Ste ljubitelj divjih špargljev? Če ste med tistimi, ki ob prvih toplih dneh razmišljate o tem, kje boste letos nabrali svoj šopek divjih špargljev, potem je dobro vedeti, da na Hrvaškem za to početje potrebujete dovoljenje. Da, prav ste prebrali. Dovoljenje, ki si ga lahko brezplačno natisnete na spletni strani Hrvatske šume.

• Sezona divjih špargljev je odprta
• Sezona regrata in čemaža je odprta
• Sezona klopov je odprta / mene imajo klopi zelo radi

Dovoljenje ni urbana legenda ali strašenje turistov. Gre za dejansko zakonodajo, ki določa, da potrebna obvezna pridobitev dovoljenja tudi za nabiranje za osebno rabo. V nasprotnem primeru vas lahko doleti kazen v znesku 900 eurov.

Hrvaška je v zadnjih letih precej bolj pozorna na ohranjanje narave. Kar je po eni strani povsem logično. Divjih špargljev ni neomejeno in pretirano nabiranje lahko hitro pusti posledice. Če k temu dodamo še vse večje število ljudi, ki se odpravljajo v naravo, je jasno, da je bilo treba postaviti neka pravila igre.

Zanimivo pa je, da marsikdo za to sploh ne ve. Še vedno obstaja nek romantičen pogled na nabiranje špargljev. Pa ni. Zato ni odveč malo previdnosti. Če se odpravljate na Hrvaško z idejo, da boste poleg morja uživali še v nabiranju divjih dobrot, preverite aktualne predpise. Ne vzame veliko časa, lahko pa vam prihrani precej slabe volje. In konec koncev, narava ni samopostrežna trgovina.

Divji šparglji bodo še vedno tam. Pomlad bo še vedno dišala enako. Samo pravila igre so se spremenila. In če jih spoštujemo, bomo lahko v tem uživali še dolgo časa.

Na tem naslovu si lahko uredite dovoljenje, če imate hrvaški OIB in tako brezskrbno nabirate divje šparglje: https://www.hrsume.hr/gradjani/dozvola-nsp/. Če nimate OIBa, potem kot tuji državljan lahko pridobite letno dovoljenje z oddajo vloge na eni izmed 17 uprav za gospodarjenje z gozdovi na Hrvaškem (lokacije uprav).

Objava Za nabiranje divjih špargljev na Hrvaškem potrebujete dovoljenje originalno objavljena na had blog.

Prejšnji teden je SdSovski propagandni stroj začel z akcijo poveličevanja Hrvaške v primerjavi s Slovenijo. Hrvati boljše živijo, plačujejo manj davkov, so hitreje razvijajoča država, cene v trgovinah so nižje kot v Sloveniji, predvsem pa so njihove plače manj obdavčene kot plače v Sloveniji. Ob vsem tem se vprašam, zakaj Hrvati kupujejo v slovenskih trgovinah, če je njihov standard boljši od našega? Ker so naši prijatelji in nam želijo pomagati? Zagotovo ne. Bistvo je v manipulaciji številk, predvsem pa interpretaciji vsega skupaj.

• Davek na nepremičnine na Hrvaške / 4,37 evra za m2 v Malinski
• Ali je Hrvaška res predraga za Nemce?
• Hrvaški turizem rešujejo filipinski delavci
• Uzmite školjke i novce ostavite u kasici oz. kaj je narobe s turizmom na Hrvaškem?

Rad poslušam zgodbe o tem, kako je Hrvaška gospodarsko prehitela Slovenijo. Kako imajo višje povprečne plače. Kako je življenje tam boljše. Kako smo mi postali Balkan, oni pa Evropa. Vse lepo in prav. Ampak če je temu res tako, zakaj potem ob sobotah slovenske trgovine ob meji izgledajo kot podružnica Zagreba?

Odgovor ni enostaven, je pa precej banalen. Cene.

Hrvaška ima višji DDV. Hrvaška ima dražjo hrano. Hrvaška ima trgovce, ki so mojstri v dvigovanju cen in posledično mora država določati najvišje cene izdelkov. Hrvaška ima potrošnike, ki so ugotovili, da se jim tudi z boljšim standardom bolj splača narediti izlet čez mejo in napolniti prtljažnik v Sloveniji.

