Gostilna pri Lojzetu na Dvorcu Zemono je precej pogosta destinacija ob vračanju iz Italije. Pri njih ne komplicirajo z rezevracijami, in če imajo prosto mizo, ti z veseljem ponudijo gostoljubnost. Tudi za vegane pri njih ni težav, saj se zavedajo, da obstajajo ljudje, ki se drugače prehranjujejo. Ampak tokrat me je presenetilo nekaj drugega – brezalkohona vinska spremljava ob veganskem meniju. Da, prav ste prebrali.

• Pri Lojzetu / Dvorec Zemono / ena Michelinova zvezdica, chef Tomaž Kavčič in njihov veganski meni
• Casa Perbellini 12 Apostoli / Verona / tri Michelinove zvezdice, chef Giancarlo Perbellini in njihov veganski meni
• Cap Aureo / Grand Park Hotel, Rovinj / ena Michelinova zvezdica, Jeffrey Vella in njihov veganski meni
• Hiša Denk / Zg. Kungota / ena Michelinova zvezdica, chef Gregor Vračko in njihov veganski meni
• Restavracija Pavus / chef Marko Pavčnik in njegov veganski meni
• Grič / Šentjošt nad Horjulom / ena Michelinova zvezdica, chef Luka Košir in njihov veganski meni

Preden se kdo priduša, da vino je pač vino in da se brezalkoholnemu vinu ne bi smelo reči vino – saj se strinjam, ampak gre za semantiko. Ki je nepomembna in s katero se ukvarjajo samo tisti, ki se nimajo možnosti ukvarjati s čim drugim.

Anže Kristan, ki je sommelier na Dvorcu Zemono, ve, da ne pijem alkohola. Da namesto tega konzumiram Coca Colo, kar pa ni vedno najboljše, ker sladkoben okus pokvari okuse hrane.

T0krat mi je predlagal, če me zanima, da mi pripravi različna brezalkoholna vina ob hrani. Ker sicer nisem navdušen nad temi “približke,” ker sicer bi pil pravo vino, sem malce skeptično rekel, da naj bo. Da pač poskusim in da si tako ustvarim svoje mnenje.

Ko sem dobil peneče “vino,” Machio za aperitiv, sem bil presenečen. Zelo okusno in predvsem pitno. Ker ga nisem mogel primerjati z alkoholnimi pijačami, ker jih še nisem poskusil, se mi je zdelo to vrhunsko. In ponavadi me ni lahko zadovoljiti. Ravno prav sladko in ravno prav osvežilno.

Pri naslednji jedi je sledil “rose” La Galiniere. Čudovit in nežen okus, predvsem pa lahek. Pravšnji za k veganski hrani, ki je že sama po sebi precej lažja.

Sledil je nov krog, in sicer belo “vino” Masso Antico. Malce manj sladko, z malce več kisline, vendar še vedno z 00 alkohola. Seveda sem vmes vsakič znova vprašal Anžeta, če je res to vse 00. Njegov nasmeh je bil dovolj poveden, in ko mi je omenil, da je čedalje več povpraševanja po teh 00 “pripravkih” in da gre čedalje več velikih proizvajalcev v to smer.

Na koncu je sledil še Joig Haider 36° Grenache, ki pa ima izredno močan trpek okus po granatni jabolki in je dovolj sladko, da je lahko tudi desertno vino.

V bistvu se mi je vse skupaj zdelo precej noro in priznam, da sem bil pozitivno presenečen. Namreč do sedaj sem vedno pil razne kombuche, domače zvarke ali pa Coca Colo v Michelinovih restavracijah. Očitno pa se časi spreminjajo in sedaj postaja trend 00 vse bolj prisoten povsod.

Ko sem pri Tomažu Kavčiču gledal njegovo vinsko vitrino s Petrus Pomerolom, letnik 1988, sem si predstavljal, da bodo čez par let obstajali tudi 00 sommelierji in da bodo v raznih vinskih vitrinah steklenice 00 vina, ki bodo vredne toliko, kot je ta Petrus. Njegova cena je krepko preko 2.000 evrov.

Časi se spreminjajo. Če so nekoč se v Michelinovih restavracijah otepali gostov, ki so se prehranjevali vegansko, je to sedaj postala rutina. In tudi na področju pijač se vse skupaj v zadnjih letih precej spreminja. Jaz pa sem vesel, da sem tokrat poleg odlične hrane dobil tudi odlično vino – brezalkoholno.

Objava Veganski meni in brezalkohona vinska spremljava v restavraciji z Michelinovo zvezdico / Pri Lojzetu originalno objavljena na had blog.

Restavracija Cap Aureo, kjer je chef Jeffrey Vella v Grand Park Hotelu v Rovinju, je svojo Michelinovo zvezdico prejela šele prejšnji teden. Sedaj imajo Hrvati 13 restavracij z Michelinovimi zvezdicami. Samo v Rovinju imajo tri restavracije z Michelinovimi zvezdicami, od tega dve v Grad Park Hotelu – Agli Amici in Cap Aureo in Monte, ki je v samem starem delu mesta. V petek, med vožnjo proti Krku, sem se odločil, da poskusim srečo in poklical v vse tri restavracije …

• Hiša Denk / Zg. Kungota / ena Michelinova zvezdica, chef Gregor Vračko in njihov veganski meni
• Casa Perbellini 12 Apostoli / Verona / tri Michelinove zvezdice, chef Giancarlo Perbellini in njihov veganski meni
• Grič / Šentjošt nad Horjulom / ena Michelinova zvezdica, chef Luka Košir in njihov veganski meni
• Pri Lojzetu / Dvorec Zemono / ena Michelinova zvezdica, chef Tomaž Kavčič in njihov veganski meni
• Dalla Gioconda / Gabicce Monte / ena Michelinova zvezdica, chef Davide di Fabio in njihov veganski meni

Najprej sem poklical v Monte, kjer se mi niso oglasili. Potem Agli Amici, kjer so mi povedali, da ne strežejo veganske hrane. Na koncu sem klical še v Cap Aureo, kjer sem kot vedno začel svoja vprašanja – imate za jutri kaj prostega za dve osebi. In potem še vedno dodam tisti del – in ena oseba se prehranjuje vegansko. Na drugi strani ni bilo ob tem nobene zadrege ali pogostega odgovora – se pozanimam in pokličem nazaj.

