Tomaž Štih – Libertarec me je “razkril”, ko je ugotovil, da ima stranka Zares tri bloge, ki “širijo njeno propagando”. To naj bi bili: Drugi dom, Medijski in jaz!
Glede na to, da je bilo društvo Zares ustanovljeno 20. marca 2007, jaz pa sem začel pisati blog 13. julija 2005, je ideja, da sem jaz prikrita Zaresova izpostava, smešna.

Mogoče bi lahko Libertarec, preden napiše takšno nebulozo, preveril, ali je bilo moje pisanje pred tem kaj drugačno? Ali sem kaj manj kritiziral trenutno ablast in kaj manj izpostavljal probleme, ki jih kot držvljan Slovenije opažm.
On, kot “dobro obveščeni”, bi lahko ugotovil moje simpatizerstvo s stranko Zares že zelo kmalu, v bistvu v tistem trenutku, ko so dali vsakemu držvljanu možnost komentiranja njihovih zapisov in izjav. Tako negativnih kritik, kot pozitivnih. In so s tem začeli ustvarjati nekaj, kar sem pogrešal v preteklosti. Odpreti politiko tudi preprostim držvljanom in jim dati možnost povedati – zapisati svoje mnenje.
Glede na to, da sem bil politično nedolžen – nikoli pripadnik nobene stranke, da nisem do letošnjih predsedniških volitev še nikoli šel na volitve, je bila odločitev, da se pridružim stranki Zares precej težka odločitev. Vendar je bila prava odločitev.
Sam se zaradi tega nisem spremenil, niti se ni spremenil moj pogled na svet, še manj moji zapisi, ki v tistem trenutku niso postali “propagandni”, kot mi očita Libertarec, ampak sem se poskušal distancirati od tega in čim manj vpletati to mojo “navezo”.
In glede na to, da ljubim statistiko, lahko preko palca pogledam in zapišem, da sem bolj bran, kot je bil bran Mag v najboljših časih, da dosegam številke, ki bi jih lahko odlično izkoristil za promocijo stranke ali pa za karkoli drugega. Pa vendar tega ne počnem! Ker si ne želim tega, ker nihče od mene tega ne pričakuje in ker ni to moj namen.
Tako kot sem na predsedniških volitvah podpiral dr. Danila Türka, tako sedaj podpiram Zares, katerega član sem. Kot držvljan Slovenije imam možnost svobodne izbire. To je moja izbira!
In včeraj smo ustanovili odbor Zares v Zagorju ob Savi!

Sicer pa hvala Libertarcu (prosim, kliknite link, da se mu dvigne – statistika, vendar je branje na lastno odgovornost) za iztočnico za zapis, ki ga sicer verjetno ne bi zapisal.

Bralke in bralce pa sprašujem, ali se s tem, da sem član stranke Zares, spremeni vaš odnos do mene in bloga? Hvala!

Objava Zares sem v Zares originalno objavljena na had blog.

9. marca, lansko leto, sem zapisal – Sedaj gre zares – Društvo ZARES

Bil je že skrajni čas, da se nekaj premakne na levici. Vsi bolj levo, liberalno usmerjeni davkoplačevalci, smo dolgo časa čakali kaj se bo zgodilo na pogorišču, ki je nastalo po zadnjih volitvah. Ablast je v tem času naredila veliko, vsaj tako sama pravi, ampak dejansko ni naredila nič. Sicer niti ni bilo za pričakovati da se bodo obljube Janeza Janše izpolnile, vendar je s takšnim predvolilnim zavajanjem, kot je bil odprava korupcije, borba proti klientelizmu, dobil precej ljudi na svojo stran.

Čez par mesecev so Zares omogočili dvosmerno komunikacijo, kjer lahko svoje mnenje izrazi vsak, tako nasprotnik, kot zagovornik njihovih idej in predlogov. Čez par mesecev pa je postal Gregor Golobič predsednik stranke Zares.

In včeraj so Zares praznovali prvo obletnico.

Objava Zares praznuje prvo obletnico originalno objavljena na had blog.

Borut Pahor in Gregor Golobič naj bi bila kriva, da je Slovenija očrnjena v svetu, vsaj tako je izjavil Janez Janša. Prav tako je problem v interpelacijah ministrov in v kršitvi podpisanega nenapadanja za čas predsedovanja Slovenije EU.

