Dolgo jih ni bilo nikjer. Profili so samevali, zadnja objava je bila voščilo za novo leto ali pa fotografija s protokolarnega dogodka. Potem nenaden preobrat. Val aktivnosti. Fotografije s terena. Selfiji med ljudmi. Video nagovori. Naenkrat so povsod. Bojiš se odpreti pašteto, da ne bi kdo skočil iz nje. So na Facebooku, Instagramu, celo tam, kjer so trdili, da nimajo kaj iskati. Objave so pogoste, premišljene, opremljene z nasmehi in zavihanimi rokavi. Rokavi so pomembni. Če je zraven še otrok ali upokojenec, je kombinacija skoraj popolna. In vsi so nasmejani. Ker potrebujejo moj, tvoj, naš glas … Za naslednja štiri leta.

• Volitve se bližajo / ker ni migrantov, bi Janez ukinjal financiranje NVOjev
• Desni pol ustvarja afere in ves časa napada, da bi odvrnil ljudi od volitev / vsi na volitve
• Kako veš, da se bližajo volitve? Slovenske ceste so eno samo gradbišče
• Volitve se bližajo, desni troli se množijo na tviterju

Pišejo o dialogu, poslušanju, sodelovanju. Odgovarjajo na komentarje. Tudi na neprijetne. Zahvaljujejo se za mnenja. Vprašajo. Nenadoma jih zanimajo luknje na cesti, klopca v parku, tudi kako se kdo počuti. Vse je pomembno, ker vsak glas šteje.

Zanimivo je, kako hitro se spremeni ton. Včeraj so bili nedosegljivi, danes so tukaj za nas. In na trenutek skoraj verjameš, da si res pomemben. Da je tvoj komentar prebran. Da se bo res nekdo ukvarjal s teboj.

Mi lajkamo, delimo, komentiramo. Se jezimo ali navdušujemo. Vstopamo v dolge razprave z ljudmi, ki jih ne poznamo in branimo ali napadamo, kot da je od tega odvisen naš jutrišnji zajtrk. Algoritmi so zadovoljni. “Engejdžment” raste. Demokracija je videti živa.

Potem pride dan tišine. Nenaden mir. Brez objav, brez videov, brez nagovorov. Kot da je nekdo pritisnil pavzo. In ko je vsega konec, se tempo počasi umiri. Odgovori na komentarje zamrejo. Fotografije s terena izginejo. Dialog se preseli nazaj v predale. Za tri leta in pol.

Do naslednjič. Do naslednjih volitev. Ne potrebuješ koledarja, analitikov ali javnomnenjskih raziskav. Dovolj je, da odpreš družbena omrežja. Če te politik, ki ga tri leta in pol ni bilo od nikoder, naenkrat nagovori kot starega prijatelja, potem veš. Prihajajo volitve in potrebuje tvoj glas.

Objava Kako veš, da se bližajo volitve? Politiki so spet aktivni na družbenih omrežjih originalno objavljena na had blog.

Včasih res ni treba biti posebej kreativen. Dovolj je, da odpreš Facebook in pogledaš, kaj se dogaja. Prejšnji teden sem čisto po naključju opazil, da je facebook stran Lars & Sven Foodtrucka postala stran politične stranke Demokrati. Ja, tistih Demokratov, ki jih vodi Anže Logar in kjer je zraven tudi Primož Novak, nekdanji lastnik Lars & Svena. Šale se pišejo same. Ko sem to izpostavil, je bil odziv točno takšen, kot ga pričakuješ. Primož Novak me je označil za političnega aktivista. Klasično. Ko nekoga dobiš s prstom v marmeladi so za to vedno krivi drugi. Nikoli dejstva.

• Anže Logar / trojanski konj in projekt SdSa
• Volitve se bližajo / ker ni migrantov, bi Janez ukinjal financiranje NVOjev
• Moti jih beseda črnuhar, ne motijo pa jih rdečkar, zastrupljevalec

Da gredo Demokrati po poti SdSovcev, me niti najmanj ne preseneča. Diskreditacija namesto pojasnila. Napad namesto odgovora. Če opozoriš na nekaj, kar ne bi smelo biti normalno, si avtomatsko politično motiviran. Nič novega. Samo embalaža je drugačna. Vsebina pa ista.

