Kaj je zaznamovalo mesec marec 2008 na mojem blogu?

Nova politična stranka Lipa, ki so jo ustanovili izstopniki iz SNS: Barbara Žgajner Tavš, Sašo Peče in Boštjan Zagorac. Na volitvah jim ni uspelo priti v parlament!

Smučišče Rogla – Snowboarding in Free-style Skiing Fun Park – vendar brez boarda, ampak opremljen s fotoaparatom! In nastal je cel kup fotografij.

Fafanje, oz. felatio, oz. oralni seks povzroča raka v ustni votlini – novica ki je ne gre prezreti. Če je bilo objavljeno na resnem internetnem portalu, potem bo že držlo, kajne?

Vinjete za osebna vozila na naših avtocestah – začelo se je uradno govoriti

o teh zadevah. Darsovi krediti so visoki in treba je zapolniti prazno blagajno.

Koncert Wicked Crew in Barely Legal v Orto baru. Itak da sem moral pofotkat Vinija.

Brez njega ne bi obstajala blogosfera, niti filmi – Iztok Gartner VS Iztok Gartner- bloger, filmski kritik, publicist, novinar, glasbenik, televizijski voditelj in vstavi po potrebi

Prvi album na Facebooku – Skupina R.E.M. bo nov album Accelerate, izdala na Facebooku

Dobili smo jo – Varuhinjo pravic gledalcev Miša Molk. In jaz se takoj počutim odlično!

Iz Trbovlje, direktno v Playboya – Sabina Remar, gola lepotica iz novega Playboya

Diners Club Magazine – uvodnik Tomaž Lovšeta – Predsedniku v zahvalo in slovo– ganljiv uvodnik, ki me ni pustil ravnodušnega.

Saj ne da bi me moda zanimala, ampak tole je bilo vredno ogleda. Roberto Capucci – obleka/modna skulptura – razstava v Mestnem muzeju.

Iščem sponzorja. Sem zelo nezahteven. Želim si smo tole – Mercedes Benz SLR McLaren 722 GT Edition

Objava Pregled leta 2008 – marec originalno objavljena na had blog.

Očitno se naša blogosfera premika v pravo smer, saj smo dobili Fake Jonas – Nepravi Jonas blog.
Ko sem pred letom spremljal Fake Steve Jobs blog, sem si lahko samo v sanjah želel, da bi imeli kaj takšnega pri nas. Namreč nekoga, ki bi se “delal norca iz nekoga ki je slaven”. In to na tako subtilen način, da ljudje ne bi bili prepričani kdo to res piše.

In želja se mi je uresničila. 6.12. je padel prvi zapis Jebene Strasti, ki sem ga požrl naenkrat. Seveda je bila prva misel, kdo hudiča tako dobro oponaša Jonasa in kdo ve toliko o njem? Ali pa je vse skupaj samo blefiranje? Hmm.. Začaran krog.

Današnji zapis z naslovom Jebeni blog je še malce boljši:

Brez mene slovenske blogosfere sploh ne bi bilo. Vprašanje če bi sploh imeli internet izven Ljubljane. Crnkovič je zaradi tega še vedno malo jezen name. Torej, moje zasluge so nedvomne, zdaj je čas, da vrnete uslugo, masturbantje. Čas je, da se zdramite izza bleščečih ekranov in razpošljete tale blog prijateljem in še raje, vsem ostalim.

Prvim desetim, ki me bodo dodali v svojo blogrolo, pa obljubljam posebno nagrado: Vsakič ko bom pljuval čez sloblogosfero, vas bom izvzel! Zmenjeno!

In seveda je Fake Jonas dodan v blogorolo in v RSS reader! Upam, da sem si s tem kupil mir!

Objava Fake Steve Jobs – Fake Jonas blog originalno objavljena na had blog.

