Ministrstvo za kulturo je pred časom predstavilo strategijo RS na področju medijev za obdobje 2017 – 2025. Uvod strategije je napisal minister za kulturo, Anton Peršak. 36 strani dolga strategija, v kateri so dejanski cilji in strateški predlogi zapisani šele na 16 strani (do tam pa je razlaga pojmov in ostalega) ima tudi zanimiv del – davek na internet!

• Interneti, kot so nekoč bili
• Internet je narejen za porn!
• Ko človek umre, kaj se zgodi z njegovimi gesli, maili, dostopi na internetu?

Da. Prav ste prebrali. Minister za kulturo in snovalci strategije, bi uvedli dodaten davek na internet. Včeraj sem napisal “Odjebite“, tako da danes ne bom uporabil iste besede. Danes bom uporabil vprašanje – komu se je odpeljalo v tej deželi?

Na 18. strani strategije so zapisali:

• uvedba obveznega prispevka operaterjev, ki ponujajo dostop do svetovnega spleta za vse imetnike spletnih priključkov, v sklad za deficitarne informativne vsebine

Spletni priključek?

Kaj hudiča naj bi pomenila pojma – dostop do svetovnega spleta in spletni priključek? Snovalci strategije niso niti preverili kako so ti pojmi definirani v veljavnem Zakonu o elektronskih komunikacijah. Namreč, če že, potem je lahko govora o izvajalcu storitve dostopa do interneta in o internetnih priključkih.

Mogoče bi ministrstvo za kulturo vseeno lahko, preden se odloči objaviti takšno strategijo, preverilo, če so vsaj osnovni pojmi, ki so v strategiji, pravilno zapisani. Vendar je to, da poznajo terminologije majhna težava, proti temu, kar si želijo oni. Namreč oni bi radi pobirali dodaten davek na internet! Ne, hvala! Kljub temu, da bi ta denar pobirali od ponudnika, pa bi to v končni fazi pomenilo, da bi uporabniki plačali več.

Davek na internet? Ne, hvala!

Verjetno je to tudi namen – dvojna obdavčitev, ker internete lahko obdavčimo in ljudje jih itak potrebujejo za to, da lahko funkcionirajo. Če vse skupaj zapakiramo še, da bo šel davek na internet v sklad za deficitarne informativne vsebine, potem postane vse skupaj že precej jasno. Aja, kako oni definirajo deficitarne vsebine?

Država aktivno podpira nastajanje in distribucijo deficitarnih vsebin (s področij kulture, znanosti, izobraževanja, zdravstva ipd.) ter s sistemskimi ukrepi skrbi za pokrivanje celotnega območja Republike Slovenije s temi vsebinami, pri čemer spodbude namenja predvsem za novinarsko delo in ne za pokrivanje drugih stroškov izdajateljev medijev.

Ideja je dokaj preprosta. Kljub temu, da govorijo o avtonomnosti vsebin, samoregulaciji in vsem podobnem – pa očitno temu ni tako. Oni bodo želeli vsebine, ki jih uredništva ne ustvarjajo – torej, kje je tukaj avtonomnost? Če se bomo znašli na intrnetih v podobni situaciji, kot so kvote slovenske glasbe na radijskih postajah..

Ali davek na internet pomeni, da bo ministrstvo določilo kvote “deficitarnih” vsebin, ki jih morajo mediji objavljati?

Očitno je to namen. Pobrati davek in potem nagrajevati tiste, ki se bodo požvižgali na avtonomnost uredništva in bodo sledili logiki – pisal bom tisto, za kar me MK plača. Nikjer ni zapisan predlog, kako se bo ta denar delil. Kdo bo upravičen do njega. Zgolj ideja, ki se je nekomu zdela zelo pametna in jo je dodal v strategijo.

Če bo šla skozi, bomo že nekaj “stuhtali”. Če pa se bodo ljudje uprli novemu davku, pa jo lahko tudi črtamo. Nekako tako si jaz predstavljam ta del. In kar se mi zdi smešno – ne ukvarjamo se več s strategijo in s tem, kar je vse zapisano v njej, ampak se ukvarjamo z enim delom, ki je skregan z logiko. Očitno bo potrebno res prebrati cel dokument in najti še kup ostalih nebuloz, ki so jih ustvarjalci strategije zapisali v pomemben strateški dokument. Če so že v eni sami alineji ustrelili dva “kozla”, potem je samo vprašanje koliko nebuloz je celotnem dokumentu. Žiga Turk o tem – Strategija nesvobode govora?