In tukaj pridemo do ironije, ki je skoraj preveč očitna, da bi jo lahko ignoriral. Politika, servirana iz foodtrucka. Fast food demokracija. Hitro, priročno, brez vprašanj o sestavinah. Na zunaj lepo zapakirano, moderno, všečno. Ko pa pogledaš malo globlje, dobiš znan okus. Mastno, težko prebavljivo in z občutkom, da nekaj tukaj ne štima. Ampak je že prepozno, ker si stvar že pogoltnil.

Demokrati se trudijo delovati kot nekaj novega. Kot alternativa. Kot svež veter. V resnici pa so zgolj SdS z drugo grafično podobo in brez Janše v prvem planu. Rebranding, ne pa sprememba.

In ja, lahko me še stokrat označijo za političnega aktivista. Dejstva ostajajo. Facebook stran foodtrucka, ki čez noč postane stran politične stranke, ni normalna stvar. Če se komu zdi to problematično, še ne pomeni, da je politično motiviran. Pomeni samo, da ima odprte oči.

Ampak hej, v fast food demokraciji vprašanja niso zaželena. Samo “jedi govna” in bodi tiha, kajne Primož?

Objava Ko Lars & Sven Foodtruck postane Demokrati / šale se pišejo same originalno objavljena na had blog.

Facebook mi je po nekem čudnem naključju začel servirati oglase za nepremičnine. Za oddajo in prodajo nepremičnin. Vse sami superlativi prodajalcev, ki cenijo svoje nepremičnine kot da bi bile zlate. Vendar se pravi spektakel ne zgodi v oglasih. Pravi spektakel se zgodi pod oglasi. V komentarjih. Dobrodošli v digitalnem amfiteatru slovenskega nepremičninskega trga. Ponavadi se začne: “A je to oprema iz 1990?” In potem gre samo še navzdol.

• Davek na nepremičnine na Hrvaške / 4,37 evra za m2 v Malinski
• Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke
• Kako kot samostojni podjetnik do kredita brez pologa v vrednosti milijon evrov za nakup nepremičnine?

Nekdo objavi oglas za stanovanje v Ljubljani. Ni važno, koliko kvadratov ima, ker bo za polovico ljudi vedno premajhno in za drugo polovico vedno precenjeno. Cena je seveda napačna. Vedno. In potem se začne. Nekdo razlaga, kako je to norost, drugi razloži, da dokler bodo ljudje kupovali, bodo cene take, kar je približno enako uporabno kot ugotovitev, da je voda mokra. Nihče pa v resnici ne razmišlja o nakupu. Vsi razmišljajo o tem, kako zelo imajo prav. In da morajo svoje mnenje zapisati.

Nepremičnine so pri nas že dolgo več kot samo streha nad glavo. So nacionalna obsesija in družbeni lakmusov papir. Vsak oglas je nova priložnost, da se odpre razprava o pohlepnih investitorjih, zlobnih agencijah in tistih mitskih časih, ko si lahko za ceno današnje kuhinje kupil celo hišo. Vedno se najde tudi nekdo, ki pozna nekoga, ki je pred leti kupil skoraj zastonj in zdaj to zgodbo ponavlja kot dokaz, da je danes vse narobe.

Posebno poglavje so nepremičninski agenti, ki se včasih opogumijo in vstopijo v komentarje. Ponavadi z enim samim stavkom, da je cena tržna. In s tem nehote sprožijo še večje zgražanje. Ker če je to trg, potem očitno trg sovraži ljudi. Razlage ne pomagajo, ignoriranje še manj, brisanje komentarjev pa samo potrdi sum, da je nekje v ozadju velika zarota. Ali pa vsaj predrago stanovanje.

