Zadnje čase je imelo veliko objav na družbenih omrežjih podoben naslov – Karin Rižner – prepovedan intervju, zakaj je bil izbrisan nihče ne ve. Ali pa BRUTALNA CENZURA ugrabljene RTV Slovenija mag. Karin Rižner in zraven delček intervjuja, ki ga je imela za Radio Slo1. Zakaj v bistvu gre?

• Sedemdnevna karantena za osebe, ki bodo prišle v Slovenijo
• Kdaj gredo lahko starejši od 65 let v trgovino in zakaj potrebujejo “javno listino” s seboj?
• Depeša o slovenskih medijih / večina slovenskih medijev izvira iz nekdanjega komunističnega režima

Oddaja Intervju je bila umaknjena zaradi določenih delov oddaje, ki po uredniškem mnenju ne ustrezajo poklicnim merilom ter standardom. To je bilo uradno pojasnilo.

Karin Rižner je magistra živilske tehnologije. Ukvarja se z bioresonanco – za katero ni znanstvenih dokazov, da bi delovala. Je tudi zagovornica naravne imunosti in nasprotnica cepljenja in je sooblikovala “proticepilski zakon”.

V oddaji, ki je bila odstranjena in je bila njena gostiteljica Cirila Štuber, je govorila med drugim tudi o tem, da je Covid-19 zgolj navadna gripa. Da lahko načeloma pijemo vodo, v kateri je kolera. Po njenem “strokovnem” mnenju je v nas toliko virusov, da je par tisoč novih virusov zanemarljiva številka in virusov ne moremo izkoreniniti.

Pri sklicevanju na podatke je uporabljala spletno stran https://www.euromomo.eu, kjer so podatki vnešeni za nazaj in imajo dva tedna zamika.

Povsem razumem, da so odstranili to vsebino, ki v teh dneh zgolj vzpodbuja razne teoretike zarot in ima z realnostjo praktično nič povezave. Še bolj se čudim kako se lahko sploh kdo odloči, da bo povabil v oddajo osebo, ki bo širila svoje teorije zarot v teh časih?

Je pa tudi res, da so z odstranitvijo tega posnetka naredili veliko promocijo njej in tistim, ki verjamejo v “njene besede” zgolj omogočili nov poligon za razširjanje teorij zarote. In v teh dneh je takšnih vse več in več.

Objava Izbrisan intervju s Karin Rižner / ne gre za teorijo zarote / psevdoznanost nima prostora v etru originalno objavljena na had blog.

Včeraj sem med preklapljanjem programov, ko je zunaj ravno “poletno deževalo”, naletel na oddajo Nedjeljom u dva, ki jo na HTV vodi Aleksandar Stanković. Njegov gost je bil odpuščeni raziskovalni novinar Hrvoje Appelt (posnetek oddaje – priporočam našim novinarjem!), ki je bil trn v peti ex premieru Sanaderju in stranki HDZ kar nekaj let.

Hrvoje Appelt je eden izmed petorice novinarjev, ki so dobili policijsko zaščito. Eden izmed njih, Ivo Pukanić, ni več med živimi. Hrvoje je tisti novinar, ki je Sanaderju javno zastavil vprašanje od kje mu denar za njegove dragocene ure – ki jih s svojimi dohodki ne bi niti mogel kupiti. Odkril je afero z diplomami – ko si za določeno vsoto dobil diplomo določenih fakultet.
Vtikal se je v stvari, v katere se ne bi smel in na koncu ga je urednik Globusa Nenad Polimac odpustil zaradi lenobe – napisal naj bi premalo člankov, kajti od raziskovalnega novinarja pričakuje urednik vsaj en članek tedensko. No, Hrvoje je predstavil dejstva, ki so povsem drugačna – veliko več kot en članek tedensko je napisal in je bil objavljen. Ampak dejstvo je, da je šel predaleč ko je spraševal od kje in kdo je dal Sanaderjevi hčerki in njenemu fantu štipendijo za študij v ZDA.

