Te dni bodo grobovi po Sloveniji polni obiskovalcev. Pa vendar je sedaj obdobje epidemije Covid-19 in posledično smo omejeni na gibanje znotraj svoje občine. Namesto odhoda na pokopališče pa lahko prižgete virtualno svečko na naslovu https://www.candela.rip/  in tako se ne izpostavljate po nepotrebnem možnosti okužbe. Predvsem pa #OstaniDoma.

• Nadškof Zore: Namesto nakupov cvetja in sveč, škofje letos vabimo vse, da darujete za svete maše ter za vzdrževanje…
• Trgovske verige oglašujejo sveče / letno prižge vsak Slovenec 8 plastičih sveč
• Število svečk vam ne bo kupilo odpustka, ker celo življenje niste imeli stika s pokojnimi

Ideja Candele je preprosta. Virtualni prižig svečke za pokojne, ne glede na kraj kjer se nahajate. Storitev je v osnovi brezplačna, z registracijo pa si omogočite tudi dostop do plačljivih storitev – večja izbira sveč, možnost izbire trajanja gorenja sveče in še več ostalih možnosti

Preko Candele imate možnost prižgati zasebno svečko, kar pomeni, da to ne bo vidno drugim – ta rešitev mi je še posebej všeč, saj sem zadnja leta precej velik nasprotnik neštetim svečkam, ki jih prinesejo svojci na grobove zgolj in samo za 1. november.

Ja, se zavedam, da splet ni enako realni svet. Pa vendar v tem obdobju je boljše #OstaniDoma kot pa, da se pridružiš zaradi nepazljivosti svojcem, ki so že na pokopališču.

Objava Candela – prižgi virtualno svečko in #OstaniDoma / www.candela.rip originalno objavljena na had blog.

Prihaja čas svečk in romanja na pokopališča. Seveda ima vsak svoje razloge in vsak se odloča po svoji vesti. Pa vendar je bolj pomemben odnos, ki sta ga imeli s pokojnimi za čas njihovega življenja, kot pa dokazovanje z neskočnim številom svečk post festum. Vendar, da ne bo pomote – če vam to paše, potem je to prava pot.

• Na koncu vedno pride smrt
• 1. november – dan spomina na mrtve – recesija? še vedno je povprečno po 8 svečk na grobu
• Dolgost življenja našega je kratka

Čez par dni in se bo začela promenada in prijazno pozdravljanje in ponosno kazanje, kako lepo vsi skrbijo za grobove svojih bližnjih. Žalostno je to, da se bo naenkrat na grobu nabralo preko 40 sveč, medtem ko je grob pred tem celo leto sameval.

Zanimivo je, da ljudje prižigajo po par sveč naenkrat, kot da bi se hoteli odkupiti za ta čas, ko si ga niso vzeli, da bi prišli na pokopališče. Roke si manejo cvetličarji in trgovci s svečami, ker služijo na človeškem pohlepu, ko je treba pokazati, da smo ravno “mi” imeli najbolj radi pokojnike!

Če si nekoga imel rad za čas njegovega življenja, potem tudi ni potrebe po svečah. To, da si ga spoštoval in da si ga cenil, si mu pokazal in je pokojnik to razumel. Lepo je, če se spomniš nanj, ga obiščeš na pokopališču in mu prižgeš svečko. Vendar za to obstaja 365 dni v letu in ni samo 1. november tisti dan, ko se “moraš” teh ljudi spomniti.

Ideja, ki je zadnja leta vse atraktivna in se tudi odraža že na pogledu na pokopališče / namesto n-svečk jih kupite minimalno, sredstva pa prispevajte za tiste ljudi, ki jim takšna pomoč lahko pomaga – mrtvi so na žalost že mrtvi in jim kupi sveč ne pomenijo nič.  Če bi se ta denar razdelil med ljudi, ki ga potrebujejo za preživetje, oz. ljudem, ki že tri mesece niso dobili svojih plač, bi bilo vse skupaj precej drugače.