Dober odgovor je dal Gregor Golobič – Dramatizacija zaradi preusmerjanja pozornosti od izida volitev (vir),
Vojko na Razgledih – Janez Janša spet v domačem peskovniku (vir),
Katarina Kresal – Janševe izjave so neresne in neodgovorne (vir)

Izjava vodje poslanske skupine SDS, Jožeta Tanka, pa je še posebej zanimiva (vir): “je vlada naredila izjemno velike korake na vseh področjih, ob tem pa je izpostavljena mnogim nekritičnim napadom, ki nimajo realne podlage”

Objava Socialni demokrati in Zares sta kriva za sedanje stanje v Sloveniji originalno objavljena na had blog.

Društvo Zares se je danes na ustanovni konvenciji preimenovalo v stranko Zares – nova politika. Prav tako je postal njihov predsednik Gregor Golobič.
Par utrinkov iz konvencije.

Objava Gregor Golobič je predsednik stranke Zares – nova politika originalno objavljena na had blog.

Majda Širca, univ. dipl. umetnostna zgodovinarka, novinarka in avtorica dokumentarnih filmov, aktivna članica društva Zares, v Držvnem zboru poslanka poslanske skupine nepovezanih poslancev, v predprejšnjem mandatu držvna sekretarka na ministrstvu za kulturo, prva evropska poslanka iz Slovenije, aktivna kot članica v komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, v odboru za kulturo, šolstvo in šport, v odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide in odboru za zadeve Evropske unije in v zadnjem času tudi blogerka.

Zakaj se ženska odloči, da bo vstopila v svet politike, svet ki ni prijazen in se razlikuje od umetnosti?

Politika je kreiranje možnega, torej ni tako daleč od umetnosti. Njena orodja so sicer bolj dolgočasna in manj prijazna, toda tudi v politiki domuje abstraktno mišljenje in tudi v politiki se – podobno kot v ustvarjanju – obračajo globalne miselne preokupacije o domu in svetu, o duhu in telesu. No, naj bi se.
Kar se tiče ženske »predrznosti«, ki nas vodi v politiko, pa je podobno (že spet) kot v umetnosti. Tu si bom kar sposodila slogan Guerilla Girls iz Tate Gallery, ki gre nekako tako:
«Mora biti ženska, da vstopi v Met. Museum gola?«
Seveda ima to vprašanje (mimogrede, gre za rdečo nit predzadnjega beneškega bienala) smiseln odgovor:
»Less than 3% of the artists in the Modern Art sections are women, but 83% of the nudes are female.«
Torej, nekaj je na tem, da je potrebno svet politike, kjer čopiče pretežno vihtijo moški, odpreti in smiselno obleči (hm!)

Peticija društva Zares v podporo uvedbi brezplačnega prostovoljnega cepljenja proti HPV (humanemu papiloma virusu) je precej razburkala javnost. Ali bo društvo Zares naredilo kakšen korak naprej, ali pa bo vse to izkoristilo za brezplačno in zelo dobro odmevno oglaševalsko kampanjo?

Podpise, ki so resnično impozantni, bomo predali ministru in ga s tem še bolj zavezali, da vendarle nekaj premakne. To brezplačno in odmevno oglaševalsko kampanjo, kot se očitno dojema od zunaj, je priskrbel minister sam s tem, ko se na dve pobudi poslank (no ja, ne vseh, saj se koalicijske niso želele pridružiti), ni dejavno odzval.
Osebno me je odziv na peticijo presenetil, saj nisem pričakovala tako množične podpore. Konec koncev, zgodila se je v poletnem času in brez vsakega medijskega pompa. Presenetili so me tudi spletni komentarji – pa ne le zato, ker so skeptični do cepljenja zgolj moški, temveč tudi zato, ker so nekatere pripombe vredne premisleka. Mislim seveda na tiste, ki opozarjajo na to, da uveljavitev cepljenja ne bi šlo na račun drugih zdravstvenih standardov.
Kakorkoli že, peticija je pokazala, da so ljudje, ko je vprašanje zdravja oziroma kvalitete življenja, pripravljeni stopiti skupaj in odločati o sebi bolje kot tisti, ki so jih postavili, da odločajo v njihovem imenu.

