Nekoč sem nogomet gledal zaradi nogometa. Ne zaradi politikov na tribunah. Ne zaradi sponzorjev, ki jih kamera pokaže večkrat kot igralce. Ne zaradi predsednikov zvez, ki se obnašajo kot vladarji sveta. Zagotovo ne zaradi tega, ker bi po koncu tekme moral preverjati ali rezultat še vedno velja ali pa je nekdo medtem spremenil odločitev. Nogomet je bil preprost. Sodnik je zapiskal. Igralec je dobil rdeči karton. Tekma se je nadaljevala. Če se z odločitvijo nisi strinjal, si bentil nad televizijo, naslednji dan pa je bilo zgodbe konec. Danes očitno ni več tako.

• Premor za rehidracijo (hydration break) na svetovnem nogometnem prvenstvu
• Iztok Deželak, mašina iz Trboul, 3. mesto v Quintuple (5x) Ironmanu (Bretzel Ultra Triathlon)
• Tadej Pogačar z uro Richard Mille RM 64-01 Tourbillon Colnago za milijon evrov

Na svetovnem prvenstvu smo lahko spremljali precej nenavadno situacijo. Potem ko je igralec Balogun prejel rdeči karton, je sledil val pritiskov, med katerimi se je omenjalo tudi posredovanje ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Človeka, ki mu je Fifa nekaj pred časom podelila “nagrado za mir”. Že to se sliši kot scenarij satiričnega filma. Potem pa se zgodi še sprememba odločitve glede kartona in človek se vpraša, ali pravila še sploh veljajo za vse enako ali pa so postala stvar političnega vpliva in Balogun bo lahko igral na naslednji tekmi.

Če lahko predsednik države vpliva na disciplinske odločitve največje nogometne organizacije na svetu, potem to ni več šport. To je predstava. In predstava je beseda, ki vedno bolj opisuje sodobni nogomet.

Najprej smo dobili VAR. Ideja je bila dobra. Manj napak, več pravičnosti. V praksi pa danes po vsakem zadetku igralci petdeset sekund ne vedo, ali se sploh smejo veseliti. Navijači pogledajo proti velikemu zaslonu, sodnik posluša ljudi v kombiju, televizijski komentatorji rišejo črte, gledalec pa medtem pozabi, zakaj je sploh vstal s kavča.

Potem so prišli odmori za hidracijo. Razumem. Temperature so in zdravje igralcev je pomembno. Toda nogomet je bil vedno igra ritma. Pritiska. Tempa. Trenutka, ko je ena ekipa stisnila drugo in ni popustila niti sekunde. Danes pa sodnik sredi naleta prekine tekmo, igralci odidejo do klopi, trenerji pripravijo mini taktični sestanek, televizija pa vmes predvaja oglase. Nogomet postaja produkt. Ne igra.

Še bolj me je zmotilo ravnanje z reprezentanco Irana. Ne glede na to, kaj si kdo misli o iranski oblasti ali svetovni politiki, bi morali biti igralci obravnavani kot športniki. Na tem prvenstvu pa so bili pogosto predstavljeni predvsem skozi politično prizmo. Namesto da bi govorili o njihovih predstavah na igrišču, se je govorilo o državi, režimu in sporočilih. Nogomet je postal oder za vse drugo, razen za nogomet. In ravno to je težava.

Fifa že dolgo ne vodi več samo športa. Upravlja globalni spektakel, v katerem se prepletajo milijarde evrov, geopolitika, interesi televizijskih hiš, sponzorji in vpliv najmočnejših držav. V takem okolju je žoga skoraj postranska stvar.

Včasih sem komaj čakal svetovno prvenstvo. Danes ga še vedno gledam, ampak drugače. Z manj navdušenja. Z več cinizma. Ko sodnik pokaže karton, se sprašujem, ali bo ta odločitev veljala tudi jutri. Ko pade gol, čakam, ali ga bo VAR razveljavil. Ko se tekma razživi, pričakujem odmor za hidracijo. Ko kamera pokaže VIP tribuno, vem, da bom tam videl več politikov kot nekdanjih nogometašev.

Potem se vprašam, ali sploh še gledam isti šport, kot je bil nekoč? Morda nogometa ni uničil en sam predsednik. Niti en sam predsednik Fife. Niti VAR. Uničevalo ga je tisoč drobnih odločitev. Vsaka zase se je zdela logična. Skupaj pa so ustvarile šport, kjer je vse pomembnejše od igre same.

Največja ironija? Fifa ves čas govori, da želi nogomet približati navijačem. Sam pa imam občutek, da ga od nas oddaljuje bolj kot kadar koli prej.

Objava Kako je Fifa uničila nogomet originalno objavljena na had blog.