Glede na to, da se ponoči na naših avtocestah ne dela in glede na to, da je ob nedeljah na gradbiščih zgolj par delavcev, zastoji so in zastoji bodo. Zakaj se ne bi poslužili preizkušene metode, ki smo jo poznali v Jugoslaviji, ko je bila svetovna kriza z gorivom? Par – nepar sistem bi rešil vse. Lahko bi uvedli tudi bone za uporabo levega pasu. Vsak državljan bi jih prejel deset na mesec.

• Zastoji na naših avtocestah niso od včeraj
• Hvala, ker me nisi zbil na označenem prehodu za kolesarje
• Dovolj je obtožba, dokazov ne potrebujemo več

Rešitev za rešitev zastojev na naših avtocestah je preprosta. Pravzaprav je tako preprosta, da se čudim, da je še nihče ni predlagal. Sistem par – nepar. Če je bila rešitev dobra za gorivo, bo tudi za prometne zastoje, kajne?

Avtomobili s parno številko registracije bi vozili en dan, tisti z neparno pa naslednji dan. Prometa bi bilo takoj polovico manj. Kolone bi bile polovico krajše, saj bi bila polovica manj avtomobilov na naših avtocestah. To je logika, ki jo razume vsak človek. Zato verjetno nima nobenih možnosti, da bi bila kdaj sprejeta.

Predstavljam si tiskovno konferenco, kjer bi odgovorni slavnostno predstavili ukrep. Z resnimi obrazi bi pojasnili, da gre za inovativno prometno strategijo, ki temelji na trajnostni mobilnosti, optimizaciji prometnih tokov in zmanjševanju ogljičnega odtisa. Nihče ne bi omenil, da gre za idejo iz časa, ko so bile kavbojke iz Trsta večji luksuz kot danes električni avtomobil.

Slovenci bi se seveda hitro prilagodili. Naslednji dan bi imela vsaka družina dva avtomobila. Enega s parno in enega z neparno registracijo. Tisti bolj podjetni bi odprli podjetja za izposojo registrskih tablic. Na facebook marketplaceu bi se pojavili oglasi v stilu menjam neparno registracijo za parno z doplačilom.

Nekdo bi zagotovo ustvaril startup, ki bi za mesečno naročnino spremljal vaše vozne potrebe in vam priporočal, katero registrsko številko potrebujete za naslednji teden. Država pa bi bila navdušena. Končno ukrep, ki ne zahteva gradnje novih cest. Niti hitrejšega dela na obstoječih. Niti organizacije nočnih izmen. Niti kakršnekoli odgovornosti. Problem bi elegantno prestavili na državljane, kot se za sodobno upravljanje spodobi.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, da moja ideja ni bistveno bolj absurdna od dejanskega stanja. Danes imamo avtoceste, na katerih so pasovi zaprti mesece in mesece. Imamo gradbišča, na katerih se občasno zgodi toliko aktivnosti, da človek začne dvomiti, ali gleda fotografijo in ne resničnega prizora. Imamo prometne informacije, ki se začnejo z besedami zastoji po celotni Sloveniji, kot da gre za vremensko napoved. In imamo ljudi, ki so že sprejeli dejstvo, da je triurna vožnja do morja nekaj povsem normalnega.

Morda je težava v tem, da smo preveč ambiciozni. Ves čas govorimo o pametnih cestah, digitalizaciji, umetni inteligenci in mobilnosti prihodnosti. Rešitev pa je ves čas pred našimi očmi. Skrita nekje med nostalgijo, birokracijo in logiko, ki pravi, če ne znaš povečati pretočnosti, zmanjšaj število tistih, ki bi radi prišli skozi.

Zato predlagam, da ne izgubljamo več časa z iskanjem rešitev za zastoje. Očitno smo se z njimi sprijaznili. Uvedimo par – nepar in bodimo pošteni. Če že stojimo v kolonah kot pred štiridesetimi leti, si zaslužimo tudi prometne ukrepe iz istega obdobja.

Vsaj vedeli bomo, da država deluje po nekem načrtu. Čeprav je ta načrt nastal v prejšnjem stoletju.

