Zadnje tedne sem bil večkrat v čakalnicah zdravstvenih ustanov kot prej v 30 letih skupaj. Obiski imajo en skupni imenovalec, in to ni razlog zakaj sem bil jaz tam, ampak je to spoznanje, da smo očitno nekje na poti povsem izgubili oliko in bonton. Dogajanje v čakalnicah mi je namreč precej spremenilo pogled na ljudi. Kratek zaključek bi lahko bil, da naj že pade komet in nas odreši te agonije. Ampak lepo po vrsti.
- Ne noriško kraljestvo, mi postajamo kraljestvo norcev
- Anonimneži brez jajc grozijo na spletu
- Ali je Slovenija varna država?
- Janezova tovarna zlobe in sovraštva je čreda nepismenih trolov, ki zgolj in samo žalijo in grozijo
Na dogovorjen termin pri zdravniku v čakalnici sedijo štiri osebe. Ko vstopim, pozdravim. Anemični obrazi niti ne trznejo. Ena od oseb se prek zvočnika na telefonu pogovarja z nekom na drugi strani tako glasno, da sem bil prepričan, da ima direktno linijo s par kilometrov oddaljeno osebo. Druga oseba skrola po telefonu, verjetno po tiktoku in pri tem seveda ne uporablja slušalk. Preostali dve osebi skupaj gledata serijo na telefonu in glasno komentirata dogajanje.
Ne, to ni bil prizor iz kakšnega šund filma, ampak realnost. Priznam, bil sem šokiran, ker sem bil prepričan, da ljudje vsaj v zdravstvenih ustanovah vedo, kaj sta olika in bonton. Da razumejo, da niso sami na svetu in da je čakalnica prostor, kjer ljudje čakajo na zdravstveno obravnavo, ne pa dnevna soba, v kateri lahko vsak počne, kar se mu zahoče. Očitno živim v povsem napačnem svetu in ne razumem te nove, nore normalnosti.
Ko v čakalnico pride medicinska sestra, osebi, ki sta gledali serijo, vstaneta in stopita do nje. V meni povsem neznanem jeziku začneta nekaj glasno in besno razlagati, medicinska sestra pa ju prosi, ali lahko v angleščini pojasnita, za kaj gre. Iz polomljene angleščine uspem razbrati, da je nekdo na recept dobil napačno zdravilo oziroma napačen odmerek. Namesto 1000 mg je dobil 500 mg. Medicinska sestra poskuša razložiti, da so v lekarni zapisali, da je treba vzeti dve enoti namesto ene in jima to tudi pokaže. Ampak njeno razlago preglasita tuljenje in cepetanje. Ker očitno ugotovi, da tako ne bo ničesar rešila, jima pove, da se bosta morala o tem pogovoriti z zdravnikom.
Sedeta nazaj in začneta s še bolj povišanim tonom razglabljati o tem, še vedno v meni nerazumljivem jeziku. Po kakšnih 15 sekundah povsem stoično v angleščini rečem, naj nekoliko znižata glas, ker nismo na javni prireditvi. Za trenutek se ustavita, potem pa nadaljujeta po starem. Še enkrat ponovim, tokrat s precej bolj resnim glasom, in očitno končno razumeta, da mislim resno. Telefon utišata, tudi pogovarjati se začneta tišje. Gospa z direktno linijo prekine pogovor, utihne pa tudi tiktok oziroma vsaj jaz ne slišim več vseh tistih motečih zvokov. Naenkrat v čakalnici nastane nekaj, kar bi lahko opisal kot približek normalnega okolja.
Potem se odprejo vrata ordinacije in osebi, ki sta prej gledali serijo, vstopita. Sliši se dretje in čeprav so vrata zaprta, razločim, da tudi zdravnik poskuša še enkrat razložiti razliko med eno in dvema enotama zdravila. Čez nekaj trenutkov se vrata odprejo in ženska jih zaloputne tako močno, da sem bil prepričan, da se bodo snela s pantov. Na srečo so preživela. Med odhodom slišim še precej sočnih besed, sicer v meni še vedno neznanem jeziku, ampak tona ni bilo mogoče zgrešiti. Bilo mi je prav žal, da sem moral biti priča vsemu temu.
Ne vem, kdaj smo prišli do točke, ko se nam zdi povsem normalno, da se v javnih prostorih obnašamo, kot da smo sami na svetu. Da je povsem normalno, da v čakalnih govorimo po telefonu, da nadlegujemo druge s predvajanjem tiktok posnetkov in naših najljubših serij. Da je povsem normalno, da na medicinsko sestro ali zdravnika tulimo, ker nam poskušata nekaj razložiti.
Še posebej zanimivo je, da za osnovno oliko ne potrebujemo ne izobrazbe, ne denarja, ne posebnih življenjskih okoliščin. Pozdraviš, ko vstopiš v prostor. Utišaš telefon. Spoštljivo govoriš z ljudmi, ki opravljajo svoje delo. Razumeš, da nisi središče vesolja in da imajo tudi drugi pravico do miru. Precej preproste stvari, za katere sem bil prepričan, da jih osvojimo že kot otroci. Očitno sem se motil.
Ne, to nima nobene zveze s tem, od kje kdo prihaja ali kateri jezik govori. Nima nobene zveze z narodnostjo, starostjo ali družbenim položajem. Nekulturni ljudje so vseh barv, oblik in narodnosti. Ima pa ogromno zveze s spoštovanjem do sočloveka, ki ga je očitno vse manj. Predvsem pa s prepričanjem, da so naše potrebe, naše težave in naše pravice pomembnejše od vseh drugih.
Najbolj žalostno pri vsem skupaj je, da so zdravstveni delavci očitno vsakodnevno prisiljeni prenašati takšno obnašanje. Ljudje, ki bi jim morali biti vsaj toliko hvaležni, da jih poslušamo, ko nam nekaj razlagajo, postajajo tarče frustracij vsakogar, ki misli, da lahko s kričanjem doseže več. Potem pa se čudimo, zakaj so ljudje v zdravstvu izčrpani in zakaj si marsikdo želi delati nekaj drugega.
Mogoče sem staromoden. Mogoče sem samo naiven, ker še vedno mislim, da sta besedi prosim in hvala del vsakdanjega besednjaka. Da pozdraviš, ko nekam prideš, in odzdraviš, ko te nekdo pozdravi. Da se ne dereš na ljudi in da znaš včasih preprosto utihniti, ker nisi sam.
Ampak če je to staromodnost, potem z veseljem ostajam staromoden. Ker svet, v katerem je treba odrasle ljudi opozarjati, naj v čakalnici utišajo telefone in nehajo kričati na medicinsko osebje, ni ravno svet, na katerega bi bili lahko ponosni.
Če kdo najde bonton ali oliko, naj javi. Očitno smo jo nekje izgubili, pa tega sploh nismo opazili. Če je ne najdemo, potem naj res že pade tisti komet.