V začetku leta 2006, ko ste bili še članica LDS, ste izjavili “Pravi dnevnik – v smislu rednega beleženja svojih stališč, mnenj, komentarjev, dogodkov, videnj etc…sem včasih pisala bolj redno (pred volitvami, referendumom etc.. recimo). Ker pa mi čas ne dopušča, se s svojimi razmišljanji pojavljam na spletu le takrat, ko so izstopajoči trenutki in dogodki.” (vir)

Res je, spletne dnevnike sem pisala že pred leti. To moram nekoliko pojasniti. Po mojem vstopu v politiko se mi je prostor objavljanja vidno zožil. Resda sem še pisala za strokovne (pretežno filmske) revije, knjige in zbornike. Toda vidno je bilo, da so manjkala tista vabila, ki so jih uredniki razumeli kot »nespodobna«.
Skratka, če skrajšam, politika me je kontaminirala do te mere, da se je moj tekst – pa četudi ni bil nič drugačen od tistega, ki bi ga napisala nekoč – razumel z dodatkom. Preden sem vstopila v politično življenje npr., sem lahko z manj argumenti a z več moči pozivala kakšnega ministra k odstopu. Danes, ko imam, recimo temu več moči (no, pa tudi argumentov), sem hitro premeščena v kot da samoumevno vlogo opozicije, kjer se kritika pričakuje, toda hkrati argumente hitro presliši.
Torej, ko sem se poslovila od novinarskega in avtorskega dela, sem tudi izgubila polje javnih razmislekov, ki mi je bilo vedno ljubo. Zato sem začela pisati – mnogokrat kar zase, včasih za splet, včasih za javne nastope, mnogo za arhiv…Za t.i. protokolarni del, ki ga je bilo na ministrstvu za kulturo kar nekaj, mi ni nikoli prišlo na pamet, da bi si drugje sposodila kakšen govor, tudi v držvnem zboru se skozi interpretacije prebijam mnogokrat sama.

V zadnjem času ste se odločili, da boste pisali blog in vstopili v svet dvosmerne komunikacije, ki je verjetno kot novinarka, niste bili deležni. Je ta način komuniciranja, ko ima vsak človek možnost komentirati zapis, lažji ali težji za vas?

Blog je najbrž nek presežek s katerim lahko dodatno ozvočiš svojo okolico, sebe pa preveriš z njo. Ni res, da v novinarstvu ni bilo dvosmerne komunikacije (ha, ha…ravnokar sem dobila en mail na temo mojih nekdanjih oddaj). Odzivov v novinarstvu praviloma ni, če si brez-vezen in meglen.
Tako v politiki kot v drugih poklicih je precej uokvirjanja in enostranskega dojemanja ljudi. V bistvu so blogi možnost, da skočiš iz vloge, ki si jo nadeneš ali ti jo naložijo drugi. So možnost, da rečeš, ops, imam še kakšno vlogo v zaledju in dovolj motivov, da pridem z njo do vas, vi pa do mene!

Ali verjamete v bloge? Oz. ali se vam zdijo blogi glasniki demokracije, kjer lahko vsak izraž svoje mnenje, če se seveda zaveda, da njegova svoboda izražnja ni neomejena.

Blogovski način komuniciranja je lahko zelo zanimiv, resda pa le v primeru, ko ne gre za kar nekaj, torej za izmenjavo površnih sporočil. Meni pade zato, ker imam rada “fidbek” in ker me usmerja k določeni toleranci. Nisem se še navadila (in najbrž se tudi ne bom) hitrega in kratkega reza, agresivne montaže, neselekcioniranih misli, površnih zaključkov in v srž povzete forme. Ta »dramaturgija« blogovstva je v svoji spotovski formi, ki jo na nek način implicira, lahko dvorezna.
Po drugi strani pa ta demokratična možnost, ki na nek način zadovoljuje tudi naš narcisizem, širi komunikacijski pretok, kar je dobro.
Hkrati pa to odpiranje – v smislu, da vsak lahko da dol, to kar ima na vesti – pomeni tudi zapiranje. V tem smislu, da se v inflaciji sporočil kaj hitro izgubimo ali zadovoljimo s površno konzumacijo.
Zadnjič sem v nekem uvodniku brala gospo, ki je dejala, da ji ne pride na misel ždenje pred računalnikom in izlivanje svojih misli nanj. Zguba časa, ali nekaj takega, je rekla. Hkrati pa v svojem časopisu objavlja pisma bralcev in bralk, ki so na nek način ista stvar, čeprav bistveno bolj obvladana in nadzorovana.
Edini problem, ki mi nastaja s šarjenjem po blogih, je čas. Informacije se kopičijo, nalagajo iz vseh smeri, upirati se jim je težko. Torej, pametno je ustvarjati distanco in imeti pravo selekcijo. Zato je logično, da se med blogerji ustvarjajo »elite« in selekcionirajo strani.

