Že dlje časa se mi zastavlja preprosto vprašanje – zakaj Ljubljana ne postane mesto muralov in tako privabi turiste iz različnih koncev sveta, ki bi prišli na ogled teh znamenitosti, ki dajo mestu pečat. Sam sem vedno znova navdušen, ko na potovanjih odkrijem murale, jih pofotkam in delim na družbenih omrežjih. Lizbona, Philadelphia, Vodnjan … Tudi v Ljubljani jih je ene par, vendar to ni dovolj po mojem mnenju!

• Zagreb / grafiti / Slaven Lunar
• Grafiti – kriminal, ali umetnost?
• Ljubljanski grafiti

Mural: iz umetnosti, slika ali drugo umetniško delo, narejeno na zidu, steni, stropu ali podobni površini (vir). Namesto političnih pamfletov, ki jih pustijo na zidovih grafitarji, bi se lahko v Ljubljani odločili za poslikavo praznih sten stanovanjskih blokov v samem centru in tudi izven njega in posledično naredili Ljubljano precej bolj zanimivo, predvsem pa atraktivno tudi za mlajše generacije. Glede na to, da imamo cel kup dobrih grafitarjev in da bi pri takšnem projektu sodelovali tudi grafitarji iz sosednjih držav, bi moral MOL razmisliti o tej ideji in jo tudi realizirati.

Zadeva bi bila preprosta. Najde se sponzorja, ki poskrbi za stroške, ki jih ima grafitar, in za njegov honorar, MOL določi lokacije, kjer se lahko naredijo murali in izberejo se sporočila, ki jih ti murali tudi komunicirajo. Pripravi se spletna stran ali PWA, ki omogoča obiskovalcem navigacijo med različnimi murali in tudi njihovo razlago in s podatki o avtorju.

Zadeva je preprosta – tako za realizacijo kot tudi za kasnejše aktivnosti, povezane s tem, predvsem pa atraktivna, saj imam občutek, da Ljubljana postaja vse bolj sterilna in vse manj dostopna drugačnim turističnim obiskovalcem -, ki se lahko seznanijo s tem skoraj še samo na Metelkovi.

Kaj pravite, je ideja smiselna ali obsojena na propad še pred realizacijo? Turizem Ljubljana bi lahko s takšno “intervencijo” v prostoru poskrbel za prijetno popestritev mesta, kar ne bi bilo namenjeno samo turistom, ampak tudi domačinom.

Objava Zakaj Ljubljana ne postane mesto muralov? originalno objavljena na had blog.

Grafiti so mi že od nekdaj všeč. Kljub temu, da nisem nikoli grafitiral sten, ali česa podobnega, pa je bila vedno v meni želja, da bi nekoč tudi to poskusil. Časa za uresničitev te želje je še dovolj. Pred par dnevi, ko smo v Zagrebu snemali grafiti artista Lunarja (Slavena Lunarja Kosanoviča), ki nam je razkazal del grafiti scene v Zagrebu, pa je moja želja še precej večja.

• Grafiti – kriminal, ali umetnost?
• Ljubljanski grafiti
• Fotopis Zoo Zagreb

Včasih sem se spraševal ali je grafitiranje umetnost ali kriminal? Sedaj mi je jasno, da ne gre enačiti vseh vrst grafitiranja. To, kar sem imel priložnost videti v Zagrebu (Studentski Centar u Zagrebu, Savska cesta 25) je umetnost. Tako resnična umetnost, da sem moral od blizu preveriti, če to dejansko ni “print”.

V Zagrebu imajo par con, kjer lahko grafitarji ustvarjajo svoje umetnine in jih nihče ne preganja. Definitivno priporočam obisk katerega od teh “kvartov”, ko boste naslednič v Zagrebu in boste poleg ZOOja in trgovskih centrov lahko doživeli še umetnost!

Slaven Lunar mi je razložil različne tehnike grafitiranja, predvsem pa da je za to potrebno precej truda, energije in porabljenih sprejev. Glede na to, da je zanj grafitiranje umetnost, je bilo zanimivo videti kako poriše različne lokale in prostore po Zagrebu (in zato dobi plačilo).

