---
title: Ali se moraš res dotakniti vsega v trgovini?
date: 2026-10-26T09:06:41Z
modified: 2026-10-26T09:06:41Z
permalink: "https://www.had.si/blog/2026/10/26/ali-se-moras-res-dotakniti-vsega-v-trgovini/"
type: post
status: publish
excerpt: ""
wpid: 390986
categories:
  - razmišljanja
tags:
  - razmišljanja
  - bonton
  - higiena
  - kultura obnašanja
  - nakupovanje
  - obzirnost
  - potrošniki
  - sadje
  - trgovina
  - vsakdanje življenje
  - zelenjava
  - slovenščina
language:
  - slovenščina
featured_image: "https://www.had.si/blog/wp-content/uploads/2026/10/dotikanje-hrane-v-trgovinah.jpg"
featured_image_alt: Dotikanje Hrane V Trgovinah
timestamp: 2026-10-26T09:06:41Z
---

Starejša gospa pred menoj si ogleduje zelenjavo. No, otipava zelenjavo. Vsak paradižnik posebej. Vsako papriko posebej. Ker očitno bo z rokami ugotovila, katera oddaja boljšo energijo ali nekaj podobnega. Enega prime, drugega stisne, tretjega obrne in potem vse skupaj pusti tam, kjer je bilo. Za naslednjega kupca. Seveda brez rokavic. Par metrov naprej mlajša oseba z roko tehta krompirje. Enega po enega. Ker očitno je razlika med krompirjem, ki ima 180 gramov, in tistim, ki jih ima 190, življenjsko pomembna. Tiste, ki ji niso všeč, odloži nazaj in nadaljuje svojo znanstveno raziskavo. Brez rokavic.

- [Če kdo najde oliko ali bonton, naj javi](https://www.had.si/blog/wp-content/uploads/wp-mfa-exports/post/ce-kdo-najde-oliko-ali-bonton-naj-javi.md)
- [Če objaviš oglas na družbenih omrežjih, objavi zraven še ceno!](https://www.had.si/blog/wp-content/uploads/wp-mfa-exports/post/ce-objavis-oglas-na-druzbenih-omrezjih-objavi-zraven-se-ceno.md)
- [Jaz nočem plačevati te vlade / Janez je izumil državo po naročnini](https://www.had.si/blog/wp-content/uploads/wp-mfa-exports/post/jaz-nocem-placevati-te-vlade-janez-je-izumil-drzavo-po-narocnini.md)

Par deset metrov naprej moški odpira zaprto škatlo z orodjem. Čeprav je poleg velik napis, da stranke ne smejo odpirati embalaže. Ampak napis je očitno namenjen vsem drugim. On ima pravico preveriti, kaj je v škatli. Kot da obstaja možnost, da je proizvajalec namesto vrtalnika vanjo zapakiral hrčka.

Da ne omenjam vseh kupcev v trgovinah s tekstilom, ki vsak izdelek primerjo v roke in ga potem pustijo stati samega tam nekje. Če so preverilo rdeč pulover, bodo seveda enako storili tudi z belim. Ker se povsem razlikujeta, kajne?

Jaz se sprašujem, kdaj je to postala naša normalnost? Kdaj smo se odločili, da moramo v trgovini vse pretipati, premečkati, odpreti in preveriti? Da je vse, kar je na polici, naša osebna lastnina, dokler se ne odločimo, da tega ne bomo kupili?

Razumem, da želiš preveriti, ali je avokado zrel. Razumem, da nočeš kupiti gnilega paradižnika. Ampak obstaja razlika med tem, da nekaj pogledaš, in tem, da izvedeš ginekološki pregled vsake bučke na polici. Še bolj fascinantno pa je, da so to pogosto isti ljudje, ki bi naredili celo dramo, če bi nekdo drug pred njimi z umazanimi rokami prijemal njihovo hrano. Ampak ko to počnejo sami, je vse v najlepšem redu.

Potem prideš domov, opereš zelenjavo in sadje ter se tolažiš, da je vse čisto. Ker pač ne veš, koliko ljudi je pred teboj preverjalo zrelost istega paradižnika. Ne gre za sterilnost. Niti za to, da se ničesar ne smeš dotakniti. Gre za osnovno kulturo obnašanja in spoštovanje do drugih. Za zavedanje, da nisi edini človek na svetu in da bodo tisto, kar si ti pravkar petkrat stisnil in vrnil na polico, mogoče kupili drugi.

Včasih imam občutek, da smo postali družba, v kateri pravila veljajo samo za druge. Napisi so za druge. Higiena je za druge. Obzirnost je za druge. Mi pa imamo vedno razlog, zakaj lahko počnemo točno tisto, česar drugi ne bi smeli. Ne, ni treba otipati vsega v trgovini. Prav tako ni treba odpreti vsake škatle, ker te zanima, kaj je v njej. Včasih je dovolj, da pogledaš. Če nisi prepričan, pa vprašaš.

Vem. Revolucionarna ideja. Ampak očitno smo prišli tako daleč, da je treba tudi osnovni bonton v trgovini razlagati odraslim ljudem.