Joke. Šala. Vic. Da me ne bo kdo napačno razumel in dejansko pomislil, da sem pomislil na to! No, pomislil sem, ko sem včeraj opazoval kako samevajo gradbišča, kjer so največji zastoji in do turistične sezone še sploh nismo prišli.

Objava Imam rešitev za zastoje na naših avtocestah / uvede naj se sistem par – nepar za vožnjo originalno objavljena na had blog.

Ko danes poslušam, kako so zastoji na avtocestah nevzdržni, se samo grenko nasmehnem. Zastoji pri nas niso od včeraj. Niso posledica ene nesreče, enega turističnega vikenda ali enega napačnega ministra. So rezultat desetletij odločitev, ki so bile kratkoročno politično priročne, dolgoročno pa katastrofalne. Leta 2005 so odprli predor Trojane in s tem tudi pomemben del avtocestnega odseka proti Ljubljani. Takrat sem se že redno vozil v prestolnico in bil sem navajen kolon. Ni bilo idealno, a sistem je nekako še dihal.

• Nekoč smo stali pred izvozom Črnuče na avtocesti, sedaj že v Blagovici
• Namesto da bi se Dars ukvarjal s pretočnostjo prometa, se ukvarja z napisi na totemih
• Čestitke Darsu / več kot 12 ur za odpravo posledic prometne nesreče in prometni infarkt
• O, lej, moji ideji sta se uresničili / prepoved prehitevanja težkih tovornih vozil na avtocesti A1 med 6. in 18. uro in avtocestna policija

Plačevali smo klasične cestnine in moj letni strošek za eno vozilo je znašal okoli 1500 evrov. Ja, prav ste prebrali. Avtocesta je bila draga, a promet je bil vsaj delno reguliran z dejstvom, da ni bilo vse skupaj skoraj zastonj. Potem je prišlo leto 2008 in z njim vinjete. Tiste legendarne nalepke na vetrobranskem steklu, ki so jih politiki prodajali kot zmago malega človeka. Moj strošek vožnje po avtocestah je padel na 55 evrov letno. Zame kot voznika super. Za prometni sistem pa začetek popolnega kolapsa.

Čez noč se je ogromna količina prometa preselila na avtoceste. Ljudje so začeli uporabljati avtocesto za vožnjo v službo, za vsakodnevne opravke, za relacije, ki jih prej marsikdo ni vozil po hitrih cestah. Avtoceste so postale najcenejša in najbolj logična izbira. Težava je bila samo ena: infrastruktura se ni prilagodila.

Medtem ko je število vozil raslo, so naše avtoceste ostajale praktično enake. Še vedno govorimo o dveh pasovih na ključnih odsekih, o zastarelih priključkih, o pomanjkanju alternativnih povezav in o prometnem načrtovanju, ki je ostalo nekje v začetku tisočletja. Slovenija je v tem času postala logistično vozlišče med Balkanom in srednjo Evropo, tranzitni promet je eksplodiral, mi pa smo se obnašali, kot da bo sistem nekako sam od sebe zdržal. Ni.

Danes za relacijo 45 kilometrov v povprečju potrebujem uro in pol. Včasih več, včasih manj, odvisno od dneva, vremena, nesreče ali tega, ali se je nekdo odločil zavirati sredi praznega pasu. In najbolj absurdno je, da smo se na to skoraj navadili. Kot da je normalno, da človek dve do tri ure dnevno preživi v koloni. To ni normalno.

Še bolj nenormalno pa je, da se o tem pogovarjamo šele zdaj, ko je sistem že na robu zmogljivosti. Leta smo poslušali, kako je vinjetni sistem uspeh. Bil je politični uspeh, ne pa prometni. Poceni uporaba avtocest brez resnih investicij v širitev in modernizacijo je recept za to, kar imamo danes: kronične zastoje.