Standard ni samo višina plače. Standard je tudi to, koliko ti na koncu meseca ostane. In koliko plačaš za osnovne stvari. Za hrano. Za čistila. Za izdelke, ki jih kupuješ vsak teden. Mogoče tudi to, da pri njih ni plačane malice, da pri njih ni plačanega prevoza v službo. Da so pokojnine tako nizke, da ko govoriš z domačini, da se ti zasmilijo. Da nimajo ureje dolgotrajne oskrbe in da so v večini primerov prepuščeni lastni iznajdljivosti. Da ne omenjam tega, da pri njih večina “transakcij” poteka z gotovino. Zakaj bi odvajali davek za svojo državo, kajne?

Slovenija ima svoje probleme. Ampak ima tudi precej bolj urejen trg živil, več konkurence in roko na srce manj pogoltne trgovce. Vsaj v primerjavi z južno sosedo. In potem so tukaj še akcije. Slovenske akcije, ki jih Hrvati zelo dobro poznajo. Tako dobro, da včasih bolje kot povprečen Slovenec vedo, kdaj je pralni prašek najcenejši.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je to, da se o tem skoraj ne govori. Kot da je nerodno priznati, da “boljši standard”, ki ga slikajo SdSovci ne pomeni nujno tudi cenejšega življenja. In da višja plača ne pomaga veliko, če te v trgovini olupijo že pri kruhu in mleku.

Zato ni vprašanje, zakaj Hrvati kupujejo v slovenskih trgovinah. Pravo vprašanje je, zakaj se še vedno pretvarjamo, da standard meriš samo z eno številko na plačilni listi.

Parkirišča ne lažejo. Vozički tudi ne. Se pa da spretno manipulirati s podatki in vključevati pojme kot so PPP, če se bližajo volitve in če želijo desničarji prikazati stanje v Sloveniji kot katastrofalno. Pa je res?

Objava Zakaj Hrvati kupujejo v slovenskih trgovinah, če je njihov standard boljši od našega? originalno objavljena na had blog.

Letos sem prvič dobil odločbo o plačilu davka na nepremičnino na Hrvaškem. Priznam, bil sem malo v stresu, ker nisem vedel, kaj pričakovati. Hrvaška birokracija zna biti zapletena, še posebej, ko gre za nepremičnine v tuji lasti. A ko sem odprl kuverto in zagledal številko, sem bil prijetno presenečen. 4,37 evra za kvadratni meter v Malinski. Pri stanovanju, ki ima 60 kvadratnih metrov, to pomeni okoli 260 evrov letno. Kar je, iskreno povedano, precej manj, kot sem si predstavljal.

• Letos sem ob morju preživel že skoraj tri mesece
• Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke
• Znižanje davka na motorna vozila / bogati bodo lahko ceneje kupovali vozila

Občina Malinska se je odločila za to višino davka, kar pomeni, da imajo občine na Hrvaškem določeno svobodo pri določanju zneska. In čeprav se vedno najde kdo, ki bo rekel, da je to samo še en davek več, se meni zdi ta znesek povsem razumen.

Za primerjavo – ko gledam, koliko plačujemo v Sloveniji za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (ki naj bi bil po novem nadomeščen z davkom na nepremičnine), se številke hitro približajo tem hrvaškim. Razlika pa je, da Hrvaška davek dejansko ima, pri nas pa se o njem pogovarjamo že več kot desetletje.

Slovenski davek na nepremičnine je nekakšen politični mit. Vedno “tik pred uvedbo”, vedno “v pripravi”, a nikoli zares uveden. Vsaka vlada ga omenja, vsaka ga prestavi. Delno zato, ker je ocenjevanje vrednosti nepremičnin pri nas izjemno občutljiva tema, ljudje hitro skočimo pokonci, če se zdi, da je vrednost previsoka ali davek nepravičen.