Predsedniški kandidati v ZDA so posegli po sodobnih orodjih za lastno promocijo: Blogi, YouTube, Second Life in še bi lahko našteval. Pri nas pa so le redki kandidati, ki se zavedajo moči interneta in populacije, ki je in živi na internetu. Vi in vaše društvo ste podprli Danila Turka, ki se je še najbolj približl Web2.0 konceptu. Sam sem bil prepričan, da se bodo te predsedniške volitve bile na internetu, vendar sem se motil.

Kako naj bi se te predsedniške volitve bile na internetu, če pa kar nekaj kandidatov (ne bom špecala kdo) o njem nima pojma, štabi pa jih ne morejo najbrž prisiliti v nekaj, kar jim je tuje. Pa ne gre le za to. Kljub razmeroma dobri internetni » pismenosti«, je v Sloveniji internetno osveščen sloj prebivalstva še vedno eliten, medtem ko je večinski na to orodje neulovljiv.
Vendarle pričakujem, da se bo na to temo do volitev še marsikaj zgodilo. Prepričana sem tudi, da bo spletni prostor v veliki meri nadomestil televizijske spote – pa ne le zato, ker so slednji nesramno dragi. Spletno oglaševanje je običajno bistveno bolj sproščeno, odprto, humorno in omogoča več izraznosti. Pričakujem tudi druge intervencije, ki so znane že iz časa referendumov ali kakšnih drugih akcij, ko slika lahko pove več kot beseda.
Všeč mi je, da je Türkov splet prenovljen, opažm, da je kandidatu ta medij domač in da ga dobro uporablja. Prijeten je tudi njegov družinski album, s katerim se zmehča njegova resna drž.

Ali menite, da je pomembna prisotnost in sodelovanje na internetu? Bi podprli sistem, kjer bi vsak držvljan imel možnost sodelovati pri odločitvah o predlogih zakonov s svojimi predlogi in idejami?

Četudi mislim, da je v demokraciji na koncu vedno neka Atena (beri: razum, preudarnost, vednost,modrost), ki ima zadnjo besedo (Rojstvo demokracije na www.zares.si), se mi zdi vaša ideja dobra. Ima seveda svoje pasti (raj za lobiste, interpretativnost podlag, način opredelitve teme, obdelava podatkov…), a so premostljive. Nekaj tega delamo že na spletu Zares, več pa še nameravamo. Zagotovo ni za podcenjevati demosa. Tudi ni za iskati alibijev češ, da informacijska družba še ni prišla v vsako vas. Ali izgovorov, da ljudstvo sploh ne brigajo stvari, ki so jih zaupali v urejanje drugim.
Ko bomo pri Zares še bolj ZaReZ, se nameravamo bolj oprijeti takih in podobnih poti do ljudi in njihovih stališč. Čeprav, priznajva, smo že sedaj kar vzorni! In to kljub temu, da ne gre za kakšen velik aparat, kot mogoče pri kakšni stranki, ki je kljub močni ekipi, zadnjo informacijo vrgla gor pred nekaj meseci.

Andrej Košak je odšel v Nemčijo in posnel film, ki mu ga ni uspelo v Sloveniji. Vasko Simoniti, kulturni minister, je v začetku mandata kot prioriteto izpostavil filmsko umetnost, vendar vse manj kaže na to, da bi se pri nas kaj spremenilo v pozitivno smer. Razen parih izjem, so naši filmi bolj kot ne sami sebi namen.