Ali pa izberete drugačne alternative, ki so na voljo – električne svečke, ki zdržijo precej dlje. In s tem bi bilo precej manj smeti, v katerih se naš planet utaplja in na katerega moramo biti vse bolj pozorni, kajne?

Moja razmišljanja o tem fenomenu skozi čas:

1. november 2005 – zapišem:

Sovrazim ta dan, ljudi ki nosijo svece na grobove, ljudi ki kupujejo cvetje in zasipajo grobove z njim. Sovrazim ta dan, ki je povsem enak kot so vsi ostali dnevi, le da ljudje ta dan se spomnejo vseh mrtvih. In potem cez celo leto gledam ravno taiste grobove, ki imajo sedaj najvec roz in sveck in ponavadi na njih ne gori nobena svecka. In zenske pridejo pokazat najnovejse plasce, ceprav jim ni narava najbolj naklonjena, ker je prevec toplo za “pelc montle”. In ta sivina, ki se prikrade v ljudi, ko zacnejo razmisljati o dolgosti nasega zivljenja, se mi zdi popolnoma nesmiselna. Smrt je novo rojstvo, je nekaj lepega in ne nekaj koncnega. Zakaj se bojimo stvari, ki jih ne razumemo in zakaj se obremenjujemo z neraziskanim, neodkritim? Je to nase zivljenje, ali pa samo plod krscanstva?!?

1. november 2008 – zapišem:

Lepo je, da se ljudje spomnijo vsako leto, vsaj enkrat, svojih pokojnih, ampak zakaj pretiravanje? Ali ne bi bilo lepše, če bi se namesto 30 svečk, ki se ta dan pojavijo na grobu, le to razdelilo in bi bila prižgana svečka na grobu vsak teden?

1. november 2009 – zapišem:

Naredim tisto, kar do sedaj še nisem. Na pokopališče grem ob natanko 12. uri. In na moje presenečenje je pokopališče mirno in spokojno. In skoraj brez ljudi. No, število svečk in rož seveda pokaže da sem ujel pravo uro, kajti veliko jih je bilo že pred menoj, veliko jih bo še za menoj. In tistih 20€ ali več, kot jih je “zapravljenih” na grob, bi se lahko bolj pametno uporabilo. Tako kot sem že prejšnja leta napisal – razdeliš to in vsak teden prižgeš novo svečko. In tudi odpadkov se nabere od te 1.11. evforije!

1. november 2012:

Vreme je natanko takšno, kot mora biti za ta dan. Letos ne bo promenade “pelc montlov”, ampak zgolj in samo dežnikov. Poleg tega pa bi lahko marsikdo šel na pokopališče na kakšen drug dan, kot na tistega, ki je “določen”. In tudi grobovi bi bili lahko celo leto urejeni in ne samo v dneh, ko se je treba iti pokazati na “britof”. Hvala za dež!

Objava Število svečk vam ne bo kupilo odpustka, ker celo življenje niste imeli stika s pokojnimi originalno objavljena na had blog.

Naslov ni moj. Uporabnica @tasosedova ga je zapisala na tviterju in dejansko opiše to, kar poskušam dopovedati ljudem že vrsto let. Vsako leto namreč objavim podoben zapis, ko poskušam opomniti ljudi, da so mrtvi mrtvi in da živi potrebujejo pomoč. Število svečk vam ne bo kupilo odpustka, ker celo življenje niste imeli stika s pokojnimi.

• Na koncu vedno pride smrt
• 1. november – dan spomina na mrtve – recesija? še vedno je povprečno po 8 svečk na grobu
• Dolgost življenja našega je kratka

Niti vse rože in največja ikebana ne bo prikazala drugačnega stanja groba, kot je celo leto, ko se ne spomnite nanj. Pelcmontli so na srečo že “passe” in vsako leto je vreme toplejše, tako da ni več možnosti za to, da bi se ženske kazale v njih na pokopališču čez par dni!

