Okoli 23. ure sem se iz Celja odpravil proti Ljubljani. Pred Vranskim me je pričakala zapora avtocestnega odseka čez Trojane. Nič novega. Avtomobile so preusmerili na staro regionalno cesto in tako sem se v dolgi koloni tovornjakov počasi premikal proti Podmilju, kjer sem se lahko znova vključil na avtocesto. Ne, zapora me ni presenetila. Presenetilo me ni niti to, da sem za vinjeto, ki jo vsako leto vestno plačam, dobil vožnjo po regionalni cesti.

• Zastoji na naših avtocestah niso od včeraj
• Zaradi nesreče tovornjaka je bila avtocesta zaprta 11 ur
• Kdaj bo Dars ugotovil, da vozila v letu 2026 niso več velikosti fička
• 130, 100, 60, 80, 100, 80, 60 / omejitve hitrosti na relaciji par kilometrov na avtocesti

Ko plačaš vinjeto, pričakuješ, da boš večino časa vozil po avtocesti. Razumem, da so potrebna obnovitvena dela. Ceste se obrabljajo, promet je vedno gostejši in brez vzdrževanja pač ne gre. Nihče normalen ne pričakuje, da bo avtocesta večna. Pričakujem pa, da bo Dars dela organiziral tako, da bodo uporabniki čim manj trpeli.

Ko sem se po vožnji v konvoju tovornjako ponovno znašel na avtocesti in pripeljal do gradbišča pri Domžalah, me je pričakal znan prizor. Stroji so stali. Delavcev ni bilo. Nihče ni delal. Pred par tedni je minister Jernej Vrtovec sklical tiskovno konferenco, na kateri je razlagal, da se bodo dela zaradi manjših prometnih zastojev izvajala tudi ponoči. Lepo. Točno to si želi slišati vsak, ki vsakodnevno uporablja avtocesto.

Potem pa se ob skoraj polnoči pripelješ mimo gradbišča in vidiš… nič. Če je bilo to nočno delo, potem očitno živimo v različnih časovnih pasovih. Najbolj ironično pri vsem skupaj pa je, da se od voznikov pričakuje popolna disciplina. Kupi vinjeto. Plačaj vse dajatve. Upoštevaj omejitve hitrosti. Potrpi v kolonah. Vozi po obvozih. Ne pritožuj se.

Ko pa uporabniki pričakujemo vsaj kanček odgovornosti od Darsa, dobimo izgovore, tiskovne konference in prazna gradbišča.

V Sloveniji imam že dolgo občutek, da so avtoceste eno samo veliko gradbišče. Ko ni zaprt en odsek, je zaprt drugi. Ko ni kolone zaradi nesreče, je kolona zaradi del. Ko ni del, pa se promet ustavi zaradi zožitev, ki čakajo, da se bo mogoče nekoč na njih kaj zgodilo. Najbolj absurdno pa je, da za vse to še plačujemo.

Darsovci, pejte v 3pm.

Objava Darsovci, pejte v 3pm originalno objavljena na had blog.

Ko danes poslušam, kako so zastoji na avtocestah nevzdržni, se samo grenko nasmehnem. Zastoji pri nas niso od včeraj. Niso posledica ene nesreče, enega turističnega vikenda ali enega napačnega ministra. So rezultat desetletij odločitev, ki so bile kratkoročno politično priročne, dolgoročno pa katastrofalne. Leta 2005 so odprli predor Trojane in s tem tudi pomemben del avtocestnega odseka proti Ljubljani. Takrat sem se že redno vozil v prestolnico in bil sem navajen kolon. Ni bilo idealno, a sistem je nekako še dihal.

• Nekoč smo stali pred izvozom Črnuče na avtocesti, sedaj že v Blagovici
• Namesto da bi se Dars ukvarjal s pretočnostjo prometa, se ukvarja z napisi na totemih
• Čestitke Darsu / več kot 12 ur za odpravo posledic prometne nesreče in prometni infarkt
• O, lej, moji ideji sta se uresničili / prepoved prehitevanja težkih tovornih vozil na avtocesti A1 med 6. in 18. uro in avtocestna policija

Plačevali smo klasične cestnine in moj letni strošek za eno vozilo je znašal okoli 1500 evrov. Ja, prav ste prebrali. Avtocesta je bila draga, a promet je bil vsaj delno reguliran z dejstvom, da ni bilo vse skupaj skoraj zastonj. Potem je prišlo leto 2008 in z njim vinjete. Tiste legendarne nalepke na vetrobranskem steklu, ki so jih politiki prodajali kot zmago malega človeka. Moj strošek vožnje po avtocestah je padel na 55 evrov letno. Zame kot voznika super. Za prometni sistem pa začetek popolnega kolapsa.

