Najprej razčistimo nekaj. Zgornji Fukovci ne obstajajo. So izmišljena vas, prispodoba. Da ne bo kdo užaljen ali prepričan, da imam kaj proti kateremkoli kraju v Sloveniji. Nimam. Ravno nasprotno. Slovenija je dovolj majhna, da bi morala biti enakomerno razvita. Ampak to nima prav veliko skupnega s selitvijo ministrstev. Minister Rončevič svojo idejo predstavlja kot del decentralizacije države. Beseda decentralizacija lepo zveni. Kdo bi ji sploh nasprotoval? Nihče. Problem nastane takrat, ko decentralizacijo zamenjamo za selitev pisarn. Prava decentralizacija pomeni, da imajo ljudje po vsej Sloveniji enako kakovosten dostop do javnih storitev. Da jim ni treba za vsak dokument v Ljubljano. Da imajo zdravstvene storitve blizu doma. Da imajo upravne enote dovolj zaposlenih. Da lahko podjetnik v Murski Soboti posluje enako učinkovito kot podjetnik v Kopru. Da študent iz Tolmina nima slabših možnosti od študenta iz Ljubljane.

• Kako je Fifa uničila nogomet
• Preden greš na sprehod s psom, se sezuj in preizkusi kako vroč je asfalt
• Ko drugi opazujejo, ko nekdo v morju kliče na pomoč

To ni isto kot preseliti 400 uradnikov iz ene stavbe v drugo. Če bi sledili tej logiki, potem res ne vidim razloga, zakaj ne bi ministrstev razdelili po vsej Sloveniji. Ministrstvo za kulturo v Zgornje Fukovce. Ministrstvo za finance v Idrijo. Ministrstvo za okolje v Kobarid. Ministrstvo za gospodarstvo v Trbovlje. Ministrstvo za promet nekam, kjer ni železniške povezave. Saj veste, zaradi decentralizacije.

Ali pa še bolje. Vsak minister naj si izbere kraj, ki mu je najbližje. Zakaj bi se vsak dan vozil v Ljubljano, če lahko pride v službo v copatih? To bi bila šele učinkovita javna uprava. Za ministre. Za zaposlene nekoliko manj.

Štiristo ljudi nima službe samo zato, da bi sledili politični ideji trenutnega ministra. Ti ljudje imajo družine, otroke v šolah, partnerje z zaposlitvijo v Ljubljani ali okolici. Nekateri uporabljajo javni prevoz, ki v Sloveniji ni ravno na nivoju. Drugi imajo urejeno življenje tam, kjer so danes. Selitev ministrstva ni selitev omare iz ene sobe v drugo. Gre za poseg v življenja stotin ljudi.

Še bolj zanimivo pa je vprašanje, kdo bo plačal takšno selitev. Nova stavba. Oprema. Informatika. Selitev arhivov. Novi logistični procesi. Potni stroški. Službene poti nazaj v Ljubljano, ker se večina sestankov z drugimi ministrstvi še vedno odvija tam. Na koncu račun nikoli ni majhen. Plačamo ga davkoplačevalci.

Ob tem pa ostaja osnovno vprašanje. Kaj bodo od tega imeli državljani? Bodo odločbe hitrejše? Ne. Bodo otroci dobili boljši šolski sistem? Ne. Bodo učitelji bolje plačani? Ne. Bo komunikacija z ministrstvom enostavnejša? Težko. Edina očitna sprememba je naslov ministrstva. Pa ne pozabimo, da bodo na šolah izobešene slovenske zastave, ker to bo rešilo šolski sistem! Zaprmej.

Če želimo resno govoriti o decentralizaciji, potem začnimo tam, kjer ljudje to občutijo. Prenesimo pristojnosti na regije. Digitalizirajmo postopke. Okrepimo lokalne institucije. Poskrbimo, da ljudem ne bo treba potovati desetine kilometrov za storitve, ki bi morale biti dostopne povsod. Selitev ministrstva zaradi simbolike ali zato, ker je nekomu bližje doma, ni decentralizacija. To je politični performans.

Ko enkrat odpremo ta vrata, jih bo zelo težko zapreti.  Če je kriterij osebno udobje ministra ali želja po regionalnem političnem vtisu, potem lahko ministrstva res preselimo kamorkoli. Če pa je kriterij učinkovita država, dostopne storitve in odgovorno ravnanje z javnim denarjem, potem bi bilo morda bolje, da energijo usmerimo v reševanje dejanskih težav javne uprave.

Ker decentralizacija države ni tekmovanje v tem, kdo bo imel ministrstvo najbližje svoji dnevni sobi.

Objava Zakaj ne bi ministrstev preselili v Zgornje Fukovce in podružnice na Filipine? originalno objavljena na had blog.

