Petek. Na Krk se pripeljem z Lotusom okoli 2o. ure in se odločim, da grem na bencinsko črpalko. Slab kilometer pred črpalko opazim ogromno “predelanih” vozil in njihovo značilno “ropotanje,” ker poteka Adria Stance, dogodek v mestu Jadranovo. V rondoju pred bencinsko kup policistov, ki izločajo vozila. In tako čakam. V nekem trenutku dvignem roke in takoj me opazi policist. “Kamo ti se žuri?” me vpraša. In jaz prijazno odgovorim, da bi šel samo napolniti rezervoar na bencinsko, ki je bila polna vozil. On meni nazaj: “Na Balkanu si dečko. Nisi u Sloveniji”.

• Velika in Mala Luka / najlepši plaži na otoku Krku, vredni vsakega koraka
• Temperatura morja v Malinski na Krku je 27 stopinj / in še vedno obstajajo zanikovalci podnebnih sprememb
• Obzova – najvišji vrh otoka Krk / 568 metrov nad morjem

Ker mi ni bilo jasno, kaj mi je želel s tem povedati, sem hotel še nekaj dodati, ampak ko sem videl njegov pogled – očitno je imel vsega že “poln kufr,” sem raje ostal tiho. Verjamem, da se njemu da urejati promet, predvsem pa pregledovati predelana vozila, ki so se vozila mimo bencinske črpalke in kurila gume in “ropotala” in “bruhala ogenj iz auspuhov”.

Glede na vozilo je očitno sklepal, da sodim med njih, čeprav te faze nisem imel nikoli v življenju. In verjetno je bil Lotus edino vozilo, ki je prišlo na bencinsko – nepredelano. In res sem hotel natočiti zgolj gorivo.

Ko sem kasneje govoril s prodajalcem na bencinski črpalki, mi je vse skupaj postalo jasno. Adria Stance dogodek pripelje na Hrvaško ljubitelje predelanih vozil iz cele Evrope. Tudi nekaj Angležev je bilo. In večin jih to izkoristi za krajše počitnice. Ker se nimajo kje sicer srečevati, so se odločili, da okupirajo bencinsko in parkirišče pred Diamond klubom.

Seveda vse to povzroča veliko stresa pri policistih, ki so po službeni dolžnosti tam in pregledujejo vozila, ki nimajo tablic, ki nimajo pasov, … Jaz jih razumem, da se njim ne da in da jim je vse odveč. Namesto da bi šli v “sleep mode” čez zimo, se morajo ukvarjati s tujci in se truditi govoriti tuji jezik, da jih sploh kdo razume.

Ker sem bil Slovenec, pa mi je policist prijazno želel povedati, da pri njih velja samo pravilo “močnejšega”. In v tem primeru pravilo policista, ki odreja po svoje stvari in zaradi katerega lahko čakaš 15 minut, če se njemu tako “dvigne”.

Ni smešno, še manj zabavno. Je pa dejanski odraz tega, kako stvari potekajo pri njih. Po balkansko. Če mogoče, še komu ni bilo jasno. Jaz pa si bil zapomnil, da smo na Balkanu, ko sem na Krku, in to tudi upošteval pri vsem. Če želijo, se lahko tudi jaz obnašam kot Balkanec.

Objava Na Balkanu si! originalno objavljena na had blog.

Leta 2020 nobena od šestih držav zahodnega Balkana ni napredovala v procesu evropske integracije. Res je, da bi lahko storili več, toda to še vedno postavlja vprašanje, ali sam proces “deluje” v razmerah, ko številne države ne napredujejo več let, desetletij. Slabe poteze obeh strani so pripeljale do medsebojnega nezaupanja, kar se odraža v reformah.

• Kdo sanja o evropskih sanjah v Srbiji? / Katarina Tadić / gostujoči zapis

Spomnim se, kako je negativno odmevala izjava Jean-Clauda Junckerja, ki je ob izvolitvi za predsednika Evropske komisije dejal, da do leta 2020 širitve Evropske unije ne bo. Odzivi z vseh strani so bili tako ostri, da je pozneje to izjavo skušal omiliti. Prišlo je leto 2021 in širitve še vedno ni v luči.