Srečo sem imel večjo kot pamet, saj so imeli ravno eno mizo prosto, ker je nekdo odpovedal rezervacijo. Če se celotna izkušnja začne pri sami rezervaciji, potem bo moja izkušnja s Cap Aureo odlična – ker tako prijazne osebe na drugi strani že dolgo nisem slišal in sem se vse dogovoril v par minutah. Na elektronsko pošto so mi poslali povezavo, kjer sem moral vpisati svojo kartico – za primer, da se ne pojavim v restavraciji in bi mi tako trgali del zneska. “Fair and square”.

Glede na to, da so šele dobili Michelinovo zvezdico, sem seveda pričakoval, da “ne bo vse teklo kot naoljeno”. In sem se motil. V soboto sem se preko Učke podal proti Rovinju. Parking pred Grand Park Hotelom, kjer so parkirana vozila Rolls-Royce, Bentley in ostala prestižna vozila gostov hotela.

Ker me je vseeno zanimalo, koliko stane nočitev v 5-zvedičnem hotelu, sem preveril cene. Najnižja cena sobe je bila preko 850 evrov. Ena minimalna plača. Ampak hotel je poln, ker obstaja klientela, ki si to lahko mirno privošči. Ko sem razmišljal, ali bi bil pripravljen toliko plačati za hotel, sem ugotovil preprosto stvar – ker je to Rovinj, bi se mi zdelo predrago. Če bi bil to Cannes, bi bil pripravljen. Malce drugače gledam te destinacije, ki so nam blizu in kjer sem še pred leti spal v hotelu za sto evrov. Ampak nazaj k sami izkušnji restavracije Cap Aureo.

Restavracija se nahaja v petem nadstropju, kar pomeni eno stvar – pogled. Na staro mestno jedro, na morje, na barke, ki se zibajo v pozni svetlobi dneva. Instagramabilno. Minimalistično opremljeno, vendar izredno prijetno. Da ne omenjam prijaznega osebja, ki se predstavi in skrbi skozi celoten večer za prijetno in dobro izkušnjo.

Restavracija sodi v sklop hotela, kot tudi Agli Amici (edina hrvaška restavracija z dvema Michelinovima zvezdicama), vendar sta to svoji restavraciji – zgolj domovanje imata v tem hotelu. Seveda sem jim najprej čestital za Michelinovo zvezdico in vprašanje, če se je kaj spremenilo – glede na to, da so jo v soboto imeli šele 5 dni in da je niso še niti “izobesili,” me je odgovor vseeno presenetil. Da je veliko več rezervacij, predvsem pa da ljudje dejansko “potegnejo” te zvezdice.

V Cap Aureo ponujajo tudi 20-hodni degustacijski meni. Jaz sem se odločil za 7-hodni. S spremljavo Coca Cole, ki stane pri njih 5,60 evra. Seveda, veganski meni. Kljub temu, da je bila restavracija polna – pogled s terase je “za ubit,” sploh ob sončnem zahodu in po tem, ko odprejo “panoramska okna” in svež veter doda še piko na i celotni izkušnji.

Osebje je natančno, ampak ne togo. Profesionalno, a ne vzvišeno. Pojasnila vsake jedi so bila kot kratke zgodbe – od kod je sestavina, kako so jo pripravili, zakaj je na tem krožniku. In to brez občutka, da si na predavanju, ampak bolj, kot bi ti prijatelj pripovedoval, kako je zjutraj nabral ta zelišča na okoliških travnikih. Brez “bullshitanja”.

Zanimivo je, da potek strežbe pri njih nenormalno dober. Da vse poteka, kot mora in da je vsak detalj izpiljen do podrobnosti. Da lahko 8 oseb obdeluje naenkrat 12 miz in da med hodi ni pol ure čakanja, je stvar “ustroja” restavracije in pa organiziranosti teama. Ker sem oseba, ki veliko sprašuje, sem na to opozoril že na začetku. In na vsa vprašanja dobil odgovore.

Njihov meni je v “bibliji”. In v njej je tudi eno izmed daril, ki ga dobi vsak obiskovalec restavracije. “Amous bouche” imenujejo “grickalice”. In ko sem dobil prvo “grickalico,” sem mirne vesti rekel osebi, ki je skrbela za najino mizo, da sem navdušen, da sem dobil mizo pri njih. Beluš, ki ni moja omiljena hrana, je bil pripravljen tako, da sem moral dvakrat preveriti, če je to res to. Kapo dol – če lahko sklepam, da po prvi jedi gre lahko samo še na boljše, sem se veselil večera pred menoj.

In ni bilo zaman. Vsaka jed je bila malce bolj kompleksa, predvsem pa bolj smiselna, čeprav so bile uporabljene preproste sestavine – rdeča pesa na 4 različne načine, paradižnik na 7 načinov, blitva na 5 načinov. Zelo okusno, predvsem pa na pogled čudovita hrana, ki jo pripravlja nekdo, ki točno ve, kako se temu streže. Nobenega tofuja in nobenih nadomestkov, nečesa, kar bi potreboval nekdo, ki se prehranjuje vegansko. Okusi, ki jih nisem navajen in ki so me presenečali iz krožnika v krožnik.

