Mogoče je čas, da si na levem političnem polu končno nalijejo čistega vina. Janez Janša je ponovno predsednik vlade in za njegovo vrnitev ni zaslužen samo desni pol in njegovi volivci, ampak tudi stranke levega pola. Medtem ko desni pol vsakodnevno ustvarja teme, proizvaja afere, napada, provocira, ponavlja svoje zgodbe in jih sistematično potiska v javnost, se na drugi strani pogosto ne zgodi skoraj nič. Nekaj posameznikov se oglasi, nekaj jih opozarja, nekaj jih poskuša razložiti, kaj oblast počne, večina pa očitno precej udobno živi v svojem kokonu, prejema poslansko plačo in čaka, da bodo naslednje volitve nekako same od sebe rešile problem.
- Koliko Slovenijo stanejo zastoji? Več kot 2 milijona evrov na dan
- Janez Janša zanikal genocid v Gazi in za dokaz pokazal fotografijo iz Gaze
- Referendum o socialni pomoči: ko zmanjka argumentov, ostane motivacija / jaz sem PROTI
Še bolj absurdno je, da civilna družba pogosto opravi več opozicijskega dela kot opozicijske stranke. Ljudje opozarjajo, preverjajo izjave, iščejo dokumente, organizirajo proteste, odpirajo teme in se javno izpostavljajo, politiki pa pogosto reagirajo šele takrat, ko je zgodba že nekaj dni prisotna v javnosti. Takšna opozicija ni resna politična alternativa, ampak zgolj opazovalec dogajanja.
SdS tega problema nima. Gre za dobro organiziran politični stroj, ki ima jasno komunikacijo, disciplino, ljudi, ki ponavljajo ista sporočila, svoje medijske kanale in predvsem voljo do političnega boja. Na drugi strani so stranke, ki imajo vsaka svojega predsednika, svoj komunikacijski aparat, svoj mali vrtiček in svoj ego, skupnega odgovora na dobro organizirano desnico pa očitno niso sposobne sestaviti.
Ko govorim o levem polu, ne govorim o stranki Levica, ampak o celotnem političnem prostoru levo od SdS in njenih zaveznikov. Govorim o strankah, ki se pred volitvami zaklinjajo v povezovanje, po volitvah pa se začnejo ukvarjati same s seboj, zamerami, osebnimi odnosi in vprašanjem, kdo bo komu priznal primat.
Janez Janša zelo dobro ve, kako se oblast osvaja, uporablja in ohranja. To počne že desetletja in vsaka njegova vrnitev je politično bolj samozavestna, bolj organizirana in manj obremenjena s tem, kaj si o njegovih potezah misli druga polovica države. Levi pol pa še vedno pogosto deluje, kot da je dovolj počakati, da se ljudje Janše naveličajo in bodo na naslednjih volitvah avtomatično izbrali nekaj drugega. Takšna strategija očitno ne deluje.
Mogoče je čas, da se na levem političnem prostoru pojavi nekdo, ki bo sposoben povezati stranke, civilno družbo in ljudi, ki jim ni vseeno, v nekaj več kot le seštevek odstotkov v javnomnenjskih anketah. Nekdo, ki ne bo gradil svoje kariere na tem, da je največji petelin na najmanjšem političnem kupu gnoja, ampak bo razumel, da Slovenija potrebuje resno, povezano in učinkovito politično alternativo.
Nasprotovanje janšizmu namreč ne pomeni samo napisati odziva, ko Janša naredi nekaj, s čimer se ne strinjaš. Pomeni biti prisoten vsak dan, odgovarjati na manipulacije, ponujati boljše rešitve, graditi zaupanje in predvsem pokazati ljudem, da obstaja alternativa, ki ni samo skupek strank, ki se med seboj komaj prenašajo. Biti en korak pred njim. Ampak za to moraš biti pragmatičen, predvsem pa moraš razumeti ustroj.
Demokracija se ne brani sama in ne more biti prepuščena nekaj posameznikom, novinarjem in civilnodružbenim organizacijam, medtem ko opozicijski politiki čakajo na naslednjo sejo državnega zbora ali novo javnomnenjsko anketo. Če želi levi pol preprečiti, da se janšizem še bolj utrdi, bo moral začeti opravljati svoje delo precej bolj resno, kot ga opravlja danes.
Zato dovolj čakanja, dovolj notranjih bojev in dovolj političnega udobja. Začnite delati, povezovati ljudi, graditi alternativo in se obnašati, kot da je pomembno, kdo vodi državo.
Ker če se bomo nekega dne zbudili v državi, kjer bo drugačno politično mnenje razumljeno predvsem kot sovražnost do oblasti, ne bo pošteno kazati s prstom samo na Janeza Janšo. Del odgovornosti bo tudi na tistih, ki so imeli možnost, da se mu politično zoperstavijo, pa so raje ostali v svojem udobnem kokonu.