A če sem iskren, raje bi imel pošteno, pregledno in enotno obdavčitev nepremičnin, kot pa zmedo med nadomestili, taksami in prispevki, ki jih zdaj plačujemo lokalnim skupnostim. Hrvaška je tu, vsaj glede jasnosti, korak pred nami.

Tako da ja, letos sem plačal 260 evrov davka za stanovanje v Malinski. In čeprav se običajno ne veselim nobenega davka, sem tokrat brez težav plačal položnico. Ker vsaj vem, zakaj in komu plačujem.

Zdaj pa čakam dan, ko bom podobno odločbo odprl tudi v Sloveniji. Samo vprašanje je, kdaj bomo končno zbrali pogum in uvedli davek na nepremičnine tudi pri nas.

Objava Davek na nepremičnine na Hrvaške / 4,37 evra za m2 v Malinski originalno objavljena na had blog.

Vsako leto, ko se začne sezona dopustov, Slovenci množično drvimo na hrvaško obalo. Razlogi so jasni. Bližina, nostalgija iz otroštva, bolj ali manj znane destinacije in predvsem navada. V zadnjem času sta javnost pretresli dve zgodbi o nasilju nad Slovenci. Prva iz Poreča, druga iz Savudrije. V obeh so bili udeleženi varnostniki in mlajši Slovenci. Je poročanje medijev res vedno objektivno, če povzamejo informacije samo ene strani?

• Ničelna toleranca do nasilja!
• Ko skupina otrok fizično obračuna z osebo in vse to posname in objavi
• Gledamo genocid in smo tiho / Nataša Pirc Musar v EU parlamentu

Naj bo takoj na začetku jasno – sem pacifist in nasilje ne bi smelo imeti prostora v naši družbi. Tudi to, da varnostniki, ki ponavadi niso ravno najbolj nežne osebe, izvajajo nasilje nad komerkoli, je zelo narobe in obsojanja vredno. Ampak od nekdaj velja, da ni vse samo enoznačno, predvsem pa ponavadi ni tako, kot prikažejo tisti, ki so izkusili fizično nasilje.

Pred kratkim je v javnost prišel primer iz Poreča, kjer so redarji pred lokalom fizično obračunali z mlajšim Slovencem. Poškodbe so bile hude in zgražanje javnosti je bilo veliko. Nihče si ne zasluži česa takšnega, vendar ko izveš, da ta oseba, ki jih je skupila, ni “angelček” in da je bila pred par meseci povod za pretep na domači veselici, potem se vprašaš, kaj se je dejansko moralo zgoditi tistega večera.

Še enkrat. Karkoli se je zgodilo, takšno nasilje ni opravičljivo. Pa vendar je kdo dobil informacije, kaj se je dejansko dogajalo tistega večera?

Drugi dogodek prihaja iz Savudrije. Zgodil se je pred par dnevi. Skupino mladcev so “premlatili” varnostniki na plaži, ki je sicer javna, ampak jo varujejo varnostniki hotela. Zgodba je zopet podobna kot v Poreču. Dobili smo eno stran zgodbe, predvsem pa posnetke dogajanja v zadnji fazi. No, tokrat se je oglasila tudi druga stran, ki je povedala malce drugačno verzijo zgodbe, iz česar je razvidno, da mogoče pa ni bilo čisto vse čisto tako, kot so prikazali napadeni.

Še enkrat. Karkoli se je zgodilo, takšno nasilje ni opravičljivo. Ampak ko pogledaš vse skupaj z malce drugačne perspektive in slišiš še drugo plat, kjer se izkaže, da niso bili napadeni “angelčki,” kot so jih prikazovali nekateri mediji, potem je jasno, da vsak stvari vidi po svoje. Predvsem pa, da se zgodbe močno razlikujejo med seboj.

Vsaka zgodba ima vedno dve plati. In v takšnih primerih, kjer čustva eksplodirajo, alkohol je tekel v potokih in testosteron naredil svoje, je še toliko težje potegniti jasno črto med krivcem in žrtvijo. Dejstvo ostaja. Nasilje ni rešitev. Ampak dejstvo je tudi, da niso vsi, ki jih vidimo krvavih in raztrganih na posnetkih, nujno nedolžni mučeniki.