Tri leta že pišem blog in v soboto, na dan obletnice, sem v dobil idejo, da bi se brez odvečnih besed poslovil od “blog odvisnosti“. Da bi izginil in bi obstajal par dni še spomin name, oz. na had blog, potem bi postal pozabljen, kot se pozabijo vse ostale “stvari” in bi postal večni nič, oz. bi obstajal toliko časa, dokler bi me Google še prikazoval med zadetki.
Včasih so rekli, da se je najboljše posloviti na vrhuncu, kajti vsi te ohranijo v lepem spominu. “Live fast, die young, leave a good looking corpse“, bi bil primeren pregovor za to priložnost.
Vendar je življenje drugačno in vedno se zgodijo stvari, ki ti prekrižjo načrte. Tokrat ni bila kriva toča, niti sončno vreme, da o džinovskih meduzah niti ne razmišljam. Krivda, da sem spremenil mnenje, da še vedno pišem, je bila v elektronskem sporočilu. Jeap, hudič je v podrobnostih.

In sedaj se verjetno sprašuješ, kaj hudiča je moralo pisati v njem, da sem se premislil? Kakšna vsota je morala biti zapisana, kajne?
Ampak ne, bilo je zelo preprosto. Zahvala fanta, ki si je preko oglasov za zaposlitev na blogu, našel službo. In bilo je iskreno.

In to mi je popolnoma spremenilo pogled na vso zadevo. Všeč mi je, ko lahko komu pomagam, ko lahko komu naredim uslugo. Ko nimam cene, ampak imam vrednost in se ljudem “dajem” zastonj, ljudem, ki so tega vredni, kot pa da bi si postavil ceno in se prostituiral za “drobiž”.

In bolj ko razmišljam o blogih in smislu bloganja, bolj ugotavljam, da je smisel v skupnosti, da je smisel v spoznavanju novih in zanimivih ljudi, da je moč blogerske skupnosti lahko enormno velika in tudi uspešna. Da mi je všeč, če lahko podpiram dobre ideje in da mi je všeč, da mi nihče ne zameri, ker včasih preveč direktno kritiziram. In da včasih “ustrelim kapitalskega kozla”, vendar me zaradi tega nihče ne izobči.
Ni mi všeč da obstajajo vrtički, katere sem v napadu “humanosti” želel združevati, vendar mi ni uspelo. Ni mi všeč, da nas imajo nekateri še vedno za ljudi brez življenja in ni mi všeč, da so mediji po parih letih ugotovili, da so blogi kul in je treba sedaj iz tega delati hype.

Blogi so kul in blogerji so kul ljudje. Veliko sem jih spoznal in do sedaj lahko rečem, da ni bilo niti enega, ki bi bil drugačen v realnosti, kot v virtualnosti. Če ne bi pisal bloga, ne bi spoznal ministra Žige Turka, Jonasa, Marka Crnkoviča, Frasa, You.go-ta, Peli-ja in Zi-ja, Vini-ja, Ermina, Kamenka itd….

In to je tisto, zaradi česa mi je blog všeč. Če bi bil to denar, ki ga zaslužim z njim, potem tega ne bi počel. Bi se rajši lotil Apple Day, Pho2post, Hadblog, Loans Online, … projektov, ki mi dejansko prinašajo denar.

In ja, očitno me boste morali prenašati še naprej :evil:

Objava Pisati blog, ali ne pisati blog originalno objavljena na had blog.

Tomaž Štih – Libertarec me je “razkril”, ko je ugotovil, da ima stranka Zares tri bloge, ki “širijo njeno propagando”. To naj bi bili: Drugi dom, Medijski in jaz!
Glede na to, da je bilo društvo Zares ustanovljeno 20. marca 2007, jaz pa sem začel pisati blog 13. julija 2005, je ideja, da sem jaz prikrita Zaresova izpostava, smešna.