Žalostno je to, da se bo naenkrat na grobu nabralo preko 40 sveč, medtem ko je grob pred tem celo leto sameval. Smešno je, da ljudje uredijo grobove samo takrat, ko pride velika masa ljudi na pokopališče in hočejo, da imajo bolj urejeno zadnje počivališče, kakor sosedje.

Zanimivo je, da ljudje prižigajo po par sveč naenkrat, kot da bi se hoteli odkupiti za ta čas, ko si ga niso vzeli, da bi prišli na pokopališče. Roke si manejo cvetličarji in trgovci s svečami, ker služijo na človeškem pohlepu, ko je treba pokazati, da smo ravno “mi” imeli najbolj radi pokojnike!

Cene sveč niso zanemarljive in če vzamem v obzir, da so narejene iz plastike in da najdražje zdržijo 5-7 dni, potem se vprašam, kam gre vsa ta količina plastike, ki ostane na grobovih. Pri nekaterih ostane gor celo leto, dokler se zgodba iz uvoda ne ponovi, ali pa jih veter ne raznese po samem pokopališču.

Govorimo o ekološki osveščenosti, govorimo o podnebnih spremembah, poudarjamo skrb za naravo. Vendar v tako preprostih stvareh, kot je 1. november, se vse to pozabi. Če si nekoga imel rad za časa njegovega življenja, potem tudi ni potrebe po svečah. To, da si ga spoštoval in da si ga cenil, si mu pokazal in je človek to razumel. Lepo je, če se spomniš nanj, ga obiščeš na pokopališču in mu prižgeš svečko. Vendar za to obstaja 365 dni v letu in ni samo 1. november tisti dan, ko se “moraš” teh ljudi spomniti.

Spomin na izgubljene je v srcu, ne v svečah.

— – (@tasosedova) October 28, 2017

Objava Spomin na izgubljene je v srcu, ne v svečah originalno objavljena na had blog.

Jutri je 31. oktober, dan varčevanja in dan kasneje je 1. november, dan spomina na mrtve. Zelo zanimivo si sledita ta dva dneva, sploh po tem, ko greš na pokopališče in te pričaka Las Vegas – načičkano, nakrancljano, z vsemi mogočimi utripajočimi svečkami in predvsem z neskončnimi gorami cvetja. Taisti grobovi, ki so celo leto bili zapuščeni, se čez noč spremenijo v harmonije slabega okusa in pelcmontli so pripravljeni, da jih gospe oblečejo in pokažejo, da jih še vedno imajo v omarah.

V bistvu si grem že počasi na jetra, saj vsako leto opozarjam na podobne stvari – lepo je, da se ljudje spomnijo vsako leto, vsaj enkrat, svojih pokojnih, ampak zakaj pretiravanje? Ali ne bi bilo lepše, če bi se namesto 30 svečk, ki se ta dan pojavijo na grobu, le to razdelilo in bi bila vsak teden prižgana svečka na grobu?

Leta 2005 sem razmišljal takole:

Sovražim ta dan, ljudi ki nosijo sveče na grobove, ljudi ki kupujejo cvetje in zasipajo grobove z njim. Sovražim ta dan, ki je povsem enak kot so vsi ostali, le da se ljudje na dan spomnijo vseh mrtvih. In potem čez celo leto gledam ravno taiste grobove, ki imajo sedaj največ rož in svečk in ponavadi na njih ne gori nobena svečka. Ženske pridejo pokazati najnovejše plašče, čeprav jim ni narava najbolj naklonjena, ker je preveč toplo za “pelc montle”. In ta sivina, ki se prikrade v ljudi, ko začnejo razmišljati o dolgosti našega življenja, se mi zdi popolnoma nesmiselna.

Smrt je novo rojstvo, je nekaj lepega in ne nekaj končnega. Zakaj se bojimo stvari, ki jih ne razumemo in zakaj se obremenjujemo z neraziskanim, neodkritim? Je to naše življenje, ali pa samo plod krščanstva?!?

