130, 100, 60, 80, 100, 80, 60. Ne, to ni kombinacija za sef in ne, niso to moje srečne številke. To je realnost vožnje po slovenskih avtocestah na razdalji nekaj kilometrov – znaki za omejitve hitrosti. Če imaš občutek, da si bolj na poligonu za preizkušanje zavor kot pa na avtocesti, nisi edini. Vožnja po naših avtocestah je stresna. Takšna, kjer več časa preživiš z očmi prilepljenimi na prometne znake kot pa na cesto pred sabo. Vem, varnost, prilagoditev razmeram, bla bla. Ampak v nekem trenutku se začneš spraševati, ali omejitve postavljajo na podlagi dejanskega stanja ali pa po trenutnem navdihu nekoga, ki ima pri roki škatlo prometnih znakov in preveč domišljije.

• 390 dni za rekonstrukcijo 4,4 kilometra dolgega odseka avtoceste
• Dars začel s širitvijo avtoceste med Domžalami in Ljubljano / zastoji do leta 2027
• Voznike tovornjakov prosim, da vsaj v predorih in pri uvozih na avtocesto vozijo s primerno varnostno razdaljo

Ker logika bi bila preprosta. Če je gradbišče, omejiš hitrost. Smiselno, dosledno, jasno. Ne pa da dobiš občutek, da sodeluješ v igri “ugani naslednjo hitrost”, kjer kazen ni izgubljena točka, ampak položnica. In potem voziš 130, pa 100, pa 60, pa 80, pa spet 100, pa spet 60… in vmes upaš, da nisi spregledal kakšnega znaka, ker si za sekundo pogledal v ogledalo, ali pa se umikal vozniku, ki je malce preveč zapeljal čez ozek vozni pas.

Poseben čar slovenskih avtocest so seveda gradbišča. Ne eno. Ne dve. Več njih hkrati. Kjer ni nikogar med vikendi in tujec, ki se vozi čez Slovenijo verjetno dobi občutek, da je to pač sindrom Slovenije.

Sicer pa se mi vedno znova zastavlja preprosto vprašanje – zakaj ne bi eno gradbišče odprli, ga uredili in zaprli? Ali je res boljše, če istočasno odprejo pet različnih odsekov in poskrbijo za maksimalen kaos, kolone, zastoje. In živce, ki počasi, ampak zanesljivo popuščajo.

Potem pride poletje. Turisti. Povečan promet. Vse tisto, kar že tako obremenjen sistem spremeni v popolno prometno nočno moro. Ampak hej, vsaj znakov ne bo zmanjkalo. Če nič drugega, bomo lahko trenirali reflekse in ugibanje naslednje omejitve med vožnjo.

Mogoče pa je to nov pristop k prometni varnosti. Ne znižuješ hitrosti z logiko, ampak z zmedenostjo. Ker če voznik ne ve, koliko sme voziti, bo pač vozil počasi. Ali pa stal. Kar, roko na srce, na naših avtocestah to pač že dolgo ni več redkost.

Objava 130, 100, 60, 80, 100, 80, 60 / omejitve hitrosti na relaciji par kilometrov na avtocesti originalno objavljena na had blog.

Ljubljana je zadnje leto eno veliko gradbišče. Prenavljajo se ceste in posledično prihaja do zapor določenih odsekov po par mesecev. Posledično nastajajo na cestah Ljubljane zastoji in ko pade par kapljic dežja je celotna Ljubljana en velik zastoj. Pa vendar bi vse to še nekako preživel – ampak tistemu, ki postavlja in ureja oznake na cestnih gradbiščih bi takoj podelil cvek! Ali res nimamo nikogar, ki bi se teh stvari lotil profesionalno in ne šalabajzersko!?

• Ljubljana je gradbišče in vsi pizdijo nad gužvo na cestah
• Ste opazili modre odsevnike na količkih ob cesti? Kakšna je njihova funkcija v prometu?
• Slovenija ima najslabše zavarovana cestna gradbišča v Evropi
• Vožnja z avtom od Idrije do Tolmina / po dveh letih še vedno delovne zapore na 100 metrov

To, da se morajo urediti ceste je vsakomur jasno. Kmalu bodo tudi županske volitve in potrebno je pokazati kilometre novega asfalta, ki prinaša volilne točke. Ampak prenova cest in ulic v Ljubljani poteka v tako počasnem tempu, da se sprašujem, če niso delavci plačani na uro (vem, da niso!).

To, da se Dunajska cesta prenavlja že skoraj leto dni se mi ne zdi več normalno. Dela potekajo počasi, vsaj ko vsakodnevno opazujem delavce in gužva v Ljubljani je v prometnih konicah ogromna. Ljudje iščejo drugačne rešitve kako priti na drug konec mesta in posledično je celotna Ljubljana en velik prometni kolaps. Ali se res ne da urediti odseka ceste hitreje? Ali pa je zgolj pri nas takšen način dela?

Sedaj pa k težavi, ki se mi zdi še večja kot so zastoji. Oznake na cestnih gradbiščih v Ljubljani so porazne. Z njimi nimajo težav zgolj tujci, ampak tudi tisti, ki se vsakodnevno vozijo po teh cestah, saj se čez noč spremenijo stvari in nikomur ni jasno kje mora peljati na določenem odseku. Table, ki označujejo so postavljene prepozno in ljudje morajo “skakati” iz ene vrste v drugo.

Talne oznake sicer so, ampak če bi jim sledil, bi se zapeljal v napačno smer, kajti niso jih še odstranili, promet poteka pa že po drugi strani. Ni se mi zgodilo samo enkrat, da mi je nekdo pripeljal po napačni strani proti meni – na srečo nihče ne divja na teh gradbiščih, tako da vsaj ne prihaja do nesreč.

Ali je res tako težko pripraviti oznake in table, ki bi bile razumljive in ne konfuzne? Kjer bi bilo tudi tujcem jasno kam morajo zapeljati, ko so prvič v Ljubljani in dejansko upoštevajo oznake za razliko od domačinov.

Ko sem že pri domačinih – če je tabla obvezna smer, to ne pomeni, da se lahko zavija levo in tako povzroči dolga kolona, ker je premalo prostora za vozilo, ki zavija, da bi ga ostali lahko mirno obvozili. Zakaj hudiča ni niti enkrat enega policista v takšnih križiščih, saj bi potekal promet veliko hitreje, predvsem pa bolj varno? A niso oni tudi temu namenjeni?

Ker se v teh dneh začenja šola in nas čaka dež, to pomeni da bo Ljubljanski promet kolapsiral. Ob prvih kapljicah dežja je namreč Ljubljana neprevozna in ker bodo starši svoje otroke vozili v šole in vrtce bo še toliko več “pleha” na cestah in posledično to pomeni, da bo promet v Ljubljani obstal.

Sicer pa, ko se bodo enkrat končala dela na cestah po Ljubljani, bo vse skupaj super. No, ne čisto vse. Med urejanjem cest so na določenih delih podirali drevesa, kar je sicer mimosunek in glede na vse toplejše vreme tudi velika napaka. Komaj čakam, da bo promet po Ljubljani spet “normalen” in ne bo potrebno za vožnjo od obvoznice do Bežigrada porabiti pol ure in več.

Objava Kdo postavlja in ureja oznake na cestnih gradbiščih v Ljubljani / sedi, cvek originalno objavljena na had blog.