To kar se zadnja leta dogaja s slovenskih filmom je zločin in ne morem razumeti, da zanj ne nihče odgovarja. No, da se sicer razložiti, da se filmarji v tej zgodbi bojijo in težko zahtevajo kakšno glavo, če je nevarnost, da bo prej padla njihova. A vendarle, takorekoč ob koncu leta, nihče ne ve kaj se bo snemalo, filmski studijo sameva, razpisov ni (tisti, ki so, pa so nelegitimni), kompetentne ljudi so odslovili…da ne naštevam. Prvi minister za kulturo v Sloveniji, dr. Capuder je vsaj odkrito priznal, da ga film ne briga. Pa ga je zatrl tako, da smo se še leta pobirali. Minister Simoniti pa govori o tem, da je film njegova prioriteta, ga pa prioritetno uničuje.
Rešitev ni le ta, da spokaš drugam ali snemaš z digitalko ali celo s telefonom, denar, ki ga presneto rabiš, pa se vrne v proračun za kakšno rezervno kolo patrije. Seveda si vsak poišče nek izhod, toda za saniranje zdajšnje situacije bo potrebno preveč let. Za začetek bi morali spokati odločevalci, ki so pripeljali do tega kaos. Oditi bi morali pod pogojem, da se nikoli več ne dotaknejo slovenskega filma.

V čem je problem naše “trdosti” v filmski industriji? Je to jezik, ali pa samo “umetnost”, ki bi jo radi avtorji prikazali v svojih filmih. Nič lahkotnega, kot so bili filmi Sreča na vrvici, Kekec…

…in Vesna, Naš avto, Babica, Gadi, Poletje v školjki etc… Res je, da če je malo možnosti na razpolago, potem marsikateri avtor živi s »pezo«, da takrat, ko to možnost dobi, mora ponuditi izdelek, ki poka od potenc. A ta teorija ne vzdrži povsem, saj so se tudi naši filmi osvobodili nekoč bolj priljubljenih klešč umetnosti za vsako ceno. Mogoče je problem tudi v naših pričakovanjih in okusih, ki so dodobra kontaminirani s kolasalno ponudbo globalne filmske industrije.
Jaz nimam velikih problemov s »trdostjo« jezika ali predoziranostjo z artom. Vem pa, da bi lažje stekel, če bi bil bolj utečen, večkrat prakticiran in ambiciozen. Potenten, pa četudi ne spektakularen.

Ker ste ljubiteljica filmov, kar sem uspel razbrati iz vašega bloga in poznate filme in ustvarjalce, me zanima, kateri so vam pri srcu? Kaj pa novejši avtorji? Prisegate na kakšen poseben žnr?

Kieslowski je še vedno na vrhu, ni kaj. Tisti, ki so jim nekje rekli subsaharski (ha,ha) avtorji, mi tudi padejo. Sicer nisem preveč izbirčna. Praviloma ne prenašam komedij in največjih blagajniških uspešnic (mogoče iz inata).

Ker sem slučajno izvedel, da ste v četrtek, ko smo imeli tudi blogerji krvodajalsko akcijo, sami dali kri, me zanima, zakaj se nam niste pridružili? Kot je bilo videti na Vest.si smo bili povsem prijazni 

Ja, bili smo tam slučajno na isti dan, kar sploh nisem vedela. Mal premalo sem hodila po hadu!
Tako sem bila tam čisto sama z osebjem, da sem bila še bolj dojemljiva za vse njihove napotke. In vzela sem zelo resno vsa opozorila, kako lahko skup padem, če se grem po puščanju krvi prevelike sproščenosti. Jaz ubogam, pa si ne upam na kolo, pešačim domov pridno ob kolesu – vsa tesnobna, da me bo na soncu morebiti zmanjkalo. Na Trubarjevi me je res…toda zaradi prav nič uvidevnega goloba na strehi….uf, nagrada pa taka!

Ko je Majda Širca žlostna, kaj ponavadi naredi v takšnem primeru?

Žalost okrepi, da postane še bolj zoprna…po sistemu, vsak ekstrem rodi svoje nasprotje. Formule za streznitev so znane: glasba, kino, barve, singerca, Kras in kakšna pot od tod.

Hvala za online sodelovanje v prvem izmed mnogih nadaljnih Had intervjujev!

Objava Had intervju – Majda Širca originalno objavljena na had blog.