V resnici pa vsi vemo, zakaj ti komentarji obstajajo. Ker je lažje napisati, da je nekaj nateg, kot sprejeti dejstvo, da si z normalno plačo vedno bolj oddaljen od lastne nepremičnine. Ker oglas ni vzrok frustracije, je samo njen obraz. In ker družbena omrežja niso prostor, kjer bi se problemi reševali, ampak kjer se jih kolektivno predihava.

Jutri bo objavljen nov oglas. Še lepše fotografije, še bolj prepričljiv opis in še bolj napačna cena. Komentarji bodo skoraj identični današnjim. Cene se bodo mogoče premikale počasi, mnenja pa nikoli. In če smo že iskreni, brez teh komentarjev bi bili oglasi za nepremičnine zgolj dolgočasni. Tako pa so vsaj iskreno slovenski.

Objava Oglasi za nepremičnine na družbenih omrežjih in komentarji originalno objavljena na had blog.

Zadnje čase mi Facebook po nekem čudnem naključju servira objave, ki so povezane z oddajanjem počitniških nastanitev na Hrvaškem in s prodajo nepremičnin ob morju. Če bi bil Facebook vsaj malce “pameten,” bi vedel, da tega že nekaj časa ne iščem, vendar kdo sem jaz, da bi vedel, kaj iščem in kaj me zanima, kajne? Ampak bolj kot algoritmi me fascinirajo komentarji pod objavo.

• Ker ne spremlja poročil in Facebooka ni vedela, da mora podaljšati vinjeto
• Meta bo na Facebooku in Instagramu v ZDA odpravila preverjanje dejstev
• Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke

Vedno brez izjeme se v trenutku najde nekaj sto ljudi, ki jih zanima samo cena. Ne, kako izgleda nepremičnina, ne kje je, ne kaj ponuja – zgolj in samo cena. In to na način: “Koliko stane?” “Cena?”. Pa naj bo objava še tako lepo zapakirana s profesionalnimi fotografijami in opisom, vedno se vse konča pri istem vprašanju.

Ampak cena je sestavljena iz več faktorjev. Termina. Števila ljudi. In tako naprej. Ampak to vse je nepomembno. Ljudje želijo dobiti samo ceno. In potem se začne zgražanje in pametovanje, da za takšno ceno ne bo nihče najel nepremičnine.

Druga skrajnost pa so nepremičnine, ki jih ljudje prodajajo na Facebooku. Ponavadi so oglasi brez cene in v komentarjih je prvo vprašanje: “Cena?”. Čeprav gre za prvo vrsto do morja, kjer se cene začnejo precej nad pol milijona, je takšnih vprašanj vsaj še 100. In ko nekdo dobi ceno in jo objavi, se začnejo še bolj tipični komentarji: “Predrago.,” “Kdo bo to kupil?” itd … Kot da imajo res vsi Facebook uporabniki v žepu par milijonov in samo čakajo, da bodo lahko kupili kakšno nepremičnino.

Če nekoga dejansko res zanima cena, potem bo kontaktiral lastnik. In dobil točne podatke, predvsem pa tudi več informacij. Če gre zgolj za “slovensko folkloro,” potem pa so ti komentarji prikaz, da smo res narod, ki ga zanima zgolj številka na koncu?

Mogoče pa je to preprosto odraz tega, kako deluje Facebook: ljudje v trenutku pozabijo na vsebino in čakajo samo na eno informacijo. Včasih se mi zdi, kot da je ta platforma postala en sam katalog cen, kjer je vse drugo nepomembno. In njihovi algoritmi so že dolgo časa precej čudni – ker res ne iščem ne najema in ne nakupa nepremičine.

Zastavlja se mi vprašanje, če Facebook v resnici ni družbeno omrežje, ampak katalog cen z dodatkom komentarjev, kjer ljudje tekmujejo, kdo bo prej napisal “Cena?”. Jaz pa sem samo stranski opazovalec, ki se sprašuje, kdaj mi bo Facebook začel ponujati še oglase za traktorje in čebelje panje. Saj mogoče v resnici rabim tudi to – samo še ne vem.

Objava Zanima me cena originalno objavljena na had blog.