Zanimiv intervju – Novinarstvo u službi interesa političkog vrha

Hrvaška je v velikem “sranju” in tudi novinarji so izpostavljeni gonji vladajočih sil, zato se je Hrvoje odločil za povsem drugačen koncept novinarstva, ki ga pa v celoti podpiram:

Cenzura u medijma je u Hrvatskoj svakodnevno prisutna. Došlo je vrijeme da se zajedno pokrenemo i stanemo tome na kraj.
Nakon što je dobio otkaz, novinar Hrvoje Appelt pokrenuo je projekt “STOP napadima na novinare” a na svojoj će web stranici uskoro početi objavljivati sve prijetnje novinarima i reakcije nadležnih institucija, kao i rezultate istraga koje MUP u tim slučajevima (ne) provodi.

In zato se je odločil da začne zbirati prispevke preko SMS sporočil in postavitev neodvisnega portala (kot je h-alter, oz. #HrMedia)

Slanjem SMS poruke SLOBODA na broj 66478 (3,66 kn s uključenim PDV-om) svaki pošiljatelj postaje donator ovog projekta, u kojem će se novac trošiti za razne društvene događaje koji će pridonositi slobodi medija, ali i pritisku na vlasnike medija, političare koji slobodu riječi guše i ostale koji ne žele da se u Hrvatskoj poštuje ustavom zajamčeno pravo slobodnog govora i mišljenja.

Če koga zanimajo videposnetki njegovega govora – Sloboda medija i borba s korupcijom.

Hrvoje Appelt o korupciji 1/3

Objava Nedjeljom u dva in Hrvoje Appelt originalno objavljena na had blog.

V zadnjem mesecu sem dobil več deset e-mailov, kjer me študentje in študentke prosijo za pomoč pri seminarskih in diplomskih nalogah, ki so povezane s pisanjem bloga.
Po eni strani me veseli, da se blog tretira drugače, po drugi strani pa me skrbi, da so profesorji in študentje šele sedaj odkrili bloge in njihove pisce. Prav tako bi bil mogoče zanimiv podatek, koliko diplomskih nalog bo imelo v naslovu besedo blog?
In ker se mi vsakemu posebej ne da odgovarjati, sem tukaj zbral odgovore, ki vam mogoče pridejo prav pri vaših nalogah.

Kdaj ste začeli blogati, kako pogosto blogate in prbližno koliko ur na teden je to?

Prvi ohranjen zapis na blogu ima datum 13. julij, 2005. Sicer sem pisal že pred tem, vendar to štejem, kot začetek. Blogam zelo odvisno od navdiha. En, dva, trije zapisi dnevno, kar je seveda odvisno od razpoloženja in dogodkov. Glede na to, da na blogu objavljam veliko fotografij, ki jih je potrebno pred objavo obdelati, mi to pobere največ dela. Dnevno blogu posvetim približno eno uro.

Zakaj ste se odločili, da boste začeli pisati blog in zakaj pri tem vztrajate?

Sem človek, ki ga zanimajo vse stvari, in ki ima mnenje skoraj o vseh stvareh. Čeprav se motim, bom vedno trdil do konca in na koncu dokazal, da imam prav. In ravno zato je blog idealen kraj, kjer lahko delim svoje misli, če jih seveda kdorkoli želi prebrati in nikogar ne posiljujem z njimi. Zakaj vztrajam? Zato, ker mi je pisanje bloga zlezlo pod kožo in mi predstavlja dneven ritual in predvsem zato, ker se še nisem »izpel«.

Kaj vam pomeni pisanje blogov?

Pomeni mi izražnje mnenja, obveščanje ostalih bralcev na nove stvari, projekte in pomeni mi mreženje, ki je največji benefit pisanja blogov.

Ali pogosto prebirate bloge ostalih blogarjev? Če da, ali bloge, ki jih prebirate izberete naključno?

Redno prebiram precej veliko število blogov. Sodobna tehnologija omogoča to na zelo preprosti način, preko RSS-ov. V Google Readerju jih je preko 80. Seveda zelo rad odkrivam nove, zanimive bloge, vendar jih je, v vsakodnevni poplavi novih, težko odkriti.

Kaj vam pomeni, ko vidite da veliko blogarjev komentira vaše zapise?

Komentarji mi ne pomenijo ničesar. Odličen zapis se pač ne da komentirati, provokacije pa vedno naletijo na komentarje. Tega se zavedam in ne izkoriščam. V končni fazi, če me ne bi bral nihče, bi še vedno pisal blog in isto je s komentarji.

Menite da so zapisi in komentarji blogarjev iskreni? Zakaj ja/zakaj ne?