Mediji pač naredijo tisto, kar znajo najbolje. Vzamejo najbolj šokanten kader, ga postavijo v kontekst »Slovenca so pretepli na Hrvaškem« in zgodba je prodana. Kaj se je dogajalo prej, pa ostane nekje v ozadju, ker pač ni tako atraktivno.

In Slovenci? Mi bomo spet godrnjali čez Hrvate, kako so nasilni, kako nas ne marajo, kako nas nategujejo pri računih in kako so redarji pretepli enega našega.

Mogoče bi bil čas, da začnemo gledati malce širše. Da ne verjamemo slepo prvi informaciji, ki jo preberemo na portalih. Da se vprašamo, zakaj se je nekaj zgodilo. V naših očeh so Hrvati vedno krivci in Slovenci žrtve, čeprav je resnica nekje vmes. Tako kot vedno.

Preden sodimo, premislimo, če nismo tudi sami bili kdaj v takšni situaciji, ko smo bili okrepljeni z alkoholom, pogumni in glasni. In ko nas je kdo na to opozoril, se seveda nismo zmenili, saj smo na dopustu, kjer je vse dovoljeno. Če ob tem naletiš na nekoga, ki ima v “zobeh” Slovence, pa so lahko posledice precej bolj krute, predvsem boleče. Nekoč so rekli, da sta za prepir potrebna dva. Mogoče pa to še vedno drži, kajne?

Objava Slovence pretepajo na hrvaški obali originalno objavljena na had blog.

Pivka Knežak, Šembije, Ilirska Bistrica. Središča nič krivih, a močno prizadetih krajev na poti proti kvarnerski obali. GPS jo pogosto predlaga kot najhitrejšo. Turisti ubogajo. Lokalci pa trpijo. Sočustvujem s prebivalci Pivke, Knežaka, Šembij, Ilirske Bistrice, …

• 2.864.311 evrov je strošek posledic prometne nesreče s smrtnim izidom v Sloveniji
• Slovenija ni samo Ljubljana / ob bok prometnemu kaosu na naših cestah
• Vsako jutro zastoji na avtocesti proti Ljubljani / bi prepoved prometa za tovornjake v jutranji konici rešila to težavo

Vsak dan se čez te kraje vali tisoče vozil. Kombiji. Osebna vozila z nemškimi avstrijskimi češkimi tablicami. Vsi hitijo proti morju, redki opazijo, da so v vasi. Še redkejši upočasnijo. Še redkejši se zavedajo, da v hiši ob cesti spi otrok. Da gre babica čez cesto do trgovine. Da se v vasi živi. In diha. Če sploh lahko še dihaš med vsemi izpuhi.

Glede na to, da sem sam problem, ker se tudi sam enkrat ali dvakrat tedensko peljem po tej poti, se zavedam, kako stresno in kako naporno mora biti življenje v teh krajih. Kako ljudje trpijo, držav pa ne stori ničesar. Kako si vsi zatiskajo oči, kot da je vse v najlepšem redu. Pa ni. Se lahko nekdo z ministrstva za par dni preseli v enega izmed prej omenjenih krajev? In začuti življenje, ki ga živijo prebivalci teh krajev.

Množični turizem, ki se preusmerja z avtocest na regionalne ceste, ne prinaša denarja krajem, čez katere se pelje. Prinaša samo obremenitve. Onesnaženje. Hrup. Neprestano nevarnost. Kaj točno ima Pivka od tega, da gre čez vas 10.000 vozil na dan? Kaj ima Knežak od turistov, ki se niti ne ustavijo?

Žalostno je, da se s tem problemom nihče ne ukvarja. Da nihče ne povzdigne glasu ali pa da se slučajno vsak dan na istem mestu ne pokvari kakšen traktor, ki bi povzročil dodatne kilometrske zastoje. Tišina države me ne preseneča. Njim je pač vseeno za te prebivalce, čeprav bi to “hitro cesto” potrebovali že 20 let nazaj.