In ne, rešitev ni samo več cest. Potrebujemo širitev ključnih odsekov, boljše upravljanje prometa, parkirišča za prestop na javni prevoz, hitrejše vlake in predvsem načrtovanje, ki gleda 20 let naprej, ne do naslednjih volitev. A dokler bo glavna strategija zgolj gasiti dnevne zastoje in krivdo valiti na turiste, tovornjake ali preveč avtomobilov, se ne bo spremenilo nič.

Zastoji na naših avtocestah niso od včeraj. So račun, ki ga plačujemo za leta zanemarjanja infrastrukture in kratkovidnih odločitev. In ta račun bo vsako leto višji.

Objava Zastoji na naših avtocestah niso od včeraj originalno objavljena na had blog.

Naslov, ki me je danes zjutraj nasmejal. Sicer sem bil prepričan, da je vsakodnevna vožnja po naših cestah podobna kaosu, ampak očitno ima kaos lahko več dimenzij. In očitno obstaja tudi višji nivo tega slovenskega prometnega pekla. Takšen z bonus stopnjo. Prometni kaos+. Ko sem se pred 21 leti vozil v Ljubljano po novo odprtem avtocestnem odseku čez Trojane, sem za razdaljo 44 kilometrov potreboval okoli 25 minut. To je bil čas, ko si se usedel v avto, prižgal radio in si bil praktično že na cilju. Sedaj? Če imam srečo, za isto razdaljo potrebujem eno uro. Če nimam sreče, pa imam dovolj časa, da med vožnjo razmislim o življenju in smislu obstoja. Razen, če grem na pot ob 21. uri zvečer, ko mi družbo delajo tovornjaki in romunski kombiji.

• Zaradi nesreče tovornjaka je bila avtocesta zaprta 11 ur
• Španske ceste in vožnja brez stresa
• Ali bodo trije pasovi rešili problem zastojev, če so avtoceste polne tovornjakov

In potem v enem izmed medijev zagledam naslov, da se “začenja prometni kaos”. Čakte mal, lube gele. A to pomeni, da do sedaj ni bil? Da so bili vsakodnevni zastoji na obvoznici, stoječe kolone proti Primorski, gneča na Štajerki in ljudje, ki na izvozu izsiljujejo kot v Mad Maxu, samo nekakšna prometna idila?

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, da se stanje iz leta v leto slabša, ampak se vsi obnašamo, kot da gre za neko naravno katastrofo, na katero nimamo vpliva. To je posledica dejstva, da imamo infrastrukturo, ki je bila projektirana za nek drug čas. Za čase, ko ni vsak drugi Slovenec sedel sam v SUVu in se peljal 12 kilometrov v službo.

Potem pride rešitev. Še en pas. Vedno je rešitev še en pas. Če dva pasova ne delujeta, bo zagotovo tretji. Tako kot če imaš zamašen odtok in vanj zliješ še malo vode. Ker to bo pa zdaj rešilo problem. Ampak ne bo.

Ker problem niso samo ceste. Problem je mentaliteta. Problem je centralizacija države. Problem je, da se vse dogaja v Ljubljani. Problem je, da javni promet deluje po sistemu “kako čemo, lako čemo”. Problem je, da je vlak od Kranja do Ljubljane pogosto bolj avantura kot pa prevozno sredstvo.

Tako nam ne preostane nič drugega, kot da v svojih jeklenih konjičkih sedimo v kolonah. Vsak v svoji mali kovinski škatli. Jezni. Nervozni. Utrujeni. Poslušamo poročila o zastojih, medtem ko smo del teh zastojev. In čakamo, da se prometni kaos začne, čeprav v njem živimo že zadnjih deset let.

Ampak važno je, da nas vsako leto znova preseneti kaos na naših cestah. Ker očitno v Sloveniji poletje pride povsem nepričakovano. Tako kot sneg decembra. In koga preseneti? Da, tvoj odgovor je pravilen.

Objava Začenja se prometni kaos / naslov, ki me je danes zjutraj nasmejal originalno objavljena na had blog.