Menim da so zapisi subjektivni pogled vsakega avtorja posebej. Iskrenost je pač odvisna od vsakega posameznika. Internet ima to čarobno možnost, da je vsak lahko vse, kar si želi biti. Ja, večina blogerjev je iskrenih, kar se tudi vidi iz njihovih zapisov.

So vaši zapisi na blogu vedno iskreni?

Moji zapisi so vedno moj pogled na stvari. In da, so iskreni. Nekateri se ne strinjajo z njimi, drugim so všeč. Stvar percepcije posameznika. Vedno poskušam podati relevantne informacije, s katerimi si bo lahko obiskovalec pomagal. In tudi če pišem o stvari negativno, dodam povezave, da si lahko bralec pogleda tudi druga mnenja, oz. drugo plat. To je razlika med blogerji in novinarji. Novinarji naj bi bili objektivni in vedno predstavili obe strani zgodbe, blogerji pa smo bolj subjektivni, ker nimam enakih možnosti.

Kaj menite, kako se bo blogarska skupnost razvijala v prihodnje?

Kot vsaka zgodba, se bo tudi ta zgodba enkrat končala. Evolucija prinaša spremembe in tako bo tudi z blogi. Kaj jih bo nadomestilo, pa je stvar ugibanja.

Kaj po vašem mnenju pomenijo blogi za razvoj družbe?

Blogi postajajo medij. In mediji so moč. Širjenje idej, projektov in vsega ostalega je precej bolj preprosto z blogi. Prav tako pa je kar naenkrat veliko več informacij, kajti blogi ustvarjajo vsebino na internetu.

Menite, da blogarji lahko vplivate na dogodke v družbi?

Seveda lahko. Medsebojno povezovanje-mreženje, ustvarjanje hypov in pa seveda skupne akcije, lahko spreminjajo ustroj in naredijo dogodke. Vendar je za to potrebna precej homogena združba.

Kako ste zadovoljni z blogosfero takšno kot je, bi kaj spremenili?

Če bi se blogerji zavedali svoje moči, bi lahko naredili veliko več, kot pa da se ukvarjajo sami s seboj. Na žlost je to Slovenija, kjer je »foušija« nacionalen šport. In to uničuje blogosfero. Sam osebno ne bi spreminjal ničesar, kajti nočem se vtikati v stvari drugih, lahko pa jim vedno dam dober primer.

Menite, da blogi lahko izpodrinejo vlogo, ki jo imajo pri širjenju informacij in oblikovanju mnenja velike medijske hiše? Zakaj ja/zakaj ne?

Seveda lahko. Ker bloger ne potrebuje urednika, ki potrebuje urednika, da se odloči da stvar objavi. Blog ima prednost, ker je lahko istočasno z dogodkom že vse skupaj tudi objavljeno. Tega se zaveda bolj malo blogerjev. In tega se počasi začenjajo zavedati tudi medijske hiše, ki imajo sedaj svoje pisce blogov in video vsebine. To je med drugim tudi posledica blogov.

Menite, da imajo blogarji kakšen vpliv na vas in obratno, vi na njih?

Name ga nimajo. Vsaj ne zavestno. Kajti vsak bloger ima svoj način in svoj slog, ki je prepoznaven. Kopiranje samo škodi, ker ni iskreno. Sam sicer poskušam z novostmi, intervjuji, fotopisi, itd.. vzpodbuditi tudi ostale, da se lotijo podobnih stvari, pa mi tudi kdaj uspe.

Menite, da blogerji razvijajo kakšne skupne norme in vrednote? Katere?

Vrednote ja. Predvsem mreženje je tukaj v prvi vlogi. Mreženje kot pojem povezovanja in podpiranja med seboj. Ko potrebuješ nekaj, ti pomaga drug bloger in vice versa. To je prednost bloganja, ker dobiš povezave v vseh sferah, ki ti lahko pridejo še kako prav.

Menite, da blogarji lažje razkrivate “pravi jaz” na blogih, kot v osebni interakciji?

Ne. Glede na to, da ne pišem osebnih stvari, ker sem se tako odločil že od vsega začetka in glede na to, da nimam problemov z nobeno interakcijo, ta trditev zame ne drži.

Ali ob zapisovanju blogov kdaj pazite, da ne bi razkrili, povedali preveč? Zakaj ja/zakaj ne?