Zadnja leta pa gre moje razmišljanje v drugo smer:

Če preko palca zapišem da je v Sloveniji preko 500.000 grobov, na katere so v teh dneh “žalujoči” dali vsaj za 10€ sveč in ostale “svinjarije”, ki bo čez par dni delala škodo na smetiščih, potem je vse skupaj precej preprosto. Več kot 5mio eurov se zapravi za en dan, ki pa je pomemben le za to, da se vidi, da “svojci” še vedno mislijo na pokojne, ki se jih sicer med letom ne spomnijo – da ne bo pomote – niso vsi takšni, ampak za boljše razumevanje situacije moram biti precej bolj kruto realen.

Če bi se del tega denarja razdelil med ljudi, ki potrebujejo denar za preživetje, za to, da ne bi poslušali zgodb, ki se dogajajo v Sloveniji, potem bi bilo vse skupaj precej drugače.

Ideja je preprosta – namesto 10 svečk jih kupite samo 5, ostala sredstva pa namenite tistim, ki jim takšna sredstva lahko pomagajo – mrtvi so na žalost že mrtvi in jim kupi sveč ne pomenijo nič – pomenijo pa zavistnim sosedom, ki hočejo biti boljši in “duplirajo”, oz. pretiravajo z vsemi dodatki na grobovih.

Sicer ideja ni še povsem zrela za Slovenijo, vendar je moje mnenje, da bodo tudi Slovenci kaj kmalu ugotovili, da je to zgolj in samo en dan, kot vsak drug in da mrtvim te stvari nič ne pomenijo – nekomu, ki nima denarja za kruh in mleko pa bi to pomenilo zelo veliko – in tudi mrtvim bi to več pomenilo, kot pa da jih zapisajo s svečami na grobovih!

Torej – pošlji SMS VAL5 na 1919 za Botrstvo, namesto da kupiš 10 sveč!

Več o projektu botrstvo v Sloveniji

Objava Dan varčevanja in potem dan spomina na mrtve originalno objavljena na had blog.

Včerajšnji večerni pogled na pokopališče je pokazal dejansko stanje recesije v Sloveniji – po številu svečk na grobovih, bi lahko naredil zaključek – v Sloveniji ni recesije. Namreč vsak grob je imel, preko prsta, povprečno vsak osem svečk – pri povprečni ceni (odvisno, kjer ste svečke kupili) 1 euro na kos. To niso zanemarljive številke. In vsa ta odpadna plastika bo nekje, po enem dnevu gorenja sveče, pristala in okolje onesneževala. Letos bo vseeno malce pripomoglo, k manjšemu številu prižganih sveč tudi vreme!

Glede na to, da je danes 1. november – lahko recikliram:

1. november 2005 – zapišem:

Sovrazim ta dan, ljudi ki nosijo svece na grobove, ljudi ki kupujejo cvetje in zasipajo grobove z njim. Sovrazim ta dan, ki je povsem enak kot so vsi ostali dnevi, le da ljudje ta dan se spomnejo vseh mrtvih. In potem cez celo leto gledam ravno taiste grobove, ki imajo sedaj najvec roz in sveck in ponavadi na njih ne gori nobena svecka. In zenske pridejo pokazat najnovejse plasce, ceprav jim ni narava najbolj naklonjena, ker je prevec toplo za “pelc montle”. In ta sivina, ki se prikrade v ljudi, ko zacnejo razmisljati o dolgosti nasega zivljenja, se mi zdi popolnoma nesmiselna. Smrt je novo rojstvo, je nekaj lepega in ne nekaj koncnega. Zakaj se bojimo stvari, ki jih ne razumemo in zakaj se obremenjujemo z neraziskanim, neodkritim? Je to nase zivljenje, ali pa samo plod krscanstva?!?

1. november 2008 – zapišem:

Lepo je, da se ljudje spomnijo vsako leto, vsaj enkrat, svojih pokojnih, ampak zakaj pretiravanje? Ali ne bi bilo lepše, če bi se namesto 30 svečk, ki se ta dan pojavijo na grobu, le to razdelilo in bi bila prižgana svečka na grobu vsak teden?

