Letošnje poletje nas pogosto preseneti z dežjem. In tega se zavedajo tudi kmetje, ki imajo “gnojne jame” polne živalskega gnoja in jim vsaka napoved dežja pride še kako prav, da s traktorji in cisternami spravijo gnojnico na travnike, njive in jih “pošpricajo” z gnojnico. Da bo vse skupaj bolj raslo vse. Da bo boljša trava. Da bodo krave jedle to travo in bomo mi pili to mleko. Da bo gnojnica pronicala skozi tla v podtalnico in potem se bomo spraševali, zakaj imamo onesnaženo pitno vodo?

Jeap, to je naša folklora. In vsakič, ko meteorologi poleti, ko je zunaj 35+ stopinj, napovejo poslabšanje vremena z nevihtami in posledično dežje, se kmetje spravijo s svojimi cisternami in traktorji na travnike in polja in “špricajo z gnojnico” in spremenijo Slovenijo v eno samo “sranje”. Dobesedno – no, če ne ravno sranje, ampak v nekaj kar smrdi po sranju!

Ko si v avtu čez dan in se voziš naokoli, se to niti ne opazi toliko, saj je. zaradi temperature, mogoča vožnja edino z zaprtimi stekli in prižgano klimo, ki pa ne spusti tega smradi iz okolja v same vozilo. Povsem drugače je za ljudi, ki živijo v bližini teh “kontaminiranih” območij in morajo poleg vročine prenašati še povsem “naraven” smrad. Dejansko sočustvujem z njimi. Ker sam živim na vasi, imam veliko srečo, da imam okoli sebe gozd in ne travnikov in polj in sem tako “prikrajšan” za te poletne užitke, ko sediš zvečer zunaj in vonjaš “omamne” vonje.

Vožnja zvečer, od Brnika mimo Mengša proti Domžalam je bila milo rečeno grozna. Sploh ker sem se odločil, da se bom peljal brez strehe in nisem pomislil na ta užitek v “vonju”. Ja, naredil sem napako, se zavedam. Gnojnica se je očitno “tenstala” čez dan in zvečer z vsem svojim smradom udarila. Ne predstavljam si, da bi moral živeti kje v bližini teh “nahajališč gnoja” in to vonjati celo poletje, oz. imeti poleti ponoči zaprta okna zaradi zunanjega smradu.

In še ena stvar, ki se mi zdi precej fascinantna ob vsem tem. Namreč Slovenijo oglašujemo kot “da ril šit” destinacijo in zadnje leto je res polno oglasov za naših par kilometrov morja (v bistvu za en maraton), vendar tujci, ki pridejo v Slovenijo čez Karavanke in slučajno odprejo šipe na avtomobilih, verjetno dobijo občutek da so prišli v deželo kjer se ne cedita med in mleko, ampak drek in gnoj! Ah ja, turizem smo ljudje. In koga briga, če malce smrdi, kajne!

Mogoče bi bilo potrebno samo malce spremeniti UREDBO o vnosu nevarnih snovi in rastlinskih hranil v tla in bi v Sloveniji ljudje spet lahko spali pri odprtih oknih in ne bi bilo več omamnega vonja. Namreč do sedaj se ti še ni zgodilo po vožnji po Italiji, Franciji, Avstriji.. Torej se da to tudi urediti? V uredbi je med drugim tudi zapisano:

2. člen
9. Živinsko gnojilo je hlevski gnoj, gnojevka in gnojnica.
Hlevski gnoj so iztrebki domačih živali, kot sta blato in seč, pomešani s steljo. Gnojevka so iztrebki domačih živali, kot sta blato in seč, brez stelje z večjim ali manjšim dodatkom vode. Gnojnica je mešanica seča domačih živali z vodo in snovmi, ki nastanejo iz seča zaradi naravne presnove.

8. člen
Vnos rastlinskih hranil v tla je prepovedan pri gnojenju z gnojevko ali gnojnico:

• na tleh, nasičenih z vodo, prekritih s snežno odejo, na velikih strminah, kjer gnojevka odteka po površini, na zamrznjenih tleh ter na vodnih zemljiščih;
• na kmetijskih zemljiščih brez zelene odeje od 15. novembra do 15. februarja;
• na stavbnih zemljiščih.

Na nerodovitnih zemljiščih je vnos rastlinskih hranil prepovedan.

Objava Gnojnico na travnike in zasmradimo vso deželo! originalno objavljena na had blog.

Ko poleti meteorologi, ko je zunaj 35+ stopinj, napovejo poslabšanje vremena z nevihtami in posledično dežjem, se kmetje spravijo s svojimi cisternami in traktorji na travnike in polja in “špricajo z gnojnico”. Kot na Rock Otočcu, vendar tam špricajo z vodo, da se naredi (če ga slučajno ni) blato.
Čez dan, če se voziš naokoli, se to niti ne opazi toliko, saj je mogoča vožnja edino z zaprtimi stekli in prižgano klimo, ki pa anulira smrad iz okolja. Povsem drugače je za ljudi, ki živijo v bližini teh “kontaminiranih” območij in morajo poleg vročine prenašati še povsem “naraven” smrad.

Ponoči pa je zgodba povsem drugačna. Včeraj sem se okoli 23. ure peljal iz Bleda proti Izlakam. Ker je bilo zunaj prijetnih 26 stopinj, sem posledično spustil streho in užival v prijetnem vrtinčenju zraka.
Ups! Užitek je trajal borih par minut, ko pa sem pripeljal na “še ne zgrajeno” avtocesto so se začela območja smradu. In to ni smrdelo, ker imam jaz tako občutljiv nos, ampak je na nekaterih odcepih smrdelo tako močno, da bi se najrajši ustavil in zaprl streho (če bi to lahko storil), saj me je sililo na bruhanje. V primerjavi s to vožnjo, je vožnja mimo farme v Ihanu prav prijetna – in tam hudičevo smrdi.

Očitno se je ta gnojnica “tenstala” čez dan in zvečer z vsem svojim smradom udarila. Ne predstavljam si, da bi moral živeti kje v bližini teh “nahajališč gnoja” in to vonjati celo poletje, oz. imeti poleti ponoči zaprta okna zaradi zunanjega smradu.

In še ena stvar, ki se mi zdi precej fascinantna ob vsem tem. Namreč Slovenijo oglašujemo kot “da ril šit” destinacijo in zadnje leto je res polno oglasov za naših par kilometrov morja (v bistvu za en maraton), vendar tujci, ki pridejo v Slovenijo čez Karavanke in slučajno odprejo šipe na avtomobilih, verjetno dobijo občutek da so prišli v deželo kjer se ne cedita med in mleko, ampak drek in gnoj!

Ah ja, turizem smo ljudje. In koga briga, če malce smrdi, kajne!

Objava Vozil sem se po zemlji naši in odkrival/vonjal njen smrad! originalno objavljena na had blog.