Kljub temu da iščem ponavadi neko malenkost, ki po moje ne bi smela biti del krožnika ali pa ki zmoti krožnik – je nisem našel. Še več – navdušil me je vsak grižljaj. In najboljša stvar je, da sem na koncu dobil tudi recepte za te jedi, ki sem jih jedel. Ena izmed pozornosti, ki ne stane veliko, si jo pa za vedno zapomniš.

Naj fotografije hrane govorijo svoje, brez da jaz poskušam razlagati, kaj vse je bilo v vsaki jedi. Ko sem se ozrl naokoli po drugih mizah, sem opazil en čuden fenomen – ljudje so imeli nasmešek na obrazu. Kar največ pove o sami restavraciji in izkušnji, ki jo ima gost.

Cap Aureo ni restavracija, kamor greš vsak dan oz. lahko tudi, če imaš dovolj pod palcem. Je pa restavracija, kamor greš vsaj enkrat – da začutiš, kaj pomeni, ko se narava, tehnika in domišljija združijo na krožniku. Rovinj je čudovit že sam po sebi, ampak Cap Aureo mu doda tisto piko na i, zaradi katere se ti ne mudi nazaj.

In ja – Michelin je imel prav. Tokrat res.

Veganski 7-hodni meni stane 160 evrov. Vreden vsakega centa, predvsem tudi vožnje v Rovinj. Sedaj vsaj vem, kam bom šel jest, ko bom v Istri. Če bom seveda dobil prostor, ker se bojim, da bo tole hit letošnjega poletja.

Ta objava ni plačana ali kako drugače sponzorirana. Je zgolj zapis mojega doživetja s hrano pri njih. Ker smo ljudje med seboj zelo različni, se seveda lahko izkušnja nekoga drugega povsem razlikuje od moje!

Objava Cap Aureo / Grand Park Hotel, Rovinj / ena Michelinova zvezdica, Jeffrey Vella in njihov veganski meni originalno objavljena na had blog.

Najboljši sladoled v Sloveniji? Zame Toniš! Če se peljete po regionalni cesti od Pivke proti Ilirski Bistrici, potem se obvezno ustavite v kraju Parje, pri športnem igrišču, na sladoledu Toniš – Eko kmetije Penko. Ne bo vam žal. Če boste imeli srečo, boste lahko kupili tudi domače jagode in maline. Jaz se tam ustavim vsaj dvakrat tedensko! In vedno znova sem navdušen.

• Najboljši sladoled na svetu / Gelateria Dondoli, San Gimignano
• Najboljši sladoled v Trstu / Gelateria Zampolli
• Casa Perbellini 12 Apostoli / Verona / tri Michelinove zvezdice, chef Giancarlo Perbellini in njihov veganski meni

Ker se zelo pogosto vozim na relaciji proti Ilirski Bistrici, sem nekaj časa opazoval, zakaj se toliko vozil ustavi v kraju Parje. Ko sem se tudi sam ustavil, sem ugotovil, zakaj. Sicer s to objavo tvegam, da bom dlje čakal na sladoled, ampak zaprmej je vredno – vredno, da še drugi izvedo, kakšnega okusa je lahko sladoled.

Eko kmetija Penko ima ponudbi imajo par različnih vrst sladoleda Toniš, ki ga izdelujejo doma. Nekaj je iz sezonskega sadja, nekaj iz preizkušenih okusov. Narejen po metodi “gelato”.  Njihov sladoled je neskončno boljši kot sladoled v “obratih” v Ljubljani.

Sam prisegam na jagodo in zadnje čase na gozdne sadeže. Seveda sta oba veganska. Ravno prav sladek in s čudovitim okusom. V bistvu je ta sladoled vreden, da se človek tudi zapelje v Parje samo na sladoled – kot je to pri Michelinovih treh zvezdicah.

Zahvalite se mi lahko kasneje …

Objava Najboljši sladoled v Sloveniji? / Toniš – Eko kmetija Penko, Parje originalno objavljena na had blog.

Če ste ljubitelj tune, potem morate obiskati Tuna House v Baški na otoku Krku. Kljub temu, da se sam prehranjujem nekoliko drugače, je ta preprosta restavracija z bogato zgodovino, ki sega v leto 1945, ena mojih rednih postaj. V predsezoni sem tam skoraj vsak vikend, med sezono nekoliko redkeje, saj je restavracija pogosto polno zasedena. Zakaj je Tuna House v Baški vreden obiska?

• Jama Biserujka na otoku Krku
• Najstarejše drevo na otoku Krk / skoraj 1000 let staro drevo koprivovca
• Obzova – najvišji vrh otoka Krk / 568 metrov nad morjem
• Hotel Haludovo Krk / kako propada nekoč prestižni hotel Haludovo

Gre za družinsko restavracijo, kjer strežejo svežo tuno. So eni izmed le dvanajstih na Hrvaškem, ki imajo dovoljenje za lov na to ribo. Njihova tuna prihaja iz morja okoli Cresa — zjutraj jo ulovijo, popoldne postrežejo na krožnikih.

Tataki, steaki, tartarji … ljubitelji tune boste navdušeni. Poleg tega ponujajo tudi par drugih morskih jedi, vendar niso “svaštarnica”. Na meniju ni “dunajcev” in ni sto različnih jedi — vse, kar imajo, je sveže, domiselno pripravljeno in polno okusa.

V zadnjih letih so restavracijo precej nadgradili. Iz preproste “ribiške kantine” se je preoblikovala v sodobno kulinarično točko, kjer zdaj strežejo tudi odlične sušije.

Cene so zmerne, sploh glede na kakovost in hrvaške razmere. Za svežo tuno iz Jadrana bi lahko zlahka zaračunali več. Medtem ko je tuna steak v tujini pogosto tudi 40 evrov, ga tukaj dobite za približno 28 — pripravljenega natančno po vaših željah.

