En ritual se od mojega otroštva ni spremenil. Jutranje romanje v pekarne ob morju na dopustu. Ne vem, kdaj se je to začelo, ampak očitno je bilo zapisano v naš dopustni DNK. Zjutraj vstaneš, še preden se življenje okoli tebe zares začne in prva pot vodi v pekarno. Ne na plažo. Ne na kavo. Ne na sladoled. V pekarno.
- Slovenija, dežela pekarn in bureka
- Pot na morje nekoč in danes / kako se je spremenilo življenje in naš odnos do dopusta ob morju
- Obzova – najvišji vrh otoka Krk / 568 metrov nad morjem
Še danes se spomnim tistega “mlečnega kruha”, ki je imel verjetno precej manj posebnih sestavin, kot si jih danes predstavljamo pod tem imenom. Ampak takrat je bil najboljši kruh na svetu. Topel, mehek, dišeč. Praviloma ga je polovica izginila že na poti nazaj do prikolice. Ostalo je bilo namenjeno zajtrku. Če je sploh ostalo.
Zanimivo je, kako se nekatere stvari skozi desetletja sploh ne spremenijo. Danes, ko grem zgodaj zjutraj na tek, še vedno srečujem ljudi, ki se vračajo iz pekarn. Nekateri peš, drugi se pripeljejo s kolesom, tretji z avtom. Vsi pa imajo nekaj skupnega. Polne vrečke.
V njih so rogljički, slanci, bureki, štrudli, krofi, kruh in še kakšna stvar, ki je ob sedmih zjutraj videti precej boljša, kot bo videti čez dve uri. Ko jih gledam, si ne morem kaj, da ne bi pomislil, da se tudi oni vračajo iz svojega malega jutranjega rituala. Ne gredo v trgovino po kruh, ampak v pekarne.
Pekarne ob morju so namreč nekaj posebnega. Morda zato, ker so povezane z dopustom. Zjutraj je zrak še svež, ljudje so še vedno nekoliko zaspani, ulice so skoraj prazne, vonj po sveže pečenem kruhu pa se širi precej dlje, kot bi se moral.
Čeprav imajo danes pekarne neprimerno večjo ponudbo, čeprav lahko kupiš praktično vse in čeprav je vsa ponudba med seboj precej podobna, očitno še vedno iščemo tisti občutek iz otroštva. Tisti prvi grižljaj še toplega kruha. Tisti vonj, ki te za trenutek prestavi nekaj desetletij nazaj.
Pa dober tek.