Ja, Slovenija potrebuje medijsko strategijo in cel kup sprememb na tem področju. Vendar davek na internet ni nekaj, kar bi sodilo v strategijo in vizijo Slovenije. Mogoče pa bi lahko MK razmislil o predlogu, da bi vsak državljan imel brezplačen “spletni priključek”? Te nebuloze, okoli davka na internet, pa naj ministrstvo preprosto črta iz strategije.

Objava Davek na internet? Ne, hvala! originalno objavljena na had blog.

Verjetno se je že marsikdo od vas srečal s podobno zgodbo, kot sem se jaz v teh dneh. Namreč, ko se preseliš v novo stanovanje (v Ljubljani, da ne bo pomote), je prva stvar, ki si jo zaželiš, internet. Televizija je na spisku želja šele nekje daleč zadaj, vendar sam si življenja brez interneta ne znam predstavljati. Ker sem razvajen s hitrim internetom in sem v tem primeru sanjarjenje o visokih hitrostih potlačil in se odločil, da mi hitrost sploh ne bo pomembna, ampak mi bo edino pomembno to, da bi dobil internet v stanovanje v enem dnevu!

Nekako sem si predstavljal, da v letu 2013 to ni več znanstvena fantastika in da se mi lahko takšna želja tudi uresniči. Vendar po parih klicih, na par ponudnikov dostopa do interneta sem ugotovil, da je tudi v letu 2013 to še vedno znanstvena fantastika.

Odgovori, ki sem jih dobil v petek, so bili med seboj precej različni. Od tega, da bom na priključek čakal od treh tednov do meseca dni, do tega, da na željeni lokaciji ni mogoč dostop do interneta, kot tudi do obljube, da me bodo že v petek popoldan poklicali in obvestili kakšne so možnosti za dostop do interneta. Danes, ko pišem tole, je ponedeljek in še vedno nisem prejel klica.

Ker internet potrebujem, ne samo za zabavo, ampak tudi za službene obveznosti, so me odgovori precej negativno presenetili, saj bi vseeno pričakoval, da se v teh razmerah na trgu, najde ponudnik, ki se za svojo novo stranko malce bolj potrudi. Vseeno znesek okoli 40 eurov mesečno za dostop do interneta ni tako majhen znesek. Če k temu prištejem še 24 mesečeno vezavo in verjetno, če bi bil prodajalec na drugi strani malce bolj marketinško usmerjen in bi mi zraven prodal še IPTV, ali pa še karkoli drugega, kar sicer ne potrebujem, ampak sem bil v fazi “nakupovanja”, bi lahko operater na meni precej dobro zaslužil. Vendar se to ni zgodilo in sem moral iskati rešitev drugje.

Na žalost tudi ne prebivam v okolici centra Ljubljane, kjer je sedaj možen dostop do brezžičnega omrežja WiFree in za katerega bi bil pripravljen plačati. Prav tako nimam soseda, ki bi imel odprto svoje brezžično omrežje, oz. jih še ne poznam dovolj, da bi jih prosil, če mi dajo geslo do svojega brezžičnega interneta – ker par omrežij obstaja, torej je očitno tudi kdo izmed ponudnikov tukaj že prisoten.

Za prve dni sem seveda izkoristil vključen prenos podatkov pri svojem mobilnem operaterju, ampak interneta doma ne uporabljam samo jaz. Torej je bila edina možna opcija da si uredim dostop do mobilnega interneta preko mobilne WLAN-dostopne točke in zakupa neomejenega prenosa podatkov. Zadeva deluje. Sicer hitrosti niso ravno tako visoke, kot sem jih sicer navajen na internetu po “kablih”, ampak za prvo silo bo tole zadostovalo.

Tudi v letu 2013, ko so vse stvari digitalne in ko operater točno ve, kakšna je situacija na kateremkoli naslovu glede njegovega omrežja, se zgodijo situacije, da uporabnik ne more dobiti dostopa do interneta v enem dnevu, oz. niti informacije o tem, ali je so sploh možno, če se ne odloči za mobilni internet, ki pa je v večini primerov dostopen povsod in se lahko uporablja od tistega trenutka, ko si uporabnik to zaželi.

Objava Dostop do interneta v enem dnevu? originalno objavljena na had blog.