Pred časom, ko sem pisal o sedmi knjigi Harry Potter and the Deathly Hallows, izpod prstov J.K.Rowling, sem bil nesramen in sem razkril kaj se zgodi v njej. Tokrat ne bom ponovil napake!
Začetek prodaje knjige Harry Potter in Svetinje smrti v Sloveniji se začne v petek, 15.2.2008 ob 20. uri. Vse bunkeljne pa vabijo na Čarovniški večer, ki se začne ob 19:39 po knjigarnah v Sloveniji.

Cena knjige Harry Potter in Svetinje smrti je 37,96€, kar se mi zdi precej drago! Vendar je dobra stvar knjige, da jo je prevajal Jakob J. Kenda in ne Branko Gradišnik, ki je prevedel šesto knjigo Harry Potter – Polkrvni princ in požel zelo negativno kritiko ljubiteljev Harrya Potterja.

CerpinTaxt me je opozoril na nov blog/skupnost Fabularij, ki je namenjen ljubiteljem in novostim iz fantazijske in sci-fi literature. Prav tako organizirajo nagradni natečaj za najboljšo fotografijo Čarovniškega večera.

Objava Harry Potter in Svetinje smrti originalno objavljena na had blog.

Ana Jud, publicistka in pisateljica, ki je objavila že dve knjigi, Operacija Direkt in Dosje Rokomavhi, v zadnjem času občasna kolumnistka pri Magu, predvsem pa oseba, ki jo ljudje omenjajo s strahom. Med blogerji poznana po tožbi proti Guštiju, čeprav na nek način tudi sama spada med pisce blogov s svojo spletno prezenco www.anajud.eu, ki pa je hkrati tudi njena tretja knjiga »Enron«. Ana Jud je kontroverzna osebnost, ki pa jih v Sloveniji manjka!

»Prijazna, rada pomaga, vendar ve, da ima svoj prav«, mi jo je opisal kolega. Ana, ali za vas velja »All the world’s a stage, and all the men and women merely players: Shakespeare«?

Zdaj me bo ves teden žrlo, kateri kolega me je tako opisal. Ga poznam? No, sicer pa me je kar dobro opisal, s tem, da bi dodala, da moj prav ni samo moj prav, ampak je zelo pogosto tudi prav vseh drugih, ki pa si ga še niso izborili. Slavi citat Williama Shakespeara je zanimiv, ampak sama zase ne bi rekla, da se kdaj pretvarjam in tudi ne vem, zakaj bi se morala pretvarjati. Madonna je nekoč, ko je bila še mlajša, dejala, da takrat, ko je lačna, je, ko je žejna, pije, ko se hoče ljubiti, se pa ljubi. In ko ima kaj za povedati, to tudi pove. Brez slepomišenja in opletanja naokoli. Sama pa bi, po Robertu Nozicku, rekla, da se najraje držim načela – Zakaj to počnem? Zato, ker lahko!

V zadnjem času so pisci blogov precej na udaru raznih urednic, s katerimi ste imeli problem tudi vi in novinarjev. Ali se imate vi za blogerja, kajti www.anajud.eu je zametek bloga?