Nemško predsedstvo ni izpolnilo pričakovanj

Nemško predsedstvo s Evropski uniji kljub najboljšim namenom in prizadevanjem ni dalo pričakovanega zagona za pristop jugovzhodne Evrope k Evropski uniji. To veliko pove o tem, koliko problemov je skrito pod površjem in koliko odpornosti imajo države članice na zamisel o nadaljnji širitvi. Številni akterji v Uniji ne verjamejo, da se bo Balkan kdaj preoblikoval v regijo, kjer se neguje pravna država. Oni dvomijo o nas, mi dvomimo o njih, torej dvomimo, da nas bodo sploh kdaj “spustili noter“. V takem ozračju je težko ohraniti evro navdušenje. Ampak to je še vedno najboljši pot za nas od vseh možnih.

Lahko rečemo, da Evropska komisija in Evropski parlament iskreno verjameta v evropske sanje o enotnosti, solidarnosti in združeni Evropi ter da si aktivno prizadevata, da bi Zahodni Balkan postal del Unije, kamor spada. Vendar zgodovina odnosov kaže, da te institucije nimajo dovolj moči, da bi izpolnile svoje obljube. Z nepoštenimi odločitvami se niso soočili le Makedonija in Albanija, ampak tudi Kosovo glede liberalizacije vizumskega režima, pa tudi Bosna in Hercegovina, ki še vedno nima niti statusa kandidata. Črna gora in Srbija že leta stagnirata.

Nobena skrivnost ni, da so Francija, Danska, Nizozemska, Španija in vsaj še dve ali tri države članice do tega vprašanja zadržane in računajo drug na drugega, da se bo proces upočasnil in postal težji. Vrhunec zastoja je razviden iz dejstva, da konec leta 2020 niso bili sprejeti zaključki v procesu širitve / stabilizacije in pridružitve. Zaključki so v Svetu ministrov blokirani in v njih ni nič posebnega in ne vsebujejo nobene pravne obveznosti – ne za EU ne za Zahodni Balkan, imajo pa motivacijski značaj in ohlapno ohranjajo povezavo med Unijo in med Unijo in Zahodnim Balkanom.

Nova blokada Makedonije in Albanije

Kljub temu, da je naša regija navajena nedoslednosti pri izvajanju strategije širitve, je novica o zadnji blokadi Makedonije zaradi dvostranskega spora z Bolgarijo vnesla novo injekcijo brezupa v odnose med EU in Zahodnim Balkanom. Močna Nemčija ni uspela “zmehčati” položaja Bolgarije in to zelo spominja na trmo Grčije, ki je Makedonijo držala v blokadi celo desetletje. Te odločitve so polne iracionalnosti, nerazumnosti, predvsem zato, ker odprtje pogajanj res ni tako pomembno. Črna gora je pogajalski okvir dobila pred osmimi leti in ni nobenih jamstev, da bo kdaj zaključila pogajanja.

Pogajalski okvir je le formalnost, prvi korak na dolgi poti, ki jo moramo prehoditi; pot, ki ji ni bilo videti koneca. Zato naj bi nova metodologija pogajanj pripomogla k večjemu in bolj političnemu procesu, ne le  tehnokratskemu, kot je bila do zdaj. Vendar pa eno leto po njegovem sprejetju, ni bil podrobno dorečen niti se ni začel izvajati.

Bistvo, ki izhaja iz blokade Makedonije je, da si lahko vsaka država članica kadar koli “izmisli” novo merilo, ki ni relevantno za naravo pogajanj in bi moralo biti povezano z evropsko zakonodajo, dobrim upravljanjem in pravno državo, človekove pravice, kakovost demokracije. To v postopek vnaša negotovost, nepredvidljivost in spodkopava zaupanje. Blokiranje ambiciozne države na podlagi ad hoc vprašanj, kot so dvostranski odnosi in različne interpretacije zgodovine, kulture, identitete, nima absolutno nobenega mesta v “pogojni politiki”. Razen če obstaja namen, da pogajanja ne vodijo nikamor.

Preveč “palic”, premalo “korenja”

“Odstopanja” od načrtovane širitvene politike in uveljavljene metodologije se nenehno pojavljajo in to dejstvo bistveno deprimira in demotivira tiste, ki si prizadevajo za preoblikovanje Zahodnega Balkana v razvito, progresivno okolje. Zakaj? Pristopni proces je težak in od naših držav zahteva spremembe, izboljšanje, opustitev problematičnih praks, zožitev volje avtoritarnih voditeljev, hkrati pa upravičeno dvomijo, da bodo za to pošteno nagrajene.