Mogoče bi lahko Libertarec, preden napiše takšno nebulozo, preveril, ali je bilo moje pisanje pred tem kaj drugačno? Ali sem kaj manj kritiziral trenutno ablast in kaj manj izpostavljal probleme, ki jih kot držvljan Slovenije opažm.
On, kot “dobro obveščeni”, bi lahko ugotovil moje simpatizerstvo s stranko Zares že zelo kmalu, v bistvu v tistem trenutku, ko so dali vsakemu držvljanu možnost komentiranja njihovih zapisov in izjav. Tako negativnih kritik, kot pozitivnih. In so s tem začeli ustvarjati nekaj, kar sem pogrešal v preteklosti. Odpreti politiko tudi preprostim držvljanom in jim dati možnost povedati – zapisati svoje mnenje.
Glede na to, da sem bil politično nedolžen – nikoli pripadnik nobene stranke, da nisem do letošnjih predsedniških volitev še nikoli šel na volitve, je bila odločitev, da se pridružim stranki Zares precej težka odločitev. Vendar je bila prava odločitev.
Sam se zaradi tega nisem spremenil, niti se ni spremenil moj pogled na svet, še manj moji zapisi, ki v tistem trenutku niso postali “propagandni”, kot mi očita Libertarec, ampak sem se poskušal distancirati od tega in čim manj vpletati to mojo “navezo”.
In glede na to, da ljubim statistiko, lahko preko palca pogledam in zapišem, da sem bolj bran, kot je bil bran Mag v najboljših časih, da dosegam številke, ki bi jih lahko odlično izkoristil za promocijo stranke ali pa za karkoli drugega. Pa vendar tega ne počnem! Ker si ne želim tega, ker nihče od mene tega ne pričakuje in ker ni to moj namen.
Tako kot sem na predsedniških volitvah podpiral dr. Danila Türka, tako sedaj podpiram Zares, katerega član sem. Kot držvljan Slovenije imam možnost svobodne izbire. To je moja izbira!
In včeraj smo ustanovili odbor Zares v Zagorju ob Savi!

Sicer pa hvala Libertarcu (prosim, kliknite link, da se mu dvigne – statistika, vendar je branje na lastno odgovornost) za iztočnico za zapis, ki ga sicer verjetno ne bi zapisal.

Bralke in bralce pa sprašujem, ali se s tem, da sem član stranke Zares, spremeni vaš odnos do mene in bloga? Hvala!

Objava Zares sem v Zares originalno objavljena na had blog.

Charles Brown, ki nima veze s Snoopyem, ampak je vodja podiplomskega študija na univerzi Westminster, je v intervjuju za Mladino izjavil: “Za zdaj novi mediji povzročajo prej nekakšno lažno komunikacijo ali lažen dialog: blogerji se pogovarjajo sami s seboj.”

Na svoje začudenje, kljub dejstvu, da vedno zagovarjam bloge in blogerje, se tokrat strinjam z njim. Zadel je žebljico na glavico. Sam sem o precej podobni stvari pisal že lansko leto:

Bila je nekoč blogosfera

“Čas, ko se blogerji nismo ukvarjali drug z drugim, ampak smo pisali. Pisali o stvareh, katere so bile zanimive, o katerih smo razmišljali, imeli svoje mnenje, ali pa so se nam samo dogajale. Bilo je mirno in bilo je prijetno sobivanje z ostalimi blogerji. Komentarjev je bilo malo, pa vendar ni bilo podtikovanj, brisanj in spreminjan vsebine. Ni bilo posebnežev, ki bi radi na vsak način spremenili svet, ampak so bile ideje, kako spremeniti mnenje Slovencev o blogih in njihovi verodostojnosti. Bile so ideje povezovanja vrtičkov in sodelovanja.”

Kako pa ti bereš bloge?

“Sam se že precej časa ne ukvarjam več z mnenjem ostalih, pišem, če me kdo bere, me bere, če me kdo sovraži, ker zagovarjam svoja stališča, ki so mogoče tudi kdaj napačna, me sovraži in če se komu zdijo moji zapisi neumni, ima vedno možnost zapreti okno in najti kaj bolj primernega.
Razumem fenomen pisanja bloga, ki človeku kar naenkrat odpre svet in ga vrže v medijski prostor, kjer začne delati prve korake, se išče, preizkuša in seveda tudi dela napake. Pa vendar smo vsi to občutili, to kvazi “pomembnost”, ki nam je bila dana z možnostjo pisanja bloga. Nekateri prej, nekateri pozneje ugotovimo, da je to vse samo zabava, ki mogoče nekoč preraste v nekaj drugačnega, večjega, boljšega. Ampak dokler je to zabava je pisanje bloga v užitek. Blog ni tekmovanje kdo bo boljši, blog ni resnično življenje, kjer mora vsak od piscev bloga živeti in se boriti za jutrišnji dan. Blog je uživanje, ko deliš sebe z ostalimi.“