Čez noč se je ogromna količina prometa preselila na avtoceste. Ljudje so začeli uporabljati avtocesto za vožnjo v službo, za vsakodnevne opravke, za relacije, ki jih prej marsikdo ni vozil po hitrih cestah. Avtoceste so postale najcenejša in najbolj logična izbira. Težava je bila samo ena: infrastruktura se ni prilagodila.

Medtem ko je število vozil raslo, so naše avtoceste ostajale praktično enake. Še vedno govorimo o dveh pasovih na ključnih odsekih, o zastarelih priključkih, o pomanjkanju alternativnih povezav in o prometnem načrtovanju, ki je ostalo nekje v začetku tisočletja. Slovenija je v tem času postala logistično vozlišče med Balkanom in srednjo Evropo, tranzitni promet je eksplodiral, mi pa smo se obnašali, kot da bo sistem nekako sam od sebe zdržal. Ni.

Danes za relacijo 45 kilometrov v povprečju potrebujem uro in pol. Včasih več, včasih manj, odvisno od dneva, vremena, nesreče ali tega, ali se je nekdo odločil zavirati sredi praznega pasu. In najbolj absurdno je, da smo se na to skoraj navadili. Kot da je normalno, da človek dve do tri ure dnevno preživi v koloni. To ni normalno.

Še bolj nenormalno pa je, da se o tem pogovarjamo šele zdaj, ko je sistem že na robu zmogljivosti. Leta smo poslušali, kako je vinjetni sistem uspeh. Bil je politični uspeh, ne pa prometni. Poceni uporaba avtocest brez resnih investicij v širitev in modernizacijo je recept za to, kar imamo danes: kronične zastoje.

In ne, rešitev ni samo več cest. Potrebujemo širitev ključnih odsekov, boljše upravljanje prometa, parkirišča za prestop na javni prevoz, hitrejše vlake in predvsem načrtovanje, ki gleda 20 let naprej, ne do naslednjih volitev. A dokler bo glavna strategija zgolj gasiti dnevne zastoje in krivdo valiti na turiste, tovornjake ali preveč avtomobilov, se ne bo spremenilo nič.

Zastoji na naših avtocestah niso od včeraj. So račun, ki ga plačujemo za leta zanemarjanja infrastrukture in kratkovidnih odločitev. In ta račun bo vsako leto višji.

Objava Zastoji na naših avtocestah niso od včeraj originalno objavljena na had blog.

Slovenija je pred kakšnim letom dobila nov prometni znak za “voziti v zamiku”. Ideja na papirju sploh ni slaba. Ravno nasprotno. V delovnih zaporah na avtocestah, kjer so pasovi zoženi do absurda in kjer je srečanje osebnega avtomobila in tovornjaka pogosto videti kot vaja iz natančnosti, naj bi sistem omogočal bolj tekoč in predvsem bolj varen promet. Koncept je preprost, vendar ne deluje v strnjenih kolonah, ki so vsakodnevno prisotne ravno v teh delih, kjer bi moral ta znak reševati problem. Zakaj ni na teh odsekih zgolj enega pasu in malce več “odstavnih” prostorov za primer nesreče?

• Začenja se prometni kaos / naslov, ki me je danes zjutraj nasmejal
• Zaradi nesreče tovornjaka je bila avtocesta zaprta 11 ur
• Španske ceste in vožnja brez stresa

Dokler promet teče, sistem nekako še funkcionira. Ko pa pride do zastoja, se vse skupaj sesuje samo vase. Kolona tovornih vozil se ustavi. Vozniki osebnih avtomobilov ostanejo ujeti med tovornjaki. Vožnja z zamikom postane stanje zastoja brez izhoda. Potem se začne tisto počasno premikanje po meter ali dva, kjer vsak poskuša uganiti, ali bo tovornjak pred njim pustil dovolj prostora ali pa bo vse skupaj zaprl.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, da očitno nihče ni pomislil na najbolj osnovno stvar, promet na slovenskih avtocestah ni več izjema, ko stoji. To je postal skoraj standard. Če greš proti Primorski ali Štajerski v napačnem času dneva, je večja verjetnost, da boš stal, kot pa da se boš dejansko vozil. V takšnem prometnem kaosu sistem vožnje z zamikom preprosto ne deluje tako, kot so si ga zamislili.