Zahodni Balkan se pogaja po doslej najstrožjih merilih vseh držav članic, nekatere pa tudi same niso sprejele vseh standardov. EU mora razumeti to resničnost in poleg “palic”, s katerimi kaznuje države, ker niso izpolnile svojih nalog, mora osmisliti več “korenčkov”, da bo nagradila države, ko bodo resnično dosegle rezultate.

Na ta argument bo običajno odgovoril nekdo iz EU “vendar morate reforme izvesti zase”. Ja, popolnoma. Kdor pa to govori, ne razume kako zapeljiva je moč, kot fenomen sama po sebi, in kako težko se je prostovoljno odreči tako veliki nadvladi, ki jo imajo balkanski vladarji v svojih rokah. Vsaka uspešna reforma je v bistvu zavestna odpoved, zmanjšanje koncentracije moči, uvedba pravil, predvidljivost, nadzor, ravnotežje, razpršitev moči in oblasti.

Seveda so reforme najpomembnejše za nas same, za državljane, dejstvo pa je tudi, da sta pritisk in “povpraševanje” po reformah v naših državah majhna, nezadostna, da imajo vse politične stranke v kateri koli vladi praznine, v katerih zasledujejo svoje interese nad evropskimi vrednotami. Klijentelizem in neformalne prakse so način življenja na Zahodnem Balkanu. Progresivne sile, ki povsod “vlečejo” naprej, so v manjšini. To so redki posamezniki in skupine v medijih, civilni družbi, strankarskih strukturah in neformalnih civilnih združenjih, EU pa mora to prepoznati in takim silam pomagati tako, da ostanejo zvesti svoji besedi. Glavne reforme so tako mukotrpne kot izpolnitev novoletnih zaobljub, ki jih načrtujemo odlično, a v novem letu je nekako vse kot prej.

Večna pogajanja

Pogajanja so dolga in neučinkovita. To se vidi po tem, da leta minevajo in napredka ni. To so v EU vedeli, ko so začeli delati novo metodologijo. Tudi domneva nekaterih držav članic EU, da dlje kot trajajo pogajanja, bolj pripravljena bo država ko vstopi, je napačna, celo nesmiselna. Iz zelo preprostega razloga, in sicer, da se države, za katere je ta trenutek članstva daleč v prihodnosti, ne vlagajo maksimalen napor, da bi svoje naloge opravile prav zdaj. Ko je Juncker leta 2014 dejal, da širitve ne bo, je Črna gora takoj zmanjšala svoja prizadevanja, kar se je odrazilo na napredek v pogajanjih. Zakaj nekaj narediti leta 2015, ko pa nagrad še dolgo ne bo? Bolj pomembno je zmagati na volitvah leta 2016 z nezakonito uporabo državnih virov.

Merila za napredek so predmet politizacije in potekajo v dveh smereh – ena je, da država napreduje v procesu, ker je za to politična odločitev, čeprav si objektivno ne zasluži dovolj. Druga pa ni napredovanje, tudi iz političnih razlogov, čeprav sprejema zelo pomembne korake. Obe smeri sta uničujoči tako za sam proces kot za zaupanje.

Medtem ko se vse to dogaja in neprestano prejemamo neugodne signale za regijo, nove črnogorske oblasti dajejo izjave, da obstaja resnična možnost, da Črna gora dokonča pogajanja do leta 2025, oziroma izpolni vse obveznosti do leta 2023. Res je, da je Črna gora iz Bruslja dobila zagotovilo, če izpolni svoje naloge, lahko postane del EU. Vendar so bila takšna zagotovila dana Makedoniji in Albaniji. Takšna zagotovila je dobila tudi Kosovo glede liberalizacije vizumskega režima. Vendar se zdi, da je treba v odnosih Unije z Zahodnim Balkanom izboljšati nekaj resnega in bistvenega, da bomo resnično lahko upali na želeno širitev.

——-

Ta spletni dnevnik je objavljen v okviru pobude “Zgodbe iz regije” ki jo izvaja Res publika v sodelovanju s Analiziraj.ba (BiH), Sbunker (Kosovo) Ne davimo Beograd (Srbija), PCNEN (Črna gora), Prlija (Hrvaška), Lupiga (Hrvaška), HAD (Slovenija) и СЕГА (Bolgarija).

Prosimo, pred komentiranjem ali prenosom preberete pravila.
Opomba: Mnenja in stališča, izražena v tem članku, so avtorjeva in ne odražajo stališč Inštituta za komunikacijske študije ali donatorja.

