Živimo v času popustov. Ne v času razprodaj, ampak v času izrednih znižanih cen. Popusti niso več dogodek, so življenjski slog. So stalnica. So nekaj, kar obstaja že toliko časa, da se ob redni ceni počutiš osebno užaljenega. Vse je znižano. Vedno. Tako zelo znižano, da se začneš spraševati, kdo sploh še kdaj kupuje po polni ceni. In če že kdo kupi, je očitno nekaj narobe z njim, kajne?

• 80 odstotni poletni popusti / koliko v resnici preplačamo izdelke?
• Popusti so, kakšne so pa realne cene?
• Kako sem letos privarčeval preko 1000 evrov na črni petek?

Najprej dobiš popust. Lep, okrogel, dovolj velik, da se ti zdi, da si zmagal. Potem pride dodatni popust. Ker si poseben. Ker si naročen na newsletter. Ker si tam že leta. In potem še popust na popust, ker je pač torek. Ali četrtek. Ali zato, ker se je nekdo v marketingu odločil, da je danes dober dan za še en mail. Na koncu imaš občutek, da če bi počakal še pet minut, bi dobil še en popust. In če bi čakal do jutri, bi ti oni še plačali, da izdelek odneseš domov.

Vse skupaj deluje kot igra psihologije, kjer se ne prodaja izdelek, ampak občutek, da si nekoga prelisičil. Da si sistem obrnil sebi v prid. Čeprav sistem ves čas ve, kaj dela. In ima točno izračunano, koliko popustov lahko prenese, preden začnejo ljudje dvomiti, ali je bila začetna cena sploh kdaj resna.

Redna cena je postala fikcija. Nekakšen mit, ki obstaja samo zato, da lahko nanj prilepiš rdečo nalepko in zraven napišeš “70 odstotno znižanje”. Če bi bila redna cena resnična, bi jo kdo kdaj tudi plačal. Ampak je ne. Ker čakamo. Vedno čakamo. Na še en popust. Na še eno akcijo, ki jo bo imel trgovec. Ker jo bo imel.

Potem pride trenutek resnice. Ko ugotoviš, da si kupil nekaj, česar sploh nisi potreboval. Ne zato, ker bi to želel, ampak zato, ker je bil popust preveč dober, da bi ga ignoriral. Nakup kot šport. Kot lov. Kot dokaz, da si bil pametnejši od trgovca. Čeprav nisi bil.

Popust na popust na popust ni ugodnost. Je simptom. Simptom trga, ki brez rdečih številk ne zna več prodajati. In potrošnika, ki brez občutka prihranka ne zna več kupovati.

Redna cena je mrtva. Naj živi popust.

Objava Redna cena je mrtva. Naj živi popust! originalno objavljena na had blog.

Zadnje čase mi Facebook po nekem čudnem naključju servira objave, ki so povezane z oddajanjem počitniških nastanitev na Hrvaškem in s prodajo nepremičnin ob morju. Če bi bil Facebook vsaj malce “pameten,” bi vedel, da tega že nekaj časa ne iščem, vendar kdo sem jaz, da bi vedel, kaj iščem in kaj me zanima, kajne? Ampak bolj kot algoritmi me fascinirajo komentarji pod objavo.

• Ker ne spremlja poročil in Facebooka ni vedela, da mora podaljšati vinjeto
• Meta bo na Facebooku in Instagramu v ZDA odpravila preverjanje dejstev
• Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke

Vedno brez izjeme se v trenutku najde nekaj sto ljudi, ki jih zanima samo cena. Ne, kako izgleda nepremičnina, ne kje je, ne kaj ponuja – zgolj in samo cena. In to na način: “Koliko stane?” “Cena?”. Pa naj bo objava še tako lepo zapakirana s profesionalnimi fotografijami in opisom, vedno se vse konča pri istem vprašanju.

Ampak cena je sestavljena iz več faktorjev. Termina. Števila ljudi. In tako naprej. Ampak to vse je nepomembno. Ljudje želijo dobiti samo ceno. In potem se začne zgražanje in pametovanje, da za takšno ceno ne bo nihče najel nepremičnine.

Druga skrajnost pa so nepremičnine, ki jih ljudje prodajajo na Facebooku. Ponavadi so oglasi brez cene in v komentarjih je prvo vprašanje: “Cena?”. Čeprav gre za prvo vrsto do morja, kjer se cene začnejo precej nad pol milijona, je takšnih vprašanj vsaj še 100. In ko nekdo dobi ceno in jo objavi, se začnejo še bolj tipični komentarji: “Predrago.,” “Kdo bo to kupil?” itd … Kot da imajo res vsi Facebook uporabniki v žepu par milijonov in samo čakajo, da bodo lahko kupili kakšno nepremičnino.

