Včasih sem se ob slovenski politiki jezil. Včasih sem se ji smejal. Včasih sem samo zamahnil z roko, ker sem vedel, da bo čez nekaj dni prišla nova afera, nova neumnost in nova tema, zaradi katere se bomo razdelili na leve in desne, naše in vaše, komuniste in domoljube. Zadnje mesece pa se ne smejim več. Ker imam občutek, da se je nekaj spremenilo. Da stvari, ki bi se nam morale zdeti nenormalne, postajajo normalne. Slovenija ne bo postala noriško kraljestvo, mi postajamo kraljestvo norcev.
- Primer Smodej in paradoks slovenskega krivosodja za desnico
- Svoboda govora v Trumpovi demokraciji
- Rad bi bil bolj pozitiven, a na žalost ne gre
Ne zato, ker bi bili Slovenci norci. Daleč od tega. Ampak zato, ker smo pristali na politiko, v kateri mora obstajati sovražnik. Če ga ni, ga je treba ustvariti. Nevladniki. Novinarji. Kulturniki. Javni sektor. Levi. Desni. Migranti. Kolesarji. Protestniki. LGBT. Kdorkoli je tisti dan primeren za novo fronto. In ko enkrat sprejmeš takšno logiko, ne razpravljaš več o tem, kakšno Slovenijo želiš, ampak samo še o tem, koga bolj sovražiš.
Nova vlada je v prvih sto dneh med drugim obrnila slovensko politiko do Izraela, povečala obrambne izdatke in napovedala spremembe financiranja nevladnih organizacij, šolstva in medijske zakonodaje. Sama sprememba politike seveda ni nič nedemokratičnega. Vlade se menjajo prav zato, ker imajo različne programe. Problem nastane takrat, ko se začne spreminjati odnos do institucij, ki bi morale preživeti vsako vlado.
Vedno sem verjel, da človekove pravice ne smejo biti odvisne od tega, kdo krši človekove pravice. Prejšnja vlada je julija 2025 prepovedala uvoz, izvoz in tranzit vojaškega orožja v in iz Izraela, sedanja vlada pa je junija letos ta sklep razveljavila in svojo odločitev pojasnila z željo po ponovnem političnem dialogu. Septembra je sledil obisk izraelskega zunanjega ministra, odprtje rezidenčnega veleposlaništva in podpis programa sodelovanja na področju izobraževanja, znanosti, kulture, mladine in športa do leta 2030.
Tukaj me začne skrbeti. Ker se sam sprašujem, kje se konča diplomacija in kje se začne klečeplazenje. Kje se konča sodelovanje in kje država postane vazal neke druge politike. Ko skoraj čez noč iz države, ki je zaradi dogajanja v Gazi uvajala ukrepe proti izraelski vladi, postanemo država, ki govori o “vrnitvi v normalnost” in odpira vrata sodelovanju praktično na vseh področjih, se mi zdi legitimno vprašati, kaj se je vmes spremenilo. Razmere na Bližnjem vzhodu ali samo oblast v Sloveniji?
Še februarja letos je Slovenija uradno opozarjala, da izraelski ukrepi na zasedenem Zahodnem bregu kršijo mednarodno pravo in pozivala Izrael k njihovemu prenehanju. Zato se mi zdi še toliko bolj nenavadno, kako hitro smo prišli od sankcij do novega zagona sodelovanja. In ne, to zame ni vprašanje leve ali desne politike. Človekove pravice ne bi smele imeti strankarske izkaznice.
Enako nelagodno mi je, ko gledam zgodbo z mediji. Predlagane so tudi spremembe medijskega zakona in ukinitev financiranja nevladnih organizacij na področju medijev. Lahko temu rečemo racionalizacija. Lahko temu rečemo reforma. Jaz pa imam ob takšnih koncentracijah moči vedno neprijeten občutek. Ker smo takšne zgodbe v Evropi že gledali.
Ko govorim o poti Madžarske, ne trdim, da je Slovenija Madžarska ali da se bo zgodovina preprosto ponovila. Govorim o mehanizmu. O počasnem premikanju meja sprejemljivega. Evropske institucije so v preteklih letih pri Madžarski opozarjale prav na težave z neodvisnostjo javnih medijev, političnim vplivom, položajem neodvisnih medijev in civilne družbe ter sistemom zavor in ravnovesij. Takšne stvari se nikjer ne zgodijo v enem dnevu. Nihče se zjutraj ne zbudi v manj demokratični državi. Zgodijo se po majhnih korakih, od katerih se vsak zase zdi dovolj nepomemben, da zaradi njega ne bomo šli na ulico.
Mogoče je ravno to tisto, kar me danes najbolj skrbi. Da smo kot družba sprejeli permanentno vojno drug proti drugemu. Da demokracijo vse pogosteje razumemo kot pravico zmagovalca, da naredi karkoli želi, namesto kot sistem omejevanja oblasti. Demokracija namreč ni samo to, da vsake štiri leta obkrožiš ime na volilnem lističu. Demokracija je tudi to, da oblast prenese kritiko, da novinar lahko vpraša neprijetno vprašanje, da nevladna organizacija ni sovražnik države, ker se z vlado ne strinja, in da človekove pravice veljajo tudi takrat, ko jih krši država, s katero želimo dobro poslovati.
Tega si nisem želel za Slovenijo. Želel sem si dolgočasno državo. Resno. Državo, kjer se lahko skregamo zaradi davkov, pokojnin, zdravstva in cest, potem pa skupaj spijemo kavo. Državo, kjer politični nasprotnik ni sovražnik. Kjer ni treba vsak dan dokazovati, kdo je večji Slovenec. Kjer ni treba iz vsake teme narediti kulturne vojne. Kjer predsednik vlade, minister, novinar, sodnik ali jaz nismo država, ampak smo samo ljudje, ki v njej živimo.
Slovenija je premajhna za to, kar počnemo sami sebi. Dva milijona nas je, pa se obnašamo, kot da imamo neskončno zalogo ljudi, ki jih lahko izključujemo, žalimo in razglašamo za izdajalce. Mogoče je zato naslov nekoliko krivičen do norcev. Kajti norost pomeni, da ne veš, kaj počneš. Mi pa bi morali vedeti.
