Včeraj so odprli trgovino Primark v Cityparku v Ljubljani. Množica ljudi je čakala v vrsti pred odprtjem, da si bo lahko ugodno kupila oblačila in vse ostalo kar potrebujejo. Vendar je ta otvoritev sprožila tudi kup zgražanja na družbenih omrežjih. In ker živimo v demokraciji je to sedaj povsem logična poteza. Nihče ni pizza, da bi lahko osrečil vse ljudi …

• Otvoritev trgovine Primark v Citypark Ljubljana / video in fotografije
• Medvede in volkove bodo “odvzeli” iz narave / v bistvu jih bodo postrelili
• Ko zastoji na cestah in čakanje v kolonah postanejo del našega vsakdana

Bom šel po vrsti, glede na to, da sem včeraj cel dan poslušal pridige o tem, da sem šel na otvoritev. Res je, bil sem tam, ker sem si želel enkrat iti v trgovino, ko ni gužve. Povabljen sem bil kot medij. Pred tem še nisem bil v Primarku in verjetno tudi ne bom nikoli več. Not my cup of tea.

Ker nisem influencer, nisem bil v Primarku že dan prej – hvala dotičnim osebam, ki se zavedajo, da se me ne da kupiti, kot se da marsikoga drugega in da me pač ne uvrščajo med tiste influensarje, ki to z veseljem počnejo. Vendar je to že drugo poglavje, ki s tem zapisom nima veze.

Ljudje se zgražajo nad nizkotnimi plačili in razmerami v katerih delajo delavci v nerazvitih državah sveta, ki proizvajajo oblačila za Primark. Ja, gre za precej velik problem, ki se ga ponavadi ne zavedamo.

Ne bom delal primerjave z drugimi blagovnimi znamkami, ki jih taisti, ki jih motijo nizki zaslužki (2,5 evra na uro je bil večkrat omenjen znesek) omenjajo, ampak verjetno gre za precej podobne zgodbe, kajne? In ne gre samo za nizkocenovne trgovine, ki omogočajo, da tudi tisti, ki niso dobro situirani kupujejo nove cunje.

Zgražanje nad vrstami, ki so bile pred Primarkom pred otvoritvijo je povsem logično. Vendar ga ne razumem. Zakaj bi koga motilo, če si nekdo vzame prost dan, da gre za nakupe? Je to njegova odločitev? Je komu dolžan polagati račune? In ne boste verjeli, v Sloveniji živi na pragu revščine vsak peti upokojenec. In ne boste verjeli, veliko prebivalcev Slovenije se mora preživeti z zneskom okoli 700 evrov mesečno. In tudi oni imajo lahko možnost, da si nekaj privoščijo.

Ko sem včeraj bral zgražanja, sem se dejansko vprašal kaj se mora zgoditi človeku, da ga začne motiti to, da gre nekdo na otvoritev trgovine? Je vsak od njih res tako ekološko osveščen? Ali vsak od njih dejansko kupuje samo premium oblačila – ki so mimogrede verjetno narejena v istih tovarnah, kot Primarkova (nisem šel raziskovati tega) in kjer so delavci plačani podobno, kot ti, ki delajo v Primarkovih trgovinah? Glede na cene v Primarku in v primerjavi s premium blagovnimi znamkami bi lahko kdo naredil kakšno dobro korelacijo s prihodki delavcev v tovarnah na drugem koncu sveta. Pa vendar ne gre za to.

Nisem odvetnik Primarka, niti nimam od njih nobene koristi. Zgolj želim poudariti, da je odločitev posameznika ali bo nakupoval v Hoferju, Lidlu, Mercatorju ali Sparu. In prav tako je pri oblačilih. Ali bo izbral Hugo Boss, Calvin Klein, Zaro ali pa Primark. Odločitev je stvar posameznika. In tudi zgražanje je odločitev posameznika. Včasih pa bi bilo mogoče potrebno zgolj obrniti pogled in pogledati na stvari iz drugega zornega kota.

Mogoče pa bo Primark osrečil kakšnega otroka, kateremu so do sedaj starši oblačili oblačila, ki so jih nosile že dve generaciji pred njim – sedaj pa bo lahko dobil nekaj novega. Ker življenje ni samo v Ljubljani. Obstaja tudi življenje izven prestolnice in tam so stvari precej drugačne. Kar pa se verjetno marsikdo ne zaveda.

Objava Zgražanje nad otvoritvijo trgovine Primark / mojih 5 centov originalno objavljena na had blog.