1. november 2009 – zapišem:

Naredim tisto, kar do sedaj še nisem. Na pokopališče grem ob natanko 12. uri. In na moje presenečenje je pokopališče mirno in spokojno. In skoraj brez ljudi. No, število svečk in rož seveda pokaže da sem ujel pravo uro, kajti veliko jih je bilo že pred menoj, veliko jih bo še za menoj. In tistih 20€ ali več, kot jih je “zapravljenih” na grob, bi se lahko bolj pametno uporabilo. Tako kot sem že prejšnja leta napisal – razdeliš to in vsak teden prižgeš novo svečko. In tudi odpadkov se nabere od te 1.11. evforije!

1. november 2012:

Vreme je natanko takšno, kot mora biti za ta dan. Letos ne bo promenade “pelc montlov”, ampak zgolj in samo dežnikov. Poleg tega pa bi lahko marsikdo šel na pokopališče na kakšen drug dan, kot na tistega, ki je “določen”. In tudi grobovi bi bili lahko celo leto urejeni in ne samo v dneh, ko se je treba iti pokazati na “britof”. Hvala za dež!

Objava 1. november – dan spomina na mrtve – recesija? še vedno je povprečno po 8 svečk na grobu originalno objavljena na had blog.

1. november 2005 – zapišem:
Sovrazim ta dan, ljudi ki nosijo svece na grobove, ljudi ki kupujejo cvetje in zasipajo grobove z njim. Sovrazim ta dan, ki je povsem enak kot so vsi ostali dnevi, le da ljudje ta dan se spomnejo vseh mrtvih. In potem cez celo leto gledam ravno taiste grobove, ki imajo sedaj najvec roz in sveck in ponavadi na njih ne gori nobena svecka. In zenske pridejo pokazat najnovejse plasce, ceprav jim ni narava najbolj naklonjena, ker je prevec toplo za “pelc montle”. In ta sivina, ki se prikrade v ljudi, ko zacnejo razmisljati o dolgosti nasega zivljenja, se mi zdi popolnoma nesmiselna. Smrt je novo rojstvo, je nekaj lepega in ne nekaj koncnega. Zakaj se bojimo stvari, ki jih ne razumemo in zakaj se obremenjujemo z neraziskanim, neodkritim? Je to nase zivljenje, ali pa samo plod krscanstva?!?

1. november 2008 – zapišem:
Lepo je, da se ljudje spomnijo vsako leto, vsaj enkrat, svojih pokojnih, ampak zakaj pretiravanje? Ali ne bi bilo lepše, če bi se namesto 30 svečk, ki se ta dan pojavijo na grobu, le to razdelilo in bi bila prižgana svečka na grobu vsak teden?

1. november 2009: naredim tisto, kar do sedaj še nisem. Na pokopališče grem ob natanko 12. uri. In na moje presenečenje je pokopališče mirno in spokojno. In skoraj brez ljudi. No, število svečk in rož seveda pokaže da sem ujel pravo uro, kajti veliko jih je bilo že pred menoj, veliko jih bo še za menoj. In tistih 20€ ali več, kot jih je “zapravljenih” na grob, bi se lahko bolj pametno uporabilo. Tako kot sem že prejšnja leta napisal – razdeliš to in vsak teden prižgeš novo svečko. In tudi odpadkov se nabere od te 1.11. evforije!
Ah, ja. Pa spet “pizdim”.

Objava 1. november – Dan spomina na mrtve originalno objavljena na had blog.

31. oktober je dan varčevanja in 1. november je dan spomina na mrtve. Ampak pogled na pokopališče je povsem v nasprotju z dnevom varčevanja.
Namreč 1. novembra se ne varčuje z denarjam, ampak se ga prekomerno zapravlja za rože, sveče, vence in vso ostalo “šaro”, ki jo ljudje tisti dan prinesejo s seboj na grobove. In tisti grobovi ki so med letom najbolj zanemarjeni in nimajo nikoli nobene sveče, se čez noč spremenijo v “mini Las Vegas“.
Če poenostavim. Lepo je, da se ljudje spomnijo vsako leto, vsaj enkrat, svojih pokojnih, ampak zakaj pretiravanje? Ali ne bi bilo lepše, če bi se namesto 30 svečk, ki se ta dan pojavijo na grobu, le to razdelilo in bi bila prižgana svečka na grobu vsak teden?