Moja spletna stran na nek način je blog oziroma se počasi razvija, vendar pa se od pravih blogov razlikuje po tem, da sama ne dopuščam komentarjev pod prispevki na svoji spletni strani. Zakaj jih ne dopuščam, sem pojasnila v prvem tekstu, ki sem ga objavila in to je pač zato, ker vem, da ima večina ljudi na internetu popolnoma popačeno sliko o meni, ki so jo ustvarili tisti, ki so hoteli preko zbijanja moje kredibilnosti s seksualnimi škandali, lepljenjem psihičnih oznak in produciranjem bizarnih zgodbic, diskreditirati resnično vsebino mojih knjig, temu pa je sledila poplava zmanipuliranega javnega mnenja, zaradi česar sem v očeh večine piscev na internetu označena kot kurbica ali psihopat. Vem, da bi mi ti ljudje pod tekste pisali takšne reči in ker si tega ne želim na svoji spletni strani, komentarjev raje nimam. Če bi jih dopuščala, bi se počutila slabo, če bi jih brisala, pa bi vsi vreščali, da sem cenzorka, čeprav tisti, ki v resnici poznajo moje delo, zelo dobro vedo, da se močno borim za novinarsko svobodo, neodvisnost in avtonomijo, da podpiram svobodo govora, vendar pa opažm, da v tej držvi številni – sploh uporabniki interneta – vidijo v naši ustavi samo 39. člen, ki vsakomur zagotavlja svobodno izražnje, ne razumejo pa, da absolutna svoboda govora ne obstaja, saj imamo instrumente, ki nedopustno izražnje kaznujejo, poleg tega se je potrebno zavedati, da neomejena svoboda ne obstaja v ničemer in nikjer; svoboda posameznika sega samo do meja svobode drugega posameznika. Sicer pa bi rekla takole: posamezni blogerji so na udaru upravičeno, posamezni pa so tudi v resnici cenzurirani. Prvi so tisti, ki so res žljivi in objavljajo neresnice, drugi so tisti, ki jih lastniki strežnikov, ponavadi medijske hiše, brišejo zaradi tega, ker šefom medijev, politikom ali drugim vplivnim osebam ni všeč resnica ali včasih tudi hudomušnost kakšnega blogerja. Opozorila pa bi, da prvi blogerji s svojim početjem zamegljujejo druge blogerje in otežujejo razprave o tem, kaj je cenzura in kaj ni cenzura in s svojim početjem mečejo slabo luč na celotno sceno, torej na žlost tudi na tiste blogerje, ki pišejo dobre bloge.

Ali boste te zapise izdali tudi v tiskani izdaji ali bodo ostali samo na internetu? Če naredite prvo, potem naredite tisto, kar si večina blogerjev želi. Biti izdan na papirju, čeprav vsi uporabljamo povsem drug medij in ga tudi zagovarjamo.

Knjiga »Enron«, ki popisuje brezperspektivnost slovenske družbe, bo izšla tudi v tiskani obliki in to že čez kakšen mesec dni; delno je bila že na internetu, potem sem jo pa raje nadaljevala kar tako, po domače, kot prejšnji knjigi. Izdati knjigo pravzaprav ni težko, saj je v Sloveniji veliko založb, zato menim, da blogerji pri izdaji svojih blogerskih knjig ne bi smeli imeti težv. No, seveda je to odvisno od tega, kaj pišejo. Sama imam vedno težve, saj so posamezniki, ki so moje knjige želeli preprečiti, zelo pritiskali tudi na založbe. Zapisi, ki jih pišem kot blog, pa verjetno ne bodo izšli na papirju. No, ne vem. Nikoli ne reci nikoli. Mogoče nekoč, ko jih bo dovolj. Seveda pa je knjiga še vedno knjiga in vrednost knjig je neprecenljiva; in tudi ljudje še vedno, kljub poplavi najrazličnejših medijev radi vzamejo v roke staro dobro knjigo s trdimi platnicami, zato ocenjujem, da internetne knjige nikoli ne bodo posebej velik hit, ker je ljudi, ki bi zvečer ležli v postelji z laptopom in tako prebirali knjigo, bolj malo.

Še eno vprašanje o blogih, potem pa s tem končam. Predvidevam, da jih tudi bežno spremljate. In me zanima, kakšna se vam zdi naša blogerska scena? Kaj ji manjka, česa je preveč?

