Zadnji teden se potikam po Franciji in ugotavljam, da so Francozi precej resno vzeli Covid-19 situacijo. V mestih ljudje na ulicah nosijo maske, pred vstopom v trgovine si razkužujejo roke, obvezna je uporaba mask v zaprtih prostorih, prav tako pa lastniki lokalov preverjajo izpolnjevanje PCT pogojev pred vstopom v restavracije – tudi na terasah.

• Francozi me presenečajo, lahko so tudi prijazni in kulturni
• S katero aplikacijo so preverjali PCT pogoje na shodu SdSovcev v Bovcu?
• Pogoji PCT ne veljajo za cerkev / veljajo za kulturne prireditve in prireditve na prostem / #kdojetunor
• Postkoronske počitnice v Italiji / v Italiji ljudje brez težav nosijo zaščitne maske povsod

Francozi so se mi vedno zdeli ljudje, ki se požvižgajo na pravila in zakone. Njihov način življenja je precej drugačen kot naš, pa vendar sem v zadnjem tednu opazil, da nimajo težav z upoštevanjem ukrepov proti Covid-19. Maske v zaprtih prostorih, maske na ulicah v gužvi … Najbolj od vsega pa me je presentilo preverjanje pogojev PCT za vstop v restavracije, čeprav so to restavracije s teraso.

Tipičen primer. Mesto s par deset tisoč ljudmi in veliko turisti, ki med vikendom okupirajo mesto. V lokal se lahko vstopi zgolj in samo, ko natakar s telefonom poskenira digitalno Covid-19 kodo in ko mu aplikacija javi, da gre lahko gost naprej. Za tiste, ki ne izpolnjujejo PCT pogojev pač ni vstopa. In glej ga zlomka. Nihče ne “pizdi”, skače v zrak zaradi “pravic”, ampak se ljudje obrnejo in gredo svojo pot naprej. In ne, to se mi ni zgodilo v zadnjem tednu enkrat, ampak v večini restavracij v Franciji, kamor sem šel jest.

Pa vendar to ni osamljen primer – vstop na koncert je mogoč samo z izpolnjenimi PCT pogoji. Na vratih je varnostnik s telefonom skeniral kode in spuščal ljudi na prizorišče. In zopet se ni nihče znašal nad njim in mu grozil.

Ja, Francozi me presenečajo. Pozitivno. In zvečer, na sprehodu v mestu so le redki ljudje, ki ne nosijo mask, sicer pa se očitno vsi držijo ukrepov in se zavedajo, da tale Covid-19 ni od muh.

Objava V Franciji za vstop na teraso restavracije preverjajo PCT pogoje / in nihče se ne pizdi originalno objavljena na had blog.

Tretji dan v Franciji in še vedno imam občutek, da to ni Francija kjer sem bil nazadnje pred par leti. Če so nekoč veljali Francozi za neprijazne, ki ne govorijo drugega jezika kot francoskega, me pa sedaj pozitivno presenečajo in z njimi lahko komuniciram tudi v angleškem jeziku.

• 100 km po slovenskih avtocestah je bolj stresnih kot 1000 km po italijanskih avtocestah
• Plačavanje cestnine v Franciji je zabavno
• Francija je za menoj, končno spet doma – analiza vožnje
• Bubble House – Tourettes-sur-Loup, Francija – fotografije

Nekoč je veljalo, da so Francozi “nekulturni”. Da ne govorijo tujih jezikov. Da so “prostaški”. In to sem pred leti tudi sam opazil. Ampak očitno se časi spreminjajo in Francozi postajajo prijetni ljudje, saj drugače si ne znam predstavljati tega, kar doživljam zadnje dni v Franciji.

Ko sedim na večerji, mi skupina Francozov, ki sedi za mizo poleg vošči “bon appétit”. Ko se vključujem na cesto, mi ustavi Francoz in pomaha, da naj zapeljem pred njega. Ko ustavim pred prehodom za pešce, mi vsi, ki gredo čez prehod pomahajo in se mi zahvalijo.

Ko sem skušal plačati parkirnino, me starejši gospod ustavi in reče “no, no” in jaz mu nazaj  “je ne parle pas français” in on pokaže, da ni več potrebno plačati parkirnine.

Ko grem v restavracijo in vprašam v angleškem jeziku, če mi lahko pripravijo veganski obrok, ne komplicirajo, ampak mi sicer v malce “polomljeni” angleščini odgovorijo, da seveda.

