode. Če ga lastnik pusti v avtomobilu, je popolnoma odvisen od njegove presoje. In vsako poletje se kljub vsem opozorilom še vedno najde kdo, ki reče, da gre samo za pet minut. Pet minut je lahko v avtomobilu v poletni vročini zelo dolga doba. Da ne omenjam živali v gozdu, ki sedaj nimajo več vode v potokih in pridejo v bližino hiš, da bi jim kdo ponudil vodo.
Morda bi morali o vročini zato nehati razmišljati samo kot o vremenskem pojavu. Vročina namreč zelo lepo pokaže razlike med ljudmi. Nekdo jo preživi v klimatiziranem stanovanju, drugi v mansardi brez klime. Nekdo lahko ostane doma, drugi mora na gradbišče. Nekdo gre na morje, drugi mora ob dveh popoldne voziti dostavo po mestu.
Vsem skupaj rečemo, naj pazijo nase. To je zelo priročen stavek. Z njim lahko odgovornost elegantno prestavimo na posameznika. Če mu je vroče, naj se umakne. Če mu je slabo, naj počiva. Če nima klime, naj ohladi stanovanje. Če dela zunaj, naj pije dovolj vode.
Kaj pa če se ne more umakniti? Takrat se pokaže, koliko je vredna naša družba. Tudi mesta so namreč zgradili tako, da vročino še povečujejo. Vedno več je betona, asfalta in parkirišč, vedno manj je velikih dreves, ki bi človeku poleti ponudila senco. Potem pa se čudimo, zakaj so mesta v vročinskem valu nekaj stopinj bolj neprijetna od okolice.
Drevo, ki ga danes posadimo, ne bo jutri naredilo velike sence. Ampak če ga ne bomo posadili danes, je čez dvajset let zagotovo ne bo. Prav tukaj bi se morala začeti resna razprava o tem, kako želimo živeti. Ne samo o tem, kako bomo preživeli naslednji vročinski val, ampak kako bomo mesta in okolje prilagodili življenju, ki prihaja.
Ker vročina ne bo izginila. Prišla bo tudi naslednje leto. In leto za tem. Zato bi bilo lepo, če bi ob naslednjem opozorilu o vročinskem valu naredili nekaj več kot samo zaprli rolete in objavili fotografijo termometra.
Pokličimo starejšega soseda. Vprašajmo, ali je v redu. Poglejmo, ali ima dovolj vode. Če poznamo človeka, ki dela zunaj, ga ne vprašajmo samo, ali bo projekt končan do roka. Vprašajmo ga, kako je. Če imamo žival, pomislimo nanjo tako, kot bi pomislili nase.
Morda je to vse, kar lahko naredimo kot posamezniki. Ampak od države, občin in delodajalcev lahko pričakujemo več. Pričakujemo lahko okolje, v katerem človek ni prisiljen izbirati med svojim zdravjem in plačo. Mesta, v katerih senca ni luksuz. Delovna mesta, kjer se upošteva, da pri ekstremnih temperaturah telo ne deluje enako kot pri 20 stopinjah.
Predvsem pa bi bilo dobro, da se končno zavedamo, da vročina ni samo stvar osebnega udobja. Za nekoga je to samo še en vroč poletni dan. Za drugega je lahko dan, ki ga bo zelo težko preživel. Prav po tem, kako ravnamo s tistimi, ki imajo manj možnosti, se na koncu meri, kakšna družba smo. Ne po tem, koliko klimatskih naprav imamo. Ampak po tem, ali opazimo človeka, ki je nima.