Blogerske scene v resnici ne spremljam, mi pa prijatelji ali pa tudi popolni neznanci kar naprej forwardirajo linke, ko se kje kaj pojavi o meni. Ponavadi so to slabe stvari in pisce potem včasih tudi prijazno opozorim, da se to, kar pišejo, ne spodobi in da naj malo pomislijo, kaj počno. Večino razumejo, no, nekateri pa tudi ne. S tistimi je potem na žlost treba opraviti malo drugače. So pa med blogerji častne izjeme, kot so recimo Marko Pigac, Rok Spruk, Tomaž Štih, Branko Gradišnik (in upam, da tudi vi), ki so sposobni širšega razmišljanja in ne pišejo in objavljajo tekstov kar na prvo žogo, skratka, niso ovce, ki bi povzemale tuje mnenje, ki je lahko včasih povsem zgrešeno, ampak so sposobni lastnega mnenja. Všeč mi je bil tudi blog Drugi dom, potem so pa naredili nekaj, kar jim ne štejem ravno v pozitivno, ampak OK, vsak dela po svoje. Številni mislijo, da sem proti blogerjem, vendar pa v resnici nimam proti njim čisto nič; dobro je, da ljudje pišejo, da izražjo lastna mnenja in stališča, vendar pa številnim manjka kritičnost presojanja in pogosto pred pisanjem ne razmislijo; zato se pogosto pojavljajo zapisi, ki v resnici nikdar ne bi smeli biti objavljeni, saj kršijo človeško dostojanstvo in osebnostne pravice. Blogerska scena bo morala doumeti, da obstajajo določena področja, ki v nobenem primeru niso za javnost in to je recimo zasebno oziroma seksualno življenje posameznikov. Velik problem so tudi zmerjanja; tega je na internetu ogromno. V glavnem vse to leti na osebe, ki jih blogerji dojemajo kot javne osebe in mislijo, da lahko o nekom, ki ga vidijo na televiziji ali v časopisu, napišejo in objavijo kar koli jim pač pade na pamet. No, temu ni tako. In to tudi ni cenzura. Skratka, vse kar tej sceni manjka je širina dojemanja, preveč je pa ozkoglednosti in posploševanja.

Dekleta imajo v svoji mladosti razne idole in želje, kaj bodo postale v življenju. Kdo so bili vaši vzorniki, oz. kaj vas je popeljalo v svet raznoraznih medijev?

Nikoli nisem imela nobenega vzornika, nobenega idola, ki bi mu sledila; morda sem ravno zato tako samosvoja oseba. Posamezne ljudi seveda cenim, spoštujem njihovo delo in se mu mogoče – bolj podzavestno kot načrtno – včasih poskušam tudi približti, sicer pa stojim na postavkah, da je vsak človek individum in da mora kot tak iz sebe po svojim zmožnostih narediti največ, in da mu okolje, v katerem živi, to mora tudi omogočati. Če mu okolje tega ne omogoča, je najboljše, če ga zamenja. Zelo mi je všeč Oriana Fallaci, všeč mi je tudi Ana Politkovska, ampak zdaj sta obe na žlost že pokojni. Fallacijeva je umrla zaradi raka, ki ga je staknila zaradi stresa, tega pa zaradi pisanja knjig, Politkovsko so umorili. V resnici sem bila frapirana, ko sem brala, s kakšnimi oznakami (poleg resnih groženj s smrtjo in tako naprej, česar jaz, razen psihičnih pritiskov, na srečo nisem doživela) so njiju napadali: zmešana, histerična, nora, psihopat; in pa seveda žljive seksualne zadeve. Kolega mi je rekel: »Te to mogoče na kaj spominja?« Ja, svet je majhen. Povsod diskreditirajo na bolj ali manj enake načine. Razlika je samo, da v Sloveniji novinarjev ne ubijajo in tudi pretepajo jih ne ravno masovno. Všeč so mi novinarji, ki širijo meje novinarstva in ne obtičijo v klasičnem štancanju prispevkov, kakršno se na žlost dogaja v večini redakcij, vsaj pri nas, v slovenskih medijih, kjer kreativno novinarstvo ni bog ve kako spodbujano iz najrazličnejših razlogov, od pomanjkanja denarja do lastnikov medijev, ki si radi nastavijo urednike, ki novinarje najraje pošiljajo po tiskovnih konferencah namesto, da bi jih učili preiskovalnega novinarstva, različnosti pisanja in tako naprej. Težko rečem, kaj me je popeljalo v svet medijev. Zgodilo se je. Kot sem že večkrat povedala, sem v resnici hotela postati slikarka, potem se je pa življenje malo obrnilo, splet naključij; ni pa nobena oseba vplivala na to. Vedno se odločam sama.