Zaradi nesreče tovornjaka je bila avtocesta zaprta 11 ur. Da, prav si prebral, enajst ur. Scenarij, ki se očitno lahko zgodi samo pri nas. Tovornjak, ki je prevažal meso, se je prevrnil. In sledila je popolna zapora avtoceste za skoraj pol dneva. Ne zaradi višje sile ali nečesa, česar ne bi mogli predvideti, ampak zaradi sistema, ki vedno “frizne” točno takrat, ko bi moral delovati najhitreje.

• Trije mrtvi v nesreči na obvoznici / kdaj bo vlada zamenjala upravo Darsa?
• 2.864.311 evrov je strošek posledic prometne nesreče s smrtnim izidom v Sloveniji
• Čestitke Darsu / več kot 12 ur za odpravo posledic prometne nesreče in prometni infarkt

Potem pride še bonus, ki ga vsi, ki smo že kdaj stali v koloni, predobro poznamo. Ljudje čakajo ure in ure, brez informacij, brez jasnih navodil, brez občutka, da ima kdorkoli situacijo pod nadzorom. Ko nekdo stopi iz avtomobila, ker mu je dovolj, ker mora na stranišče, ker ima otroka na zadnjem sedežu, to postane problem. Ni problem očitno to, da kolona stoji skoraj pol dneva.

Človek bi pričakoval, da v takšnem primeru stvari stečejo same od sebe. Da se sproži veriga ljudi, ki vedo, kaj delajo. Da letijo na teren vsi, od inšpektorjev, veterinarjev, DARS-ovcev in vseh ostalih, ki so plačani zato, da se takšne situacije rešujejo hitro in učinkovito. Pa se ne. Očitno lahko stvar stoji. In stoji. In stoji.

Še bolj absurdno pa je, da to ni osamljen primer. Govorimo o 48. nesreči v kratkem času na isti relaciji, kjer že tako poteka delna zapora prometa. Številka, ki ni več naključje. Številka, ki kriči po tem, da je nekaj hudo narobe. Ampak očitno ne dovolj narobe, da bi se kdo resno vprašal, kaj se tam dogaja.

Zožanje pasov, prometna signalizacija, organizacija prometa, vse to naj bi imelo nek smisel. Nek načrt. Nekoga, ki razume tok prometa. Ampak ko vidiš takšne rezultate, dobiš občutek, da se ljudem, ki to postavljajo, ne sanja. Da delajo po občutku. Ali pa po načelu “kako čemo, lako čemo”.

In potem imamo, kar imamo. Avtocesto, ki postane parkirišče. Ljudi, ki postanejo talci sistema. In zgodbe, ki bi morale biti izjema, pa postajajo pravilo. Pomembno je, da je problem, če stopiš iz avta ob takšni nesreči, kajne?

Objava Zaradi nesreče tovornjaka je bila avtocesta zaprta 11 ur originalno objavljena na had blog.

Francija. Država, kjer imajo avtoceste tri vozne pasove. Človek bi logično pričakoval, da tam promet teče. Da ni tistega našega večnega “stojimo med Domžalami in Ljubljano”, da ni živčnosti, da ni občutka, da si ujet v pločevinasto kolono brez izhoda. Vendar ni tako. Realnost je malce drugačna. Desni pas je poln tovornjakov. Srednji pas pogosto prav tako, ker se tovornjaki prehitevajo. To prehitevanje ni nekaj, kar se zgodi hitro in elegantno. To je počasno, skoraj boleče premikanje enega 90 km/h tovornjaka mimo drugega, ki vozi 89 km/h. Ostane levi pas. Edini, ki naj bi bil rešilna bilka za osebna vozila. Ampak ker vsi razmišljajo enako, se tudi ta pas hitro zapolni. Kaj dobiš na koncu? Tri pasove. Občutek dveh. Ali pa celo enega. In seveda zastoje.

• Španski vozniki in njihova kultura vožnje na cestah
• Hupanje naše vsakdanje
• Ali vstanete v trenutku, ko se letalo ob pristanku ustavi?

