Odprem zjutraj nekaj slovenskih novičarskih portalov in se za trenutek vprašam, ali je moj računalnik zmrznil in mi ves čas prikazuje isto stran. Zelo podobni “click bait” naslovi, iste fotografije, iste zgodbe. Potem odprem še en portal in ugotovim, da ni nič narobe z računalnikom. Narobe je očitno nekaj drugega. Slovensko novinarstvo oz. karkoli bi že to lahko bilo.
- Znani Slovenci, vplivneži in naslovi v medijih
- So mediji ogledalo družbe? Ali je družba ogledalo medijev? Smo vsi ogledalo algoritmov?
- Živimo v svetu, ko v medijih ne ločiš več med prvoaprilsko šalo in resnično novico
Če bi človek danes sodil po tem, kar mu vsak dan servirajo slovenski novičarski portali, bi lahko dobil občutek, da se v Sloveniji v resnici ne dogaja prav veliko. Nekdo je nekaj objavil na Instagramu, nekdo je šel na dopust, nekdo je pokazal novo pričesko, nekdo je povedal nekaj, kar je mogoče zanimivo njemu, njegovi družini in še dvema sledilcema, potem pa je iz tega nastala novica.
Ne samo ena novica. Nastane jih pet, deset ali petnajst, ker očitno ena sama objava ni dovolj, da bi zapolnila slovenski medijski prostor. Najbolj zabavno pri vsem skupaj je, da potem vsak portal to predstavi kot svoje novinarstvo.
Vzameš članek drugega portala, spremeniš dva stavka, zamenjaš naslov in fotografijo, dodaš kakšen pridevnik in evo, ekskluzivna vsebina. Če bi bili pri tem vsaj toliko iskreni, da bi na vrhu članka napisali “danes smo prepisali tole”, bi človek še razumel. Ampak ne. To je novinarstvo. Vsaj tako se temu očitno reče.
To je danes postal problem slovenskih medijev. Ne iščejo več nujno zgodb. Iščejo vsebine, ki jih je mogoče hitro objaviti. Ni pomembno, ali je informacija pomembna. Pomembno je, ali bo nekdo kliknil nanjo. Ni pomembno, ali bo članek imel dodano vrednost. Pomembno je, ali bo dovolj ljudi odprlo stran in pogledalo oglas.
Tako smo prišli do situacije, ko je objava nekoga na instagramu lahko pomembnejša od zgodbe, ki bi zahtevala nekaj ur dela, telefonskih klicev, preverjanja informacij in morda celo odhod novinarja iz pisarne. Zakaj bi se s tem ukvarjali, če lahko samo odpreš instagram? Saj je vse tam. Novinarstvo 2026.
Najbolj absurdno je, da se je ta logika tako normalizirala, da je sploh nihče več ne problematizira. Mediji objavijo nekaj, kar je objavil drug medij, drugi medij to povzame, tretji povzame drugega in na koncu dobiš deset člankov o isti stvari, pri čemer noben od njih ne prinese nič novega. Pomembno je, da je objavljeno.
Pri tem pa se vse bolj izgublja nekaj, kar bi moralo biti bistvo novinarstva. Radovednost. Preverjanje. Dvom. Kontekst. Želja izvedeti nekaj več od tistega, kar je že vsem pred nosom. Ampak tega je pri nas zelo malo. Mogoče je ravno zato slovenski medijski prostor postal tako dolgočasen. Ne zato, ker se v Sloveniji nič ne dogaja, ampak zato, ker se preveč medijev ukvarja z istimi stvarmi.
Imamo državo, v kateri se vsak dan sprejemajo odločitve, ki vplivajo na življenja ljudi. Imamo zdravstvo, šolstvo, stanovanjsko problematiko, okolje, gospodarstvo, korupcijo, socialne razlike, promet, cene, davke in nešteto drugih stvari, pri katerih bi človek pričakoval novinarje, ki bodo kopali globlje.
Namesto tega dobimo novico o tem, kaj je nekdo napisal pod fotografijo na instagramu. In potem še članek o tem, da je ta oseba na instagramu nekaj napisala. In potem še članek o odzivih na ta zapis. Čez nekaj ur pa še članek o tem, kaj si o vsem skupaj mislijo njeni sledilci.
Če to ni zlata doba novinarstva, potem res ne vem, kaj je. Morda je težava tudi v tem, da so mediji pozabili, da bralci niso neumni. Morda res kliknemo na kakšno neumnost. Tudi jaz jo. Včasih človek pač klikne, ker ga zanima, kakšna nova bedarija je nastala na internetu. Ampak to še ne pomeni, da si želimo, da bi bil celoten medijski prostor sestavljen iz tega.
Klik ni glas za kakovost. Klik je samo klik. Če bi bilo drugače, bi bil najboljši novinar tisti, ki zna napisati najbolj primitiven naslov in obljubiti največjo možno dramo v prvih šestih besedah. Mogoče pa smo ravno tam.
Mediji so postali talci lastnih klikov. Ker če nekaj prinaša klike, bodo to počeli še naprej. Če nekaj ne prinaša klikov, pa lahko počaka. Tako se počasi spreminja tudi predstava o tem, kaj je pomembno. Na koncu ni več pomembno, kaj bi ljudje morali vedeti. Pomembno je, kaj želijo klikniti. To je precej žalostna definicija novinarstva.
Zato se ob vsem skupaj res vprašam. Mediji, vas ni nič sram? Ker mene bi bilo. Ne zaradi ene slabe zgodbe. Ne zaradi enega prepisanega članka. Tudi ne zaradi kakšne neumne rumene novice. Tega bo vedno nekaj. Problem je, ko to postane sistem. Ko postane normalno, da deset portalov objavi skoraj identično vsebino in temu vsi skupaj rečejo novinarstvo.
Bralci si zaslužimo več. Zaslužimo si novinarja, ki ne čaka, kaj bo objavil nekdo drug. Zaslužimo si človeka, ki bo šel preverit, kaj se je zares zgodilo. Ki bo poklical ljudi. Ki bo postavil neprijetno vprašanje. Ki bo znal povedati tudi tisto, česar nihče drug še ni povedal.
Če je največji dosežek slovenskega spletnega novinarstva danes to, da je nekdo pet minut pred konkurenco prekopiral instagram objavo, potem smo res prišli daleč. Samo ne vem kam.