Če nekoga dejansko res zanima cena, potem bo kontaktiral lastnik. In dobil točne podatke, predvsem pa tudi več informacij. Če gre zgolj za “slovensko folkloro,” potem pa so ti komentarji prikaz, da smo res narod, ki ga zanima zgolj številka na koncu?

Mogoče pa je to preprosto odraz tega, kako deluje Facebook: ljudje v trenutku pozabijo na vsebino in čakajo samo na eno informacijo. Včasih se mi zdi, kot da je ta platforma postala en sam katalog cen, kjer je vse drugo nepomembno. In njihovi algoritmi so že dolgo časa precej čudni – ker res ne iščem ne najema in ne nakupa nepremičine.

Zastavlja se mi vprašanje, če Facebook v resnici ni družbeno omrežje, ampak katalog cen z dodatkom komentarjev, kjer ljudje tekmujejo, kdo bo prej napisal “Cena?”. Jaz pa sem samo stranski opazovalec, ki se sprašuje, kdaj mi bo Facebook začel ponujati še oglase za traktorje in čebelje panje. Saj mogoče v resnici rabim tudi to – samo še ne vem.

Objava Zanima me cena originalno objavljena na had blog.

Zgodba s kolesarsko stezo, ki bo vodila od Zagorja do Izlak ima novo poglavje. Če je bil projekt na začetku ovrednoten na 2,5 mio evrov in se je kasneje cena dvignila na 5.000.000 evrov, pa so nove informacije, da bo cena 8.850.000 evrov. Da, prav ste prebrali – cena se je iz 2,5 milijona dvignila na 8,85 milijona in nič ne kaže, da bo kmalu ta kolesarska steza v uporabi.

• V Zagorju gradijo kolesarsko stezo za 5 mio evrov / ceste pa v razsulu za cestne kolesarje
• Če bi bili projektanti kolesarskih poti kolesarji …
• Za kolesarsko pot bi občina Zagorje delno razstrelila naravni spomenik – Okamenele svate

Nisem iz foha in ne znam si predstavljati kako pride projekt, ki je bil ocenjen na 2,5 milijona do zneska 8,85 milijona? Ne znam si predstavljati kaj vse bomo dobili? Predvidevam, da bo vsak občan občin Zagorje, Kisovec in Izlake (in seveda vseh okoliških vasi) dobil novo cestno kolo in da bodo za ta denar zgradili vsaj še bazen v Zagorju in obnovili Medijske toplice.

Optimist, kajne? Seveda! No, poskus neslane šale je bil tole zgoraj. Glede na to koliko časa se že gradi ta kolesarska steza in da je zaradi tega precej otežkočen promet po glavni prometni žili proti avtocesti, bi bil izredno vesel, če bi kje lahko videl pogodbo o tej kolesarski stezi in posledično bi mi postalo tudi jasno zakaj se je cena tako dvignila?

Verjetno je v pogodbi tudi čas za izvedbo tega projekta in resnično me zanima kdaj se bo to končalo in bo kolesarska steza, ki je mimogrede totalni mimosunek, tudi dejansko v uporabi. Bo to v letu 2024? Ali pa v letu 2025?

Aja, pa zanima me kako bodo lahko “mulci” gonili v klanec proti Repniku, ki se ga ne bi sramoval niti Primož Roglič. Prav zanimiva je tale odisejada s to kolesarsko stezo in povečanimi stroški!

Objava Kolesarska steza v Zagorju se je podražila iz prvotnih 2,5 na 8,85 milijona evrov originalno objavljena na had blog.

Napisal bom. Jelinčič je imel prav, ko je izrekel, da je narod glup. Drugače si ne znam predstavljati razlike v cenah, ki so “prisotne” na trgu. V teh dneh je bila namreč polemika o higienskih pripomočkih za ženske na tviterju – seveda so to temo najbolj komentirali ravno moški. In ker sem v Italiji, sem šel v trgovino preveriti cene. Enaki tamponi v Italiji 2,60€, v Sloveniji 5,79€.

• Narod je glup / Zmago Jelinčič, Dimitrij Rupel in Igor Bavčar
• Ko si za domoglupce brezdelnež in prisesan na državne jasli / laž ni in nikoli ne bo resnica
• Cena pijače iz hladilnika v trgovini v Italiji 1 evro / cena neohlajene pijače 0,70 evra
• Po špecerijo v Italijo / Pesto Genovese z baziliko – 1,67 evra v Italiji in 4,74 evra v Sloveniji

Jeap. Mene je cena presenetila. Predvsem pa se počasi zavedam, da v Sloveniji cene narekujejo trgovci in z njihovimi maržami državljani očitno ne moremo kupovati “poceni” stvari. Če sem zadnjih “pizdil” nad ceno pesta genovese, ki je za 3 evre dražji kot v Sloveniji, potem me je cena tamponov še malce bolj presenetila, saj to ne gre za “prestižni” izdelek “brez katerega se lahko živi”, ampak za higienični pripomoček, ki bi moral imeti dostopno ceno vsem!