Seveda. Ker ločim osebno življenje od tega, kar pišem na blogu. Zakaj? Preprosto, ker so osebne stvari osebne in se ne tičejo drugih.

Kako pomembna se vam zdi prikrita identiteta na blogih za izražnje pravega jaza?

Meni osebno je vseeno. Glede na to, da sem odkar sem prišel v stik z internetom Had, sem to ime obdržl tudi na blogu. Sicer pa sem v realnosti Roni Kordiš in to nista dve različni identiteti, ampak ena, ki ima dve imeni, enega za virtualen svet in enega za realnost.

Kaj menite o cenzuri na blogih?

Vsak bloger se mora zavedati, da se njegova svoboda konča, kjer se začne svoboda drugega. In avtocenzura je velikokrat precej problematična stvar, kajti veliko lažje je zapisati laž, kot pa potem stati za njo in jo tudi braniti na sodišču, če pride do tega. Blogerji se moramo zavedati, da nimamo samo pravic, ampak imamo tudi omejitve in če se tega zavedamo, cenzura ni potrebna :evil:

Objava Odgovori za seminarske in diplomske naloge povezane s pisanjem bloga had.si in avtorjem originalno objavljena na had blog.

Tomaž Štih – Libertarec je danes objavil spisek aktivistov levičarske ideologije v medijih (vir).
Izbral je preprosto metodo, spisek podpisnikov peticije zoper cenzuro je pretvoril v zapis na svojem blogu. In s tem okarakteriziral podpisnike peticije avtomatsko za simpatizerje levice.
Podpisnikov protipeticije je bilo veliko manj in med njimi so bili tudi spletni publicisti, tudi blogerji. Glede na to, da sem v zadnjem času na svoj račun slišal veliko kritik glede favoriziranja predsednika Slovenije in kritiziranja trenutne oblasti, sem pričakoval, da se bom našel na spisku. Vendar nimam te sreče. Verjetno zato, ker nisem podpisal peticije :evil: kajti s tem bi se okarakteriziral za aktivista levice, čeprav sem desničar, oz. pišem z desno roko, če to šteje.
Khm, khm. Sem bil prepričan, da so takšne delitve, na vaše in naše, že passe. Pa sem se motil! To je edino kar šteje pri novinarstvu, mar ne!
Kako je lahko fotograf, ki še ni napisal niti enega članka, aktivist levičarske ideologije mi ni povsem jasno? Mogoče naredi portret levičarja lepši, kot pa portret desničarja. In naredi reportažno fotografijo bolj slabo, če fotografira desnico :evil:
Kdo bi vedel :evil:

p.s.: a na Siolu, Financah, Delo revijah so sami desničarji? Uf, mislim, da jih ne bom več bral :evil:

Objava Tomaž Štih objavil spisek aktivistov levičarske ideologije v medijih originalno objavljena na had blog.

Ana Jud, publicistka in pisateljica, ki je objavila že dve knjigi, Operacija Direkt in Dosje Rokomavhi, v zadnjem času občasna kolumnistka pri Magu, predvsem pa oseba, ki jo ljudje omenjajo s strahom. Med blogerji poznana po tožbi proti Guštiju, čeprav na nek način tudi sama spada med pisce blogov s svojo spletno prezenco www.anajud.eu, ki pa je hkrati tudi njena tretja knjiga »Enron«. Ana Jud je kontroverzna osebnost, ki pa jih v Sloveniji manjka!

»Prijazna, rada pomaga, vendar ve, da ima svoj prav«, mi jo je opisal kolega. Ana, ali za vas velja »All the world’s a stage, and all the men and women merely players: Shakespeare«?

Zdaj me bo ves teden žrlo, kateri kolega me je tako opisal. Ga poznam? No, sicer pa me je kar dobro opisal, s tem, da bi dodala, da moj prav ni samo moj prav, ampak je zelo pogosto tudi prav vseh drugih, ki pa si ga še niso izborili. Slavi citat Williama Shakespeara je zanimiv, ampak sama zase ne bi rekla, da se kdaj pretvarjam in tudi ne vem, zakaj bi se morala pretvarjati. Madonna je nekoč, ko je bila še mlajša, dejala, da takrat, ko je lačna, je, ko je žejna, pije, ko se hoče ljubiti, se pa ljubi. In ko ima kaj za povedati, to tudi pove. Brez slepomišenja in opletanja naokoli. Sama pa bi, po Robertu Nozicku, rekla, da se najraje držim načela – Zakaj to počnem? Zato, ker lahko!