Ampak ker smo v Sloveniji mojstri improvizacije, se vse skupaj rešuje sproti. Vozniki osebnih vozil se tlačijo med tovornjake, tovornjakarji poskušajo ohranjati nekaj razdalje, motoristi iščejo svojo pot med pločevino, vsi skupaj pa upamo, da se nekje naprej promet vendarle premakne.

Ob tem pa se človek ne more znebiti občutka, da smo spet dobili rešitev, ki je bila pripravljena za idealne razmere. Takšne, ki na slovenskih avtocestah obstajajo mogoče ob treh zjutraj. V realnosti pa imamo vsakodnevne kolone, živčne voznike, neskončna dela na cesti in infrastrukturo, ki že dolgo ne dohaja količine prometa.

Prometni znak sam po sebi ni problem. Ideja tudi ne. Problem je, ker se pri nas pogosto zdi, da je dovolj postaviti znak in pričakovati, da bo sistem deloval brez širšega razmisleka. Brez scenarija kaj pa, če se promet ustavi. Kar pa se na slovenskih avtocestah ne zgodi ravno redko. Ravno obratno.

Potem pridemo do paradoksa. Sistem, ki naj bi povečal pretočnost in varnost, v trenutku zastoja ustvari še več zmede, nervoze in občutka ujetosti. Vozniki pa spet improviziramo. Ker druge možnosti niti nimamo.

Objava Voziti v zamiku na avtocesti / vožnja z zamikom originalno objavljena na had blog.

Zaradi nesreče tovornjaka je bila avtocesta zaprta 11 ur. Da, prav si prebral, enajst ur. Scenarij, ki se očitno lahko zgodi samo pri nas. Tovornjak, ki je prevažal meso, se je prevrnil. In sledila je popolna zapora avtoceste za skoraj pol dneva. Ne zaradi višje sile ali nečesa, česar ne bi mogli predvideti, ampak zaradi sistema, ki vedno “frizne” točno takrat, ko bi moral delovati najhitreje.

• Trije mrtvi v nesreči na obvoznici / kdaj bo vlada zamenjala upravo Darsa?
• 2.864.311 evrov je strošek posledic prometne nesreče s smrtnim izidom v Sloveniji
• Čestitke Darsu / več kot 12 ur za odpravo posledic prometne nesreče in prometni infarkt

Potem pride še bonus, ki ga vsi, ki smo že kdaj stali v koloni, predobro poznamo. Ljudje čakajo ure in ure, brez informacij, brez jasnih navodil, brez občutka, da ima kdorkoli situacijo pod nadzorom. Ko nekdo stopi iz avtomobila, ker mu je dovolj, ker mora na stranišče, ker ima otroka na zadnjem sedežu, to postane problem. Ni problem očitno to, da kolona stoji skoraj pol dneva.

Človek bi pričakoval, da v takšnem primeru stvari stečejo same od sebe. Da se sproži veriga ljudi, ki vedo, kaj delajo. Da letijo na teren vsi, od inšpektorjev, veterinarjev, DARS-ovcev in vseh ostalih, ki so plačani zato, da se takšne situacije rešujejo hitro in učinkovito. Pa se ne. Očitno lahko stvar stoji. In stoji. In stoji.

Še bolj absurdno pa je, da to ni osamljen primer. Govorimo o 48. nesreči v kratkem času na isti relaciji, kjer že tako poteka delna zapora prometa. Številka, ki ni več naključje. Številka, ki kriči po tem, da je nekaj hudo narobe. Ampak očitno ne dovolj narobe, da bi se kdo resno vprašal, kaj se tam dogaja.

Zožanje pasov, prometna signalizacija, organizacija prometa, vse to naj bi imelo nek smisel. Nek načrt. Nekoga, ki razume tok prometa. Ampak ko vidiš takšne rezultate, dobiš občutek, da se ljudem, ki to postavljajo, ne sanja. Da delajo po občutku. Ali pa po načelu “kako čemo, lako čemo”.

