Bila je Jugoslavija. Kakšnih 40 let nazaj. Časi, ko telefoni niso bili pametni, ko niso imeli zaslonov, ko ni bilo interneta in ko si moral za telefonski klic dejansko zavrteti številko. Zavrteti in potem počakati, da se številčnica vrne nazaj. Takrat smo tudi pri nas dobili telefon. Zagorje je spadalo pod 061 omrežno skupino in prva telefonska številka je bila 061811828. Številko, ki jo imam še danes nekje globoko zapisano v možganih. Se ti spomniš svoje prve telefonske številke?
- Zakaj se vse bolj nerad oglašam na telefonske klice?
- Telefonske govorilnice (PTT) in spomini nanje
- Jaz pozabljam. Kaj pa ti?
Danes dobiš telefonsko številko v nekaj minutah. Takrat je bila to precej drugačna zgodba. Na telefonski priključek si lahko čakal dolgo saj so morali potegniti “parico” do stanovanja, telefon pa ni bil nekaj samoumevnega. Ko je “prišel v hišo”, je bil to dogodek. Skoraj tako pomemben kot nakup televizorja ali novega avtomobila.
Telefon je imel svoje mesto v prostoru. Kot nekakšna relikvija. Ni bil v žepu, ni ležal na nočni omarici in ni šel s teboj na stranišče. Imel je kabel in ta kabel je določal, kako daleč si lahko šel med pogovorom. Zasebnost? Kakšna zasebnost neki. Če si se pogovarjal po telefonu, je lahko cela družina poslušala, kaj govoriš.
Takrat smo si telefonske številke dejansko zapomnili. Ne ene ali dveh. Desetine. Prijateljev, sorodnikov, sošolcev. Danes ne vem niti telefonskih številk ljudi, ki jih kličem vsak dan. Vse je shranjeno v telefonu. Če mi zmanjka baterije, sem izgubljen.
Poklical si “punco” in upal, da bo doma. Da se ne bo oglasil njen “fotr” in spraševal kdo kliče in zakaj kliče. Če je ni bilo doma, je pač ni bilo. Nihče ni zahteval njegove lokacije. Nihče ni pričakoval, da bo dosegljiva 24 ur na dan. Če je bila linija zasedena, si poskusil kasneje. Ni bilo sporočil, poštnih predalov, ni bilo vprašanj, zakaj nisi odgovoril.
Pa medkrajevni klici. Ko si moral paziti, koliko časa govoriš, ker je vsak impulz nekaj stal. Klici v tujino, ki so bili skoraj mali finančni projekt. Danes lahko ure in ure brezplačno gledaš človeka na drugem koncu sveta in se pritožuješ, ker slika za trenutek zamrzne.
Danes imam telefon, s katerim lahko fotografiram, snemam, plačujem, navigiram, pišem, berem novice in počnem še tisoč drugih stvari. Pravzaprav ga najmanj uporabljam za telefoniranje. Če dobro pomislim, je precej ironično, da se po štiridesetih letih še vedno spomnim svoje prve telefonske številke, medtem ko se včasih ne spomnim, kam sem pred petimi minutami odložil telefon.
061811828. Devet številk, ki me v trenutku vrnejo v otroštvo. V Jugoslavijo. V čas, ko je telefon zvonil zato, ker se je nekdo želel pogovarjati s teboj. Ne zato, ker je neka aplikacija želela tvojo pozornost. Tistega zvonjenja se včasih prav nostalgično spomnim.