Katere medijske projekte, intervjuje, kolumne, bi izpostavili, katerih avtor ste vi?

Težko rečem, kaj bi izpostavila, na moji spletni strani piše vse, kdor želi kaj izvedeti, naj pogleda tam; OK, mogoče bi izpostavila tiste reči, ki so bile takrat, ko so se dogajale, zelo grenke, danes, ko je minilo že nekaj časa, pa se kaže njihova prava vrednost. Recimo, leta 2003 je bil to intervju s tedanjim nemškim zunanjim ministrom Joschko Fischerjem, ki ga je Delo po intervenciji nemške ambasade umaknilo iz objave v Oni. Vsa leta do danes se o tem ni govorilo kot o cenzuri in celo moj vstop v Delovo stavbo je bil prepovedan (vse to sem opisala v knjigi), danes pa se ta intervju pojavlja kot dokaz cenzure, ki se je zgodila. Enako se dogaja s prispevkom o Marijani Kanduti, ki ga je POP TV leta 2004 umaknil iz predvajanja zaradi telefonskih klicev, ki so prihajali z vrha takrat še vladajoče LDS in so ga nato objavile Finance; danes se pojavlja kot dokaz cenzure. S tem želim povedati tisto, kar sem že večkrat povedala: čas vedno pokaže, kdo je imel prav. Ponosna sem tudi na obe svoji knjigi, čeprav sem zaradi njiju preživela masakre v javnosti, ampak na Operacijo Direkt sem ponosna, ker je prva knjiga v Sloveniji, ki je razkrila, kako je ta umazani tabloid fabriciral zgodbe in načrtno uničeval ljudi, ponosna sem pa tudi na Dosje Rokomavhi, ki je povedala, da trgovina z informacijami ni znanstvena fantastika, ampak se v resnici dogaja. Še naprej se dogaja in še naprej se bo dogajala, preprečiti je ne morejo niti knjige, vendar pa je dobro, da ljudje vsaj približno vedo, kako produciranje medijskih afer, povezovanja z lobisti, vplivi lastnikov in oglaševalcev, najrazličnejši načini manipuliranja z novinarji in javnostjo, potekajo; trenutno bi pa mogoče izpostavila kolumne, ki jih občasno pišem za Mag, kjer me, ne boste verjeli, ne cenzurirajo, čeprav se včasih v vsem ne strinjajo z mano.

Ko je Ana Jud žlostna, kaj ponavadi naredi v takšnem primeru?

Ponavadi joka in to tako na glas, da jo slišijo popolnoma vsi, če je treba tudi cela držva, zato se mi ni bilo težko razjokati tudi v prvi knjigi. Nisem nekdo, ki bi skrival svoja čustva in ne sodim med tiste, ki pravijo, da je čustva potrebno skrivati. Če čustva tlačiš v sebi, te grizejo in mučijo od znotraj, zato je lažje in pametneje, če jih daš iz sebe. Konec koncev smo vsi samo ljudje, zakaj bi se pretvarjali?

Bi mogoče še kaj sami dodali?