V zadnjem času so pisci blogov precej na udaru raznih urednic, s katerimi ste imeli problem tudi vi in novinarjev. Ali se imate vi za blogerja, kajti www.anajud.eu je zametek bloga?

Moja spletna stran na nek način je blog oziroma se počasi razvija, vendar pa se od pravih blogov razlikuje po tem, da sama ne dopuščam komentarjev pod prispevki na svoji spletni strani. Zakaj jih ne dopuščam, sem pojasnila v prvem tekstu, ki sem ga objavila in to je pač zato, ker vem, da ima večina ljudi na internetu popolnoma popačeno sliko o meni, ki so jo ustvarili tisti, ki so hoteli preko zbijanja moje kredibilnosti s seksualnimi škandali, lepljenjem psihičnih oznak in produciranjem bizarnih zgodbic, diskreditirati resnično vsebino mojih knjig, temu pa je sledila poplava zmanipuliranega javnega mnenja, zaradi česar sem v očeh večine piscev na internetu označena kot kurbica ali psihopat. Vem, da bi mi ti ljudje pod tekste pisali takšne reči in ker si tega ne želim na svoji spletni strani, komentarjev raje nimam. Če bi jih dopuščala, bi se počutila slabo, če bi jih brisala, pa bi vsi vreščali, da sem cenzorka, čeprav tisti, ki v resnici poznajo moje delo, zelo dobro vedo, da se močno borim za novinarsko svobodo, neodvisnost in avtonomijo, da podpiram svobodo govora, vendar pa opažm, da v tej držvi številni – sploh uporabniki interneta – vidijo v naši ustavi samo 39. člen, ki vsakomur zagotavlja svobodno izražnje, ne razumejo pa, da absolutna svoboda govora ne obstaja, saj imamo instrumente, ki nedopustno izražnje kaznujejo, poleg tega se je potrebno zavedati, da neomejena svoboda ne obstaja v ničemer in nikjer; svoboda posameznika sega samo do meja svobode drugega posameznika. Sicer pa bi rekla takole: posamezni blogerji so na udaru upravičeno, posamezni pa so tudi v resnici cenzurirani. Prvi so tisti, ki so res žljivi in objavljajo neresnice, drugi so tisti, ki jih lastniki strežnikov, ponavadi medijske hiše, brišejo zaradi tega, ker šefom medijev, politikom ali drugim vplivnim osebam ni všeč resnica ali včasih tudi hudomušnost kakšnega blogerja. Opozorila pa bi, da prvi blogerji s svojim početjem zamegljujejo druge blogerje in otežujejo razprave o tem, kaj je cenzura in kaj ni cenzura in s svojim početjem mečejo slabo luč na celotno sceno, torej na žlost tudi na tiste blogerje, ki pišejo dobre bloge.

Ali boste te zapise izdali tudi v tiskani izdaji ali bodo ostali samo na internetu? Če naredite prvo, potem naredite tisto, kar si večina blogerjev želi. Biti izdan na papirju, čeprav vsi uporabljamo povsem drug medij in ga tudi zagovarjamo.

Knjiga »Enron«, ki popisuje brezperspektivnost slovenske družbe, bo izšla tudi v tiskani obliki in to že čez kakšen mesec dni; delno je bila že na internetu, potem sem jo pa raje nadaljevala kar tako, po domače, kot prejšnji knjigi. Izdati knjigo pravzaprav ni težko, saj je v Sloveniji veliko založb, zato menim, da blogerji pri izdaji svojih blogerskih knjig ne bi smeli imeti težv. No, seveda je to odvisno od tega, kaj pišejo. Sama imam vedno težve, saj so posamezniki, ki so moje knjige želeli preprečiti, zelo pritiskali tudi na založbe. Zapisi, ki jih pišem kot blog, pa verjetno ne bodo izšli na papirju. No, ne vem. Nikoli ne reci nikoli. Mogoče nekoč, ko jih bo dovolj. Seveda pa je knjiga še vedno knjiga in vrednost knjig je neprecenljiva; in tudi ljudje še vedno, kljub poplavi najrazličnejših medijev radi vzamejo v roke staro dobro knjigo s trdimi platnicami, zato ocenjujem, da internetne knjige nikoli ne bodo posebej velik hit, ker je ljudi, ki bi zvečer ležli v postelji z laptopom in tako prebirali knjigo, bolj malo.