Ravno v nedeljo, ko sem se vračal z morja in vozil v strnjeni koloni, sem premišljal o tem. Ali je res lažje dati milijarde za orožje, ko pa je osnovna infrastruktura povsem v riti? Ko je večina lokalnih cest podobna vožnji po minskem polju in ni denarja za ureditev tega problema?

Prebivalci Pivke, Knežaka Šembij, Ilirske Bistrice so očitno zgolj in samo kolateralna škoda nesposobnih politikov in nerazumevanja problema. Do kdaj bodo še trpeli?

Objava Sočustvujem s prebivalci Pivke, Knežaka, Šembij, Ilirske Bistrice … originalno objavljena na had blog.

Restavracija Cap Aureo, kjer je chef Jeffrey Vella v Grand Park Hotelu v Rovinju, je svojo Michelinovo zvezdico prejela šele prejšnji teden. Sedaj imajo Hrvati 13 restavracij z Michelinovimi zvezdicami. Samo v Rovinju imajo tri restavracije z Michelinovimi zvezdicami, od tega dve v Grad Park Hotelu – Agli Amici in Cap Aureo in Monte, ki je v samem starem delu mesta. V petek, med vožnjo proti Krku, sem se odločil, da poskusim srečo in poklical v vse tri restavracije …

• Hiša Denk / Zg. Kungota / ena Michelinova zvezdica, chef Gregor Vračko in njihov veganski meni
• Casa Perbellini 12 Apostoli / Verona / tri Michelinove zvezdice, chef Giancarlo Perbellini in njihov veganski meni
• Grič / Šentjošt nad Horjulom / ena Michelinova zvezdica, chef Luka Košir in njihov veganski meni
• Pri Lojzetu / Dvorec Zemono / ena Michelinova zvezdica, chef Tomaž Kavčič in njihov veganski meni
• Dalla Gioconda / Gabicce Monte / ena Michelinova zvezdica, chef Davide di Fabio in njihov veganski meni

Najprej sem poklical v Monte, kjer se mi niso oglasili. Potem Agli Amici, kjer so mi povedali, da ne strežejo veganske hrane. Na koncu sem klical še v Cap Aureo, kjer sem kot vedno začel svoja vprašanja – imate za jutri kaj prostega za dve osebi. In potem še vedno dodam tisti del – in ena oseba se prehranjuje vegansko. Na drugi strani ni bilo ob tem nobene zadrege ali pogostega odgovora – se pozanimam in pokličem nazaj.

Srečo sem imel večjo kot pamet, saj so imeli ravno eno mizo prosto, ker je nekdo odpovedal rezervacijo. Če se celotna izkušnja začne pri sami rezervaciji, potem bo moja izkušnja s Cap Aureo odlična – ker tako prijazne osebe na drugi strani že dolgo nisem slišal in sem se vse dogovoril v par minutah. Na elektronsko pošto so mi poslali povezavo, kjer sem moral vpisati svojo kartico – za primer, da se ne pojavim v restavraciji in bi mi tako trgali del zneska. “Fair and square”.

Glede na to, da so šele dobili Michelinovo zvezdico, sem seveda pričakoval, da “ne bo vse teklo kot naoljeno”. In sem se motil. V soboto sem se preko Učke podal proti Rovinju. Parking pred Grand Park Hotelom, kjer so parkirana vozila Rolls-Royce, Bentley in ostala prestižna vozila gostov hotela.

Ker me je vseeno zanimalo, koliko stane nočitev v 5-zvedičnem hotelu, sem preveril cene. Najnižja cena sobe je bila preko 850 evrov. Ena minimalna plača. Ampak hotel je poln, ker obstaja klientela, ki si to lahko mirno privošči. Ko sem razmišljal, ali bi bil pripravljen toliko plačati za hotel, sem ugotovil preprosto stvar – ker je to Rovinj, bi se mi zdelo predrago. Če bi bil to Cannes, bi bil pripravljen. Malce drugače gledam te destinacije, ki so nam blizu in kjer sem še pred leti spal v hotelu za sto evrov. Ampak nazaj k sami izkušnji restavracije Cap Aureo.