In potem imamo, kar imamo. Avtocesto, ki postane parkirišče. Ljudi, ki postanejo talci sistema. In zgodbe, ki bi morale biti izjema, pa postajajo pravilo. Pomembno je, da je problem, če stopiš iz avta ob takšni nesreči, kajne?

Objava Zaradi nesreče tovornjaka je bila avtocesta zaprta 11 ur originalno objavljena na had blog.

Gradnja tretjega pasu, ki naj bi rešil zastoje med Domžalami (Blagovico) in Ljubljano, se je začela. V smeri proti Trojanam so uredili dva pasova, ki sta tako ozka, da je čudež, da se ne tem odseku vsak dan ne zgodi par nesreč. Kdaj bo Dars ugotovil, da vozila niso več širine fička, ampak se po naših cestah vozijo precej širša vozila, ki potrebujejo svoj prostor.

• 130, 100, 60, 80, 100, 80, 60 / omejitve hitrosti na relaciji par kilometrov na avtocesti
• 390 dni za rekonstrukcijo 4,4 kilometra dolgega odseka avtoceste
• Dars začel s širitvijo avtoceste med Domžalami in Ljubljano / zastoji do leta 2027
• Nagradno vprašanje za Darsovce – katero vozilo lahko pelje po tem pasu?

Razumem, ni prostora. Pa vendar kako lahko v letu 2026 nekdo načrtuje prometno infrastrukturo, kot da po cestah še vedno vozijo avtomobili iz sedemdesetih. Danes so avtomobili večji. Širši. SUV-ji, dostavniki, električni avtomobili, ki so zaradi baterij še bolj masivni. Tovornjaki, ki jih je iz dneva v dan več. In potem vse to stisneš na pasove, kjer ima voznik občutek, da bo z vsakim rahlim premikom volana podrsal ob sosednje vozilo ali pa ob ograjo gradbišča.

Čudež je, da se tam ne zgodi več nesreč. Mogoče je to naš standard. Da čakamo, da se začnejo dogajati nesreče, preden priznamo, da nekaj ni bilo narejeno prav. Da najprej zgradimo, potem pa popravljamo. Če sploh.

Ironija je, da naj bi bil tretji pas rešitev za zastoje. Ampak če vozniki zaradi ozkih pasov vozijo previdneje, počasneje in z več strahu, potem si v resnici naredil ravno nasprotno. Namesto tekočega prometa dobiš živčno premikanje kolone, kjer vsak pazi na vsak centimeter.

Potem se spet vprašam, kdo dejansko sedi za mizo, ko se takšni projekti načrtujejo? So to ljudje, ki se vsak dan vozijo po teh cestah? Ali ljudje, ki promet poznajo samo iz načrtov in simulacij? Ker razlika je očitna.

Mogoče bi bilo smiselno, da naslednjič, preden se potegne prva črta ki razmejuje dva pasova, da nekdo sede v povprečen avto leta 2026. Ali pa še bolje v SUV in se zapelje po teh “novih” pasovih. Brez teorije. Samo praksa. Mogoče bi takrat postalo jasno, da fičkov že dolgo ni več na cestah. In da bi bilo dobro, če bi to končno ugotovil tudi Dars.

Objava Kdaj bo Dars ugotovil, da vozila v letu 2026 niso več velikosti fička originalno objavljena na had blog.

130, 100, 60, 80, 100, 80, 60. Ne, to ni kombinacija za sef in ne, niso to moje srečne številke. To je realnost vožnje po slovenskih avtocestah na razdalji nekaj kilometrov – znaki za omejitve hitrosti. Če imaš občutek, da si bolj na poligonu za preizkušanje zavor kot pa na avtocesti, nisi edini. Vožnja po naših avtocestah je stresna. Takšna, kjer več časa preživiš z očmi prilepljenimi na prometne znake kot pa na cesto pred sabo. Vem, varnost, prilagoditev razmeram, bla bla. Ampak v nekem trenutku se začneš spraševati, ali omejitve postavljajo na podlagi dejanskega stanja ali pa po trenutnem navdihu nekoga, ki ima pri roki škatlo prometnih znakov in preveč domišljije.