Na to razmišljanje me je napeljal tale zapis na libertarčevem blogu.
Razumem njegovo jezo, ko je društvo Zares v parih dneh dobilo preko 20000 podpisov podpore peticiji in tudi razumem njegove vzgibe.
Njega skrbi davkoplačevalski denar, kar tudi zelo dobro obrazloži s primerjavo cene cepljenja in plač različnih ministrstev in seveda v svojih komentarjih ne pozabi primerjati Slovenije s Švico.
Dragi Tomaž, lepo da si nam razodel svoj pogled na zdravstvo in brezplačno cepljenje, kot me tudi veseli, da si naredil zaključek, da smo vsi podpisniki peticije postali simpatizerji društva Zares. Ker sem sam med podpisniki peticije in nisem dobil njihovega maila, me malce skrbi, če so me mogoče izpustili in tako nisem postal njihov simpatizer??
Sicer pa je to, s kom simpatiziram verjetno zgolj in samo moja stvar, mar ne? Ali pa je tvoja naloga, da nas Slovence, ki nismo živeli v Švici, razsvetljuješ s svojimi ugotovitvami? Priznam, da me veseli, ko preberem tvoje zapise, ki so tako polni teorije, da kar pokajo pod šivi, vendar me zanima, če jih boste vi – libertarci, tudi kdaj udejanjili v praksi??

Objava Ali sem s podpisom peticije društva Zares postal njihov simpatizer? originalno objavljena na had blog.

Ko se je pojavilo društvo Zares, sem si želel zelo preprosto stvar. Da bi njihova spletna stran omogočala komentiranje. In to iz povsem preprostega razloga. Omogočiti dvosmerno komunikacijo vsem, ki želijo povedati svoje mnenje, ki želijo sodelovati pri ustvarjanju in ki razmišljajo o situaciji, ki smo ji priča v Sloveniji.
Seveda bi bilo smiselno vseeno določiti pravila igre, kjer bi opozoril komentatorje, da se žljivke in podobni komentarji, kot se pojavljajo na Večeru, Dnevniku in Delu, lahko brez opozorila pobrišejo. In to samo zaradi preventive in higiene!
Prav tako mi je všeč, da je Zares postavljen na WordPress osnovi in omogoča RSS objav in RSS komentarjev.

Objava Društvo Zares omogoča dvosmerno komunikacijo – komentiranje originalno objavljena na had blog.

Bil je že skrajni čas, da se nekaj premakne na levici. Vsi bolj levo, liberalno, usmerjeni davkoplačevalci, smo dolgo časa čakali kaj se bo zgodilo na pogorišču, ki je nastalo po zadnjih volitvah. Ablast je v tem času naredila veliko, vsaj tako sama pravi, ampak dejansko ni naredila nič. Sicer niti ni bilo za pričakovati da se bodo obljube Janeza Janše izpolnile, vendar je s takšnim predvolilnim zavajanjem, kot je bil odprava korupcije, borba proti klientelizmu, dobil precej ljudi na svojo stran.
Sedaj, po dveh letih, ko so na ablasti, pa se kaže dejansko stanje, na katerega sam tudi opozarjam, oz. se vsakodnevno jezim. Ampak če ni prave alternative, potem je vsak boj že vnaprej obsojen na propad. Ravno to se je spet danes pokazalo v držvnem zboru, ko so zavrnili Andreja Ranta za viceguvernerja Banke Slovenije, samo za to, ker ga je predlagal Janez Drnovšek. Ampak to je bila itak pričakovana in preveč prozorna poteza!
In sedaj nazaj k Društvu ZARES. Ustanovitelji Društva ZARES so bivši poslanci LDS, ki so bili skupini nepovezanih poslancev: Matej Lahovnik, Pavle Gantar, Cveta Zalokar Oražem, Davorin Terčon, Alojz Posedel in Majda Širca.
Sicer ne vem, če bo njihova domena www.zares.si, ampak sliši se zanimivo! In če bodo upoštevali samo eno stvar, ki so jo danes izjavili:”k upravljanju z javnimi zadevami potrebno pritegniti vse, ki so sposobni, ne da bi zahtevali, da se politično opredeljujejo za opcijo, ki je trenutno na oblasti” (Finance), potem bodo tudi rezultati na volitvah leta 2008 zelo zanimivi. In dejansko bodo sedanje ablastniške stranke dobile resno konkurenco, ki je sedaj ni bilo.
Sicer so obeti veliki, pričakovanja ljudi še večja, ampak čas bo pokazal svoje. In dejansko Slovenija potrebuje močno levico!

Objava Sedaj gre zares – Društvo ZARES originalno objavljena na had blog.