Restavracija se nahaja v petem nadstropju, kar pomeni eno stvar – pogled. Na staro mestno jedro, na morje, na barke, ki se zibajo v pozni svetlobi dneva. Instagramabilno. Minimalistično opremljeno, vendar izredno prijetno. Da ne omenjam prijaznega osebja, ki se predstavi in skrbi skozi celoten večer za prijetno in dobro izkušnjo.

Restavracija sodi v sklop hotela, kot tudi Agli Amici (edina hrvaška restavracija z dvema Michelinovima zvezdicama), vendar sta to svoji restavraciji – zgolj domovanje imata v tem hotelu. Seveda sem jim najprej čestital za Michelinovo zvezdico in vprašanje, če se je kaj spremenilo – glede na to, da so jo v soboto imeli šele 5 dni in da je niso še niti “izobesili,” me je odgovor vseeno presenetil. Da je veliko več rezervacij, predvsem pa da ljudje dejansko “potegnejo” te zvezdice.

V Cap Aureo ponujajo tudi 20-hodni degustacijski meni. Jaz sem se odločil za 7-hodni. S spremljavo Coca Cole, ki stane pri njih 5,60 evra. Seveda, veganski meni. Kljub temu, da je bila restavracija polna – pogled s terase je “za ubit,” sploh ob sončnem zahodu in po tem, ko odprejo “panoramska okna” in svež veter doda še piko na i celotni izkušnji.

Osebje je natančno, ampak ne togo. Profesionalno, a ne vzvišeno. Pojasnila vsake jedi so bila kot kratke zgodbe – od kod je sestavina, kako so jo pripravili, zakaj je na tem krožniku. In to brez občutka, da si na predavanju, ampak bolj, kot bi ti prijatelj pripovedoval, kako je zjutraj nabral ta zelišča na okoliških travnikih. Brez “bullshitanja”.

Zanimivo je, da potek strežbe pri njih nenormalno dober. Da vse poteka, kot mora in da je vsak detalj izpiljen do podrobnosti. Da lahko 8 oseb obdeluje naenkrat 12 miz in da med hodi ni pol ure čakanja, je stvar “ustroja” restavracije in pa organiziranosti teama. Ker sem oseba, ki veliko sprašuje, sem na to opozoril že na začetku. In na vsa vprašanja dobil odgovore.

Njihov meni je v “bibliji”. In v njej je tudi eno izmed daril, ki ga dobi vsak obiskovalec restavracije. “Amous bouche” imenujejo “grickalice”. In ko sem dobil prvo “grickalico,” sem mirne vesti rekel osebi, ki je skrbela za najino mizo, da sem navdušen, da sem dobil mizo pri njih. Beluš, ki ni moja omiljena hrana, je bil pripravljen tako, da sem moral dvakrat preveriti, če je to res to. Kapo dol – če lahko sklepam, da po prvi jedi gre lahko samo še na boljše, sem se veselil večera pred menoj.

In ni bilo zaman. Vsaka jed je bila malce bolj kompleksa, predvsem pa bolj smiselna, čeprav so bile uporabljene preproste sestavine – rdeča pesa na 4 različne načine, paradižnik na 7 načinov, blitva na 5 načinov. Zelo okusno, predvsem pa na pogled čudovita hrana, ki jo pripravlja nekdo, ki točno ve, kako se temu streže. Nobenega tofuja in nobenih nadomestkov, nečesa, kar bi potreboval nekdo, ki se prehranjuje vegansko. Okusi, ki jih nisem navajen in ki so me presenečali iz krožnika v krožnik.

Kljub temu da iščem ponavadi neko malenkost, ki po moje ne bi smela biti del krožnika ali pa ki zmoti krožnik – je nisem našel. Še več – navdušil me je vsak grižljaj. In najboljša stvar je, da sem na koncu dobil tudi recepte za te jedi, ki sem jih jedel. Ena izmed pozornosti, ki ne stane veliko, si jo pa za vedno zapomniš.

Naj fotografije hrane govorijo svoje, brez da jaz poskušam razlagati, kaj vse je bilo v vsaki jedi. Ko sem se ozrl naokoli po drugih mizah, sem opazil en čuden fenomen – ljudje so imeli nasmešek na obrazu. Kar največ pove o sami restavraciji in izkušnji, ki jo ima gost.