Pelcmontli, britof, cvetje, sveče in ostalo sranje – lanskoletni zapis na to temo, kjer sem ugotovil enake stvari. Kakopačne!

Objava Dan spomina na mrtve je dan za dnevom varčevanja originalno objavljena na had blog.

Začelo se je! Čas pelcmontlov, pogostih obiskov britofa, cvetja, sveča, ikeban, urejanja grobov, pomivanja marmorja in vsega ostalega sranja, kar še sodi na pokopališče.
Kar čez noč so pokopališča dobila magično moč in začela oranžno-rdeče svetiti. Kar naenkrat so pokopališča tako zanimiva, da privabljajo cele trume ljudi in da je problem najti parkirno mesto za jeklenega konjička. Še par dni in se bo začela promenada in prijazno pozdravljanje in ponosno kazanje, kako lepo vsi skrbijo za grobove svojih bližnjih.
Žalostno in patetično je to, da se bo naenkrat na grobu nabralo preko 40 sveč, medtem ko je grob pred tem celo leto sameval. Smešno je, da ljudje uredijo grobove samo takrat, ko pride velika masa ljudi na pokopališče in hočejo, da imajo bolj urejeno zadnje počivališče, kakor sosedje. Zanimivo je, da ljudje prižigajo po par sveč naenkrat, kot da bi se hoteli odkupiti za ta čas, ko si ga niso vzeli, da bi prišli na pokopališče. Roke si manejo cvetličarji in trgovci s svečami, ker služijo na človeškem pohlepu, ko je treba pokazati, da smo ravno “mi” imeli najbolj radi pokojnike! Cene sveč niso zanemarljive in če vzamem v obzir, da so narejene iz plastike in da najdražje zdržijo 5-7 dni, potem se vprašam, kam gre vsa ta količina plastike, ki ostane na grobovih. Pri nekaterih ostane gor celo leto, dokler se zgodba iz uvoda ne ponovi, ali pa jih veter ne raznese po samem pokopališču.
Govorimo o ekološki osveščenosti, govorimo o podnebnih spremembah, poudarjamo skrb za naravo. Vendar v tako preprostih stvareh, kot je 1. november, se vse to pozabi. Če si nekoga imel rad za časa njegovega življenja, potem tudi ni potrebe po svečah. To, da si ga spoštoval in da si ga cenil, si mu pokazal in je človek to razumel. Lepo je, če se spomniš nanj, ga obiščeš na pokopališču in mu prižgeš svečko. Vendar za to obstaja 365 dni v letu in ni samo 1. november tisti dan, ko se “moraš” teh ljudi spomniti.

Objava Pelcmontli, britof, cvetje, sveče in ostalo sranje originalno objavljena na had blog.

