Ime stranke je Resnica. Ironija pa je očitno postala njen najbolj zvest politični spremljevalec. Danes je v javnost prišla informacija, da poslanec Resnice Boris Mijič ni diplomiral na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, čeprav je v svojem življenjepisu navajal, da ima diplomo inženirja gradbeništva. Na fakulteti so za medije potrdili, da pri njih ni evidentiran kot diplomant in da njegove diplomske naloge ni mogoče najti v sistemu COBISS. Če se bo izkazalo, da je podatek v življenjepisu res lažen, potem ne govorimo o administrativni napaki ali napačno zapisanem datumu. Govorimo o zavestnem predstavljanju izobrazbe, ki je oseba nima. To pa ni več nepomembna podrobnost, ampak vprašanje integritete. Ravno tukaj nastane največji paradoks.

• Ali je resnica še vedno vrednota?
• Ali se je Zoran Stevanović (Resnica) samoovadil / so res na protestih imeli program za prepoznavanje obrazov
• Ali pozna kdo koga, ki je volil stranko Re.snica?

Stranka, ki je svojo politično identiteto gradila na tem, da drugim očita prikrivanje resnice, zavajanje, manipulacije in laži, se v zadnjih tednih sooča z vedno novimi vprašanji o ravnanju enega svojih poslancev. Najprej so prišla razkritja o neplačanih davčnih obveznostih, dolgovih do nekdanjih zaposlenih in očitkih glede poslovanja podjetja Progros. Zaradi različnih okoliščin njegovega poslovanja primer preverja tudi Komisija za preprečevanje korupcije, vodstvo stranke pa je napovedalo, da bo počakalo na ugotovitve pristojnih organov.

Zdaj pa še vprašanje izobrazbe. Če nekdo laže o svoji izobrazbi, se povsem upravičeno odpre vprašanje: o čem je javnost dobila še napačne informacije? To ni politično obračunavanje. To je vprašanje zaupanja. Volivci namreč ne volijo samo programa. Volijo tudi človeka. In če ta človek v uradnem življenjepisu navede izobrazbo, ki je nima, potem je bila odločitev volivcev sprejeta na podlagi napačnih informacij.

Posebej zanimivo je, da je bil Mijič še pred nekaj meseci v različnih predstavitvah naveden kot diplomirani inženir gradbeništva, enak podatek pa so povzeli tudi nekateri javni profili in baze podatkov. V politiki sicer ni nič novega, da kdo pretirava s svojimi dosežki. Toda diploma ni stvar interpretacije. Ali obstaja ali pa ne obstaja.

Če se izkaže, da je bila navedba neresnična, potem bi bilo najmanj pričakovati jasno pojasnilo in prevzem odgovornosti. Ne izmikanja. Ne iskanja izgovorov. Ne novih zarot o medijih. V zadnjih letih smo namreč poslušali veliko predavanj o tem, kdo govori resnico in kdo laže. Ironično je, da zdaj ista vprašanja prihajajo do stranke, ki si je besedo resnica zapisala že v svoje ime.

Morda je prav to največja lekcija te zgodbe. Resnica ni nekaj, kar zahtevaš od drugih. Resnica je nekaj, kar moraš najprej zahtevati od sebe.

Objava O čem so še lagali poslanci Resnice? originalno objavljena na had blog.