Zakaj pišem o tej restavraciji? Ker jo vodita mati in sin, ki sta izredno prijazna in se resnično trudita. Vsako leto je ponudba boljša, restavracija pa lepo “odrašča” in se razvija. V predsezoni še ni velike gneče, zato rezervacija ni nujna, a v poletnih mesecih je skoraj obvezna — čakalne vrste segajo tudi teden vnaprej.

Moj nasvet – tuna tataki. Za prilogo glavni jedi pa “pekarski krumpir”. Ne boste razočarani! Zaprmej, ne!

Ta objava ni plačana ali kako drugače sponzorirana. Je zgolj zapis mojega doživetja s hrano pri njih. Ker smo ljudje med seboj zelo različni, se seveda lahko izkušnja nekoga drugega povsem razlikuje od moje!

Objava Tuna House / Baška, Krk / priporočam! originalno objavljena na had blog.

Marko Pavčnik je chef in lastnik restavracije Pavus v Laškem. Pavus sem odkril še v času, ko se nisem prehranjeval vegansko. Vendar tudi, ko sem se začel drugače prehranjevati pri njemu ni bila težava z veganskim menijem. Enkrat letno pa je pripravil veganski vikend. Leta 2024 je zasluženo prejel Michelinovo zvezdico. In letos je prvič pripravil veganski vikend v restavraciji z Michelinovo zvezdico. Bilo je vrhunsko!

• Restavracija Pavus / Marko Pavčnik in veganski vikend v Laškem
• Restavracija Pavus / chef Marko Pavčnik in njegov veganski meni #topshi
• Hiša Denk / Zg. Kungota / ena Michelinova zvezdica, chef Gregor Vračko in njihov veganski meni
• Casa Perbellini 12 Apostoli / Verona / tri Michelinove zvezdice, chef Giancarlo Perbellini in njihov veganski meni
• Grič / Šentjošt nad Horjulom / ena Michelinova zvezdica, chef Luka Košir in njihov veganski meni

Ko sem bil prvič na gradu Tabor v Laškem, sem bil še vsejedec. Jedi, ki jih je pripravil Marko, so bili drugačne – poznal se je njegov pristop k kuhanju, predvsem pa eksperimetiranje z različnimi sestavinami, ki jih sicer ne najdemo na jedilnikih. Kljub temu, da bo od prvega obiska minilo že več kot 13 let, pa je Marko še vedno enak – še vedno uživa v kuhanju, še vedno je radoveden in vedno, ko sem pri njemu v restavraciji, sem navdušen nad okusi, predvsem pa naj raznolikostjo jedi, ki jih pripravi.

Pavus kljub temu, da imajo Michelinovo zvezdico, lahko vedno pripravi veganski meni. Super je, če na to opozorite pri rezervaciji mize, saj s tem precej olajšate vse skupaj celi ekipi v restavraciji.

Ta vikend je bil v Pavusu tradicionalni veganski vikend. Na izbiro je bilo od 5 do 10 hodov, ki jih je Marko z ekipo pripravil in testiral par tednov vnaprej. Tokrat prvič v restavraciji, ki se ponaša z Michelinovo zvezdico.

Seveda sem bil tam. Že v petek. Z veseljem sem se prepustil 7-hodnemu meniju in tudi brbončice so bile navdušene. Po vsaki jedi, saj je Marko pripravil povsem drugačen meni, kot ga je imel prejšnje leto. Uporaba sezonske zelenjave, kombinacije okusov, ki jih niti nisem poznal, predvsem pa veliko kreativnosti in izredno lepi krožniki so bili vodilo v skoraj 2 in pol urno večerjo.

Kot sem že večkrat napisal – tudi veganska hrana lahko izgleda lepo. Je zelo okusna, predvsem pa ni potrebe, da bi iskal v veganski hrani živalske okuse.

Marko kapo dol za odločitev, da kljub Michelinki še vedno prirediš veganski večer!

Objava Pavus / veganski vikend v Michelinovi restavraciji originalno objavljena na had blog.

V Zgornji Kungoti je Hiša Denk, restavracija z eno Michelinovo zvezdico, kjer ima svoj prostor pod soncem chef Gregor Vračko. Glede na vse zgodbe, ki sem jih slišal, je bila ta restavracija že zelo dolgo na mojem “to do” spisku. To soboto sem končno doživel njihovo kulinarično razvajanje. In tudi veganski meni imajo in je odličen.

• Casa Perbellini 12 Apostoli / Verona / tri Michelinove zvezdice, chef Giancarlo Perbellini in njihov veganski meni
• Grič / Šentjošt nad Horjulom / ena Michelinova zvezdica, chef Luka Košir in njihov veganski meni
• Pri Lojzetu / Dvorec Zemono / ena Michelinova zvezdica, chef Tomaž Kavčič in njihov veganski meni
• Dalla Gioconda / Gabicce Monte / ena Michelinova zvezdica, chef Davide di Fabio in njihov veganski meni
• Restavracija Strelec / chef Igor Jagodic / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
• Il Bavaglino, Giuseppe Costa / Terrasini, Sicilija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
• Gellius / chef Alessandro Breda, Oderzo, Italija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
• Retroscena / chefa Richard Abou Zaki in Pierpaolo Ferracuti, Porto San Giorgio, Italija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
• Hiša Linhart, Radovljica / chef Uroš Štefelin (Michelinova zvezdica Vila Podvin) in njegov veganski meni

Organizacija časa in mojih prehranjevalnih navad ni nekaj, na kar bi bil najbolj ponosen. Že v začetku decembra sem se odločil, da obiščem Hišo Denk v Zgornji Kungoti – kraj, ki je od Maribora oddaljen okoli 15 kilometrov, in chefa Gregorja Vračka, ki slovi po svoji drugačnosti – jaz bi njegov slog in način opisal z besedo “roknrol”.