Potekal je izbor Miss Slovenija. Amadea Zupan je postala nova miss, ki se bo dičila s “krono” eno leto. Sam sem bil prepričan, da tega izbora v letu 2025 ni več, ampak sem se motil. Članki, ki so povezani z izborom, pa so na plan “privlekli” seksistične komentatorje, ki med seboj tekmujejo, kdo bo bolj dehumaniziral osebo, ki je zmagala. Dno dna, ampak to je pač del slovenske folklore.

• Nivo komunikacije desnega pola na omrežju X / grožnje, žaljenje in poskusi diskreditacije
• Janezova tovarna zlobe in sovraštva je čreda nepismenih trolov, ki zgolj in samo žalijo in grozijo
• Siol ukinil možnost komentiranja / bravo!
• SdSovka Mojca Škrinjar me pošilja sedet na streho in lajat v luno / Sem zanjo pes? Je to pravi način komunikacije poslanke?

Pa poglejmo, kako gledajo komentatorji na družbenih omrežjih na novo miss:

• Ne rada zalim…samo bi lahko gledali na naravno lepoto…tu se ze od dalec vidi da je umetna
• A so tudi spodnjo lepoto kaj ocenjevali po videzu.Tudi to je del telesa ne samo glava.
• Bratranec od Salome?
• Kakšna je potem šele zadnje uvrščena, očitno so hors face izredno popularne
• Po novem v nasi preleli dezeli zbiramo miss moskega ali tranzvestita????
• a to je 26…verjetno na50 podlage.
• Kdo je pa to izbiral? O bog pomagaj.Izgleda bolj moški kot ženska. Pogled ima grozen strašljiv.
• Moški 100%
• Prepričana sem,da je to fant…..
• Preveč umetna, nič naravnega, žalostno, včasih so bile misice naravne, lepo jih je bilo gledati

Mogoče ni očitno na prvo žogo, ampak izbral sem komentarje, ki so jih napisal – ženske. Da bo jasno, kako je to v Sloveniji. Da komentarjev, ki so jih pisali moški, niti ne omenjam. Tisti del je še precej hujši in še precej bolj pokaže miselnost “slovenceljna,” ki je glavni na facebooku.

Je sedaj mogoče malce bolj jasno, zakaj sem zgoraj omenil, da sem presenečen, da takšni izbori še obstajajo? Ker ko bereš takšne komentarje, se ti zastavi vprašanje, kako se dekleta prijavijo na takšna tekmovanja, če so potem deležna seksizma, poniževanja in blatenja.

Ampak s časom je vse to postala nova normalnost. Me zanima, koliko od teh zgoraj omenjenih komentatork bi taisto izjavo, ki so jo zapisale na facebooku, upale povedati novi miss v živo? Verjetno niti ena. Ampak ko si v zavetju interneta, si pogumen. In ne, nisem kliknil na profile teh osebkov, da bi odkril, kako so one superiorne in, oh in sploh. Me ne zanima.

Je pa tale simptom poniževanja postal rak rana naše družbe. Zgolj upam, da ne bo šlo tako naprej v nedogled. To ni več normalno.

Objava Amadea Zupan, miss Slovenija in seksistični komentarji na družbenih omrežjih originalno objavljena na had blog.

Meta, matično podjetje Facebooka in Instagrama, je napovedala ukinitev svojega programa preverjanja dejstev za politične oglase in objave v ZDA. Odločitev je dvignila veliko prahu in sprožila vprašanja o motivih podjetja, saj se zdi, da prihaja v ključnem obdobju pred predsedniškimi volitvami leta 2024. Kritiki opozarjajo, da bi lahko ta poteza neposredno koristila Donaldu Trumpu in drugim politikom, ki pogosto uporabljajo dvomljive ali napačne trditve kot del svoje strategije.

