Kruh in mleko. Zajtrk, ki me spominja na otroštvo. Zajtrk, ki me spominja na babico, ki mi je to dvoje rada pripravila in uživala, ko sem pojedel celo “skledo” tega. V sedanjosti je kravje mleko zamenjal rižev napitek (riževo mleko), kruh pa sem si v soboto spekel sam in naj omenim, da mi je odlično uspel.

• New York Cafe Budapest #touristtrap / najdražji zajtrk v Budimpešti
• Nutella + čokolada Mikado za zajtrk
• Za zajtrk / lemona / melona + limona

Veliko spominov na otroštvo je povezanih s hrano. Prijetnih in malce manj prijetnih. Ampak kruh in mleko sta prijeten spomin. No, takrat sem dodal v vsako jed še vsaj dve veliki žlici sladkorja, kajti takrat še ni nihče opozarjal na škodljivost sladkorja. Bili so pač drugačni časi.

Ko sem se danes zjutraj prebudil, sem se spomnil na zajtrke pri babici. Ko je pogrela mleko in vanj nadrobila par rezin kruha, da se je dodobra napojil z mlekom – saj se spomnite še plastičnih vrečk mleka, ki ga je bilo potrebno najprej prekuhati in je bil zelo masten? Takšne zajtrke sem imel najrajši. In ko sem pojedel kruh iz mleka in je ostalo še mleko sem vanj nadrobil “Petit-Beurre” piškote in počakal, da so postali povsem mehki … To je bila sladica pri zajtrku.

V sedanjosti so stvari drugačne. Vsi pazimo, da ne konzumiramo preveč sladkorja, vsi gledamo, da je naša hrana čim bolj ekološka in v njej čim manj “kemije”. Beremo deklaracije in se zgražamo nad tem, kaj vse je notri. Da o količinah odpadkov, ki jih vsakodnevno sproduciramo niti ne izgubljam besed.

Moj današnji zajtrk ni bil takšen, kot je bil tisti pri babici. Spomini na njene zajtrke so povsem drugačni, predvsem pa se takrat nismo tako obremenjevali s tem kaj jemo. In tale veganska različica kruha in mleka se ne more kosati s tisto izpred skoraj 40 let … Ja, staram se.

Objava Kruh in mleko / zajtrk, ki sem ga imel rad v otroštvu originalno objavljena na had blog.

Evtanazija pri nas ni uzakonjena, niti dekriminalizirana, pa vendar bi bila velikokrat lahko odrešitev za marsikoga, ki živi v bolečinah in je dosegel svojo starost, ali pa se je sam odločil za to in bi se s tem odrešil. Govoriti v takšnih primerih o nedotakljivosti življenja, kamor sodi tudi odrekanje, da posameznik sam razpolaga s svojim življenjem se mi zdi povsem nesmiselno.

Kljub temu, da do pred parimi dnevi v Sloveniji ni bilo znanih primerov, da je zdravnik pomagal svojemu pacientu in mu dejansko uslišal njegovo zadnjo željo, verjetno to obstaja tudi pri nas. Če bi spoštovali željo človeka, ki leži in si samo želi, da bi za vedno zaprl oči, potem bi mu pri tem pomagali – kajti če človek samo zaspi je precej lažje zanj, kot pa če v agoniji in bolečini živi tedne, mesece, ali leta. Sploh pri ljudeh, ki so se odločili, da ne bodo šli skozi faze zdravljenja in da bodo pač končali svoje življenje brez dodatnega mučenja.

Zakaj sploh razmišljam o evtanaziji? Danes so bili mediji polni informacij o tem. Na Twitterju se je vnela debata, kjer je vsak zagovarjal svoje stališče. Ja pa mislim, da človek ne razmišlja o teh zadevah, dokler se mu ne zgodijo – dokler se ne zgodijo med njegovimi bližnjimi. In šele takrat se zaveš, da se večino časa v življenju ukvarjamo s povsem nepomembnimi stvarmi, kot so dober avto, veliko denarja, drage počitnice.

Nepomembno. Šele ko je smrt blizu, se zavemo, da je tudi naša pot obsojena na konec, ki se bo zgodil neznano kdaj. Ko izveš, te presune, vendar se naučiš živeti s tem.

Pred letom in pol sem se soočal z umiranjem. In takrat razmišljaš tudi o tem, da bi bila evtanazija dovoljena, da bi lahko, ko res ne gre več naprej, ampak je vse zgolj samo še bolečina, naredil najtežjo stvar v življenju. Nekomu vzel življenje..

Takrat, malce pred smrtjo babice sem razmišljal takole:

Ko gledaš, kako se telo spreminja, kako počasi babica odhaja, ker nima več moči in volje, da bi še živela, si želiš, da bi samo mirno zaspala. Ali kot mi ona sama reče vsak dan – 89 let je starost, ki je nisem nikoli pričakovala. Sem edina v žlahti, ki je dočakala to starost in tudi moj čas je prišel. Želim si le, da bi zaspala. Da ne bi bilo več bolečine, da ne bi bilo več jutra. Da bi mirno odšla.