Ob prihodu v Zg. Kungoto je bil na “mestnem trgu” dogodek – krampusi so prišli v mesto. Na nasprotni strani pa kraljuje Hiša Denk. Čudovita novogradnja s še lepšim vrtom in urejeno okoli. Ponujajo tudi sobe. Na sodobni stavbi ni nikjer Michelinove zvezdice, kar me je presenetilo – ampak filozofija Gregorja Vračka ni v zvezdicah, ampak v tem, da so ljudje, ki pridejo k njemu, zvezdice. In to je vidno skozi cel večer.

Sproščenost je sinonim restavracije. Že ob prihodu Gregor razloži protokol oz. pozdravi vse skupaj in jim s svojim šarmom in navihanostjo da občutek, da niso prišli v “sterilno” okolje, kjer se sliši “miška pod mizo,” ampak da bo to drugačen večer, kot sem ga navajen v takšnih restavracijah. In nisem se motil.

V takšnih restavracijaj ponavadi z veseljem pogledam obraze za sosednjimi mizami. Če so nasmejani in dobre volje, je to odraz hrane, predvsem pa občutka, ki ga ima v prostoru obiskovalec. In tokrat so bili obrazi prešerni in pogovori v precej visokih decibelih.

Ko sem dobil prvo hrano na mizo, mi je postalo žal, da nisem že prej prišel v Zg. Kungoto. Ena posebnost njegove hrane, ki se mi je zdela izredno simpatična – veganski in navadni meni izgledata enako v večini primerov, ker chef Vračko ne želi delati razlik med obiskovalci. Okusi in sestavine pa so drugačni. Tudi to, da se veganski meni konstantno spreminja in je odvisen od navdiha, predvsem pa sestavin, ki so na voljo, je pomemben faktor – ker to pomeni, da lahko greš večkrat k njim in bo hrana različna.

Ker verjamem, da se večer pozna po “pozdravu iz kuhinje” – ali se komu sanja, zakaj tako neumna besedna zveza, potem sem vedel, da bo večer poln presenečenj. In res je bil.

Čudovite kombinacije – to, da je lahko miso “maslo” okusno, si ne bi nikoli mislil. Da so črne trobente tako dobre in da je lahko krompirjev njok tako nežen in puhast. Da se da pripraviti hrano, ki je vseeno začinjena, in na trenutek dobiš občutek, da je celo preveč, vendar ti že naslednji trenutek postane jasno, da je bil to njen namen – da tako pač mora biti, ker je druga sestavina povsem drugačnega okusa in se ti šele nekje na koncu jezika vse to združi in dobiš tisti pravi okus.

Tudi to, da vmes pride chef do mize in povpraša, če je vse v redu, je dokaz, da mu je mar za to, kar se dogaja. Da ga zanima mnenje gostov in počutje. In ker je Gregor karizmatična oseba, je vse skupaj še bolj intenzivno.

Vse skupaj je bilo vrhunsko! Vendar. Vedno je še en vendar. Na koncu, ko sem se že oblekel in smo se že poslavljali, sem Gregorju rekel, da imam eno kritiko. Seveda jo je želel slišati. In moja edina kritika je bila – “čipke,” ki so na hrani. Na njegovo “roknrol” osebnost ne pašejo. Niti niso tako seksi, da bi jih želel slikati za instagram. Brez njih hrana izpade povsem drugače in ne prikriva čipka bistva. Mislim, da me je chef razumel, kaj se mu želel povedati, in da ni bil “užaljen,” ker mu je nekdo rekel nekaj takšnega. V bistvu mi je obljubil, da jaz ne dobim nikoli več čipk na hrano, ko pridem naslednjič.

Veganski 5-hodni meni stane 85 evrov. Vreden vsakega centa, predvsem pa vožnje v Zgornjo Kungoto. Zaprmej bo tole moja bolj pogosta destinacija, ko se bom vračal iz Avstrije ali Madžarske. Pa mogoče kakšen skok med vikendi do Maribora.

Ta objava ni plačana ali kako drugače sponzorirana. Je zgolj zapis mojega doživetja s hrano pri njih. Ker smo ljudje med seboj zelo različni, se seveda lahko izkušnja nekoga drugega povsem razlikuje od moje!

Objava Hiša Denk / Zg. Kungota / ena Michelinova zvezdica, chef Gregor Vračko in njihov veganski meni originalno objavljena na had blog.

Dubajska čokolada je “zažgala internete,” bi ta fenomen komentirali etablirani mediji. V bistvu je dubajska čokolada, enako kot Prime – muha “enodnevnica,” ki je uspela zaradi viralnosti objav na različnih družbenih omrežjih in kmalu bo šla v pozabo, kot se je zgodilo s Primom. Kaj sploh je dubajska čokolada in kakšen je recept za dubajsko čokolado?

• Pijača Prime / cena Hofer 3,99 evra in Spar 5,99 evra
• Črni sladoled / črna bombeta / črna hrana bo trend letošnjega poletja
• Kako sem letos privarčeval preko 1000 evrov na črni petek?

Ker se prehranjujem drugače, ne bom skočil na ta trend in ne bom pisal recenzij, katera je dobra. So pa cene dubajske čokolade takšne, da se sprašujem, če je iz zlata. Naj pri tem omenim, da je pistacija nova rukola.

Ker je težko dobiti dubajsko čokolado tudi tam, kjer jo izdelujejo pri nas, in ker trgovske verige še niso skočile na ta vlak – bodo pa verjetno v kratkem, je to čokolado lažje pripraviti doma. Vendar boste potrebovali sestavine, ki so eksotične.

Kakšen je torej recept za dubajsko čokolado? Osnovni gradniki so kadaif, tahini, mlečna čokolada in pistacijeva krema. Če nimate kadaifa, ga lahko pripravite doma, vendar bo veliko dela z njim. Veliko lažje je, če ga kupite. Tudi pistacijevo kremo lahko pripravite sami, vendar bo lažje, če jo kupite. Potem pa potrebujete še maslo in pa modulčke za čokolado.