Dina Bajramspahič je raziskovalka javne politike na inštitutu Institut Alternativa (IA), neprofitna “tink-tenk” organizacija. Na tem položaju deluje že deset let in glede na opis delovnega mesta usklajuje dejavnosti inštituta na programskem področju “Vladavina prava”, ki vključuje reformo varnostnega sektorja in reformo kazenskega prava. Po poklicu je politologinja in specijaliziral se je v evropski politiki. Na Fakulteti za politične vede v Podgorici je predložila magistrsko nalogo na temo “Nadzorna funkcija parlamenta Črne gore na področju varnosti in obrambe” s področja evroatlantskih integracij. Vključena je v pristopna pogajanja Črne gore z Evropsko unijo kot članica Delovne skupine, Poglavje 23 “Pravosodje in temeljne pravice” in je aktivno vključena v širitveno politiko in instrumente EU glede na regijo.

Objava Pristop k EU – premični cilj, ki se nenehno odmika / Dina Bajramspahić / gostujoči zapis originalno objavljena na had blog.

Srbija je leta 2014 začela pogajanja. Toda tudi danes se zdi, da je še bolj oddaljena od EU kot pred petimi leti.

Pristop držav Zahodnega Balkana k Evropski uniji (EU) traja osemnajst let, od leta 2003, ko so vsem državam obljubili priložnost za članstvo. Medtem je leta 2013 postala članica le Hrvaška. Srbija je medtem pogajanja začela leta 2014, danes pa se zdi bolj oddaljena od EU kot pred petimi leti. Vendar, članstvo in pogajanja niso bili predmet prejšnjih volitev in celo opozicijske stranke ne poskušajo poudariti svoje zavezanosti EU. Zdi se, da so najmočnejši podporniki Evropske unije organizacije civilne družbe in da njihovo navdušenje ne odraža stališč državljanov. Hkrati EU izgublja verodostojnost v očeh mnogih zaradi pogosto nejasnih in dvoumnih sporočil, poslanih politikom in predstavnikom civilne družbe. Zato se postavlja vprašanje, v kolikšni meri je ideja o širitvi še vedno prisotna v Srbiji?

Evropeizacija brez demokratizacije

Srbija je status kandidatke dobila leta 2012 in od odprtja pristopnih pogajanj januarja 2014 je bilo odprtih 18 od 35 poglavij, dve pa sta bili začasno zaprti. V tako imenovani Strategiji širitve na Zahodni Balkan, leta 2018 je bila Srbija skupaj s Črno goro imenovana za vodjo v procesu širitve in dobila priložnost za članstvo do leta 2025. Evropska komisija v svojem zadnjem poročilu navaja, da “bosta potek in hitrost pogajanj še naprej odvisna od reforme pravne države in normalizacije odnosov s Kosovom”. Leta 2019 sta bili odprti dve pogajalski poglavji, leta 2020 pa nobeno.

V poročilu za leto 2019 “Države v tranzicijije” Freedom House Srbijo uvršča med “delno svobodne” države, medtem ko je organizacija leta 2020 Srbijo opredelila kot “prehodni ali hibridni režim“. Z drugimi besedami, po kriterijih te organizacije Srbija ni več demokratična. V istem poročilu je navedeno, da od leta 2012, ko je Srbska napredna stranka prišla na oblast, upadajo politične in državljanske pravice, z vse večjim pritiskom na neodvisne medije, civilno družbo in opozicijo. Rezultat zadnjih volitev junija 2020, ki jih je večina opozicijskih strank bojkotirala, je parlament brez opozicije. Čeprav se je popis zmanjšal s 5% na 3%, so poleg strank narodnih manjšin le tri stranke uspele opraviti popis/cenzus in zdaj so vsi na oblasti.

Vendar je v istem obdobju, od leta 2012, Srbija napredovala v procesu vključevanja v EU. Po mnenju skupine avtorjev Sbunker ena od posledic tega procesa je, da demokratizacija in evropeizacija ne gresta več z roko v roki. Ta dva izraza sta bila namreč v zadnjih 20 letih uporabljena kot sinonima za proces politične, gospodarske in družbene preobrazbe regije Zahodnega Balkana. Širitvena politika je instrument, ki bi moral države postopoma približevati standardom Evropske unije, s čimer bi jim omogočili članstvo v EU. Primer Srbije kaže, da temu ni več tako. Država napreduje v procesu EU, vendar postaja manj demokratična in manj svobodna.