Slave ni, je le blog

“Ker se mi vsako tekmovanje med blogerji zdi povsem NESMISELNO! Ker se mi zdi ocenjevanje zapisov NESMISELNO! Ker se mi zdi primerjava med blogerji NESMISELNA!
Vsak naj piše, kar najbolj ve in najbolj zna. Če ima bralce, jih ima, če jih nima, jih pač nima.
Odlični zapisi ne prinašajo komentarjev, ker ni kaj za dodati. Hujskanja pa prinašajo odzive in polemike komentatorjev. Glede na to, da lahko vsak sam s seboj komentira v nedogled in prihaja v nasprotja s samim seboj, je ocenjevanje blogov glede na število komentarjev povsem nesmiselno. Tudi statistika obiska je nepomembna, če od nje ne živiš!“

In če se ozrem na prvi citat, priznam, da se je v tem letu precej spremenilo v blogosferi. Prišli so novi pisci, prišli so novi bralci. Bralci so postali tudi komentatorji in jih stvari, ki so zapisane na blogih, zanimajo. Še vedno pa je dejstvo, da večino komentarjev napišejo sami pisci blogov. In še vedno se pogovarjajo sami s seboj.

In prav zanimivo se mi zdi, ko preberem svoja razmišljanja, ki sem jih zapisal leto nazaj, da so se bolj ali manj uresničila, oz. da se stvari še vedno niso nič spremenile. Evolucija mora biti. In ljudje se moramo spreminjati, odraščati, odkrivati nove razsežnosti in presegati. Sicer vedno ostanemo na isti točki, čeprav potujemo skozi čas.

Kje vidim bloge čez 5 let? V bistvu jih več ne vidim :evil:

“Blog ni tekmovanje kdo bo boljši, blog ni resnično življenje, kjer mora vsak od piscev bloga živeti in se boriti za jutrišnji dan. Blog je uživanje, ko deliš sebe z ostalimi. Vsak naj piše, kar najbolj ve in najbolj zna. Če ima bralce, jih ima, če jih nima, jih pač nima. Odlični zapisi ne prinašajo komentarjev, ker ni kaj za dodati.”

Objava Blogerji se pogovarjajo sami s seboj originalno objavljena na had blog.

Umrl Heath Ledger, Fakof. Heath Ledger je umrl., Umrl je Heath Ledger, Heath Ledger, RIP, Petkrat (in nikoli več) Heath Ledger., Umrl je Heath Ledger, Umrl igralec Heath Ledger (28), Umrl Heath Ledger, In memoriam – Heathcliff “Heath” Andrew Ledger (04. april 1979 – 22. januar 2008),

Če ze celotna blogosfera piše o njem, potem je bil že odličen igralec, kajne? Ker nisem gledal Brokeback Mountain, Monster’s Ball, ali The Brothers Grimm, se ga spomnim samo iz Lords of Dogtown, kjer pa ni bil nič posebnega. No ja, RIP!

Objava Heath Ledger originalno objavljena na had blog.

Po napovedi tiskane izdaje blogov v časopisu Blogorola, se je precej ugibalo, kdaj izide prva številka tega blogerskega časopisa. Končno sem uspel priti do datuma, ko bo le ta prvič prišla med bralce. Informacijo sem našel v zapisu Uh kakva subota!, med poročilom iz letošnjega BlogOpena.
Blogorola izide 29. novembra, na Dan republike, ki je bil v nekem drugem času dan ustanovitve federativne Jugoslavije.

Objava Dan republike – dan ko pride med nas prva Blogorola originalno objavljena na had blog.