DURS oz. Davčna uprava Republike Slovenije je institucija, ki skrbi med drugim tudi za dohodninske odločbe. In na njihovi spletni strani je lepo razloženo, do kdaj moramo rezidenti RS oddati napoved, to je do 31. marca, sicer se zgodi slednje:
“Z globo 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek posameznik, če ne predloži napovedi v predpisanem roku.
Z globo od 100.000 do 300.000 tolarjev se kaznuje za prekršek posameznik, če v nasprotju z zakonom ne vloži davčne napovedi oziroma v davčni napovedi navede neresnične ali nepravilne ali nepopolne podatke in s tem zavede davčni organ v zmoto.
Davčna napoved, vložena v dveh mesecih po roku za vložitev davčne napovedi, velja za nepravočasno vloženo. Davčna napoved, vložena pozneje, velja za nevloženo.”
In potem sledi tole:
“Dohodnina mora biti odmerjena do 31. oktobra za preteklo leto. Odločbo izda davčni organ na podlagi napovedi davčnega zavezanca do 31. oktobra za preteklo leto. Če dohodnina do tega roka ni odmerjena, še ne pomeni, da davčni organ po poteku tega roka ne more več izdati odločbe o odmeri dohodnine.”
In zakaj se jezim nad DURS-om. Z boljšo polovico si deliva stroške in ostale stvari in tako sva tudi preračunala kaj se bolj splača. Da vsak dobi nekaj nazaj, da jaz plačam več in ona dobi več nazaj ali kaj tretjega. In je bila najboljša možna varianta ravno to, da jaz plačam 25k sit dohodnine in Barbka dobi nazaj okrog 130k sit. Lepa vsota, ta slednja, ki pride vedno prav! Ampak seveda, če se to dogaja kje drugje, kot v naši čudoviti in pošteni in tako super oh in sploh RS, kjer imamo najboljšega finančnega ministra, ki bo poskrbel, da nam sploh ne bo več potrebno pisati dohodninskih obrazcev, ampak nam bo držva kar sama vzela, kar “je njenega”!.
Jaz sem v roku plačal, kar sem imel na dolgu, Barbka pa je čakala, da dobi nazaj denar, ki sva ga v določenem obdobju resnično potrebovala. Pa ni bilo odmere. In človek čaka in čaka. Pred 14 dnevi pokliče na DURS, kjer ji jezna “gospa” pove, da imajo do konca oktobra čas, da uredijo te stvari in naj nikar ne priganja, ker se ne bo nič spremenilo. Ok, razumem. Pustiva času čas in čakava, da pride 1. november. In seveda se ni stvar spremenila. Še vedno ni odmere, še vedno ni denarja. Nekomu bi lahko teh 130k sit pomenilo preživetje, mogoče možnost plačila dolgov ali pa preprosto nakup toplih čevljev in jakne. Ampak to seveda ni pomembno. Če bi jaz zamudil s plačilom za par dni, bi dobil opomin, ko držva zamuja ni niti opravičila.
A obstaja kakšna možnost, da zahtevam zamudne obresti za ves ta čas, ko je držva presegla rok za odmero? Evropsko sodišče? Ali pa je to zgolj in samo utopija? Oz. a je to način s katerim držva ravna z nami davkoplačevalci, ki jo tako celo leto brezplačno financiramo in potem, ko bi morala vrniti nazaj, tega pač ne stori v zakonsko določenih rokih?
Se strinjate s takšno držvo? Se strinjate s takšnim odnosom držve do davkoplačevalcev?

Objava Jebemti DURS in dohodnino originalno objavljena na had blog.

Sovrazim ta dan, ljudi ki nosijo svece na grobove, ljudi ki kupujejo cvetje in zasipajo grobove z njim. Sovrazim ta dan, ki je povsem enak kot so vsi ostali dnevi, le da ljudje ta dan se spomnejo vseh mrtvih. In potem cez celo leto gledam ravno taiste grobove, ki imajo sedaj najvec roz in sveck in ponavadi na njih ne gori nobena svecka. In zenske pridejo pokazat najnovejse plasce, ceprav jim ni narava najbolj naklonjena, ker je prevec toplo za “pelc montle”. In ta sivina, ki se prikrade v ljudi, ko zacnejo razmisljati o dolgosti nasega zivljenja, se mi zdi popolnoma nesmiselna. Smrt je novo rojstvo, je nekaj lepega in ne nekaj koncnega. Zakaj se bojimo stvari, ki jih ne razumemo in zakaj se obremenjujemo z neraziskanim, neodkritim? Je to nase zivljenje, ali pa samo plod krscanstva?!?

Sem sel vceraj ponoci na pokopalisce, da sem pofotkal osvetljene grobove. Bilo je mirno, spokojno in prazno. Megla in veter. In obcutek tisine je bil povsod prisoten, ceprav je bilo v zraku vse drugo. Ampak to je ze neko drugo poglavje :)

Objava 1. november originalno objavljena na had blog.