Ko naročam, se potrudijo, da mi nekdo, ki zna boljše angleški jezik pride in mi razloži kaj vse bom jedel.

Na avtocesti nihče ne vozi hitreje kot je omejitev. Tudi na lokalnih cestah ne. Če je zastoj, se ne vrivajo, ampak vozijo v koloni. V mestu, ko parkiram vzvrtano, mi nihče ne “hupa”, ampak počakajo, da parkiram.

In še in še in še primerov bi lahko naštel, ki me presenečajo. Tako močno, da sem najprej pomislil, da je to zaradi SLO tablice. In ja na parkirišču sem doživel, da so mlajši fantje dvignili “thumbs up” in komentirali “Dončič”.

Francija in Francozi me presenečajo. Predvsem pa jih vidim v drugačni luči kot sem jih pred par leti. Francija mi je všeč. Pa še življenje znajo pri njih bolj uživati – kar že sicer pregovorno velja za Francoze!

Objava Francozi me presenečajo, lahko so tudi prijazni in kulturni originalno objavljena na had blog.

Na Twitterju sem že delil svojo zgroženost, vendar jo moram še tukaj. Namreč o Francozu, ki se je skupaj z nama peljal s štirisedežnico na vrh smučišča. Kako sem se spustil po skoraj povsem deviškem snegu, si lahko pogledate v spodnjem posnetku (narejenim z iPhoneom). Zakaj omenjam Francoza, vam bo postalo kaj kmalu jasno!

Sedežnica, vljudni pogovori in te zadeve so mi bile vedno odveč. Vendar če človek začne spraševati, potem mu tudi odgovoriš. In tako sva naletela na Francoza, ki me je povsem presenetil – kot prvo je govoril angleško (to je bil pozitiven del presenečenja), kot drugo pa je zastavljal takšna vprašanja, da sem najprej pomislil da se šali, ali pa da je za pogum na smučišči pregloboko pogledal v kozarec.

Seveda se pogovori ponavadi začnejo z vprašanjem od kje sta? Ko mu povem, da iz Slovenije, mi zastavi fascinantno vprašanje – če še vedno jemo z lesenimi žlicami? Na srečo sem imel na sebi očala, sicer bi opazil moj ubijalski pogled. Seveda sem se želel prepričati, če se šali, ali pa je bil že v Sloveniji, pa sta bila oba odgovora negativna. V bistvu je bil na Češkem, pa saj to je blizu, mar ne. Ampak ok, človek se lahko zmoti, ampak njegovo naslednje vprašanje je bilo še bolj smešno – ali bo Slovenija kdaj prišla v EU in imela Euro? Hmm, mogoče pa je humorist sem pomislil in mu jutranje šale ne gredo dobro od rok. Vendar sem mu tudi to razložil!

Sledilo je vprašanje, ker sva iz Slovenije in sva se prišla sem smučat, če pri nas nimamo smučišč?? WTF? Si mogoče želi, da bi ga vrgel iz sedežnice (šalim se!). Potem me je vprašal kakšen jezik govorimo pri nas. Ah ja, jaz prijazen in odgovarjam na butasta vprašanja, namesto da bi se že takoj na začetku naredil Francoza in bil tiho in mi ne bi bila prva jutranja vožnja s štirisedežnico tako odveč in tako poniževalna!

Verjamem, da tudi Slovenci radi posplošujemo določene stvari, vendar zaenkrat kaj takšnega še nisem doživel. Ampak hej, vse je enkrat prvič, kajne!

p.s.: čez dan je bilo na smučišču na 2600 metrih okoli 6 stopinj! Smučanje je bilo bolj majsko, kot pa decembrsko. In če se bo vreme takole nadaljevalo, bo konec tedna del prog ostal brez snega!

Objava Francoz na sedežnici v Puy Saint Vincentu in prvi jutranji spust po snegu originalno objavljena na had blog.

Puy Saint Vincent v Franciji leži dobrih 30 kilometrov od meje z Italijo. Kot mnogo ostalih smučarskih središč je poln apartmajev in hotelov, mesto kot takšno pa ne obstaja. Puy St. Vincent leži na višini 1400 metrov, najin apartma je na 1600 metrih nadmorske višine, smučišča pa se dvignejo do 2700 metrov!