Zastoji niso samo problem širine ceste. To je problem strukture prometa. In kulture voznikov. Mi v Sloveniji imamo neko naivno predstavo, da bo tretji pas čudežno rešil vse. Da bomo končno zadihali. Da se bomo peljali. Ampak če je realnost takšna, da velik del prometa predstavljajo tovornjaki, potem dodatni pas pomeni samo več prostora za isti problem.

Več tovornjakov. Več prehitevanj med tovornjaki. Potem pridemo do bistva: problem niso samo pasovi. Problem je, kako se ti pasovi uporabljajo.

Če imaš sistem, kjer tovornjaki praktično nimajo omejitev pri prehitevanju, potem bo vedno prisoten efekt zamaška. Ne glede na to, ali ima cesta dva, tri ali štiri pasove. Fizika prometa je precej preprosta, počasno vozilo, ki zasede pas, ustvari verigo reakcij za sabo. Ta veriga se zelo hitro spremeni v zastoj.

Zato je vprašanje precej bolj kompleksno kot ali zgraditi tretji pas. Seveda ga. Ampak to je samo del rešitve. Brez razmisleka o omejitvah za tovornjake, brez boljše logistike, brez morda časovnih oken, ko prehitevanje ni dovoljeno, brez večjega premika tovora na železnice, bomo samo razširili problem. Predvsem pa ga bomo naredili dražjega.

Francija je lep primer. Ima infrastrukturo, ki je mi še nimamo. Ampak ima tudi enake težave. Kar pomeni, da asfalt sam po sebi ne rešuje ničesar. Rešuje ga sistem. Dokler bomo verjeli, da je rešitev v dodatnem pasu, bomo vsakič znova presenečeni, ko bomo tudi na treh pasovih stali v koloni in gledali zadnji del prikolice pred sabo, ki se premika točno toliko hitro, kot se je premikal včeraj. In se bo tudi jutri.

Objava Ali bodo trije pasovi rešili problem zastojev, če so avtoceste polne tovornjakov originalno objavljena na had blog.

Gradnja tretjega pasu, ki naj bi rešil zastoje med Domžalami (Blagovico) in Ljubljano, se je začela. V smeri proti Trojanam so uredili dva pasova, ki sta tako ozka, da je čudež, da se ne tem odseku vsak dan ne zgodi par nesreč. Kdaj bo Dars ugotovil, da vozila niso več širine fička, ampak se po naših cestah vozijo precej širša vozila, ki potrebujejo svoj prostor.

• 130, 100, 60, 80, 100, 80, 60 / omejitve hitrosti na relaciji par kilometrov na avtocesti
• 390 dni za rekonstrukcijo 4,4 kilometra dolgega odseka avtoceste
• Dars začel s širitvijo avtoceste med Domžalami in Ljubljano / zastoji do leta 2027
• Nagradno vprašanje za Darsovce – katero vozilo lahko pelje po tem pasu?

Razumem, ni prostora. Pa vendar kako lahko v letu 2026 nekdo načrtuje prometno infrastrukturo, kot da po cestah še vedno vozijo avtomobili iz sedemdesetih. Danes so avtomobili večji. Širši. SUV-ji, dostavniki, električni avtomobili, ki so zaradi baterij še bolj masivni. Tovornjaki, ki jih je iz dneva v dan več. In potem vse to stisneš na pasove, kjer ima voznik občutek, da bo z vsakim rahlim premikom volana podrsal ob sosednje vozilo ali pa ob ograjo gradbišča.

Čudež je, da se tam ne zgodi več nesreč. Mogoče je to naš standard. Da čakamo, da se začnejo dogajati nesreče, preden priznamo, da nekaj ni bilo narejeno prav. Da najprej zgradimo, potem pa popravljamo. Če sploh.

Ironija je, da naj bi bil tretji pas rešitev za zastoje. Ampak če vozniki zaradi ozkih pasov vozijo previdneje, počasneje in z več strahu, potem si v resnici naredil ravno nasprotno. Namesto tekočega prometa dobiš živčno premikanje kolone, kjer vsak pazi na vsak centimeter.

