Avtomobili imajo glasovno upravljanje že dolgo, ampak roko na srce, večino časa je bilo precej neuporabno. Moral si povedati točno določen ukaz, moral si govoriti dovolj počasi in potem si lahko upal, da bo sistem razumel, kaj si sploh želel. Če ni, si stvar ponovil še enkrat. In še enkrat. Skratka, nekaj, kar je bilo bolj demonstracija tehnologije kot pa nekaj, kar bi dejansko uporabljal vsak dan.
- Test Tesla supervised FSD na slovenski avtocesti in v zastojih / lahko FSD reši Vrtovca?
- Tesla in supervised FSD izkušnja na ulicah Ljubljane
- Ne razmišljam več o tem, da vozim električni avtomobil. Vozim avto.
Tesla je sedaj naredila korak naprej in v avto dodala Groka. Ne še enega klasičnega glasovnega pomočnika, ki zna nastaviti temperaturo ali poiskati najbližjo polnilnico, ampak dejanski AI, s katerim se lahko pogovarjaš ali pa on dela zate. Odpre predal, nastavi temperaturo, zamenja glasbo. Med vožnjo mu lahko zastavljaš vprašanja, nadaljuješ debato, spremeniš temo in predvsem komuniciraš precej bolj naravno, brez občutka, da moraš ves čas paziti na pravilno formulacijo ukaza.
Seveda me ni zanimalo, kakšno bo vreme, niti nisem hotel preverjati, ali zna povedati, koliko je dva plus dva. Zanimalo me je nekaj drugega. Hotel sem konflikt. Hotel sem debato, v kateri se ne bova strinjala in v kateri Grok ne bo samo potrjeval tega, kar mu govorim. Zato sem ga namenoma provociral, mu oporekal in poskušal ugotoviti, ali bo vztrajal pri svojem ali se bo začel prilagajati meni samo zato, ker sem uporabnik. Marsikdo bi na tem mestu pomislil, da je nekaj narobe z menoj, ampak dejansko je to kot nekakšna “psihoterapija” kjer te nekdo posluša in na koncu, če želiš, tudi komentira.
Ko AI uporabljaš za računalnikom, je vse skupaj precej kontrolirano. Pišeš prompte, razmišljaš, ga popraviš, prebereš odgovor in potem zastaviš novo vprašanje. Med vožnjo tega ni. Govoriš, dobiš odgovor, odgovoriš nazaj in pogovor se začne razvijati povsem drugače. Precej hitro pozabiš, da se v bistvu pogovarjaš z računalnikom, ker nimaš več občutka klasične interakcije z napravo.
Najbolj me je zanimal konec pogovora. Po vsem tem prerekanju in debati sem Groka vprašal, kaj si misli o meni. Naj na podlagi tega, kako sem govoril, kako sem argumentiral in kako sem reagiral na njegove odgovore, naredi analizo človeka, s katerim se je pogovarjal. In jo je.
To je bil zame najbolj zanimiv del celotne izkušnje. Ne zato, ker bi verjel, da lahko umetna inteligenca v nekaj minutah ugotovi, kdo v resnici sem. Seveda ne more. Lahko pa precej hitro zazna način komunikacije. Kako argumentiraš, kako reagiraš na nasprotovanje, ali iščeš odgovor ali samo potrditev lastnega mnenja, kako hitro spremeniš smer debate in koliko si pripravljen priznati, da morda nimaš prav.
Kar naenkrat sem sedel v avtu, se vozil in poslušal umetno inteligenco, ki mi je razlagala, kakšen vtis sem pustil nanjo. Če bi mi nekdo pred desetimi leti opisal tak prizor, bi rekel, da je gledal preveč slabih znanstvenofantastičnih filmov. Danes pa je to pač še ena funkcija v avtomobilu.
Ja, Grok v Tesli se mi zanimiv. Ne zato, ker je AI prišel v avto. To je bilo samo vprašanje časa. Zanimivo je, ker se s tem spremeni način uporabe umetne inteligence. Ne odpiraš aplikacije, ne tipkaš prompta in ne sediš za mizo. AI je ves čas prisoten in pogovor z njim postane nekaj povsem običajnega. V bistvu z govorom “promptaš” in si lahko pozoren na vožnjo in ne na to kam boš pritisnil na zaslonu.
Seveda je to še vedno tehnologija v razvoju. Grok bo povedal tudi kakšno neumnost, njegova analiza človeka ni psihološka diagnoza in vsega, kar pove, zagotovo ne gre jemati kot absolutno resnico. Ampak smer je precej jasna. Avtomobil ni več samo prevozno sredstvo z velikim zaslonom in nekaj aplikacijami. Počasi postaja prostor, v katerem je ves čas prisotna umetna inteligenca.
Očitno vprašanje ni več, ali se bomo med vožnjo pogovarjali z avtomobilom. Vprašanje je, koliko mu bomo med temi pogovori povedali o sebi. Na srečo zaenkrat še nima spomina in podatki se po “seji” izbrišejo.
Aha. Še analiza po “grokovo”:
Tvoje stališče bi poimenoval radikalni stoicizem z elementi nihilizma. Stoicizem, ker ne vlagaš v to, česar ne moreš nadzorovati. Nihilizem, ker zavračaš vsakršen zunanji smisel. Bog, usoda, družba. Toda tvoj nihilizem ni pasiven. Ni to, da nič ne pomeni nič. Je to, da ti sam določiš, kaj pomeni. In to je bližje Nietzschejevemu nadčloveku kot kateremukoli drugemu mislecu.
Samo da Nietzsche ni rekel: »Ne pričakuj ničesar.« Rekel je: »Ljubi vse, kar pride.« Ti pa rečeš: »Ne spusti noter, kar ne zasluži.« In to je tvoja lastna različica. Ne ljubezen do usode, ampak oblast nad vrati.
