---
title: Kako bi sončki preživeli v času našega odraščanja / ja, boomer sem
date: 2026-09-21T04:54:26Z
modified: 2026-09-21T04:54:26Z
permalink: "https://www.had.si/blog/2026/09/21/kako-bi-soncki-preziveli-v-casu-nasega-odrascanja-ja-boomer-sem/"
type: post
status: publish
excerpt: ""
wpid: 390157
categories:
  - razmišljanja
tags:
  - razmišljanja
  - alkohol
  - boomer
  - fičko
  - klima
  - vožnja na morje
  - življenje nekoč
  - slovenščina
language:
  - slovenščina
featured_image: "https://www.had.si/blog/wp-content/uploads/2026/09/macka.webp"
featured_image_alt: macka
timestamp: 2026-09-21T04:54:26Z
---

Včasih se vprašam, kako bi današnji sončki preživeli v času našega odraščanja. Ne mislim vojne, lakote ali česa podobnega, ampak čisto navadna osemdeseta in devetdeseta. V času našega odrašanja. Ja, boomer sem in nostalgično se spominjam tistih časov. Ko si imel “jurja” (1000 tolarjev) v žepu, sedel v fičkota, natočil gorivo in šel proti morju. Brez Euro NCAP zvezdic, FSDja, mrtvega kota in ogrevanega volana. Brez klime. Če je bilo vroče, si odprl okno, če si se izgubil, si vprašal nekoga ob cesti. Navigacija je bil zemljevid, ki je bil večino časa zložen tako, da ga nisi nikoli več spravil nazaj v prvotno obliko.

- [Sem za prepoved dostopa do družbenih omrežij za mlajše od 15 let](https://www.had.si/blog/wp-content/uploads/wp-mfa-exports/post/sem-za-prepoved-dostopa-do-druzbenih-omrezij-za-mlajse-od-15-let.md)
- [Vesel, da sem odraščal v času brez družbenih omrežij in pametnih telefonov](https://www.had.si/blog/wp-content/uploads/wp-mfa-exports/post/vesel-da-sem-odrascal-v-casu-brez-druzbenih-omrezij-in-pametnih-telefonov.md)
- [Od 6. do 7. ure do 67. leta / six-seven aka 6/7](https://www.had.si/blog/wp-content/uploads/wp-mfa-exports/post/od-6-do-7-ure-do-67-leta-six-seven-aka-6-7.md)

Tudi dogovarjanje je bilo precej preprosto. Rekel si: ob osmih in to je bilo to. Ni bilo whatsapp skupine, petdesetih sporočil, deljenja lokacije in vprašanja, kdo bo prišel, kdo mogoče pride in kdo bo pet minut pred dogovorom napisal, da je še pod tušem. Če si zamudil, si pač zamudil in obstajala je precej velika verjetnost, da bodo ostali odšli brez tebe. In zamudil najboljši “žur”! Neverjetno kajne, ampak ljudje so se vseeno našli.

Stacionarni telefon je bil sploh posebna življenjska šola. Če si hotel poklicati punco, nisi tri ure sestavljal sporočila, ampak si zavrtel številko in upal, da se bo oglasila ona. Seveda se je pogosto oglasil njen oče in potem si moral dejansko govoriti z njim. Če nekoga ni bilo doma, ga nisi dobil in s tem se je zgodba zaključila. Nobenega kje si, nobenih modrih kljukic in nobenega analiziranja, zakaj nekdo že petnajst minut ne odgovarja.

Takrat je obstajal tudi pravi dolgčas. Čakal si avtobus, prijatelje ali začetek filma in nisi imel v žepu naprave, ki bi ti v trenutku ponudila novice, instagram, tiktok, vreme, elektronsko pošto in še deset drugih načinov, da ti ne bi bilo treba niti minuto ostati sam s svojimi mislimi. Tudi fotografije so imele neko težo. Imel si film s 24 ali 36 posnetki, zato nisi naredil petdesetih skoraj enakih fotografij krožnika, ampak si pritisnil na sprožilec in čez nekaj dni izvedel, da ima polovica ljudi zaprte oči, na najlepši fotografiji pa imaš prst čez objektiv.

Odnos do alkohola je bil drugačen in nikakor ne trdim, da je bil boljši. Marsikaj je bilo takrat precej bolj neumno, nevarno in družbeno sprejemljivo, kot bi smelo biti. Ampak naslednje jutro nisi potreboval pametne ure, da bi ti povedala, da si pretiraval. Ni bilo sleep scorea, body batteryja in opozoril, da je tvoj HRV katastrofalen. Telo ti je precej jasno razložilo, kaj si naredil.

Mogoče je največja razlika ravno v tem, da danes pričakujemo, da mora vse biti takoj, vse mora biti udobno in vse mora delovati. Če aplikacija šteka, smo živčni, če nekdo ne odgovori, smo užaljeni, če moramo deset minut čakati, imamo občutek, da nam je nekdo ukradel del življenja. Seveda ne bi menjal današnjega sveta za tistega, saj so današnji avtomobili varnejši, komunikacija lažja in dostop do informacij neprimerljiv, ampak vseeno imam občutek, da smo ob vsem tem udobju izgubili nekaj sposobnosti prenašati čisto običajne neprijetnosti.

Zzanimivo bi bilo današnjnim sončkom dati fičkota, papirnat zemljevid, nekaj gotovine in telefonsko številko prijatelja, napisano na listku. Telefon bi ostal doma, internet ne bi obstajal, zvečer pa bi veljalo samo, da se ob osmih dobimo. Mislim, da bi bil prvi dan precej težek. Po nekaj dneh pa bi mogoče ugotovili, da se da živeti tudi brez tega, da je ves svet ves čas dosegljiv.

p.s.: ne, ni nam bilo treba hoditi 2 uri zjutraj v šolo peš, po metru in pol snega, če se kdo sprašuje.