Cap Aureo ni restavracija, kamor greš vsak dan oz. lahko tudi, če imaš dovolj pod palcem. Je pa restavracija, kamor greš vsaj enkrat – da začutiš, kaj pomeni, ko se narava, tehnika in domišljija združijo na krožniku. Rovinj je čudovit že sam po sebi, ampak Cap Aureo mu doda tisto piko na i, zaradi katere se ti ne mudi nazaj.

In ja – Michelin je imel prav. Tokrat res.

Veganski 7-hodni meni stane 160 evrov. Vreden vsakega centa, predvsem tudi vožnje v Rovinj. Sedaj vsaj vem, kam bom šel jest, ko bom v Istri. Če bom seveda dobil prostor, ker se bojim, da bo tole hit letošnjega poletja.

Ta objava ni plačana ali kako drugače sponzorirana. Je zgolj zapis mojega doživetja s hrano pri njih. Ker smo ljudje med seboj zelo različni, se seveda lahko izkušnja nekoga drugega povsem razlikuje od moje!

Objava Cap Aureo / Grand Park Hotel, Rovinj / ena Michelinova zvezdica, Jeffrey Vella in njihov veganski meni originalno objavljena na had blog.

Sobota. Vroč poletni dan. Plaža na otoku Krku. Par metrov stran od mene par starejših domačink, ki se nastavljajo soncu. Pride še ena. Manj kot meter stran od mene položi brisačo in začne o vročini in temperaturah morja s kolegicami. Že čez minuto gre tema v drugo smer. Parada ponosa v Zagrebu. Zastavi vprašanje – na kaj so ponosni na Paradi ponosa? Ampak ne konča s tem. Homofobni primitivizem je povzročil, da sem se pobral s plaže, ker res mi ni potrebno poslušati takšnih neumnosti na plaži. V letu 2025 smo …

• Ko SdS homofobi pridejo na plan in se zgražajo nad LGBTI zastavo na Triglavu
• Soustanovitelja stranke Fidesz, Orbanovega evroposlanca in borca proti LGBT so dobili na zabavi z golimi moškimi
• Parada ponosa prinesla na površje vse frustracije in homofobnost slovenceljnov

Pomilujem ljudi, ki ne znajo sprejemati drugačnosti. Ki verjamejo, da je zgolj in samo njihov prav. Predvsem pa se mi smilijo ljudje, ki v svoji omejenosti ne razumejo, da se svet spreminja. Evolucija pa te fore. Ampak to je njihov problem, kajne?

Torej, kaj se je dogajalo na plaži? Tri starejše domačinke vedno okupirajo del plaže – prinesejo senčnike, brisače, kreme in potem uživajo. Včasih so glasne, včasih zaspijo. Jaz ponavadi tam blizu pustim brisačo, skočim v morje in odplavam svojo dolžino. Vležem se, da se posušim, in grem nazaj v hlad doma.

Tokrat je bilo drugače. Že prihod je bil pompozen. Blazino in vse ostalo je vrgla manj kot meter stran od mene. No, ni me prestrašila, je pa zbudila eno od ostalih kolegic. In kot omenjeno. Najprej je bila na vrsti temperatura vode in zraka, potem pa je začela svoj monolog o Paradi ponosa, ki je bila v Zagrebu. Kako to sploh dopuščajo. Kako se lahko ženske oblačijo v moške in obratno. Kako lahko takšne hodijo po mestu in kako lahko to sploh dopuščajo. Ker to ni naravno. Ker to je vse skupaj hudičevo delo.

Ostale tri starejše gospe so ostale tiho in niso niti poskušale odgovarjati na njena vprašanja. Sem pa opazil, da se niso strinjale z njenimi homofobnimi izjavami. V bistvu je malce manjkalo, da nisem povzdignil glasu in ji razložil, da svet pač ni več črnobel, kot ga slika njena cerkev, in da se je potrebno s časom tudi prilagoditi času, sicer te čas povozi.

Ker ni bilo s strani ostalih treh odgovora, je vse skupaj končala s stavkom, ki sem ga uporabil v naslovu. Na kaj so ponosni na Paradi ponosa?