Do pred časom je bila večina smučarskih prog tukaj zelena, vendar so na srečo pred približno štirinajstimi dnevi dobili “zalogo” snega, ki pa se zadnje čase, pri dnevnih temperaturah nad 5 stopinj redči. Vendar so proge super urejene – še posebej je užitek smučati na naravnem snegu, ko zjutraj ob deveti uri prvi zarežeš v deviški sneg, ki so ga prejšnjo noč uredili!

Zadnja leta sem že skoraj pozabil, kako je preživeti teden dni na smučanju – dokler končno nisem boljše polovice prepričal, da je smučanje res fajn – sedaj se dogaja obratna stvar, saj ona mene sprašuje, kdaj greva smučat!

Ali se je vredno peljati 800 kilometrov za teden dni smučanja? Da! V bistvu za tak dan, kot je bil včeraj, ko sem sedel na soncu v kratkih rokavih in me ni zeblo, bi se bilo vredno peljati tudi za en dan (no, vseeno mogoče malce pretiravam).

Prvi jutranji spust – snemano z iPhone 4S

Polet s padalom – s smučmi – in ne, nisem bil jaz!!

Objava Puy Saint Vincent – smučanje v Franciji originalno objavljena na had blog.

Par deset kilometrov preden si lahko ogledaš – “odfukano hišo” Bubble House – Tourettes-sur-Loup, je Cap Roux, ki obiskovalca začara s svojimi barvami. Na spodnjih fotografijah se pozna še dodaten vpliv HDR-ja, vendar so vseeno barve precej veličastne. Vredno ogleda, ko se “kruza” po Provansi!

Klik na fotografijo za celotno galerijo Provanse

Klik na fotografijo za celotno galerijo mesto Gordes

Klik na fotografijo za celotno galerijo Abbaye Notre-Dame de Sénanque

Klik na fotografijo za celotno galerijo Aix-en-Provence

Klik na fotografijo za celotno galerijo Pont du Gard

Objava Cap Roux – fotografije originalno objavljena na had blog.

Ko sem v Provansi iskal resnično Provanso, sem bil presenečen ker je nisem našel. V bistvu sem iskal tisto kar sem videl v filmih – zelena pokrajina, rdeča zemlja, neskončna polja rož in sivke, nasadi trt in češenj, stare hiše, ki so odete v opečnate barve in nič kaj sramežljivo ne kažejo svoje starosti, kot tudi ljudje, ki niso navajeni hitrega tempa življenja, ampak si ga vzamejo res “na izi”. Tega v “turističnih” predelih Francije ni. Za to se je treba malce izgubiti, oz. izklopiti navigacijske naprave in slediti instinktu – ki na ozkih cestah, ki povezujejo vasi med seboj, kaj kmalu izgine.

Klik na fotografijo za celotno galerijo Provanse

In ko si nekje “bogu za hrbtom”, šele vidiš kaj je prava Provansa, oz. kako se ti predeli razlikujejo od tistih, za katere domačini sami rečejo da so že del Provanse. Življenje poteka v drugačnem ritmu, predvsem pa je vse skupaj precej bolj preprosto. In ko grem naslednjič v Provanso, grem definitivno v takšne kraje, kjer ne obstaja ponorel svet, ampak je življenje podobno tistemu izpred mnogo let…

Klik na fotografijo za celotno galerijo mesto Gordes

Klik na fotografijo za celotno galerijo Abbaye Notre-Dame de Sénanque

Klik na fotografijo za celotno galerijo Aix-en-Provence

Objava Resnična Provansa – fotografije originalno objavljena na had blog.

Aix-en-Provence v Franciji, je rojstni kraj umetnika in slikarja Paula Cezanee-a. Ko sem iskal informacije na spletu o tem kraju, mi je najprej padlo v oči, da je to kraj, kjer je “nebroj” vodometov. In povsem drži. Že takoj prvo resno krožišče v kraju ima na sredini vodomet. Da o vseh ostalih, ki so “posejani” po starem delu mesta, niti ne razpravljam.

In to mesto, po Cannesu, Monte Carlu in ostalih mondenih središčih, je prvo ponudilo občutek, da sem res v Franciji. Tržnica z rožami, sadnjem in zelenjavo, siri in mesnimi dobrotami… Da o njihovem sivkinem medu niti ne razpravljam in da sivke niti ne omenjam.. In tudi ljudje v mestu, predvsem starejši, verjetno je bila kriva zgodnja jutranja ura, so bili takšni, kot iz filmov – stare mamice so se pregovarjale na tržnici, medtem ko so njihovi moški stali za njimi in plačevali “izplen”. Definitivno je Aix-en-Provence mesto, kjer se da ujeti delček tiste domačnosti, ki jo v večjih mestih ni, oz. jo je zamenjala kakšna druga stvar.