Kadaif narežete na majhne koščke in ga dodate v stopljeno maslo – vse skupaj mešajte par minut, da se spremeni barva v svetlo rjavo, in mu dodajte tahini. Odstavite z ognja in dodajte pistacijevo kremo in zmešajte vse skupaj in počakajte, da se zmes ohladi.

Stopite mlečno čokolado v vodni kopeli in jo vlijte v modul. Ohladite čokolado v modulu v hladilniku. Ko je ohlajena, dodate kadaif in pistacijevo kremo, ki služi kot polnilo, in na vrhu vse skupaj prelijte še z drugim delom stopljene mlečne čokolade. Vse skupaj nazaj v hladilnik, da se strdi in imate doma pripravljeno dubajsko čokolado.

Seveda obstajajo bolj zahtevni repceti, kjer so določene gramature in različne vrste čokolade, ampak za začetek je tole povsem dovolj in dovolj preprosto, da vam ne bo potrebno odšteti 40 in več evrov za kilogram dubajske čokolade.

Ko se boste čez kakšen mesec ali dva spraševali, kaj je to dubajska čokolada. Spomnite se na pijačo Prime. Podobna zgodba.

p.s.: Lind je že skočil na ta vlak in predstavil dubajsko čokolado – za 14,99 evra.

Objava Ali je dubajska čokolada novi Prime? Da. originalno objavljena na had blog.

Ali se “splača” peljati 350 kilometrov do Verone, da lahko poskusiš veganski meni v Casa Perbellini 12 Apostoli, ki ima 3 Michelinove zvezdice? Moj odgovor je, da. To je najbližja 3 zvezdična restavracija z veganskim menijem, ki ga spreminjajo na 60 dni in kjer te ne zavrnejo, ker se prehranjuješ drugače. Kot sem sicer navajen.

• Grič / Šentjošt nad Horjulom / ena Michelinova zvezdica, chef Luka Košir in njihov veganski meni
• Pri Lojzetu / Dvorec Zemono / ena Michelinova zvezdica, chef Tomaž Kavčič in njihov veganski meni
• Dalla Gioconda / Gabicce Monte / ena Michelinova zvezdica, chef Davide di Fabio in njihov veganski meni
• Restavracija Strelec / chef Igor Jagodic / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
• Il Bavaglino, Giuseppe Costa / Terrasini, Sicilija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
• Gellius / chef Alessandro Breda, Oderzo, Italija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
• Retroscena / chefa Richard Abou Zaki in Pierpaolo Ferracuti, Porto San Giorgio, Italija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
• Hiša Linhart, Radovljica / chef Uroš Štefelin (Michelinova zvezdica Vila Podvin) in njegov veganski meni
• Restavracija Dam / ena Michelinova zvezdica, chef Uroš Fakuč in njihov veganski meni

Ko sem na zemljevidu Michelinovih restavracij iskal restavracijo s tremi zvezdicami in z vegansko ponudbo, sem odkril Casa Perbellini 12 Apostoli v Veroni. Poslal sem jim elektronsko sporočilo, kot sicer storim vedno, in jih vprašal o degustacijskem meniju za vegane. Odgovor je bil, da ni problema, da imajo meni L’Essenza, ki je namenjen veganom in je tudi “gluten-free”.

Ko sem gledal datume, kdaj imajo prosto, sem ugotovil, da lahko naredim rezervacijo že par dni – v petek ob času kosila. Temu sem prilagodil tudi obisk Verone in se podal na pot. Ponavadi so Michelinove restavracije s tremi zvezdicami “razprodane” mesece vnaprej. Tudi pri njih je tako – petek zvečer in sobota sta takšna dneva.

Med vožnjo sem razmišljal o odnosu restavracij z Michelinovimi zvezdicami do ljudi, ki se prehranjujemo drugače. Ker kamorkoli grem, vnaprej preverim, če je tam kakšna takšna restavracija, in pošljem elektronsko sporočilo, če lahko gostijo osebo, ki se prehranjuje vegansko.

V Španiji je bil odgovor vedno ne oz. v večini primerov odgovora sploh ni bilo. Tudi pri nas je tako – iz Hiše Franko sem dobil odgovor, da lahko pripravijo vegetarijanski meni, veganskega ne. Seveda je odločitev lastnika, kaj in komu bo stregel, in tukaj lahko samo ponižno sklonim glavo in upam, da nekje pa obstajajo chefi, ki razumejo, da obstajajo tudi ljudje, ki se prehranjujejo drugače.

Hotel sem imel par sto metrov stran in od restavracije, in ko sem se sprehodil do restavracije, me je pričakalo presenečenje – pred vhodom sta bili na “tabli” samo dve Michelinovi zvezdici. Še enkrat sem preveril Michelin guide, kjer ima Casa Perbellini 12 Apostoli tri zvezdice.

Zgodba glede tega je sledeča. Casa Perbellini je prvo zvezdico dobila pred skoraj 30 leti, drugo pred 16 leti in letos, ko so se preselili iz stare lokacije na lokacijo, kjer je bila prej restavracija 12 Apostoli, so dobili tretjo zvezdico. Ker tega dela še niso uredili, so to tudi razložili.

Restavracija je, zanimivo, urejena – pozna se, da je nekdo imel veliko okusa, ko je vse skupaj urejal, predvsem pa je združil moderno z zgodovino. Že ob vstopu je na steni pestra zbirka nalivnih peres znanih osebnosti, ki so jih pustile v restavraciji z dolgo tradicijo.

Personal je prijazen. Ko sem se približal mizi, so mi odmaknili stol in mi pomagali, da sedem. To se ni zgodilo samo prvič, ampak vsakič, ko sem vstal. Ko sem šel proti WCju, so me tudi tja pospremili. Tega nisem navajen, ampak sem se prilagodil. Tudi “eye contact” je bil ves čas prisoten. Ko mi je zmanjkalo pijače, je bila v istem trenutku ena izmed oseb pri meni in mi dotočila vode ali prinesla novo pijačo.