• Ker ne spremlja poročil in Facebooka ni vedela, da mora podaljšati vinjeto
• Ko svetovno politiko furajo na pol dementni ljudje / Predsedniške volitve v ZDA / Joe Biden vs Donald Trump
• Dan, ko so teroristi (Trumpovi podporniki) vkorakali v kongresno palačo v Washingtonu

Zakaj ukinitev preverjanja dejstev? Meta svojo odločitev utemeljuje s potrebo po večji nevtralnosti in svobodi izražanju na svojih platformah. Podjetje trdi, da bodo uporabniki sami presodili, katerim informacijam bodo zaupali, pri čemer bodo vlogo korektivnega faktorja prevzeli neodvisni mediji in družbeni dejavniki. Vendar pa se skeptiki sprašujejo, ali gre za iskreno skrb za svobodo izražanju ali pa za uklanjanje pritiskom določenih političnih skupin.

Trump in Meta: Skrita povezava?

Donald Trump, ki je bil po napadu na ameriški kongres januarja 2021 izključen s Facebooka, je pred kratkim ponovno dobil dostop do svojega računa. To je dodatno podžgalo ugibanja, da se Meta zavestno prilagaja, da bi si povrnila naklonjenost desnega političnega spektra. Trumpova retorika pogosto temelji na senzacionalizmu in širjenju teorij zarote, kar bi lahko v odsotnosti preverjanja dejstev na platformah Meta pridobilo še večji doseg.

Odprava preverjanja dejstev bi lahko imela daljnosežne posledice za javno mnenje in integriteto volitev. Zmanjšanje regulacije pomeni, da bi lahko napačne informacije krožile brez omejitev, kar bi lahko vplivalo na volilne odločitve in še dodatno polariziralo javnost. Hkrati bi lahko Meta s tem izgubila zaupanje progresivnih uporabnikov in družbeno odgovornih organizacij.

Kaj sledi? Analitiki napovedujejo, da bo odločitev podjetja Meta še naprej predmet ostrih razprav in političnih pritiskov. Ameriški zakonodajalci bi lahko zahtevali večjo regulacijo družbenih omrežij, kar bi vplivalo na prihodnje poslovne strategije tehnoloških gigantov.

Meta se tako znajde na razpotju: ali bo vztrajala pri svoji odločitvi in tvegala kritike, ali pa bo v luči pritiska javnosti ponovno uvedla vsaj delne ukrepe za preprečevanje dezinformacij.

Objava Meta bo na Facebooku in Instagramu v ZDA odpravila preverjanje dejstev originalno objavljena na had blog.

V teh dneh na facebooku kroži objava, da v primeru srčnega napada rešuje življenje kašljanje in globoko dihanje. Uporabniki jo mrzlično delije, ampak ta objava ima eno težavo. Kašljanje ne rešuje življenja v primeru srčnega napada in objava je povsem zavajujoča.

• Potres ni vplival na NEK / #fakenews portal je včeraj začel s svojim poslanstvom zastraševanja
• Kako se ustvarja #fakenews / Moja Dolenjska / zdravilo paracetamol + migranti = okuženi in oboleli migranti
• Prodaja dojenčkov v Kopru v času Jugoslavije je #fakenews
• Je gonzo novinarstvo predhodnica #fakenews / Strah in groza v Las Vegasu

Kaj torej pomaga pri srčnem napadu? Najprej je treba prepoznati to stanje – močna bolečina v prsnem košu, ki se širi naprej v vrat, glavo, roko, .. Spremlja jo slabost in tudi bruhanje in težave z dihanjem. Najpomembnejše je, da se oseba umiri in namesti v udoben položaj in pokliče številko 112, lahko pa tudi vzame aspirin.

Zagotovo pa ne pomaga kašljanje. Kašljanje dvigne krvni tlak in v primeru srčnega napada lahko povzroči dodatne težave.

Vse, kar ljudje objavijo na družbenih omrežjih, ni resnično! To, upam, da smo se že naučili skozi čas. In predvsem to, da se ljudje “igrajo” s takšnimi informacijami in jih objavljajo, je vredno obsodbe. Takšen nasvet, kot je ta s kašljanjem lahko dejansko pripelje do smrti!