Klik na fotografijo za celotno galerijo Aix-en-Provence

Klik na fotografijo za celotno galerijo Pont du Gard

Klik na fotografijo za celotno galerijo Bolšji trg – Villeneuve Lez Avignon

Klik na fotografijo za celotno galerijo Le Jardin Exotique Eze

Objava Aix-en-Provence – tržnica in vodometi – fotografije originalno objavljena na had blog.

Kdor je mislil, da je konec s fotografijami iz Francije – Azurne obale in vsega ostalega, se je krepko motil. Nastalo jih je malce preveč. Ampak tokrat bom o tistem delu, ki nama je vzel skoraj največ časa – vožnji, cestninah in predvsem obnašanju voznikov na cestah.

V enem tednu sva naredila natanko 3058,5 kilometrov, za to porabila 177,5 litrov dizla (povprečna poraba 5.8l/100km) in imela povprečno hitrost 67 km/h, kar se precej razlikuje od hitrosti, ki sva jo dosegala proti Fanciji. Večino časa sva vozila po avtocestah in pri tem zapravila v eno smer okoli 92 eurov (na hitro preračunano), kar znese več kot je cena naše letne vinjete!

Francija je precej prijetna za vožnjo. Na avtocestah (samo za primer – od Genove v Italiji, do Nice v Franciji je natanko 113 predorov) v Franciji so tri, ponekod tudi štiripasovnice. Omejitve so odvisne od ovinkov ki so na odsekih, tako da je nekje omejitev 70, drugje 110, vendar se vozniki teh omejitev zelo strogo držijo. V bistvu se ne držijo pravil samo v vožnji po večjih mestih, kjer ne upoštevajo pravil vključevanja v krožišča, niti rdečih luči.

Promet po Franciji poteka sicer bolj počasi, ampak tekoče, prehitevalni pas je namenjen prehitevanju, če izvzamem vpadnice v večja mesta, kjer ves čas nastajajo zastoji. Ampak Francija je prijetna za vožnjo. Ko prideš iz Francije v Italijo, se stvari spremenijo – ljudje postanejo bolj agresivni – tudi taisti Francozi, ki so prej vozili po predpisih začnejo voziti precej bolj napadalno in prehitevanje po desni strani je nekaj stalnega.

Omejitve so očitno za to da se kršijo, predvsem pri hitrosti, ampak prehitevalni pas je večinoma prazen! Vožnja čez Italijo je potekala v redu, predvsem pa tekoče.

In na koncu prihod v Slovenijo. Ko si že skoraj doma, pa vendar ugotoviš, da je število smrtnih žrtev na naših cestah še precej nizko. Po kilometru po naši avtocesti, mi je bilo vse jasno. Vsi Slovenci so na prehitevalnem pasu in prehitevajo sami sebe, kljub temu da vozijo 100km/h. Ko se mu približaš in prižgeš smerokaz, se definitivno ne bo nič zgodilo – on je plačal cestnino in bo vozil po prehitevalnem pasu, dokler bo on tako hotel! In potem Goršek poziva Slovence naj upoštevajo predpise, Katarina se bo pa spet jokala, ko bo prišlo do nove tragedije – MY ASS! Hitrost ne ubija, ubija vse ostalo, ampak tale zapis ni namenjen temu.

Objava Francija je za menoj, končno spet doma – analiza vožnje originalno objavljena na had blog.

Ko se voziš po Azurni obali, med Cannesom in St. Raphaelom, v daljavi zagledaš nekaj, kar moraš preveriti tako da se ustaviš in da preveriš še enkrat! V kraju Tourettes-sur-Loup leži “bubble house”, ki jo je načrtoval Madžar Antti Lovag, za oblikovalca Pierra Cardina.

Oblika zgradbe je bolj podobna “vesoljčkom”, oz. tako smo si jih predstavljali kot otroci in privablja množice ljudi, da se ustavijo in naredijo fotografijo za spomin. Dostop do samih hišk je zaprt za promet!

Objava Bubble House – Tourettes-sur-Loup, Francija – fotografije originalno objavljena na had blog.