Še eno vprašanje o blogih, potem pa s tem končam. Predvidevam, da jih tudi bežno spremljate. In me zanima, kakšna se vam zdi naša blogerska scena? Kaj ji manjka, česa je preveč?

Blogerske scene v resnici ne spremljam, mi pa prijatelji ali pa tudi popolni neznanci kar naprej forwardirajo linke, ko se kje kaj pojavi o meni. Ponavadi so to slabe stvari in pisce potem včasih tudi prijazno opozorim, da se to, kar pišejo, ne spodobi in da naj malo pomislijo, kaj počno. Večino razumejo, no, nekateri pa tudi ne. S tistimi je potem na žlost treba opraviti malo drugače. So pa med blogerji častne izjeme, kot so recimo Marko Pigac, Rok Spruk, Tomaž Štih, Branko Gradišnik (in upam, da tudi vi), ki so sposobni širšega razmišljanja in ne pišejo in objavljajo tekstov kar na prvo žogo, skratka, niso ovce, ki bi povzemale tuje mnenje, ki je lahko včasih povsem zgrešeno, ampak so sposobni lastnega mnenja. Všeč mi je bil tudi blog Drugi dom, potem so pa naredili nekaj, kar jim ne štejem ravno v pozitivno, ampak OK, vsak dela po svoje. Številni mislijo, da sem proti blogerjem, vendar pa v resnici nimam proti njim čisto nič; dobro je, da ljudje pišejo, da izražjo lastna mnenja in stališča, vendar pa številnim manjka kritičnost presojanja in pogosto pred pisanjem ne razmislijo; zato se pogosto pojavljajo zapisi, ki v resnici nikdar ne bi smeli biti objavljeni, saj kršijo človeško dostojanstvo in osebnostne pravice. Blogerska scena bo morala doumeti, da obstajajo določena področja, ki v nobenem primeru niso za javnost in to je recimo zasebno oziroma seksualno življenje posameznikov. Velik problem so tudi zmerjanja; tega je na internetu ogromno. V glavnem vse to leti na osebe, ki jih blogerji dojemajo kot javne osebe in mislijo, da lahko o nekom, ki ga vidijo na televiziji ali v časopisu, napišejo in objavijo kar koli jim pač pade na pamet. No, temu ni tako. In to tudi ni cenzura. Skratka, vse kar tej sceni manjka je širina dojemanja, preveč je pa ozkoglednosti in posploševanja.

Dekleta imajo v svoji mladosti razne idole in želje, kaj bodo postale v življenju. Kdo so bili vaši vzorniki, oz. kaj vas je popeljalo v svet raznoraznih medijev?

Nikoli nisem imela nobenega vzornika, nobenega idola, ki bi mu sledila; morda sem ravno zato tako samosvoja oseba. Posamezne ljudi seveda cenim, spoštujem njihovo delo in se mu mogoče – bolj podzavestno kot načrtno – včasih poskušam tudi približti, sicer pa stojim na postavkah, da je vsak človek individum in da mora kot tak iz sebe po svojim zmožnostih narediti največ, in da mu okolje, v katerem živi, to mora tudi omogočati. Če mu okolje tega ne omogoča, je najboljše, če ga zamenja. Zelo mi je všeč Oriana Fallaci, všeč mi je tudi Ana Politkovska, ampak zdaj sta obe na žlost že pokojni. Fallacijeva je umrla zaradi raka, ki ga je staknila zaradi stresa, tega pa zaradi pisanja knjig, Politkovsko so umorili. V resnici sem bila frapirana, ko sem brala, s kakšnimi oznakami (poleg resnih groženj s smrtjo in tako naprej, česar jaz, razen psihičnih pritiskov, na srečo nisem doživela) so njiju napadali: zmešana, histerična, nora, psihopat; in pa seveda žljive seksualne zadeve. Kolega mi je rekel: »Te to mogoče na kaj spominja?« Ja, svet je majhen. Povsod diskreditirajo na bolj ali manj enake načine. Razlika je samo, da v Sloveniji novinarjev ne ubijajo in tudi pretepajo jih ne ravno masovno. Všeč so mi novinarji, ki širijo meje novinarstva in ne obtičijo v klasičnem štancanju prispevkov, kakršno se na žlost dogaja v večini redakcij, vsaj pri nas, v slovenskih medijih, kjer kreativno novinarstvo ni bog ve kako spodbujano iz najrazličnejših razlogov, od pomanjkanja denarja do lastnikov medijev, ki si radi nastavijo urednike, ki novinarje najraje pošiljajo po tiskovnih konferencah namesto, da bi jih učili preiskovalnega novinarstva, različnosti pisanja in tako naprej. Težko rečem, kaj me je popeljalo v svet medijev. Zgodilo se je. Kot sem že večkrat povedala, sem v resnici hotela postati slikarka, potem se je pa življenje malo obrnilo, splet naključij; ni pa nobena oseba vplivala na to. Vedno se odločam sama.