In ko sem jo videl, kako od bolečine trpi, sem si želel, da bi imel takšno moč, da bi jo objel.. Objel enkrat za vselej.. In ko bi jo spustil iz svojih rok, da bi se njeno življenje končalo. Da bi izginila njena bolečina in da bi bilo konec vsega zanjo. V bistvu se je sama odločila, da se ne bo bojevala, ker je, kot je vedno rekla – svoje že doživela.

Šele v takšnih trenutkih se zaveš, koliko ti oseba pomeni, ko bi svoje lastno življenje postavil na kocko, da bi ji olajšal njene zadnje trenutke. Ampak spomini bodo ostali za vedno. Tako, kot se še vedno povsem živo spominjam dedka, druge babice, tako je tudi za Tajo del spomina, ki mi bo vedno znova narisal nasmeh na oči, kot tudi izvabil solze..

Ljudje se prepozno začnemo zavedati, da je življenje minljivo. Da je bilo veliko premalo skupnih trenutkov, predvsem pa ugotovimo da so naša življenja postala prehitra, da bi se ustavili in užili, kar smo skozi življenje ustvarjali. Ko narediš to, je ponavadi že prepozno in ti ostanejo le še spomini, lepi trenutki in drobne malenkosti, ki te spominjajo na to.

Objava Evtanazija in moj pogled nanjo originalno objavljena na had blog.

Večji del življenja, sem imel samo eno babico. Našo babico Tajo, ki mi je pomenila veliko več, kot ponavadi pomenijo babice. Bila je moje pribežališče, varen pristan in večni zaupnik, ko sem se znašel v težavah, ali pa ko sem samo potreboval nasvet, ki mi ga je vedno dala. Čeprav jo je vedno zanimalo vse in je tudi rada povedala vse, je bila Taja tista oseba, pri kateri so bile skrivnosti na varnem in ona je vedela stvari, ki jih ostali ne bodo zvedeli nikoli.

Veliko stvari je takšnih, ki bi lahko opisale Tajo, vendar je bila meni vedno najbolj pomembna ena stvar – da je vedno sprejela vse stvari, takšne kot so bile. Da se ni postavljala v vlogo razsodnice, ali pa poskušala spreminjati ljudi, ampak je bila tam, kjer smo jo potrebovali. Preprosto bila je in vedno znova je pomagala.

V mladosti sem pri njej jedel kruh namočen v “cikorijo”, ki jo je imela sama najrajši, kasneje mi je mazala kruh z marmelado, ko sem odkril “škrince”, so bile vedno pri njej na zalogi in ni minil dan, ko mi ni ponudila hrane – pri Taji nikoli nisem bil lačen. Čeprav sem se velikokrat jezil, da naj me ne sili s hrano, se šele sedaj zavedam, kaj je ta hrana pomenila. Veliko več, kot zgolj hrano. Bila je njena gesta, ko je hotela pomagati, ko je pokazala, da ji ni vseeno za vse njene bližnje, predvsem pa je bila ta hrana njena dobra volja.

Tako, kot je imela vedno voljo do življenja in je vedno znova povedala, da ima nas ima vse neskončno rada. Bila je preprosta, kljub starosti vedno na tekočem z vsem dogajanjem in budni kritik politike. Kljub starosti je vedela vedno o vsem, kar se dogaja v estradi, s kom je Helena Blagne, predvsem pa kdo od politikov si ne zasluži novega mandata.

Ko se je pred več kot pol leta odločila, da ne gre po poti dedka in je zavrnila zdravljenje, se mi je porušil svet. Svet, ki sem ga potem sestavljal iz koščkov in se mi je vedno znova podiral. Misel na to, da se bom nekega dne prebudil in ne bom imel več zadnje babice, mi je bila nepojmljiva. Predvsem pa me je bilo strah tega – izgubiti zadnji svetilnik, pribežališče pred viharjem in zavedanje, da je smrt nekaj, pred čimer ne moreš ubežati, čeprav še tako močno poskušaš – to je zaznamovalo zadnje pol leta mojega življenja. In ko je bilo potrebno, sem bil ob njej, jo držal za roko in ji rekel, tako kot je ona imela vedno navado reči – saj bo jutri boljše!

Objava Moja Taja originalno objavljena na had blog.

Pred šestimi meseci sem v zapisu – Dolgost življenja našega je kratka zapisal:

Odprte noč in dan so groba vrata; al dneva ne pove nobena pratka. Vsaj ne točnega dneva. Ampak če tvojemu bližnjemu, ki ga imaš neskončno rad, povedo da pred njim ni več veliko časa, potem se ti vse sesuje v trenutku. No, sesulo se je že precej časa nazaj in v tem času sem poskušal sestavljati koščke v celoto in verjeti, da se mojim bližnjim nič takšnega ne more zgoditi. Ko misliš, da je vse samo privid in da se takšne stvari ne dogajajo tebi, ampak se samo drugim. Ko se oklepaš svojih strahov in se skrivaš pred njimi, ker se je precej težje soočiti z njimi, kot pa jih sprejeti in jih izkoristiti sebi v prid.