Potem se spet vprašam, kdo dejansko sedi za mizo, ko se takšni projekti načrtujejo? So to ljudje, ki se vsak dan vozijo po teh cestah? Ali ljudje, ki promet poznajo samo iz načrtov in simulacij? Ker razlika je očitna.

Mogoče bi bilo smiselno, da naslednjič, preden se potegne prva črta ki razmejuje dva pasova, da nekdo sede v povprečen avto leta 2026. Ali pa še bolje v SUV in se zapelje po teh “novih” pasovih. Brez teorije. Samo praksa. Mogoče bi takrat postalo jasno, da fičkov že dolgo ni več na cestah. In da bi bilo dobro, če bi to končno ugotovil tudi Dars.

Objava Kdaj bo Dars ugotovil, da vozila v letu 2026 niso več velikosti fička originalno objavljena na had blog.

130, 100, 60, 80, 100, 80, 60. Ne, to ni kombinacija za sef in ne, niso to moje srečne številke. To je realnost vožnje po slovenskih avtocestah na razdalji nekaj kilometrov – znaki za omejitve hitrosti. Če imaš občutek, da si bolj na poligonu za preizkušanje zavor kot pa na avtocesti, nisi edini. Vožnja po naših avtocestah je stresna. Takšna, kjer več časa preživiš z očmi prilepljenimi na prometne znake kot pa na cesto pred sabo. Vem, varnost, prilagoditev razmeram, bla bla. Ampak v nekem trenutku se začneš spraševati, ali omejitve postavljajo na podlagi dejanskega stanja ali pa po trenutnem navdihu nekoga, ki ima pri roki škatlo prometnih znakov in preveč domišljije.

• 390 dni za rekonstrukcijo 4,4 kilometra dolgega odseka avtoceste
• Dars začel s širitvijo avtoceste med Domžalami in Ljubljano / zastoji do leta 2027
• Voznike tovornjakov prosim, da vsaj v predorih in pri uvozih na avtocesto vozijo s primerno varnostno razdaljo

Ker logika bi bila preprosta. Če je gradbišče, omejiš hitrost. Smiselno, dosledno, jasno. Ne pa da dobiš občutek, da sodeluješ v igri “ugani naslednjo hitrost”, kjer kazen ni izgubljena točka, ampak položnica. In potem voziš 130, pa 100, pa 60, pa 80, pa spet 100, pa spet 60… in vmes upaš, da nisi spregledal kakšnega znaka, ker si za sekundo pogledal v ogledalo, ali pa se umikal vozniku, ki je malce preveč zapeljal čez ozek vozni pas.

Poseben čar slovenskih avtocest so seveda gradbišča. Ne eno. Ne dve. Več njih hkrati. Kjer ni nikogar med vikendi in tujec, ki se vozi čez Slovenijo verjetno dobi občutek, da je to pač sindrom Slovenije.

Sicer pa se mi vedno znova zastavlja preprosto vprašanje – zakaj ne bi eno gradbišče odprli, ga uredili in zaprli? Ali je res boljše, če istočasno odprejo pet različnih odsekov in poskrbijo za maksimalen kaos, kolone, zastoje. In živce, ki počasi, ampak zanesljivo popuščajo.

Potem pride poletje. Turisti. Povečan promet. Vse tisto, kar že tako obremenjen sistem spremeni v popolno prometno nočno moro. Ampak hej, vsaj znakov ne bo zmanjkalo. Če nič drugega, bomo lahko trenirali reflekse in ugibanje naslednje omejitve med vožnjo.

Mogoče pa je to nov pristop k prometni varnosti. Ne znižuješ hitrosti z logiko, ampak z zmedenostjo. Ker če voznik ne ve, koliko sme voziti, bo pač vozil počasi. Ali pa stal. Kar, roko na srce, na naših avtocestah to pač že dolgo ni več redkost.

Objava 130, 100, 60, 80, 100, 80, 60 / omejitve hitrosti na relaciji par kilometrov na avtocesti originalno objavljena na had blog.