• www / http://lunar75.com/
• facebook / https://www.facebook.com/slavenlunar/

p.s.: sam bom raje še naprej občudoval grafite in grafitarje, ker bo tako precej boljše, kot pa da poskusim s svojo umetnostjo!

Objava Zagreb / grafiti / Slaven Lunar originalno objavljena na had blog.

Festival Ljubljana je zadnje čase vložil veliko pozornosti v odvračanje pozornosti o uzurpaciji javnega prostora, ki se dogaja ob dogodkih Festivala Ljubljana v Križankah. Vrhunec je doživel z nastopom Darka Brleka v oddaji Odmevi (http://4d.rtvslo.si/arhiv/odmevi/174355819 od 20:22 minute naprej), kjer je pokazal svojo aroganco in odnos, ki ga premore. Ampak to je bilo za pričakovati. Tudi to, da se je dan pred napovedanim mirnim shodom zgodilo grafitiranje v Križankah je verjetno zgolj in samo naključje.

Ob teh grafitih se mi je zastavilo par vprašanj. Zakaj dan pred napovedanim shodom? Zakaj obzirnost grafitarja/grafitarjev, ki bi lahko dejansko oskrunili Križanke? Zakaj roza barva? No, sam ne verjamem v takšno teorijo zarote, vendar je Festivalu Ljubljana prišla še kako zelo prav, da so lahko obračunali z vsemi tistimi, ki bi prišli na shod in dali vedeti, da so to ljudje, ki rajši uničujejo, kot pa uživajo v umetnosti.

No, jaz v naključja ne verjamem, predvsem pa so argumenti, ki jih je povedal Darko Brlek v oddaji Odmevi precej zanimivi. Zelo dober retorik, ki prevzame besedo in ne pusti voditelju, da bi zastavljal vprašanja. Predvsem pa selektivno odgovarja na tisto, kar mu paše, vse ostalo pa zapelje v svojo smer. Smer, ki mu paše, da prikaže, kako samaritanski so pri njih. Kako bi oni dali brezplačne vstopnice vsem tistim, ki si jih ne morejo privoščiti – saj jih je bilo samo dvajset.. Samo dvajset takšnih, ki protestirajo uzurpaciji javnega prostora.

No, Darko Brlek razloži, da to ni javni prostor, ampak da je to last MOL. In potem se to lahko po mili volji zapira, kajti umetnost ima prednost pred življenjem, kajne? Vsaj jaz sem tako razumel. Me prav zanima, kaj bo Darko Brlek storil, ko bo “mjuzikl” Mamma Mia v Križankah in bo deževalo, grmelo in se bliskalo? Bo tudi to prepovedal, da bodo lahko ljudje nemoteno uživali v predstavi. Ne. To pač ne bo moteče, kajti vremenu je nemogoče zaračunati vstopnino.

Glede na to, da gre v primeru Križank za problem samega prostora, bi bila rešitev povsem preprosta. Naj se selijo predstave, “mjuzikli” in podobne stvari, ki zahtevajo tišino in mir v za to namenjene prostore. Imamo SNG Opero, imamo Cankarjev dom. Ampak Festival Ljubljana ima rajši Križanke, ker ni potrebno plačevati najemnine za ostale prostore. Ja, logika je preprosta in povsem verjamem Darku Brleku, da ko si prisesan na kuro, ki nosi zlata jajca, se je treba boriti proti vsemu in vsem. Takrat pridejo prav besede kot so elitizem, mahinacije in vse ostalo.

Mogoče bi lahko Festival Ljubljana in njegov vodja Darko Brlek vseeno razumel poslanstvo umetnosti – umetnost ni zgolj privilegij tistih, ki imajo in si lahko privoščijo. Mogoče bi moral “Festival Ljubljana”, javni zavod, ustanovljen s strani Mestne občine Ljubljana leta 1954 premisliti o tem ali je Darko Brlek s svojo aroganco še vedno v ponos Festivalu, ali pa je stopil korak predaleč v svoji zaverovanosti v svoj prav in najti nekoga, ki bo vseeno razumel umetnost.