Spisek ministrov nove vlade je “impresiven” in ko sem prvič videl imena, sem bil prepričan, da gre za dobro šalo. Tisto vrsto, ki jo nekdo objavi na twitterju ob treh zjutraj po napornem večeru in kjer se vprašaš kaj je šlo človeku po glavi. Potem pa ugotoviš, da to ni šala. Da ni fotošop ali eksperiment umetne inteligence. Da je to dejanski seznam ljudi, ki bodo vodili državo. V tistem trenutku človeku po glavi začne hoditi samo en stavek – kar volili, smo dobili.

• Ko se parlament spremeni v cirkus
• Ali res Slovenci hočemo državo, za kakršno smo glasovali na plebiscitu?
• Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne?

Demokracija je zanimiva stvar. Vsi jo imamo radi, dokler rezultatov ne vidimo v praksi. Potem nenadoma ugotovimo, da volitve niso talent show, kjer lahko naslednji teden popraviš napako z novim glasovanjem. Ne, tukaj so v igri mandati za štiri leta in ministri, ob katerih se začneš spraševati, ali je bil edini kriterij za izbor kdo je imel prost termin v koledarju v tem času.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, kako hitro ljudje pozabijo. Pred volitvami poslušamo zgodbe o nesodelovanju z nekaterimi političnimi strankami, o strokovnosti, kompetencah, novih obrazih, sveži energiji in drugačni politiki. Potem pride realnost. Nekateri ministri izgledajo, kot da so bili izbrani po sistemu naključnega generatorja imen. Druge prvič vidiš in se vprašaš, ali si morda zamudil kakšno sezono slovenskega političnega resničnostnega šova.

Ampak očitno je to to. To je rezultat vseh televizijskih soočenj, vseh objav na facebooku, vseh všečkov in vseh velikih besed o spremembah. Na koncu dobiš vlado, ob kateri polovica države zavija z očmi, druga polovica pa razlaga, da moramo dati ljudem priložnost. Saj veste, tista večna slovenska mantra. Dajmo jim čas. Sto dni miru. Eno leto. Cel mandat. In potem se čez štiri leta ponovno čudimo istim stvarem.

Morda je največji problem ravno v tem, da smo se navadili. Navadili smo se, da je politika cirkus. Da so ministrska mesta nagrada za lojalnost. Da kompetence niso nujno pomembne. Da se od državljanov pričakuje predvsem to, da enkrat na štiri leta oddajo glas, potem pa tiho spremljajo predstavo.

Ob vsakem novem seznamu ministrov poslušamo enake zgodbe. Kako gre za najboljšo možno ekipo. Kako imajo vizijo. Kako bodo delali za ljudi. In potem mine nekaj mesecev, ko ugotovimo, da nekateri komaj obvladujejo svoj resor, drugi pa dajejo izjave, ob katerih človek preveri, ali so to Nova24 komentarji.

Ampak iskreno? Težko je biti zares jezen. Točno to smo hoteli. Ali pa vsaj dovolj ljudi je to hotelo. Demokracija ni popoln sistem, je pa pošten v eni zelo pomembni stvari, posledice odločitev vedno pridejo na račun vseh. Tudi tistih, ki so že od začetka govorili, da to ni dobra ideja. Zato danes res težko napišem karkoli drugega kot: kar volili, smo dobili. Očitno bomo morali s tem tudi živeti. Uboga Slovenija.

Kdo so bodoči ministri:

• Andrej Šircelj: ministrstvo za finance
• Franci Matoz: ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo
• Tone Kajzer: ministrstvo za zunanje zadeve
• Borut Rončevič: ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino
• Polona Rifelj: ministrstvo za okolje in prostor
• Ignacija Fridl Jarc: ministrstvo za kulturo
• Suzana Lep Šimenko: ministrica brez resorja, pristojna za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu
• Jernej Vrtovec: ministrstvo za infrastrukturo in energetiko
• Valentin Hajdinjak: ministrstvo za obrambo
• Janez Cigler Kralj: ministrstvo za kmetijstvo
• Mateja Ribič: ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve
• Monika Kirbiš Rojs: ministrstvo za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj
• Anže Logar: ministrstvo za gospodarstvo, delo in šport
• Tadej Ostrc: ministrstvo za zdravstvo
• Mihael Zupančič: ministrstvo za pravosodje

Objava Kar volili, smo dobili / spisek novih ministrov je “impresiven” originalno objavljena na had blog.