Katere medijske projekte, intervjuje, kolumne, bi izpostavili, katerih avtor ste vi?

Težko rečem, kaj bi izpostavila, na moji spletni strani piše vse, kdor želi kaj izvedeti, naj pogleda tam; OK, mogoče bi izpostavila tiste reči, ki so bile takrat, ko so se dogajale, zelo grenke, danes, ko je minilo že nekaj časa, pa se kaže njihova prava vrednost. Recimo, leta 2003 je bil to intervju s tedanjim nemškim zunanjim ministrom Joschko Fischerjem, ki ga je Delo po intervenciji nemške ambasade umaknilo iz objave v Oni. Vsa leta do danes se o tem ni govorilo kot o cenzuri in celo moj vstop v Delovo stavbo je bil prepovedan (vse to sem opisala v knjigi), danes pa se ta intervju pojavlja kot dokaz cenzure, ki se je zgodila. Enako se dogaja s prispevkom o Marijani Kanduti, ki ga je POP TV leta 2004 umaknil iz predvajanja zaradi telefonskih klicev, ki so prihajali z vrha takrat še vladajoče LDS in so ga nato objavile Finance; danes se pojavlja kot dokaz cenzure. S tem želim povedati tisto, kar sem že večkrat povedala: čas vedno pokaže, kdo je imel prav. Ponosna sem tudi na obe svoji knjigi, čeprav sem zaradi njiju preživela masakre v javnosti, ampak na Operacijo Direkt sem ponosna, ker je prva knjiga v Sloveniji, ki je razkrila, kako je ta umazani tabloid fabriciral zgodbe in načrtno uničeval ljudi, ponosna sem pa tudi na Dosje Rokomavhi, ki je povedala, da trgovina z informacijami ni znanstvena fantastika, ampak se v resnici dogaja. Še naprej se dogaja in še naprej se bo dogajala, preprečiti je ne morejo niti knjige, vendar pa je dobro, da ljudje vsaj približno vedo, kako produciranje medijskih afer, povezovanja z lobisti, vplivi lastnikov in oglaševalcev, najrazličnejši načini manipuliranja z novinarji in javnostjo, potekajo; trenutno bi pa mogoče izpostavila kolumne, ki jih občasno pišem za Mag, kjer me, ne boste verjeli, ne cenzurirajo, čeprav se včasih v vsem ne strinjajo z mano.

Ko je Ana Jud žlostna, kaj ponavadi naredi v takšnem primeru?

Ponavadi joka in to tako na glas, da jo slišijo popolnoma vsi, če je treba tudi cela držva, zato se mi ni bilo težko razjokati tudi v prvi knjigi. Nisem nekdo, ki bi skrival svoja čustva in ne sodim med tiste, ki pravijo, da je čustva potrebno skrivati. Če čustva tlačiš v sebi, te grizejo in mučijo od znotraj, zato je lažje in pametneje, če jih daš iz sebe. Konec koncev smo vsi samo ljudje, zakaj bi se pretvarjali?

Bi mogoče še kaj sami dodali?

Ni mi jasno, kaj za vraga se vam zdi na meni tako kontroverzno, da tolikokrat v povezavi z mano omenjate to besedo, ravno tako mi ni jasno, zakaj bi bilo potrebno moje ime omenjati s strahom. V resnici sem precej običajen človek, še manj pa se me je potrebno bati, saj ne grizem. No, včasih že; takrat, ko sem tudi sama ugriznjena, seveda, in se moram braniti. Sicer pa ne. Mogoče bi rekla samo še to, da si želim, da bi ljudje razmišljali z lastnimi glavami, da bi si ustvarjali lastna mnenja namesto tega, da kupujejo tuja mnenja, katerih realna vrednost je ponavadi natančno nič.