In ne, argument, da Festival Ljubljana pripravlja kup brezplačnih koncertov ni zadosti dober razlog. Lahko pa bi Festival Ljubljana izselil tudi vse bližnje stanovalce blokov okoli Križank, ker so preprosto odveč in ne plačujejo vstopnic.

• Tadej Troha – Mamma mia!

Pravica biti mimoidoči je najprej pravica do indiference. Ker je povsem možno, da me konkretni koncert v Križankah niti malo ne zanima, moram najprej imeti pravico iti mimo, naj bo to po Zoisovi ali Emonski cesti (sploh če so decibeli mojih superg nižji od decibelov varnostnika, ki mi to prepoveduje). A ne le to – ker je pravica biti mimoidoči po svoji logiki enaka domnevi nedolžnosti, imam tudi pravico do vsega, kar iz nje izhaja, ne da bi se mi vnaprej pripisovali slabi nameni. Ko slišim zvok, ki prihaja do mene, ne da bi to sam hotel, ga imam tudi pravico hoteti poslušati, se ustaviti in se, kratko rečeno, v celoti obnašati natanko tako, kot bi sedel v dvorani.

• Festival Ljubljana – nepotizem, klientelizem in osebno okoriščanje?

Umetniški vodja ljubljanskega festivala Darko Brlek, čigar dejavnost preiskuje več nadzornih institucij in organov, zavrača očitke nepotizma, klientelizma in osebnega okoriščanja.

Objava Darko Brlek / Festival Ljubljana in njegova aroganca v oddaji Odmevi originalno objavljena na had blog.

So grafiti kriminal, ali umetnost? Grafitiranje, oz. pisanje po zidovih je pri nas kriminalno dejanje, ki ga obravnava ZJRM-1. V 13. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru je zapisano: “Kdor piše ali riše po zidovih, ograjah ali drugih javno dostopnih krajih, razen na krajih, kjer je to dovoljeno, se kaznuje z globo 50.000 tolarjev.“.

Če gremo nazaj v zgodovino in se spomnimo prvih slik, ki so nastale na stenah jam pred več kot 40000 leti, lahko mirno rečemo, da so bili to zametki današnjega grafitiranja. Grafitiranje ima velik vpliv pri širjenju kritičnega konteksta na ulici in ima precej velik vpliv na mimoidoče. Pisci grafitov z njimi izražjo nestrinjanje z razmerami v katerih živijo, rasno in versko nestrpnost, politično prepričanje, izražjo pripadnost do določenih kultur, športnih klubov, oz. samo prikazujejo svojo umetniško nadarjenost.

Zame osebno je grafitiranje umetnost, kajti pogled na tehnično dovršen grafit je lahko čudovit, vendar na žalost policija nima enakega mnenja, oz. pogleda na te stvari in grafitarje preganja. Vsak od njih ima svoj zaščitni znak, oz. podpis, po katerem ga drugi spoznajo. Seveda govorim o grafitih, ki niso zgolj par črk na spomeniško zaščiteni stavbi, ali pa spomeniku!

Objava Grafiti – kriminal, ali umetnost? originalno objavljena na had blog.

Precej zgovoren grafit na steni bloka v Trbovljah! In ko se voziš po zasneženih Trbovljah, je občutek, da te je neznana kozmična sila vrgla nazaj v socializem precej močno prisoten.

Objava Mi smo otroci socializma originalno objavljena na had blog.

Za Aviokarte.hr sem najprej slišal na Twitterju.

Zanimiva ideja gverilskega načina oglaševanja, ki sem jo isti dan opazil v Splitu. Grafiti in napisi v večjih krožiščih so definitivno pritegnili mojo pozornost in tudi ostalih udeležencev. Namesto “for sale” in “for rent“, ali pa tako pisanih oglasnih panojev, da v času ko se voziš mimo ne moreš niti ugotoviti za kaj naj bi se šlo pri vsej stvari, so Aviokarte nekaj povsem preprostega in definitivno dosežejo svoj namen.