Ker očitno v Sloveniji še nimamo dovolj cestnih zapor, kolon in neskončnega prometnega kaosa, so se oglasili tovornjakarji. Spet. Tokrat jih je zmotila odločitev vlade, da bo za štiri mesece podaljšala veljavnost vinjet za osebna vozila. Kar je za večino ljudi dobra novica. Za njih pa znak, da jih država znova ignorira. In tovornjakarji vedno skočijo v zrak, ko na ablasti ni Janez …

• Kaj ti bo varnostna razdalja, če voziš tovornjak
• Voznike tovornjakov prosim, da vsaj v predorih in pri uvozih na avtocesto vozijo s primerno varnostno razdaljo
• Vsako jutro zastoji na avtocesti proti Ljubljani / bi prepoved prometa za tovornjake v jutranji konici rešila to težavo

Ker smo Slovenci narod, kjer se vse rešuje s protesti in grožnjami, je logičen korak: če vlada ne bo ugodila njihovim 21 zahtevam, bodo ohromili državo. Ja, 21 zahtev, ker očitno ni dovolj, da se opozori na problem, ampak je treba postaviti ultimat, ki zveni kot scenarij za slabo nadaljevanko.

Sicer nisem šel brati njihovih zahtev, ampak zaprmej med njih sodi tudi brezplačna kava na počivališčih in personalizirane majice z napisom “tovornjakarji – hrbtenica gospodarstva”.

Če vlada ne bo popustila, sledi scenarij, ki ga že poznamo: blokade cest, zastoji, obvoznice, zaprte. Klasična slovenska grožnja. Najbolj trpijo pa, kot vedno, tisti, ki nimajo nič s tem – ljudje, ki morajo v službo, starši, ki peljejo otroke v šolo, in turisti, ki si bodo zapomnili Slovenijo po tem, da so tri ure stali na avtocesti, ker se nekdo spet “bori za svoje pravic”.

Vlada bo verjetno, kot vedno, nekaj obljubila, ustanovila delovno skupino in izdala izjavo o “razumevanju stiske”. In čez mesec dni bomo spet brali isto zgodbo, morda z novo številko zahtev in novim datumom zapore.

Mogoče pa bi bil čas, da se začnemo pogovarjati o resničnih rešitvah in ne o tem, kdo bo koga bolj blokiral. Ampak, hej, to je Slovenija. Tukaj je lažje zapreti cesto, kot odpreti dialog. Dobrodošli v državi, kjer je promet vedno problem. Pa ne zaradi lukenj na cestah, ampak zaradi lukenj v komunikaciji.

Objava Tovornjakarji zopet grozijo z zaporami cest originalno objavljena na had blog.

44.505.750,27 evrov. Toliko bo stala rekonstrukcija 4,4 kilometra dolgega odseka avtoceste med priključkoma Unec in Razdrto. Da, prav ste prebrali. Skoraj 45 milijonov za slabih pet kilometrov. Čas izvedbe? 390 dni. Več kot leto dni, da bodo urejali odsek, ki ga v povprečju dnevno prevozi 55.000 vozil. Ali smo res v letu 2025 ali pa smo obtičali v letu 1980? Še takrat bi se gradilo hitreje!

• Dars začel s širitvijo avtoceste med Domžalami in Ljubljano / zastoji do leta 2027
• Nagradno vprašanje za Darsovce – katero vozilo lahko pelje po tem pasu?
• Državljani Slovenije smo kolateralna škoda nesposobnih Darsovcev

Problem Slovenije ni, da ne znamo graditi. Problem Slovenije je, da imamo odprtih ogromno gradbišč in da se vse to gradi zelo počasi. Medtem ko stojimo v kolonah, se avtoceste spreminjajo v parkirišča. Pa ne v tista zastonj parkirišča, ampak v tista, kjer plačaš vinjeto in še vedno čakaš, da se nekam premakneš v zastoju.

Za skoraj 45 milijonov evrov bi človek pričakoval vsaj tri pasove. Saj veste, kot v normalnih državah, kjer razumejo, da se promet povečuje, da tovorni promet ne bo čudežno izginil in da se ljudje raje vozijo po avtocesti kot po lokalnih cestah.

