Včeraj sem gledal ministra Jerneja Vrtovca v oddaji 24ur zvečer, kjer je razlagal o cena goriv in ukrepih vlade. Sedem minut pogovora, v katerih sem imel občutek, da se ves čas vrtimo v krogu. Bruselj, trošarine, Golob, pomanjkanje goriva, kmetje, prevozniki in potem spet od začetka. Ko zmanjka novih argumentov, očitno pomaga ponavljanje starih. No, vmes smo dobili še FSD, promocijo Slovenije in Muska, ker zakaj pa ne.
- Bodo povišali kilometrino in prevoz na delo, če subvencionirajo gume in naftne derivate tovornjakarjem in kmetom?
- Rekordne cene goriv, zakaj vlada ne zniža marž naftnim trgovcem?
- Kako stresna je vožnja po slovenski avtocesti v primerjavi z vožnjo po italijanski?
Najbolj očitno je bilo predvsem eno: marž naftnim trgovcem vlada ne namerava znižati. Kar je zanimivo, saj je bilo prav zvišanje dovoljenih marž eden prvih ukrepov te vlade po prihodu na oblast. Pred volitvami smo poslušali precej drugačno zgodbo in tudi NSi je sodelovala pri ustvarjanju vtisa, da so visoke cene goriv problem, ki ga je mogoče rešiti precej preprosto. Danes, ko imajo možnost poseči vsaj v del končne cene, je zgodba nenadoma precej drugačna.
Vrtovec je zato v nedogled ponavljal, da ima država zvezane roke in da mora za dodatno znižanje trošarin čakati Bruselj. Ta del njegove razlage v osnovi drži. Trošarina za dizel je že na evropskem minimumu in za spust pod to mejo Slovenija potrebuje soglasje Evropske komisije. Toda to še zdaleč ni celotna zgodba.
Marž trgovcev namreč ne določa Bruselj. Določa jih slovenska vlada. In prav sedanja vlada je junija dovoljeno maržo pri dizlu zvišala na 11,5 centa na liter. Seveda ta razlika ne bi čudežno vrnila cene dizla na 1,50 evra, je pa precej nenavadno govoriti o popolni nemoči države, če je država sama pred nekaj meseci določila višjo dovoljeno maržo trgovcem.
Med vsem njegovim besedičenjem pa me je najbolj zmotila razlaga pomoči kmetom in prevoznikom, predvsem govorjenje o tem, da bodo plačevali nekakšno borzno ceno goriva. To se sliši čudovito. Skoraj tako, kot da bo kmet pripeljal traktor na Petrol, pokazal, da je kmet, in natočil dizel po ceni z naftne borze. Samo zakon tega ne določa tako.
Gre za mehanizem pomoči oziroma povračila dela razlike v ceni, ne pa za to, da bi kmet ali prevoznik na bencinskem servisu gorivo dejansko kupoval po borzni ceni. Zato je bila Vrtovčeva razlaga najmanj zelo zavajajoča. Mogoče je želel stvar zgolj poenostaviti za televizijske gledalce, toda težava takšnega poenostavljanja je, da na koncu poveš nekaj drugega od tega, kar dejansko določa zakon, ki ga je pripravila tvoja lastna vlada.
Še posebej zanimivo je, da je Vrtovec marca, pred volitvami, govoril precej drugače. Takrat je poudarjal, da samo znižanje trošarin ne bo dovolj, in omenjal tudi omejevanje cen oziroma poseganje pri naftnih trgovcih. Danes, ko je minister in ima možnost sodelovati pri sprejemanju teh odločitev, je manevrskega prostora očitno precej manj.
To je verjetno največja težava politike. Iz opozicije so rešitve vedno preproste. Takrat veš, kaj bi bilo treba narediti, kdo je kriv in kako hitro bi lahko problem rešil. Potem prideš na oblast, sedeš na ministrski stol in nenadoma ugotoviš, da obstajajo borze, evropske direktive, trošarine, logistika, trgovske marže in svetovni trg in vračanje uslug tistim, ki so ti pomagali priti na ablast.
Potem greš na televizijo in sedem minut razlagaš, zakaj pravzaprav ne moreš narediti skoraj nič. Kar je precej drugačna zgodba od tiste pred volitvami.
p.s.: škoda, ker ni bilo nobenega vprašanja vezanega na zastoje na naših avtocestah, ki jih je Vrtovec rešil v enem dnevu!?!