O tem, ali je grafitiranje kriminal, ali umetnost, pa naj presodijo drugi. Meni se zdi vsekakor odlična ideja in verjetno ne bo trajalo dolgo časa, da se bo tudi pri nas kdo spomnil in naredil podobno gverilsko akcijo, kjer bo za skoraj nič vložka dobil dobre rezultate.

Objava Aviokarte.hr – gverilski način oglaševanja originalno objavljena na had blog.

Je grafitiranje kriminal, ali umetnost, sem se spraševal pred več kot letom. Odgovor je odvisen od vsakega posameznika.
Tile grafiti pa so pritegnili mojo pozornost. Predvsem te ovce, o katerih sem že slišal razlago, vendar si je na žlost nisem zapomnil. Škoda. So prav simpatične!

Objava Ljubljanski grafiti originalno objavljena na had blog.

Zakaj bo Danilo Türk postal predsednik Slovenije? Nisem jasnovidec, niti insajder, ki bi imel informacije o volilnem izidu nedeljskih volitev. Ne vem za koga se bodo odločili volivci. Niti me ne zanimajo javnomnenjske ankete, ki so bile objavljene par dni nazaj. Odločitev je v naših rokah. Mi imamo škarje in platno. Mi odločamo o predsedniku, ki si ga zaslužimo.
Jaz sem od vsega začetka stavil na kandidata, Danila Türka, ki je pred parimi meseci imel zelo majhne možnosti. Njegov protikandidat Lojze Peterle je štartal z večinsko podporo. Vsaj tako je bilo na začetku. Vendar so se stvari spreminjale. Podpora slednjemu je začela padati in na njegov račun so se okrepili Jelinčič, Gaspari in Türk. Takšni so bili tudi rezultati prvega kroga volitev.
Do takrat prijazen mož z orglicami, ki je svojo kampanijo zaupal Boscarolu, Pogorevcu, agenciji Arih in skupini Atomik Harmonik je moral spremeniti svojo taktiko. Naredil je politični harakiri. Iz nestrankarskega kandidata, kakor se je predstavljal, je postal kandidat s podporo Janeza Janše, MZZ-ja in vseh ostalih, ki so povezani s trenutno ablastjo. Nič več skromen človek, kot je bil na začetku, ampak revanšist, ki se v boju za predsedniški stolček oklepa laži in podtikanj, ki govori o prihodnosti, vendar je ujet v preteklost, ki jo venomer ponavlja. Resnica o njegovem osamosvajanju je malce drugačna, kot nam jo predstavlja. Ampak cilj opravičuje sredstva in predsedniški stolček je vroča zadeva.
Sredstva, ki jih uporablja za diskreditacijo so primitivna: Proti Tuerku tudi s pomočjo nezaželene e-pošte, uničevanje oz. grafitiranje plakatov nasprotnika z vsebino, kje si bil leta 1991, na isti večer, ko je to zgodbo prvič na soočenju na RTV Slo povedal Lojze Peterle, podtikanja o dogodkih pri osamosvajanju…
Slovenci se ne moremo poistovetiti z njim. Vsaj ne s takšnim, kot je v zadnjih dneh!

Na drugi strani pa je Danilo Türk, ki je povsem drugačen človek. Njegovo vedenje obnašanje je diplomatsko, sposoben je odprtega dialoga, razmišlja zazrt v prihodnost, je nekonflikten, vedno z nenarejenim nasmeškom, sproščen, prijazen in predvsem nerevanšist. Če si sam sebe predstavljam v njegovi koži (kar si v bistvu NE), dvomim, da bi lahko odgovarjal na vsa ta podtikanja zadnjih dni s tako mirnim tonom in na takšen način.
Danilo ima točno tiste lastnosti, kot so se pokazale kot zmagovalne v oddaji Big Brother.
Všeč mi je, da sam piše svoj blog, kot ga je pisal tudi Darko Kranjc, za razliko od Gasparija in Peterleta, ki sta imela za to najete pisce. Všeč mi je njegova obljuba, da tudi če ne bo postal predsednik, bo še vedno nadaljeval s pisanjem bloga in da se bo še kdaj udeležil chata, ki mu je postal zelo všeč.
In kako sem si lahko ustvaril takšno sliko o njem? Po podobi, ki jo vidim na TV, ali pa ki jo preberem o njem v medijih, bi lahko verjel, da za njim stoji močna PR ekipa, ki točno analizira, kaj lahko Danilo pove, kako naj se obleče in kako naj se smeji. In ravno to sem par dni nazaj preko Facebooka spraševal Vuka Cosiča, ki je imel včeraj predavanje na temo Predsednik 2.0 v Kiberpipi. Odgovoru, da za Danilom ne stoji množica ljudi, ki ga usmerjajo, nekako nisem verjel. Zato me je včeraj, po spletnih uricah, povabil še s parimi blogerji, k njim v štab, da se na lastne oči prepričam, kako potekajo stvari.