Kljub temu, da je bil petek in je bila ura 13. je bila restavracija povsem polna. Na voljo imajo tri menije: Io e Silvia, Io e Giorgio in L’Essenza. Imajo pa tudi Che’s Table, kjer lahko 12 gostov opazuje pri delu chefa Giancarla Perbellinija.

Ko sem sedel za mizo, sem takoj dobil “pozdrav iz kuhinje”. Veganski. Ker ne konzumiram alkohola, sem dobil brezalkoholni koktejl. In bil je dober. In potem so začeli na mizo prihajati krožniki, ki so bili ne samo okusni, ampak tudi lepi. Predvsem pa kombinacije, ki so bile na njih, so bile zanimive. Daikon špageti s svojo in ingverjem. Sveži jurčki s hrustljavo solato in limonimim sojinim mlekom. Bučna juha s kostanjem. “Gluten-free” testenine z gobami. Pak choi.

V vmesni fazi sem dobil pred sebe tudi najboljšo “foccacio,” kar sem jih jedel. V testo so dodali krompir in dobila je povsem drugačen okus in strukturo.

Ko sem bil že sit, pa je pred mene prišla še sladica. Veliko njih. Sladoled z wasabijem me je sezul. Priznam. Čeprav prisegam na preproste okuse, je bil vrhunski.

Suma sumarum. V dveh urah in pol sem užival v vsakem grižljaju – le “gluten-free” testenine bi z veseljem preskočil, ker so pač drugačne. Vse ostalo pa je bilo dobesedno s prsti pomazano!

Veganski 7-hodni meni stane 185 evrov. Vreden vožnje in obiska, predvsem pa vreden izkušnje, ki je malce drugačna kot sicer v Michelinovih restavracijah.

Ta objava ni plačana ali kako drugače sponzorirana. Je zgolj zapis mojega doživetja s hrano pri njih. Ker smo ljudje med seboj zelo različni, se seveda lahko izkušnja nekoga drugega povsem razlikuje od moje!

Objava Casa Perbellini 12 Apostoli / Verona / tri Michelinove zvezdice, chef Giancarlo Perbellini in njihov veganski meni originalno objavljena na had blog.

Pred devetimi let, ko sem bil prvič v gostišču Grič chef, Luka Košir še ni imel Michelinove zvezdice. Jaz sem bil takrat vsejed, njegove jedi pa so me navdušile. Ko sem spisal zapis o obisku tega dragulja, je bil marsikdo, ki je poznal Grič, jezen name. Sedaj, devet kasneje, ko ima Luka v Griču že tri leta Michelinovo zvezdico, sem se odločil, da preverim, kakšen meni lahko ponudi za vegane. Za tiste, ki se jim ne da brati naprej. Noro!

• Gostišče Grič – skriti dragulj nad Horjulom
• Pri Lojzetu / Dvorec Zemono / ena Michelinova zvezdica, chef Tomaž Kavčič in njihov veganski meni
• Dalla Gioconda / Gabicce Monte / ena Michelinova zvezdica, chef Davide di Fabio in njihov veganski meni
• Il Bavaglino, Giuseppe Costa / Terrasini, Sicilija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
• Restavracija Strelec / chef Igor Jagodic / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
• Gellius / chef Alessandro Breda, Oderzo, Italija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
• Retroscena / chefa Richard Abou Zaki in Pierpaolo Ferracuti, Porto San Giorgio, Italija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
• Hiša Linhart, Radovljica / chef Uroš Štefelin (Michelinova zvezdica Vila Podvin) in njegov veganski meni
• Restavracija Dam / ena Michelinova zvezdica, chef Uroš Fakuč in njihov veganski meni

Sredi Benetk sem poskusil srečo. Kot že velikokrat poprej. Poklical v restavracijo Grič in povprašal, če imajo mogoče prazno mizo za zvečer. Ker je bil odgovor pritrdilen, sem dodal še drugi del, ki je prav tako pomemben – ampak jaz se prehranjujem vegansko. Ali lahko dobim 7-hodni veganski meni? Čez par minut sem dobil povratni klic in potrdilo.

Kot sem že večkrat zapisal – svojega življenja ne planiram vnaprej in posledično nerad rezerviram mize v Michelinovih restavracijah tedne vnaprej. Če imam srečo jo imam, sicer poskusim kje drugje. Vem sebično in zahteno za chefe v restavracijah. Ampak tako pač funkcioniram. In če dobim košarico, nisem jezen, tudi če mi razložijo, da ne strežejo veganske hrane. Njihova odločitev.

Grič je v tem času lep. Kraj Šentjošt nad Horjulom ponuja razgled na naravo in par sto metrov pod restavracijo, ki je bila nekoč lokalna gostilna in so še pred desetimi leti v njej pekli tudi pizze, je njihov ogromen vrt. Posledično so večino leta samooskrbni z zelenjavo, kar pomeni, da so možnosti za kreiranje veganskih jedi ogromne.

V zadnjih dveh letih so razširili restavracijo in zgradili odprto kuhinjo, kjer lahko gostje opazujejo, kako se pripravljajo njihove jedi. Vse je čisto urejeno in tišina. Ravno nasprotje temu, kar ponavadi vidimo v oddajah, ki prikazujejo vrhunsko kuhanje. Uigrana ekipa je pač ključ do vsega in zanimivo je opazovati, kako se ukvarjajo z detajli, preden pride jed na mizo.

Chef Luka Košir, ki je leta 2021 dobil Michelinovo zvezdico, je bil odsoten. Luka zelo rad eksperimentira, predvsem pa se igra z okusi. Že dolgo časa so njegove jedi čudovite – ne samo okusno in iz odličnih sestavin, ampak tudi na pogled.