Čas, ko se blogerji nismo ukvarjali drug z drugim, ampak smo pisali. Pisali o stvareh, katere so bile zanimive, o katerih smo razmišljali, imeli svoje mnenje, ali pa so se nam samo dogajale. Bilo je mirno in bilo je prijetno sobivanje z ostalimi blogerji. Komentarjev je bilo malo, pa vendar ni bilo podtikovanj, brisanj in spreminjan vsebine. Ni bilo posebnežev, ki bi radi na vsak način spremenili svet, ampak so bile ideje, kako spremeniti mnenje Slovencev o blogih in njihovi verodostojnosti. Bile so ideje povezovanja vrtičkov in sodelovanja.
In prijetno je spoznavati zanimive ljudi, ki so uspešni vsak na svojem področju ustvarjanja. V teh, skoraj dveh letih pisanja bloga, sem spoznal zelo veliko blogerjev in vsak od njih mi je dal veliko novih idej, izhodišč in pa predvsem pozitivizma do življenja. Z nekaterimi sodelujem na različnih področjih, z drugimi se dobim na pijači, s tretjimi sem v kontaktu preko mailov. Vsi ti pisci blogov imajo nekaj skupnega. V imaginarnosti (virtualnosti) se ne pretvarjajo, ampak so enaki, kot so v realnosti. Imajo življenja, nekateri bolj, drugi malce manj urejena, vendar stojijo za vsako besedo, ki jo izrečejo in ki jo napišejo. Živijo življenje in jim blog ne predstavlja drugega kot zabavo in užitek.
Razumem, da sedaj, ko je blog hype, ko se vsak dan odpre kup novih blogov, se stvari spreminjajo. Vsak si želi postati najboljši, vsak si želi postati “opinion maker” in s takšnimi ali drugačnimi potezami spreminjati stvari, opozoriti nase in imeti korist od vsega tega. Vendar se je potrebno prej vprašati, če se kdo strinja s takšnimi idejami, kajti blogosfera ni last samo ene osebe, ampak vseh nas, ki jo tvorimo s svojim pisanjem. Nekateri dalj, drugi manj časa.
Ko se začnejo pojavljati vprašanja o etičnem kodeksu, se začnejo prepiri. Par blogerjev na eni strani, ki zagovarjajo kodeks proti vsem ostalim, ki se pač s samo idejo ne strinjamo.
Pa vendar ni poanta tega posta v kodeksu, ampak v sami ideji blogosfere. O interakciji med pisci, o medsebojni pomoči, o sodelovanju na različnih področjih.
Sam imam o naši blogosferi idilično mnenje. Toliko različnih profilov ljudi, ki jo skupaj tvorimo, pomeni neskončno znanja, izkušenj in pa predvsem idej. V medsebojnem povezovanju lahko najdemo sinergijo in naredimo še veliko več, kot pa si sami predstavljamo. Utopično mogoče, vendar sem si jaz blogosfero vedno predstavljaj kot nekakšen CRM, ki bi lahko bil portal znanja iz vseh možnih področij, kot najmočnejšo “firmo” na naših tleh. Vendar s prepiri ne bomo uspeli!
Sam sem že parkrat prosil za pomoč ostale blogerje. In nazadnje, ko sem iskal logotip, sem dobil toliko dobih idej, da se ne morem odločiti za samo eno rešitev. Presenečen nad odzivom, sem se začel zavedati, da so blogerji in bralci blogov ljudje, ki radi priskočijo na pomoč. In ideja, da sem v ljudeh vzbudil kreativnost mi je precej spremenila pogled na stvari. Najbolj sem bil presenečen nad tistimi, ki so mi poslali svoje predloge na mail, kajti niso iz “foha kreativcev”, pa vendar so se potrudili in mi priskočili na pomoč. Vložili so svoj trud in čas in so nekaj naredili. Namesto, da bi obračali moje besede, so prešli na dejanja.
In ravno to je blogosfera, ki sem jo imel nekoč, že dolgo nazaj, imel v mislih. Če bi si med seboj, namesto, da si mečemo polena pod noge, pomagali, bi nam vsem bilo veliko lažje in sobivanje bi bilo prijetnejše.
Upam, da bo kdo razmislil o tej ideji in da se končajo “blogerske vojne”, ki se sedaj dogajajo!

p.s.: če kdo potrebuje kakšno pomoč in je le to v moji moči, naj jo naslovi name! (sekanje drv, zadovoljevanje žene, čuvanje otrok in podobni primeri odpadejo)

Objava Bila je nekoč blogosfera originalno objavljena na had blog.