Glede na neugodne politične razmere v Srbiji in pristopni proces, ki ne prinaša želenih (ali obljubljenih) posledic, ali lahko pričakujemo večji pritisk na odločevalce za zagotovitev članstva v EU ali oddaljevanje državljanov od t.i. ideje za evropsko Srbijo? Po drugi strani pa so tudi občutki EU do Srbije nejasni in obljuba o članstvu ni tako močna kot prej.

Ali v Srbiji obstaja večinska podpora članstvu v EU?

Raziskave javnega mnenja, ki so jih v zadnjih letih izvedli v regiji in Srbiji, kažejo na deljeno mnenje srbske družbe k EU in pristopnemu procesu. V primerjavi z drugimi državami zahodnega Balkana državljani Srbije kažejo največ skepticizma in negativnega odnosa do Evropske unije ter so razdeljeni glede ugodnosti članstva. Čeprav teh raziskav ni mogoče primerjati med seboj v strogo metodološkem smislu, ker uporabljajo različne raziskovalne metode, pa vseeno ponujajo širšo sliko in omogočajo pregled stanja v družbi, za katero se zdi, da ostaja do določene mere obsedena s svojimi zunanjepolitičnimi težnjami.

Ministrstvo za evropske integracije, tj. do leta 2017 Urad za evropske integracije je redno opravljal javnomnenjske raziskave od leta 2009 za podporo državljanom v procesu vključevanja Srbije v EU. Zadnja raziskava je bila izvedena decembra 2019. Rezultati kažejo, da se je podpora za članstvo od maja 2011 gibala med 41% in 55%. Največja podpora je bila zabeležena leta 2009 zaradi liberalizacije viznega režima. Vendar je po isti raziskavi pozitivno, da državljani prepoznavajo potrebo po reformah, neodvisnih od članstva v EU, predvsem na področjih boja proti korupciji, zdravstva, človekovih pravic in pravosodja.

Oktobra 2020 je bila izvedena regionalna raziskava javnega mnega IPSOS, ki jo je podprl Evropski sklad za Balkan, kar kaže, da članstvo Srbije v EU podpira nekaj več kot 60% državljanov. Med Srbijo in drugimi državami Zahodnega Balkana so opazne razlike, kjer ta podpora znaša vsaj 80%. Vsak tretji anketiranec v Srbiji verjame, da Srbija nikoli ne bo vstopila v EU, kar kaže, da je spet država z največ zadržki glede pristopnega procesa.

Podobno temu, Balkan Barometer, letna regionalna raziskava Sveta za regionalno sodelovanje v svoji analizi za leto 2019 navaja, da v Srbiji le 32% državljanov meni, da bi bilo članstvo v EU dobro. Edina država, v kateri ima manj kot polovica anketirancev pozitiven odnos do članstva, je Bosna in Hercegovina s 47%, za razliko od, recimo, Albanije, kjer ta odstotek znaša 86%.

Ko gre za notranje reforme, državljani vidijo potrebo po njih, zlasti na področju pravne države in boja proti korupciji. Vendar, dolg pristopni proces brez zaželenih učinkov ustvarja utrujenost in poraja dvome o članstvu in o sami Evropski uniji.

Čigavo zunanjo politiko naj sledi Srbija?

Beograjski center za varnostno politiko (BCBP) je pred kratkim izvedel raziskavo odnosa državljanov do zunanjepolitičnih akterjev, ki osvetljuje odnos srbskih državljanov do EU v primerjavi z drugimi akterji.

Na primer, avtorji publikacije navajajo, da 40% anketirancev meni, da je Rusija najboljši prijatelj Srbije, medtem ko 72% menijo, da je ruski vpliv v državi pozitiven, kar je več kot v primerjavi z raziskavo iz leta 2017. Podobno temu je večina, tj. 57% anketirancev meni, da bi morala Srbija svojo zunanjo politiko usklajevati z Rusijo in Kitajsko. Kljub temu, da je Srbija kandidatka za članstvo v EU, le petina anketirancev meni, da mora država svojo zunanjo politiko uskladiti z Brusljem.

Kitajska je na drugem mestu kot najboljša srbska prijateljica in “75 odstotkov anketirancev zmotno menijo, da je Kitajska Srbiji najbolj pomagala v boju proti pandemiji, čeprav je bila v resnici največja donatorka Evropska unija (EU).”