• 390 dni za rekonstrukcijo 4,4 kilometra dolgega odseka avtoceste
• Dars začel s širitvijo avtoceste med Domžalami in Ljubljano / zastoji do leta 2027
• Voznike tovornjakov prosim, da vsaj v predorih in pri uvozih na avtocesto vozijo s primerno varnostno razdaljo

Ker logika bi bila preprosta. Če je gradbišče, omejiš hitrost. Smiselno, dosledno, jasno. Ne pa da dobiš občutek, da sodeluješ v igri “ugani naslednjo hitrost”, kjer kazen ni izgubljena točka, ampak položnica. In potem voziš 130, pa 100, pa 60, pa 80, pa spet 100, pa spet 60… in vmes upaš, da nisi spregledal kakšnega znaka, ker si za sekundo pogledal v ogledalo, ali pa se umikal vozniku, ki je malce preveč zapeljal čez ozek vozni pas.

Poseben čar slovenskih avtocest so seveda gradbišča. Ne eno. Ne dve. Več njih hkrati. Kjer ni nikogar med vikendi in tujec, ki se vozi čez Slovenijo verjetno dobi občutek, da je to pač sindrom Slovenije.

Sicer pa se mi vedno znova zastavlja preprosto vprašanje – zakaj ne bi eno gradbišče odprli, ga uredili in zaprli? Ali je res boljše, če istočasno odprejo pet različnih odsekov in poskrbijo za maksimalen kaos, kolone, zastoje. In živce, ki počasi, ampak zanesljivo popuščajo.

Potem pride poletje. Turisti. Povečan promet. Vse tisto, kar že tako obremenjen sistem spremeni v popolno prometno nočno moro. Ampak hej, vsaj znakov ne bo zmanjkalo. Če nič drugega, bomo lahko trenirali reflekse in ugibanje naslednje omejitve med vožnjo.

Mogoče pa je to nov pristop k prometni varnosti. Ne znižuješ hitrosti z logiko, ampak z zmedenostjo. Ker če voznik ne ve, koliko sme voziti, bo pač vozil počasi. Ali pa stal. Kar, roko na srce, na naših avtocestah to pač že dolgo ni več redkost.

Objava 130, 100, 60, 80, 100, 80, 60 / omejitve hitrosti na relaciji par kilometrov na avtocesti originalno objavljena na had blog.

Vlada je sprejela zanimivo odločitev. Veljavnost vinjet bo podaljšala za štiri mesece. Razlog? Po uradni razlagi gre za “kompenzacijo” voznikom zaradi čakanja na avtocestah, prometnih zastojev in neizpolnjenih pričakovanj glede “tekočega prometa,” ki naj bi ga vinjeta omogočala. Bomo tudi v zdravstvu dobili “kompenzacijsko” načelo?

• Aleš Hojs bi uvedel e-vinjeto dvojne rabe – ena e-vinjeta za dve registrski tablici. Kdo je tu nor?!?
• V Italiji vozim italijansko
• Dongfeng, Geely, Jaecoo, BYD, Forthing, Aiways, Lynk&Co, GWM / kdo jih sploh še loči?

Če torej stojiš v koloni na primorski avtocesti ali pa se sredi turistične sezone prebijanje od Ljubljane do Kopra spremeni v počasno meditacijo med tovornjaki in avtodomi, imaš zdaj uradno priznano, da tvoj čas nekaj velja. Super. Ampak …

Če logiko prenesemo še kam drugam, recimo v zdravstvo, bi bilo zanimivo videti, kako bi takšno “kompenzacijsko načelo” izgledalo tam.

Ker če čakamo na specialista po šest mesecev ali na operacijo kolena leto dni, potem bi po enaki logiki morali plačevati manj zdravstvenega prispevka. Saj ne dobimo storitve, kajne?

Če vinjeta pomeni “pravico do uporabe avtoceste,” potem zdravstveni prispevek pomeni “pravico do zdravljenja”. Ampak ko ti zdravnik reče, da je najbližji termin čez 8 mesecev, je to skoraj tako, kot da kupiš vinjeto, pa ti rečejo, da se lahko pelješ po avtocesti šele naslednje poletje.

In zdaj vprašanje, ki se nekako ponuja samo od sebe. Bomo v prihodnje, če bomo morali čakati na pregled, operacijo ali osebnega zdravnika, tudi dobili “popust” pri zdravstvenem prispevku? Ali ta logika velja samo, kadar gre za asfalt in vinjete in ne za zdravje in ljudi?