Danilo je prišel, vidno utrujen, iz Cankarjevega doma, z rahlo zamudo v štab. Chat naj bi bil ob 22. uri, vendar se je začel s pet minutno zamudo. V enem dnevu sta imela s Peterletom štiri soočenja, kar se meni ne zdi humano! Priznam, da se mi oba dva kandidata smilita, kajti to že presega meje zdravega razuma.
Ko se je spravil pred računalnik, pa je kar naenkrat izginila utrujenost z njegovega obraza. Ko sem ga opazoval, njegovo hitro tipkanje in kako se mu ob zanimivih vprašanjih pojavlja nasmešek, sem moral vzeti fotoaparat in zabeležiti trenutke, ko bodoči predsednik IRCa – priceless :evil:
In ko je odkril nasmeške na chatu, je vsa stvar postala zabavna in ozračje je bilo sproščeno, kajti pred tem smo bili vseeno vsi, ki smo bili prvič v takšni poziciji, precej zadržni. Po eni uri chata, se je odločil, da še malce podaljša vse skupaj, ker se je ob tem vidno sprostil in zelo očitno užival v tem. In na lastne oči sem se prepričal, da resnično sam chata!

Jaz sem ZA Danila Türka!

Fotoholikov pogled na Chat

Objava Bodoči predsednik Slovenije Danilo Türk je kul originalno objavljena na had blog.

Grafitiranje, oz. pisanje po zidovih je pri nas kriminalno dejanje, ki ga obravnava ZJRM-1 in ki ima v 13. členu zapisano: “Kdor piše ali riše po zidovih, ograjah ali drugih javno dostopnih krajih, razen na krajih, kjer je to dovoljeno, se kaznuje z globo 50.000 tolarjev.“.
Če gremo nazaj v zgodovino in se spomnimo prvih slik, ki so nastale na stenah jam pred več kot 40000 leti, lahko mirno rečemo, da so bili to zametki današnjega grafitiranja.
Grafitiranje ima velik vpliv pri širjenju kritičnega konteksta na ulici in ima precej velik vpliv na mimoidoče.
Pisci grafitov z njimi izražjo nestrinjanje z razmerami v katerih živijo, rasno in versko nestrpnost, politično prepričanje, izražjo pripadnost do določenih kultur, športnih klubov, oz. samo prikazujejo svojo umetniško nadarjenost.
In definitivno je grafitiranje umetnost, kajti pogled na tehnično dovršen grafit je lahko čudovit, vendar na žlost naša Policija nima istega mnenja, oz. pogleda na te stvari in grafitarje preganja. Vsak od njih ima svoj zaščitni znak, oz. podpis, po katerem ga drugi spoznajo. V zadnjem času pa se kriminalisti pojavljajo tudi na forumih, kjer poskušajo dobiti informacije, kje naj bi se zgodila naslednja “grafit akcija”. Ampak verjetno je precej podobna situacija, kot je bila včasih s kriminalisti, ki so iskali drogo in so bili prepoznavni, da so kriminalisti, že na kilometer.
Zakaj sploh pišem o grafitih? Ker NGSLS poziva k lepljenju “čudnih” plakatov na javnih mestih. In vendar se mi zdi to dejanje podobno grafitom.
Zanima me, če so nadobudneže iz NGSLS že obiskali kriminalisti in jih oglobili?

Objava Je grafitiranje kriminal, ali umetnost? originalno objavljena na had blog.