Hvala!

Bilo mi je v veselje.

“Ker je Ana Jud, tako kot sem že v uvodniku zapisal, precej kontroverzna osebnost in ker jo ljudje sprejemajo pozitivno in negativno, si bom tokrat vzel pravico do brisanja negativno nastrojenih komentarjev po lastni presoji! Da ne bo kasneje kakšnih nesporazumov!”

Objava Had intervju – Ana Jud originalno objavljena na had blog.

Hirkani je dala idejo: Diareja blog cenzura

Jaz pa ji sledim! Se še kdo pridruži?

Objava Diareja na blogih! originalno objavljena na had blog.

Bloge dojemam kot zapise posameznikov. Posameznik ima svoje mnenje o različnih področjih in različnih temah. Prav tako ima vsak posameznik svoje mnenje o določenih ljudeh. Glede na to, da se na bloge večinoma pišejo lastne izkušnje, oz. lastni pogledi na stvari in okolje v katerem živimo, me je danes presenetila novica Stop za Siolov blog.
Ana Jud se je odločila, da se o njej ne bo pisalo, oz. če se bo pisalo, se bo pisalo samo pozitivno. Gušti je namreč napisal svoje videnje o njej, njeno pot do tega, kar je sedaj postala, oz. kar predstavlja v slovenskem medijskem prostoru. Meni se njegovo pisanje o njej ni zdelo niti najmanj žljivo, še manj pa se mi je zdel njegov prispevek poseg v več ustavno varovanih osebnostnih pravic!
In pogled na definitivno spreminja pogled na bloge.
Se je s tem začela cenzura tudi na neodvisnem “mediju” kot je blog. Se bomo avtorju morali kazensko zagovarjati za stvari, ki jih napišemo? Je to uravnoteženost medijev, kjer bo lahko dotična oseba Ana Jud pisala o vseh, o njej pa ne bo smel nihče pisati?

Ne strinjam se s tem, da se bo morala na blogih pojaviti cenzura in da bo vsak pisec moral parkrat premisliti, kaj bo napisal, da ne bo za to kazensko preganjan. Nesmiselno se mi zdi, da se bo vse skupaj spremenilo v smer, ko se bodo na blogih, ki so bili do sedaj kritični in ki so bili precej bolj objektivni zapisi posameznikov, začeli pojavljati samo PR članki, ki jih bodo odobrili ljudje in da bo za vsak zapis potrebno nekoga vprašati, če se strinja z njim.

Če je to prihodnost blogov, potem je ta prihodnost v RITI.

Podpiram Guštija in podpiram bloge! Podpiram objektivnost pisanja in podpiram demokratičnost izražnja. Definitivno pa ne podpiram cenzure in omejevanja!

Stop za Siolov blog? by Ales
Pravo in Internet (forumi, blogi, domače strani) pri nas by mArkedzani
Prva tožba zaradi bloga by Mario
SiOL odstranil Guštijev zapis o Ani Jud z vsemi komentarji by neuromancer
Cenzura Guštija! by missnymphee
Quod licet Iovi, non licet bovi by ß-blogator
svoboda izražnja svojega mnenja by Alen D
Ana Jud by London
Zanimivo by Jonas
Ana Jud by BigWhale
Gušti in Ana by Živa Legenda

Bo naslednja tožena stranka Google, oz, njegov Cache site O bolečini?

Objava Podprimo Guštija originalno objavljena na had blog.

Pred parimi dnevi se je blogerska scena razpisala o bwinu in ukrepih Ministrstva za finance, ki sta narocila ponudnikom interneta blokiranje dostopa do omenjene strani. O tem je pisal mArkedzani, oznanilo, enjoyingmyride, blaz, libertarec, jin in o tem sem pisal tudi jaz.
Na POP Tv vrtijo reklamo za bwin med filmom in pred uro mi pete (hvala) pokomentira zadevo: “berem da so zdele aretiral lastnika BWIN in jih prepovedal v Nemciji in Monaku”
Skok na net in google izvrze tole stran Financial Timesa, kjer je potrjen komentar na blogu. Prijele so ju francoske oblasti in odpeljale na zaslisanje.

Objava Aretirali lastnika BWIN originalno objavljena na had blog.