Objava Vlada podaljšala veljavnost vinjet za 4 mesece / bo sledil ukrep tudi za zdravstvo originalno objavljena na had blog.

44.505.750,27 evrov. Toliko bo stala rekonstrukcija 4,4 kilometra dolgega odseka avtoceste med priključkoma Unec in Razdrto. Da, prav ste prebrali. Skoraj 45 milijonov za slabih pet kilometrov. Čas izvedbe? 390 dni. Več kot leto dni, da bodo urejali odsek, ki ga v povprečju dnevno prevozi 55.000 vozil. Ali smo res v letu 2025 ali pa smo obtičali v letu 1980? Še takrat bi se gradilo hitreje!

• Dars začel s širitvijo avtoceste med Domžalami in Ljubljano / zastoji do leta 2027
• Nagradno vprašanje za Darsovce – katero vozilo lahko pelje po tem pasu?
• Državljani Slovenije smo kolateralna škoda nesposobnih Darsovcev

Problem Slovenije ni, da ne znamo graditi. Problem Slovenije je, da imamo odprtih ogromno gradbišč in da se vse to gradi zelo počasi. Medtem ko stojimo v kolonah, se avtoceste spreminjajo v parkirišča. Pa ne v tista zastonj parkirišča, ampak v tista, kjer plačaš vinjeto in še vedno čakaš, da se nekam premakneš v zastoju.

Za skoraj 45 milijonov evrov bi človek pričakoval vsaj tri pasove. Saj veste, kot v normalnih državah, kjer razumejo, da se promet povečuje, da tovorni promet ne bo čudežno izginil in da se ljudje raje vozijo po avtocesti kot po lokalnih cestah.

Ampak ne. Pri nas bo 4,4 kilometra obnovljenih, tako da bo videti lepo na papirju in v excel tabelah, realno pa bomo še naprej vozili po (pre)ozki cesti, kjer je vsak manjši zastoj začetek prometnega kolapsa.

Slovenija ima čudovit sistem: neskončno gradimo, plačujemo drage ceste in na koncu dobimo isto kot prej – dva pasova in občutek, da nas nekdo vleče za nos.

Vprašanje je samo: koliko generacij bo še potrebnih, da bomo razumeli, da avtocesta ni več luksuz, ampak osnovna infrastruktura?

Če nobeno podjetje ne more zagotoviti, da se takšno delo opravi v 90 dneh, potem je nekaj narobe s podjetji, ki se prijavljajo na razpis. Predvsem pa je nekaj narobe pri odločevalcih, ki sprejmejo 390 dni.

Objava 390 dni za rekonstrukcijo 4,4 kilometra dolgega odseka avtoceste originalno objavljena na had blog.

Dobra novica – Dars začel s širitvijo avtoceste med Domžalami in Ljubljano. Slaba novica – to bi morali storiti že pred desetimi leti in zastoji vas čakajo do leta 2027 in tudi kasneje, kajti takrat bo tudi to postalo ozko grlo. Če ne posodabljaš infrastrukture in če so vinjete poceni, potem te čaka kaos na cestah. Da ne omenjam širine voznega pasu zoženega voznega pasu. Avtovleka bo imela veliko dela.

• Nagradno vprašanje za Darsovce – katero vozilo lahko pelje po tem pasu?
• Državljani Slovenije smo kolateralna škoda nesposobnih Darsovcev
• Dars je zlo / zapora avtoceste čez Trojane na prvi dan jesenskih počitnic

Če se vsak dan vozite v Ljubljano po avtocesti iz smeri Štajerske, potem veste, da vas čaka nekaj “veselih” let. Dars je namreč začel s širitvijo avtoceste med Domažalami in Ljubljano, projekt pa naj bi bil zaključen šele leta 2027. Prav ste prebrali. Torej, še najmanj dve generaciji letnih gum bosta preživeli v kolonah, ker se pri nas take stvari vlečejo kot jara kača.

V času gradnje bo promet potekal po dveh zoženih pasovih. Kdor se je že kdaj peljal skozi takšna gradbišča, ve, kaj to pomeni: vožnja po pasu, ki je tako ozek, da imaš občutek, kot da si na testu natančnosti. Eno oko na črti, drugo na tovornjaku ob sebi. In ker smo Slovenci znani po tem, da radi gledamo v telefone, se bo žal dogajalo več nesreč.