Mogoče res na prvi stik delujem do ljudi hladen in vzvišen, vendar je vse posledica obrambnega mehanizma, ki sem ga moral sam zase zgraditi. Ko sem včeraj izvedel, da se je meni ljuba oseba odločila, in je namesto zdravljenja, ki bi iz nje izčrpalo vso energijo in bi iz nje naredilo vse drugo kot je, izbrala dostojno življenje in podpisala, da se ne bo zdravila, mi je bilo prekleto težko. Ne, solza nisem pokazal, sem pa želel razbijati, uničevati in predvsem pozabiti..

Namreč sedaj sem se končno začel zavedati, da v nekem trenutku ne bom več imel edine babice, ki mi ji še ostala. Da naša življenja niso neomejena, ampak se nekje končajo. In ko pomislim na čas ki sem ga preživel z njo, ugotovim, da ga je bilo vedno premalo. Da je bilo veliko premalo skupnih trenutkov, predvsem pa ugotovim da so naša življenja postala prehitra, da bi se ustavil in užil, kar si skozi življenje ustvarjal. Ko to narediš je ponavadi že prepozno in ostanejo ti le še spomini, lepi trenutki in drobne malenkosti, ki te spominjajo na to.

Moja Taja, počivaj v miru. Zate je tole odrešitev in konec bolečin. Predvsem pa si zaspala, kot si si vedno želela… In tako sem ostal brez dedkov in babic… Bodite ponosni nanje, tisti, ki jih še imate. Povejte jim to, sicer bo nekega dne vse prepozno in vam bo žal za vsak trenutek, ki ga niste izkoristili in bili z njimi..

Objava Na koncu vedno pride smrt originalno objavljena na had blog.

Odprte noč in dan so groba vrata; al dneva ne pove nobena pratka. Vsaj ne točnega dneva. Ampak če tvojemu bližnjemu, ki ga imaš neskončno rad, povedo da pred njim ni več veliko časa, potem se ti vse sesuje v trenutku. No, sesulo se je že precej časa nazaj in v tem času sem poskušal sestavljati koščke v celoto in verjeti, da se mojim bližnjim nič takšnega ne more zgoditi. Ko misliš, da je vse samo preivid in da se takšne stvari ne dogajajo tebi, ampak se samo drugim. Ko se oklepaš svojih strahov in se skrivaš pred njimi, ker se je precej težje soočiti z njimi, kot pa jih sprejeti in jih izkoristiti sebi v prid.

Mogoče res na prvi stik delujem do ljudi hladen in vzvišen, vendar je vse posledica obrambnega mehanizma, ki sem ga moral sam zase zgraditi. Ko sem včeraj izvedel, da se je meni ljuba oseba odločila, in je namesto zdravljenja, ki bi iz nje izčrpalo vso energijo in bi iz nje naredilo vse drugo kot je, izbrala dostojno življenje in podpisala, da se ne bo zdravila, mi je bilo prekleto težko. Ne, solza nisem pokazal, sem pa želel razbijati, uničevati in predvsem pozabiti..

Namreč sedaj sem se končno začel zavedati, da v nekem trenutku ne bom več imel edine babice, ki mi ji še ostala. Da naša življenja niso neomejena, ampak se nekje končajo. In ko pomislim na čas ki sem ga preživel z njo, ugotovim, da ga je bilo vedno premalo. Da je bilo veliko premalo skupnih trenutkov, predvsem pa ugotovim da so naša življenja postala prehitra, da bi se ustavil in užil, kar si skozi življenje ustvarjal. Ko to narediš je ponavadi že prepozno in ostanejo ti le še spomini, lepi trenutki in drobne malenkosti, ki te spominjajo na to.

Vendar sem ponosen na babico! Neskončno ponosen na njeno hrabro odločitev, ki so jo sposobni sprejeti samo res močni ljudje. In takšna je moja babica vedno bila. Kljub temu, da je imela vedno mrzle noge, ko sem kot 5-letnik ležal pri njej v postelji. Kljub temu, da mi je vedno namazala 6 kosov kruga z marmelado in mi zraven pripravila polno “šalico” proje, francka (cikorija) in mleka in sem se vedno puntal, da je to zame preveč. Kljub temu, da jo je vedno skrbelo zame in mi je postavljala vprašanja, na katera takrat nisem želel odgovarjati… Kljub temu, da še vedno, ko pridem na obisk je prvo vprašanje – kaj boš jedel, ki me je dolgo časa jezilo… Kljub vsemu je moja Taja moja najljubša babica. In edina, ki mi je še preostala… Taja, rad te imam!!!

Objava Dolgost življenja našega je kratka originalno objavljena na had blog.