Ni mi jasno, kaj za vraga se vam zdi na meni tako kontroverzno, da tolikokrat v povezavi z mano omenjate to besedo, ravno tako mi ni jasno, zakaj bi bilo potrebno moje ime omenjati s strahom. V resnici sem precej običajen človek, še manj pa se me je potrebno bati, saj ne grizem. No, včasih že; takrat, ko sem tudi sama ugriznjena, seveda, in se moram braniti. Sicer pa ne. Mogoče bi rekla samo še to, da si želim, da bi ljudje razmišljali z lastnimi glavami, da bi si ustvarjali lastna mnenja namesto tega, da kupujejo tuja mnenja, katerih realna vrednost je ponavadi natančno nič.

Hvala!

Bilo mi je v veselje.

“Ker je Ana Jud, tako kot sem že v uvodniku zapisal, precej kontroverzna osebnost in ker jo ljudje sprejemajo pozitivno in negativno, si bom tokrat vzel pravico do brisanja negativno nastrojenih komentarjev po lastni presoji! Da ne bo kasneje kakšnih nesporazumov!”

Objava Had intervju – Ana Jud originalno objavljena na had blog.

Če boste o knjigi Roka Voda Kamen pisali negativne recenzije, vas bo Branko Gradišnik skritiziral na svojem blogu, tako kot je naredil v primeru Mladinine novinarke Mateje Hrastar (vir).
Seveda je v svoji demokratičnosti zaprl blog za komentiranje, tako da mu nihče ne more oporekati, kajti nihče drug kot on, nima prav. Je to resnično smisel bloga? Jaz sem ga videl ravno v tej dvosmerni komunikaciji, ki ti omogoči demokratičnost, ki ti omogoči da se kritiziranec spremeni v komentatorja in ima možnost, da se brani. V tem primeru tega ni!
Vendar, če boste Branku Gradišniku poslali pozitivno mnenje o knjigi, ga bo z veseljem objavil na svojem blogu (vir). Tako da to možnost komunikacije dopušča.
Priznam, nisem prebral knjige, tako da ne morem soditi o njeni kvaliteti, niti ne morem zapisati ničesar o njej. Zapisal pa sem svoje mnenje o Branku Gradišniku, kot piscu bloga, ki je kot komet priletel med blogerje in bil zanimiv. Vendar, ko se je odločil, da konča z bloganjem, sem bil prepričan, da se bo tega držl in ne bo bloga izkoriščal za obračunavanje z ljudmi, ki jim knjiga ni všeč. Ali se samo meni zdi, ali pa bi se v tem primeru morala ocenjevati knjiga Roka Voda Kamen in ne tisti, ki so napisali recenzijo knjige? No ja, lahko se tudi motim, ker ne razumem umetniškega sveta!

p.s.: dodatek.. tale post je bil napisan že ponoči in čakal na objavo.. london pa je me danes prehitel s precej podobnim razmišljanjem.. Kritika dobre knjige!

Objava Branko Gradišnik, Roka Voda Kamen, recenzije, komentarji in blog originalno objavljena na had blog.

Branko Gradišnik zapiše na svojem blogu: “Danes minevajo točno trije meseci, odkar sem ga odprl, in to se mi zdi kar primeren datum, da ga uradno zaprem.”
Dajana pa naredi zaključek: “Gradišnik je ukinil komentarje na svojem blogu”

Seveda jih je ukinil, če je zaprl vrata v svojo hišo, kot je tudi sam zapisal! Ampak pomembno je to, da je zaprl komentarje, ne pa to, da je prenehal s pisanjem bloga, kajne Dajana!

Hmm. V bistvu je zanimivo razmišljanje Branka Gradišnika, ki je odprl blog zaradi promocije knjige, na koncu pa ugotovil, da o knjigi ni pisal skoraj nič, ampak je pisal tekste, ki so bili namenjeni komentatorjem. In ugotovil, da je blogerstvo jalovo početje. Če on tako pravi, bo že držlo!

Objava Ali ljudje res ne razumejo napisanega? originalno objavljena na had blog.