In zdaj pridemo do bistva. Ali res potrebujemo dve leti, da razširimo nekaj kilometrov avtoceste? To, kar bi v tujini uredili v nekaj mesecih (ker znajo organizirati delo in zapreti odsek ter ga v enem kosu urediti), bomo mi vlekli do leta 2027. Medtem pa bomo poslušali o “napredku gradnje,” gledali stroje ob cesti, ki stojijo, in vsak dan preklinjali v kolonah.

Ne bom polemiziral, ali je širitev avtoceste nujna. Bolj kot to mene moti način izvedbe in predvsem časovnica. Vsak, ki se bo v naslednjih letih vozil po tem odseku, bo to občutil na lastni koži. In ko bo (če bo) leta 2027 končano, bomo vsi rekli: končno! Ampak verjetno bo že čas, da se lotijo naslednje obnove oz. gradnje naslednjih dveh pasov, saj takrat tri pasovnica ne bo več dovolj.

Naslednje dve leti bomo vsi tisti, ki se vozimo po tem odseku, dodatni, izgubili kakšno uro življenja v kolonah. Ampak, hej, glavno, da bo projekt končan leta 2027. Ker zakaj bi nekaj naredili v pol leta, če lahko traja dve leti? Slovenija pač.

Objava Dars začel s širitvijo avtoceste med Domžalami in Ljubljano / zastoji do leta 2027 originalno objavljena na had blog.

Katero vozilo lahko pelje po tem pasu, ki ste ga ustvarili mimo gradbišča oz. na odseku, kjer popravljate cestišče in je očitno rezerviran za nevidne avtomobile, drone ali morda vozilo prihodnosti, ki se znajo teleportirati mimo delovišča? Ker navadno vozilo ne more peljati mimo, ker je vse skupaj preozko. Ali res nihče na tem svetu ne pogleda, kaj delate in kako delate? Ali pa nobeno gradbišče nima nadzornika, ki bi preveril takšne stvari?

• Aleš Hojs bi uvedel e-vinjeto dvojne rabe – ena e-vinjeta za dve registrski tablici. Kdo je tu nor?!?
• V Sloveniji bi zasebno, vendar naj država plača
• Državljani Slovenije smo kolateralna škoda nesposobnih Darsovcev

Včeraj popoldan je bil tipičen petek. Na obvoznici zastoj, ker Darsovci popravljajo del ceste, ki so ga nedolgo nazaj sanirali. Cijazenje, ki sem ga že navajen in ki me stane vsak dan precej časa aka denarja, ker čas je denar. In ko pridem do “gradbišča,” zagledam težavo – nekdo, ki je pripravil “dva pasova,” je očitno pozabil, da ne živimo več v letu 1970, ko so bila vozila ožja in krajša.

Seveda so se vozniki, ki so peljali po levem pasu, ustavljali, ker niso mogli varno peljati mimo zapore. In so se vrivali v desni pas, posledično je nastal zastoj.

Deja vu. Ni prvič in niti zadnjič. V bistvu je na dolenjski avtocesti skoraj vsak dan nesreča, ker je nekdo postavil “pas” mimo gradbišča tako ozko, da moraš biti res umetnik ali pa tekmovalec v bobu, da ga brez posledic spelješ. Ampak očitno je problem v nas, ki vozimo in plačujemo cestnino, in ne v tistih, ki so odgovorni za gradbišča.

Dragi DARS: če že obnavljate, super hvala. Če postavite dodatne pasove, še boljše! Ampak, prosim vas – lahko upoštevate, da so vozila precej širša, kot so bila v letu 1970, ko so vaši ljudje “hodili v šole” in se učili pravil? Lahko upoštevate, da so sedaj na poti tudi vozila s prikolicami, in prilagodite pasove tudi temu?

Ali pač se vam jebe, ker naj narod stoji v zastojih – sami so si krivi, kaj pa se vozijo po avtocestah v Sloveniji, kajne?

Aja. Pa vprašanje iz naslova – nagradno vprašanje za Darsovce – katero vozilo lahko pelje po tem pasu, je seveda retorično.

Objava Nagradno vprašanje za Darsovce – katero vozilo lahko pelje po tem pasu? originalno objavljena na had blog.