Borut Rončević, sociolog, je izredni profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in raziskovalec na University of Cumbria – tako je zapisano pod njegovo kolumno na Siol.net. Do danes se mi ni sanjalo, kdo je ta strokovnjak, vendar po prebrani kolumni Ponošene kavbojke, pošvedrani čevlji in raztegnjeni puloverji (vir) so mi stvari malce bolj jasne. Ne bom sodil njegove kolumne, ker ima seveda povsem legitimno pravico, da zapiše svoje mnenje in da si tekst na spletnem mestu SDS interpretira po svoje.

Avtor v svojem tekstu med drugim zapiše:

Številni dušebrižniki so v medijih v zelo kratkem času zlili neverjetno količino žolča zaradi menda nestrpne narave zapisa. (Jaz je v zapisu kljub trudu nisem opazil. Kvečjemu nekaj nepotrebnega stereotipiziranja.)

Da ne bom dolgovezil, svetujem da si pisec kolumne prebere tekst Smo na poti v etnično segregacijo?, ki ga je spisala informacijska pooblaščenka:

S slikovitimi opisi iz prispevka, po katerih naj bi bili volivci – priseljenci oblečeni v trenirke, imeli s kemičnim svinčnikom na roki zapisano številko, ki jo morajo obkrožiti na glasovnici, hodili v skupinah po 10 in več, pa želijo pri bralcu ustvariti vtis o njihovi manjvrednosti; češ, da jim je tuja »slovenska« kultura oblačenja (še posebej v nedeljo in na volilni dan), da so neumni, saj si številke, ki naj jo obkrožijo, ne morejo zapomniti, ampak jim jo je nekdo s kemičnim svinčnikom zapisal na roko, njihovo združevanje za udeležbo na volišču pa kot, da je odraz že vzpostavljenega pasivnega odklanjanja – etične in socialne distance.

Kolumnist nadaljuje v svojem slogu:

Zelo zanimivo je bilo opazovati udeležence ponedeljkovega precej slabo obiskanega – tega dejstva senzacionalistično poročanje ni moglo zakriti – protestnega zbora trenirkarjev na Prešernovem trgu. V bistvu ni šlo za protest.

Smešno je, da je pisec kolumne prisoten tudi na Twitterju, piše blog, kolumno za Reporter, pa vendar ne ve, da se je celotna ideja za trenirkameet rodila na Twitterju in nima nobene povezave s protestnim shodom (originalen tvit je bil tole – “TOP SECRET: jutri ob 18.30 trenirkameet! Prešernov Trg (LJ). DRESS CODE: trenirka! Povej naprej.”) Kako vso stvar povzemajo mediji, pa je nekaj povsem drugega, kajne?

Če bi šlo za protest zatiranih in ubogih novih državljanov, tako rekoč slovenskega podrazreda, bi bilo nemara prisotnih več Amirjev, Dženanov, Stjepanov in Milivojev. Ti ne bi prišli v dragih Adidasovih trenirkah, ki smo jih lahko videli v fotogalerijah spletnih medijev.

Dotični pisec torej ni bil prisoten na trenirkameetu? Vse zaključke je naredil po fotografijah spletnih medijev! Po tem je ocenil, kdo je Amir, kdo Stjepan, kdo pa Dženan! Bravo, tako se delajo kolumne! Iz varnega zavetja!

Relativni zmagovalec volitev z robavsastim odnosom do morebitnih koalicijskih partnerjev pa še dodatno destabilizira politični sistem. (Le kam je izginila njegova učinkovitost in znameniti nasmešek?) Ali gre za namensko diverzijo, ki naj bi naš pogled odvrnila od pravih težav?

Torej je vsega kriv Zoran Jankovič? V tem grmu tiči zajec in v bistvu sploh niso problem trenirke, shod in vse ostalo – Zoki je tisti, ki je trn v peti in posledično se zgodi, da strokovnjaki pišejo kolumne, za katere upam, da niso plačani! Vseeno je Siol državno podjetje, kajne??

Znanka mi je omenila, da so v službi do nezavesti razpravljali o trenirkah, rekordni ceni bencina – običajni temi pogovorov – pa niso namenili niti besede …

O ceni bencina se v Sloveniji nihče, ki ga poznam, ne pogovarja že zadnjih par let. Stvar smo vzeli kot samo po sebi umevno in posledično se nikomur več ne da s tem ukvarjati! Mogoče samo ne poznam pravih ljudi, ki jim je cena goriva najbolj pomembna stvar v tem življenju.

Smem dotičnega avtorja vprašati kateri politični opciji pripada? Odgovor je sicer kot na dlani, vendar zakaj bi prejudiciral stvari!

p.s.: zanimivo je, kako se sedaj poskuša celotna zgodba obrniti v drugo smer in rešiti tisto, kar se da. Tudi s tako obupnimi poskusi, kot je bila ta kolumna!

Objava Borut Rončević v kolumni na Siol.net ne razume pomena trenirk originalno objavljena na had blog.