Ampak ne. Pri nas bo 4,4 kilometra obnovljenih, tako da bo videti lepo na papirju in v excel tabelah, realno pa bomo še naprej vozili po (pre)ozki cesti, kjer je vsak manjši zastoj začetek prometnega kolapsa.

Slovenija ima čudovit sistem: neskončno gradimo, plačujemo drage ceste in na koncu dobimo isto kot prej – dva pasova in občutek, da nas nekdo vleče za nos.

Vprašanje je samo: koliko generacij bo še potrebnih, da bomo razumeli, da avtocesta ni več luksuz, ampak osnovna infrastruktura?

Če nobeno podjetje ne more zagotoviti, da se takšno delo opravi v 90 dneh, potem je nekaj narobe s podjetji, ki se prijavljajo na razpis. Predvsem pa je nekaj narobe pri odločevalcih, ki sprejmejo 390 dni.

Objava 390 dni za rekonstrukcijo 4,4 kilometra dolgega odseka avtoceste originalno objavljena na had blog.

Dobra novica – Dars začel s širitvijo avtoceste med Domžalami in Ljubljano. Slaba novica – to bi morali storiti že pred desetimi leti in zastoji vas čakajo do leta 2027 in tudi kasneje, kajti takrat bo tudi to postalo ozko grlo. Če ne posodabljaš infrastrukture in če so vinjete poceni, potem te čaka kaos na cestah. Da ne omenjam širine voznega pasu zoženega voznega pasu. Avtovleka bo imela veliko dela.

• Nagradno vprašanje za Darsovce – katero vozilo lahko pelje po tem pasu?
• Državljani Slovenije smo kolateralna škoda nesposobnih Darsovcev
• Dars je zlo / zapora avtoceste čez Trojane na prvi dan jesenskih počitnic

Če se vsak dan vozite v Ljubljano po avtocesti iz smeri Štajerske, potem veste, da vas čaka nekaj “veselih” let. Dars je namreč začel s širitvijo avtoceste med Domažalami in Ljubljano, projekt pa naj bi bil zaključen šele leta 2027. Prav ste prebrali. Torej, še najmanj dve generaciji letnih gum bosta preživeli v kolonah, ker se pri nas take stvari vlečejo kot jara kača.

V času gradnje bo promet potekal po dveh zoženih pasovih. Kdor se je že kdaj peljal skozi takšna gradbišča, ve, kaj to pomeni: vožnja po pasu, ki je tako ozek, da imaš občutek, kot da si na testu natančnosti. Eno oko na črti, drugo na tovornjaku ob sebi. In ker smo Slovenci znani po tem, da radi gledamo v telefone, se bo žal dogajalo več nesreč.

In zdaj pridemo do bistva. Ali res potrebujemo dve leti, da razširimo nekaj kilometrov avtoceste? To, kar bi v tujini uredili v nekaj mesecih (ker znajo organizirati delo in zapreti odsek ter ga v enem kosu urediti), bomo mi vlekli do leta 2027. Medtem pa bomo poslušali o “napredku gradnje,” gledali stroje ob cesti, ki stojijo, in vsak dan preklinjali v kolonah.

Ne bom polemiziral, ali je širitev avtoceste nujna. Bolj kot to mene moti način izvedbe in predvsem časovnica. Vsak, ki se bo v naslednjih letih vozil po tem odseku, bo to občutil na lastni koži. In ko bo (če bo) leta 2027 končano, bomo vsi rekli: končno! Ampak verjetno bo že čas, da se lotijo naslednje obnove oz. gradnje naslednjih dveh pasov, saj takrat tri pasovnica ne bo več dovolj.

Naslednje dve leti bomo vsi tisti, ki se vozimo po tem odseku, dodatni, izgubili kakšno uro življenja v kolonah. Ampak, hej, glavno, da bo projekt končan leta 2027. Ker zakaj bi nekaj naredili v pol leta, če lahko traja dve leti? Slovenija pač.

Objava Dars začel s širitvijo avtoceste med Domžalami in Ljubljano / zastoji do leta 2027 originalno objavljena na had blog.