Ko govorimo o članstvu v EU, vsak deseti državljan meni, da je vstop v EU prednostna naloga v zunanji politiki. Bolj natančno, javnost je prepričana, da so tri najpomembnejše zunanjepolitične prednostne naloge: ohranitev Kosova kot dela Srbije (24%), krepitev sodelovanja s sosednjimi državami in krepitev sodelovanja z Rusijo (po 20%).

Rezultati kažejo, da vlada (pravilno) ne prepozna pritiska državljanov, da se približajo EU glede ključnih zunanjepolitičnih vprašanj. Nerešeno vprašanje Kosova in vloga posameznih članic pri gradnji države Kosovo imata med drugim glavno vlogo pri negativnem odnosu do EU.

EU in Srbija – samo palica brez korenčka ne deluje

Kljub temu da, je nedavna perspektiva članstva bila obljubljena leta 2018, ni mogoče trditi, da je Evropska unija, tj. vsi njeni članice res podali roko Srbiji (in celotni regiji) hkrati pa so bili neomajni v svojem položaju. V regiji, EU ne velja več za verodostojnega partnerja, ki izpolnjuje svoje obljube in ima predvidljivo in skladno širitveno politiko ter odnos do potencialnih prihodnjih članic. Tako imamo na eni strani francosko blokado začetka pristopnih pogajanj z Makedonijo, potem ko je spremenila avtoritarno vlado in dosegla dogovor z Grčijo o spremembi imena. Po drugi strani je Srbija kljub naraščajočim avtoritarnim težnjam in izrazitim kršitvam institucionalne neodvisnosti formalno napredovala v pristopnem procesu in je bila do nedavnega hvaljena kot vodilna v regiji, čeprav je znano, da je največji “slon v sobi” nerešeno kosovsko vprašanje.

Okrepljene dejavnosti Kitajske v zadnjih letih, zlasti med prvim valom koronavirusa, v Bruslju niso ostale neopažene. Poleg Rusije je Kitajska razmeroma nov globalni igralec, prisoten na Balkanu, katerih interesi v Srbiji so v nasprotju z interesi EU. Vendar pa EU, tj. države članice zdi se, da nimajo ustreznega odgovora na nastajajoče geopolitične razmere. Načelo “palica in korenček” ne deluje več, ker je korenček, tj. članstvo postalo negotovo. Poleg tega, kot kažejo zgornje številke, EU še nikoli ni uspela osvojiti src in duš državljanov Srbije.

Konec evropskih sanj?

Ko govorimo o razpoloženju srbskih državljanov do Evropske unije, se pogosto omenja tiha proevropska večina, skupaj z dejstvom, da je sedanjemu vodji Srbske napredne stranke in predsedniku Srbije uspelo priti na oblast šele, ko je zapustil nacionalistično in protievropsko srbsko radikalno stranko ter sprejel članstvo Srbije v EU. Dejstvo pa je, da danes med državljani ni niti navdušenja niti jasnega soglasja glede članstva.

Uničujoče politične razmere v zadnjih nekaj letih ne prispevajo k večji zavezanosti pridružitvi, rekli bi celo nasprotno. EU pa tudi ne ponuja jasne poti in odziva na trenutni zastoj v pristopnem procesu, čeprav je jasno, da nobena država ne bo postala članica v naslednjih desetih letih. Stanje najbolje opišemo s parafraziranjem znamenitega stavka od začetka vojne v nekdanji Jugoslaviji: pretvarjajo se, da nas želijo spustiti, mi pa se pretvarjamo, da želimo vstopiti.

——-

Ta spletni dnevnik je objavljen v okviru pobude “Zgodbe iz regije” ki jo izvaja Res publika v sodelovanju s Analiziraj.ba (BiH), Sbunker (Kosovo) Ne davimo Beograd (Srbija), PCNEN (Črna gora), Prlija (Hrvaška), Lupiga (Hrvaška), HAD (Slovenija) и СЕГА (Bolgarija).

Prosimo, pred komentiranjem ali prenosom preberete pravila.
Opomba: Mnenja in stališča, izražena v tem članku, so avtorjeva in ne odražajo stališč Inštituta za komunikacijske študije ali donatorja.

Objava Kdo sanja o evropskih sanjah v Srbiji? / Katarina Tadić / gostujoči zapis originalno objavljena na had blog.