Objava Kašljanje ne rešuje življenja v primeru srčnega napada / ravno obratno! originalno objavljena na had blog.

Sam imam to srečo, da pripadam malce starejši generaciji in sem odraščal v svetu brez družbenih omrežij, pametnih telefonov, umetne inteligence in selfijev na vsakem koraku. Vesel sem, da moje otroštvo in leta odraščanja niso zaznamovale te tehnologije in da ni digitalnega odtisa za menoj iz tistih časov. Precej nora leta, ki sem jih preživljal tako ostajajo v spominu in na tistih pravih fotografijah, ki so nekje v albumih. Spomin počasi bledi, slike pa se izgubijo, … Boomer, kajne?

• Na dopust na Maldive / staram seVespa in izpit A1 (do 125 ccm) / očitno se staram
• Starec in električno vozilo / Tesla 3 dual motor v garaži
• Lotus Elise / #registrska MS HAD
• Črke ČŠŽ na naših pametnih mobilnih telefonih / zakaj ne uporabljam šumnikov na telefonu
• Življenje brez obvestil (notifications) na pametnem telefonu

Ja. In vesel za to. Kajti ne znam si predstavljati, kako naporno mora biti življenje mladih, ki večino časa preživijo s svojimi telefoni in je to njihov komunikacijski kanal s svetom.

Precej pogosto namreč opažam, da se mladi v družbi med seboj ne pogovarjajo, ampak gledajo v telefon in tipkajo. Podobno je na avtobusih. Ljudje so prikovano na svoje telefone in v temi so samo obrazi osvetljeni, kar je posledica telefona. Vsi ti ljudje za seboj puščajo digitalno sled. Sled, ki se jo težko izbriše.

Kljub temu, da sem bil “early adopter” in sem prišel kmalu v stik z internetom, vendar na srečo takrat ostala tehnologija ni omogočala tega, kar omogoča tehnologija sedaj. Prvi mobilni telefoni so bili “cegli,” s katerimi si lahko govoril (da po telefonu lahko tudi govoriš) in SMSal. Drugega niso omogočali. SMSanje je bilo precej bolj zamudno, kot je sedaj na pametnih telefonih, in omejen si bil na 160 znakov (če se pravilno spomnim). Na telefonu nisi imel poštnega odjemalca, družbena omrežja še niso obstajala.

Vse neumnosti, ki smo jih počeli v mladosti, niso pristale na TikToku, Snapchatu ali Facebooku, ker nič od tega še ni obstajalo. In vesel sem, da ni, ker pogled na naše neumnosti oz. takrat povsem normalne stvari, bi bil precej hilaričen. Dogodki so ostali v spominu in so bili bolj interpretativne narave. Namreč, vsak se je po svoje spominjal istega dogodka. Razlika je bila v tem, kako ga je kdo doživel.

Če bi to prevedel v današnji svet, bi lahko mirno zapisal, da ničesar nismo doživeli, ker nismo nikjer ničesar objavili. Pa je ravno obratno. Verjetno smo doživeli več, ker smo bili prisotni tam, brez naprav, ki odvzamejo pozornost in nam kradejo naš čas. Ko si bil v družbi, si se pogovarjal, nisi tipkal po telefonu in dejansko si vedel, o čem teče debata.

Če se je komu zgodila kakšna neumnost, si mu priskočil na pomoč in ga nisi snemal, ker boš doživel ogromno všečkov na družbenih omrežjih. Predvsem pa so spomini ostali na fotografijah tistih iz albumov, ki jih mlajši vidijo pri babicah in dedkih, malce starejši pa pri svojih starših. Včasih si imel svoj album odraščanja, sedaj v času digitalnih fotografij, pa se verjetno ne “razvijajo” več slike v takšnih količinah, kot so se nekoč.