Ker me uporabnica Dajana obtožuje da uporabljam “avtomate”, ki klikajo zame, ker znam “pofejkati” klike, da sem prvi na Blogoramini lestvici najbolje obiskanih blogov v mesecu, ker sem trinajstem mestu na SloBlog lestvici Najbolj popularnih blogov, ker je moj blog tako zanič, da ga nihče ne bere in ker sem tako patetičen, da se mi da ukvarjati z Dajano, je tukaj odgovor.
Dajana, če nimaš pojma o stvareh, potem se ne smeši z izjavimi, katerih si polna zadnja dva dni. Verjetno ti je res hudo, ko kot “zvezda blogov” pišeš prispevke, ki jih nihče ne komentira, niti ne bere. Kot sem ti že rekel: “Put Your Money Where Your Mouth Is”. Pokaži mi Google Analytics statistiko, da bodo stvari povsem jasne in odprte.
Sedaj pa razlaga pojmov ob kateri se ti smeji blogosfera. Sicer je to laična razlaga, več bosta lahko povedala Robi in Nimfa.
Blogoramina lestvica najbolj obiskanih blogov deluje po principu več klikov na povezavo, višje si. Če bi ti bile jasne statistike obiskanosti agregatov, bi vedela tudi kaj več o tem. Glede na to, da me vedno primerjaš z Jonasom, ti lahko razložim, da je on 10x bolj obiskan in bran kot jaz. In se tega zavedam. Vendar je med nama ena razlika. Naslov njegovega bloga poznajo vsi in ga direktno vpisujejo. Jaz imam pač več prispevkov, kot on in to mi kar precej pomaga pri Blogoramini statistiki.
Glede avtomatov v tem primeru. A misliš, če boš cel dan klikala nase, da te bo to dvignilo na lestvici? Lahko poskusiš. Vendar dvomim, da ni programer naredil to tako, da se šteje samo en klik. Mogoče se pa motim. Meni pač ni treba testirati teh stvari
Sloblog Lestvica najbolj popularnih blogov pa deluje povsem po istem principu, kot zgoraj opisana varianta. Odvisno je od števila obiskovalcev, ki pridejo na SloBloge, so registrirani in kliknejo na povezavo.
To je vsa umestnost, ki pa je ti ne razumeš. Iščeš teorije zarote v vsaki stvari in povsod te spremlja had! Upam, kot sem ti že včeraj napisal, da ni to bolestno in da ne bom imel kdaj problemov zaradi tega!
Da pa ne bom preveč suhoparen, ti pa prilagam Google Analytics številke, ki so vsekakor zanimive. In seveda pričakujem, da jih objaviš tudi ti! Lahko pa seveda še naprej “furaš” teorije zarote in vidiš strahove povsod!

Objava had analizira in razlaga statistiko originalno objavljena na had blog.

JaKa je leto nazaj delal prve analize povezav med blogi in prišel do zanimivih zaključkov .
Blogosfera je bila takrat ravno v fazi prebujanja in podatki so bili odlični za tiste čase. Vmes so se stvari spremenile in nastalo je cel kup novih blogov in novih podatkov.
Ker je za povezave med blogi potrebno upoštevati čim večje število blogov bo verjetno to analizo sedaj lahko naredil Robi iz Sloblogov, kjer ima precej obsežno bazo blogov.
Do takrat, ko bo to naredil, če bo (jaz sem ga kar določil) in če bo jaKa dovolil uporabo skripte, pa si lahko sam izrišeš graf svojega bloga.
Klikneš TUKAJ, vpišeš svoj blog in čakaš, da se ti izriše “rožica”.

Objava Spletna stran kot graf originalno objavljena na had blog.