Pred leti, za časa vojne, so novinarji, kasneje še vsi ostali, nosili majice z napisom “Don’t shoot – Press”. V sodobnem, sproščenem, demokratičnem času se to očitno spremenija. Novinarji so še vedno na udaru, ampak na udaru so tudi pisci blogov.
Vse se je začelo z Guštijem in Ano Jud. Stvar se še ni razpletla.
Potem je prišla prva grožnja s tožbo proti Drugemu domu in sicer zaradi zapisa o Lidlu, kjer so bili sporni komentarji odstranjeni. Nedolgo zatem se je jaKa odločil, da bo bolj previden pri svojem pisanju, kajti nikakor si ne želi zaradi napačnega razumevanja napisanega znebiti kupčkov denarja in čas preživljati na sodišču in je zategadelj naredil svoj vtičnik, ki sem ga jaz poimenoval Politika gostilniške debate. In včeraj se je vse skupaj spet zgodilo Drugemu domu, ko se je Jure že skoraj odločil, da preneha s pisanjem. Čez noč je vse skupaj prespal, se opravičil Miću Mrkaiću in se odločil, da nadaljuje s pisanjem bloga, kar smo si bralci tudi želeli! Malce je spremenil pravila komentiranja in dodal par uredniških stvari.
Vendar grenak priokus še vedno ostaja! Sploh po predavanju pravnika na Blogresu, ki je vse skupaj precej preprosto razložil, da lahko blogerji pišemo samo o vremenu in s tem ne posegamo na nikakršno sporno ozemlje. Vse ostalo pa je že lahko sporno.

Kaj torej ostane piscem blogov, ki za seboj nimamo bogatega zaledja, ki bi nam ob napačno zapisanih besedah branili hrbet in plačevali drage sodne stroške? Bolj malo.
Veliko lažje je namreč končati s pisanjem, kot pa se soočati z raznimi Mrkaići, ali pa Lidli.

Oz. tako, kot je zapisal Grega (svetujem branje)
“Nočem se sklicevati na ideale ali peti hvalospeve romantičnim obdobjem, ko smo lahko v naših malih virtualnih vrtičkih počeli vse, kar se nam je zljubilo. Blogerji pridobivamo na družbeni moči in poleg nekaterih prednosti, ki jih to prinaša, se bomo morali soočiti tudi z določenimi težvami, ki s tem nastanejo. A ko rečem soočiti mislim soočiti, ne pa spodviti repa med noge in se potuhniti v kakšen temen kot, kjer nas neki jebeni odvetniki ne bodo mogli sesuti v prafaktorje. Ko rečem soočiti mislim odpreti debato, ne pa brisati vsebine iz svojih blogov in pisati opravičila Ko rečem soočiti mislim se upreti in se postaviti zase. Ne zato, ker morda res ni prav, da lahko rečemo in zapišemo karkoli, ampak zato, ker ni prav, da nam lahko samo zaradi tega, ker smo “zgolj” posamezniki, brez denarja za kvalitetno pravno pomoč, vsakdo govori, kaj lahko in kaj ne smemo, “sicer nas bodo zjebali”

Grega, strinjam se s teboj, škoda, ker ne morem komentirati pri tebi. Nekaj bo treba ukreniti na tem področju, sicer bomo lahko samo še hlapci tistim, ki imajo več financ, kot jih imamo mi in imajo jajca da grozijo s tožbami.
Mogoče ne bi bilo slabo ustanoviti sklad za pravno zaščito blogerjev, ali pa celo dobiti kakšno večjo odvetniško firmo na našo stran, ki bi nam lahko pomagala v ključnih primerih!

V petek sem vabljen v Tv klub v oddaji 24ur na temo bloganja, kjer bosta tudi Žiga Turk in Branko Gradišnik. Vendar sem se na žlost moral opravičiti, ker bom že en dan prej na morju. Zanimiva iztočnica bi bili lahko zgoraj omenjeni problemi blogerjev!

Objava Don’t sue me, I’m only Blog writer originalno objavljena na had blog.