Seveda je eden izmed pomembnih faktorjev ob obisku restavracije tudi, kako te sprejmejo in kako si postrežen. In v Griču je bil Luka aka Nacho, ki si je vzel čas in vse razložil. Tako da v bistvu ne gre samo za prehranjevanje, ampak tudi za spoznavanje filozofije in predvsem uvid v določene dele, ki so sicer skriti. Če sem prej omenil, da Luke ni bilo, se to ni niti za trenutek poznalo v celotnem več kot 3 ure dolgem obisku Griča. Ravno nasprotno. Čas je minil prehitro in zanimivo je, da se tujci s taksijem pripeljejo iz Ljubljane do Griča na njihovo hrano.

Sicer pa sem tudi jaz po tujini v podobni situaciji, ko se odločim, da bom šel na neko destinacijo zgolj za to, da bom tam jedel v restavraciji, ki je v Michelinovem vodniku in ponuja vegansko hrano.

Še nekaj o hrani. Kamutov “flatbread” in humus za prvi pozdrav iz kuhinje je bil uvertura v vse nadaljen jedi, ki so bile ne zgolj in samo okusne in pripravljene s filigransko natančnostjo, ampak so bile smiselno umeščene in dekorirane. Ko ti je skoraj žal, da boš pojedel kreacijo, vendar njen vonj premaga to misel in se njen okus v ustih še dopolni z vizualno predstavitvijo.

Kot ponavadi tudi tokrat ne bom opisoval vsake jedi posebej, ker se tudi te spreminjajo glede na letni čas in pozimi zagotovo ne more biti izkušnja za vegana podobna, kot je bila sedaj, ko je dovolj zelenjave. Tudi tofu, ki je bil sicer vkomponiram v eno izmed jedi, mi ni bil moteč. Ravno nasprotno, zelo dober je bil, čeprav imam averzijo. Da o sejtanu, ki ga delajo sami, ne izgubljam besed.

Sicer pa je bil cel meni razvajanje in ko že pričakuješ, da je vsega konec, se še kar nadaljuje. Hrana je spodaj na fotografijah, vendar zagotovo ne zajamejo fotografije vsega, kot je bilo.

Aha. Kaj sem pil? Vzel sem brezalkoholno spremljavo in preizkušal njihove “stvaritve” – od cascare, kombuche, .. Vse, kar pripravljajo sami, ker imajo tudi veliko sadja in se lahko s tem igrajo.

Veganski 7-hodni meni stane 150 evrov. Zagotovo vreden vsakega centa. Upam, da se kmalu spet vidimo!

Ta objava ni plačana ali kako drugače sponzorirana. Je zgolj zapis mojega doživetja s hrano pri njih. Ker smo ljudje med seboj zelo različni, se seveda lahko izkušnja nekoga drugega povsem razlikuje od moje!

Objava Grič / Šentjošt nad Horjulom / ena Michelinova zvezdica, chef Luka Košir in njihov veganski meni originalno objavljena na had blog.

Mojca Cepuš je certificirana nutricistka in pred časom je na trg dala Befit Food proteinske veganske ploščice s štirimi okusi. Sam nisem ljubitelj teh “dodatkov” oz. takšnih izdelkov, vendar sem rekel, da bom vseeno poskusil njene izdelke, saj jo poznam že n-let. Objava ni plačana ali kakorkoli drugače sponzorirana, kot je sicer v navadih pri ostalih ustvarjalcih internetnih vsebin.

• Juicy Marbles Baby Ribs / ko se mi kot veganu zdi ta izdelek preveč podoben mesu
• Osem let se že prehranjujem vegansko in še vedno sem navdušen, da sem se odločil za to
• 10 Diego Vitagliano Pizzeria, Neapelj / najboljša pizzerija na svetu / had testira pizze

Mojco poznam že vrsto let. Parkrat sva sodelovala na istih dogodkih, povezanih s hrano, in ko sem odkril, da je izdala svoje proteinske veganske ploščice, sem se odločil, da jih poskusim. Njene izdelke sem našel na spletni strani super-hrana in sem se odločil za osebni prevzem.

Prevzel in sem jih imel doma. Do teh izdelkov imam nekakšen “odklonilen odnos,” saj niti ne vem točno, čemu so namenjeni. Tistih par proteinskih veganskih ploščic, ki sem jih poskusil, pa so bile tako “mokaste” in tako brez okusa, da bi bilo celo boljše, če jih ne bi poskusil. Očitno sem iz nekih drugih časov, ko tega še ni bilo na voljo in starega osla je težko naučiti novih trikov.

Štiri ploščice Befit so v ponudbi:

• Beauty Bio ovsena ploščica Befit, okus jagoda – rdeča pesa
• Delux proteinska ovsena ploščica Befit, okus dvojna čokolada
• Energy Boost ovsena ploščica Befit, okus aronija – kokos
• Sport proteinska ovsena ploščica Befit, okus čokolada – pomaranča

Vse imajo do 160 kcal brez glutena in mleka, ekološke in presne. In hudičevo dobre. Tako dobre, da sem prvič dejansko z užitkom pojedel te ploščice in bil vesel, da sem se odločil za to naročilo.

Cena 40 gramske ploščice je 2,49 evra. Nimam predstave, ali je to veliko ali malo, vendar vem, da je to okusno. Da se dejansko čuti okus, ki je deklariran na sami embalaži, in da ni “mokastega” priokusa. Ali sem imel po zaužitju ploščice več energije? Pojma nimam. Ker se mi zdi, da imam energije vedno dovolj.

Zagotovo pa mi je tole polepšalo dan, predvsem pa povrnilo občutek, da se tudi za vegane lahko naredijo dobri in kvalitetni izdelki. Če se nekdo potrudi in če ve, kaj dela.

Objava Befit Food proteinska brezglutenska veganska ploščica / Mojca Cepuš, tole je res dobro originalno objavljena na had blog.