Vesel sem, da sem odraščal v tistih časih in da so spomini tisto, kar me spominja na tiste dni, in ne objave na družbenih omrežjih, kjer me vsako leto spomnijo, kaj sem počel na tisti dan pred leti. Verjamem pa, da so se mlajše generacije adaptirale na svet, v katerem morajo preživeti, in je to njihov svet, kot je bil tisti svet takrat naš. Meni bodo nekoč spomini zbledeli, mlajši pa bodo našli nova družbena omrežja in začeli vse skupaj znova. Staranje je fajn, …

Objava Vesel, da sem odraščal v času brez družbenih omrežij in pametnih telefonov originalno objavljena na had blog.

Ne, naslov ni clickbait. “Ne spremljam poročil in Facebooka, zato ne vem, da je treba podaljšati vinjeto in tudi nihče me ne spomni.” Gre za izjavo znane influensarke, ki je morala plačati kazen Darsu zaradi vožnje brez vinjete. Ti šment, no, a bi ji lahko kdo pokazal, kako se doda opomnik v koledar, ali pa jo opozoril, da mora podaljšati tudi registracijo vozila, ali pa dokumente? Ali pa jo mogoče obvestil, da je potrebno FURSu poslati letno poročilo do določenega datuma. Da ne bo rekla, da ni vedela!

• Kako preverim veljavnost e-vinjete?
• Apple Vision Pro in Meta Quest 3 / vesel kot otrok
• Vozil sem z aplikacijo Drajv in doživel jezo voznikov na naših cestah

Ko sem prebral izjavo, sem se najprej nasmejal. Ker sem mislil, da gre za šalo. Slabo šalo. Pa vendar ni šlo za šalo. Ker je dobila globo – dvakrat 300 evrov, se je ta oseba razjezila na instagramu in posledično se ji velik del Slovenije posmehuje ob tem.

Ne bom rekel, da je Darsov portal za e-vinjete najboljši, še daleč od tega. Ampak to, da ne veš, kdaj ti poteče vinjeta, pa je precej žalostno. Če si ne zapomniš, si zabeležiš. Dodaš v opomnik koledar. In če še to ne gre vsako leto 1.1. kupiš e-vinjeto, da se ti ne zgodi to, da se voziš po avtocesti brez vinjete.

Evo, samo za to osebo – Kako preverim veljavnost e-vinjete?

Objava Ker ne spremlja poročil in Facebooka ni vedela, da mora podaljšati vinjeto originalno objavljena na had blog.

Včeraj sem imel priložnost testirati Apple Vision Pro in Meta Quest 3. Napravi, ki povežeta digitalni svet s fizičnim preko “očal” in bosta precej spremenili naše dojemanje sveta, predvsem pa bosta prineseli nekaj novega v naš že ustaljen način življenja. Navdušen nad kvaliteto in preprostostjo uporabe, predvsem pa z neskončno možnostmi, ki jih ti dve napravi omogočata. Hvala Davor in Mitja za tale izlet v nek nov svet, ki nas čaka za vogalom!

• NLB končno omogoča Apple Pay
• Vozniki ročno prižgite luči v primeru slabše vidljivosti, megle ali dežja
• Kdo je najbogatejši človek na svetu? Bernard Arnault

Pred časom je Apple predstavil Apple Vision Pro – “smučarska očala,” ki imajo zunanji priključek za baterijo, poganja jih visionOS, vsa magija pa se dodaja na micro-OLED zaslonu z ločljivostjo 4K, ki je pred našim očesom. Procesor M2 in nov procesor R1, ki skrbi za podatke 12 kamer, petih senzorjev in šestih mikrofonov. Cena? 3499 dolarjev preko luže. Pri nas se še ne prodajajo.

• Kaj pomeni uporaba Apple Vision pro v praksi? Kot sem omenil, sem imel včeraj priložnost testirati oba produkta. Glede na to, da je to prvi produkt Applea na tem področju, lahko seveda še pričakujem izboljšave, predvsem pa simplifikacijo vsega. Namreč na začetku potrebuješ nekaj časa, da nastaviš vse skupaj in da ti postane jasno, kako vse skupaj deluje.