Ampak očitno so v Sloveniji trgovci kasta zase in si lahko privoščijo 100 in več odstotno maržo na izdelke, ki jih prodajajo. Ker je “narod glup”, pa jih seveda kupuje.

Sicer nimam pojma o tamponih – za razliko od domoljupcev, ki so na tviterju komentirali te izdelke, ampak verjamem, da se ne pokvarijo kar tako, kajne? Posledično, če jih nabaviš 10 “kosov”, pri tem “prišparaš” 30 evrov oz. imaš že skoraj povrnjeno pot v Italijo in nazaj.

Očitno bomo kmalu v Italijo hodili po “špecerijo” in higienične pripomočke, ker so naši trgovci pogoltni na denar in služijo na takšen način. Kolk zanimivo bi bilo videti cene brez marže v trgovinah – saj bi šele takrat dobili občutek koliko nas “nategujejo” in koliko preplačamo izdelke.

Objava Enaki tamponi v Italiji 2,60€, v Sloveniji 5,79€ / narod je glup originalno objavljena na had blog.

Verjetno nisem edini, ki ugotavlja, da je čedalje več razpisov pripravljenih tako, da o zmagovalcu odloča cena. Da ne bo pomote – super je, če dobiš za “peanuts” super rešitev. Problem nastane, ko dobiš zmagovalca s precej “klinčevo” rešitvijo, ampak ker je bil najcenejši je pač prehitel vse ostale. Zakaj javni razpisi nimajo določene vrednosti in bi vsi predlogi med seboj tekmovali po drugih gabaritih – kot pa zgolj po ceni.

• Zakaj v Sloveniji še nobena fakulteta ni razpisala programa “influensarstvo”?
• Poroka in vozilo za poroko / poslovna ideja za prodajalce avtomobilov
• Vojaško ladja Triglav bodo “popravljali” dve leti / za štiri milijone evrov

Da ne bo pomote. Govorim o raznih CGPjih in oglaševalskih akcijah. Ne govorim o milijonskih projektih, kjer je praktično nemogoče oceniti vrednosti in tudi sami prijavitelji na razpis lahko krepko “sunejo mimo”.

Zakaj me moti, da o zmagovalcu odloča cena? Vse skupaj je preprosto in bom vse skupaj predstavil na primeru.

Država se odloči, da potrebuje nov logotip ob posebni priložnosti. Objavi javni razpis, kjer je omejen znesek na 10.000 evrov. Cena je eden izmed faktorjev, ki bodo odločali o zmagovalcu in je vreden 40 odstotkov. Ostale kategorije ocenjevanja so vredne 60 odstotkov.

Seveda so v razpisnih pogojih tudi pogoji sodelovanja, ki jih je potrebno zadostiti. Vendar se na tak razpis prijavijo tudi takšni, ki sicer niso strokovnjaki na področju oblikovanja in posledično lahko ponudijo precej nizko ceno – recimo z reciklažo kakšnega starega in zavrženega predloga, ali pa celo s kakšno “stock” rešitvijo, ki so jo našli na internetu.

Razpisni komisiji sicer predlog ni všeč, ampak ker je cena nizka takšen predlog zmaga – kajti vseeno je potrebno upoštevati razpisne pogoje. Posledično smo dobili “skropucalo” za malo denarja.

Na drugi strani imamo strokovnjaka, ki si je vzel čas in raziskal vse skupaj. Se poglobil in si za razpis vzel več tednov. Pripravil je rešitev, ki je unikatna. Ki povezuje vse skupaj, predvsem pa je to rešitev, ki “pije vodo”. Ampak ker ne gre v dumping, postavi realno ceno. In ne zmaga na javnem razpisu.

Naročnik je dobil “krneki” rešitev, ampak za nizko ceno. Izvajalec, ki je dobil posel je vesel, da je zmagal, čeprav za nizko ceno. Vsi ostali pa se sekirajo, ker so postavili previsoko ceno – in ker gre za javni razpis so seveda sodelovali brezplačno.

S takšnimi javnimi razpisi država dejansko vzpodbuja dumping cen – ker privarčuje. Ampak bilo bi precej lažje, da bi razpisali drugačen razpis, kjer bi bila zmagovalna ideja ovrednotena z določenih zneskom in cena ne bi bila odločilna pri izbiri zmagovalca. In tako bi se lahko osredotočili na najbolj primerno izbiro, ki bi bila po oceni komisije tudi najboljša rešitev.

Škoda. Pa včasih so stvari tako preprosto, ampak pri nas jih znamo hudičevo preveč zakomplicirati in na koncu dobimo “sranje”.

Objava Javni razpisi (natečaji) kjer o zmagovalcu odloča cena originalno objavljena na had blog.