Ker se je v zadnjem času pojavilo ogromno posnetkov, kako ljudje po svetu hodijo z Apple Vision Pro očali in pri tem mahajo z rokami – ja, dejansko je to to. S prsti premikaš stvari s pinčanjem jih zapiraš in predvsem si navdušen nad vso tehnologijo, ki jo je Apple uspel združiti v eno napravo. Prostor postane nekaj povsem drugega, kot smo bili navajeni, in če smo pred 20 leti sanjali o teh napravah, so to sedaj realnost. Tukaj in zdaj. Samo čas bo pokazal, kako jih bomo znali izkoristiti, ampak mene ne skrbi za to, saj bodo na ta vlak zagotovo skočili prvi igričarji in tisti iz sveta pornografije. Vendar, možnosti je neskončno, predvsem pa so možnosti uporabe teh očal dejansko lahko zelo uporabne.

Sam si predstavljam, da s temi očali grem na treking v Himalajo, vendar to počnem doma na trenažerju, ki se odziva na naklon poti in s pomočjo zunanjih naprav, ki jih bom priključil na samo napravo, poskrbi za manjšo količino kisika v zraku. Ne bo mi potrebno potovati na drug konec sveta in bom tako bolj ekološki. Seveda izkušnja ne bo enaka, vendar bo pa zelo dober približek temu, o čemer smo vrsto let sanjali.

Niti ne dvomim, da bo Strava skočila na ta vlak in bo možnost kolesarjenja s temi očali postalo nekaj vsakdanjega. S tem, da kolesarjev na trenažerjih ne bo ogrožal noben voznik. In tako naprej ..

Da o koncertih, ko se boš lahko nastopajočega gledal iz vseh možnih kotov ali pa si ogledal naslednji Super Bowl s pomočjo teh očal, niti ne omenjam.

Kaj me je zmotilo? Malce daljši čas “kalibracije”. Zunanja baterija, ki je priklopljena na očala. Zvok, ki je bil vsaj zame pretih. Dostop do interneta preko WiFi povezave, da vse skupaj deluje (ni še možnosti mobilnega interneta( In prvih pet minut, da sem se navadil vseh gesturjev. Potem pa sem ugotovil, da imam dejansko telefon znotraj svojih očal in se temu primerno tudi obnašal. Seveda sem bil čuden za “zunanji” svet, ampak v svojem svetu sem užival. In ni hudič, da ne bom čez leto dni s frendi pil pijačo, čeprav bodo med nami tisoč kilometrske razdalje, vendar nas bo tehnologija povezala na takšen način.

• Po Apple Vision Pro sem dobil v roke še Meta Quest 3 – tretjo napravo podjetja Meta (Facebook), ki ima precej podobno featurje kot Apple Vision Pro. Glede na to, da so jo v tem času že izboljševali, se to tudi pozna na sami napravi, predvsem pa uporabniški izkušnji.

Cena Meta Quest 3 je 499 dolarjev. Pri uporabi si pomagaš z dvema “igralnima ročkama,” ki sta precej podobni tistim iz Playstationa in precej preprosta za uporabo. Sistem je precej bolj preprost kot pri Apple Vision Pro in tudi precej lažji za samo uporabo. Ima zelo dober zvok in predvsem izkušnja gledanja filma je vrhunska – kot da bi gledal film v najboljši kinodvorani vendar sam.

Uporaba “ročk” je preprosta in se jo precej hitreje navadiš kot “pinčanje” in deluje zelo dobro v virtualnem prostoru. Naprava ima svojo notranjo baterijo, vendar za to ni nič kaj težja. Poganja jo Quest software, ki bazira na Androidu in je povsem preprost za uporabo.

Meta Quest 3 bo po mojem mnenju zasvojil mlajšo publiko in tiste, ki želijo dokaj poceni napravo in dobro izkušnjo. Za tiste, ki želijo več, bo poskrbel Apple.

Kljub temu, da nisem več mlad, pa me je tole zopet navdušilo in dejansko obstaja možnost, da bo nekaj iz tega projekta. Predhodni poskusi so se namreč precej izjalovili!

Objava Apple Vision Pro in Meta Quest 3 / vesel kot otrok originalno objavljena na had blog.