Če bi taista gospa vsaj malce uporabila svoj možgan, bi našla odgovor. Ravno to, kar njo moti, je ta ponos. Ker dokler bodo obstajali homofobni ljudje, ki jih motijo drugi, in bo ta tema tabu, bo tako, kot je. Glede na to, da je Hrvaška zelo katoliška država, je jasno, da je pri njih še več homofobije.

Na žalost je to realnost sveta, v katerem morajo živeti ljudje, ki jih pač privlači isti spol ali pa so biseksualne ali transspolne osebe. Nestrpnost je pač povsod prisotna.

Prav z muko sem se zadrževal, ampak kdo sem jaz, da bi njej, ki jo moti očitno vse drugačno pametoval o teh stvareh, ki jih sploh ne razume. Njej um je verjetno ostal nekje pri brezmadežnem spočetju.

Objava Na kaj so ponosni na Paradi ponosa? originalno objavljena na had blog.

Za Nemce je Hrvaška predraga. Zgolj eden izmed naslovov, ki jih imamo v teh dneh možnost prebrati na slovenskih medijskih portalih. Vsako leto je zgodba enaka. Najprej so visoke cene. Potem pridejo kače, morski psi, cvetenje morja. Pa še enkrat visoke cene. In kar naenkrat je konec sezone, ki je vsako leto rekordna. In mediji naslednje leto ponovijo vajo. Deja vu. Kaj pa je dejansko res?

• Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke
• Hrvaški turizem rešujejo filipinski delavci
• Bralcu se zdijo cene na Hrvaškem visoke / zakaj mediji objavljajo takšne informacije
• Je res na Hrvaškem vse tako drago? Vsak lahko izbere kam bo šel na dopust, kje bo jedel in kje bo pil, kajne?

Letos so v naslovih na vrsti Nemci. Tisti Nemci, ki že desetletja polnijo kampe, marine in apartmaje vzdolž Jadrana. Tisti Nemci, ki vozijo najnovejše avtodome, vlečejo jahte na prikolicah in v restavraciji naročijo ribo za 200 evrov — pa potem za vsak slučaj še dve porciji školjk.

Ampak zdaj jim je, pravijo mediji, Hrvaška postala predraga. Šokantno. Kdo bi si mislil. Morda bodo raje šli na Baltik. Ali pa v Grčijo. Ali kamorkoli, kjer kava ni 4 evre. Mogoče v Benetke, kjer je 12 evrov, a tega očitno nihče ne omeni.

Seveda je Hrvaška dražja kot nekoč. Seveda je apartma, ki je včasih stal 50 evrov na noč, danes 150. Seveda plačaš za ležalnik na plaži 30 evrov na dan. Ampak sezona bo na koncu spet rekordna. Ceste polne, trajekti nabiti, apartmajev zmanjka že maja.

Nemci mogoče godrnjajo, ampak pridejo. Slovenci godrnjamo že celo leto, potem pa avgusta čepimo v koloni proti Istri ali Kvarnerju. Italijani godrnjajo, ampak vseeno parkirajo svoja vozila v Rovinju in Krku. Angleži sploh ne vedo, koliko plačajo, ker še vedno računajo v funtih in nimajo občutka za evro.

Tako da — ali visoke cene na Hrvaškem res odvrnejo turiste? Odgovor je preprost: ne. Vsaj sodeč po turistih, ki so sedaj na Hrvaškem. In jih je ogromno. Vsaj po videnem v Malinski, kjer sem vsak vikend. In restavracije so polne, pa nimajo nič nižjih cen, kot jih imajo v najvišji sezoni. Ljudje se pač zavedajo, da gredo cene gor in da ne bo vsako leto cenejše dopustovanje.

Mediji bodo še naprej nabijali zgodbo o »šoku zaradi visokih cen,« realnost pa bo ista kot vsako leto: polna obala, kolone na cestah, rekordi pri prihodkih. In ogromno turistov — vključno z Nemci.

Se vidimo v zastojih proti morju. Novinarjem pa svetujem, da gredo na večerjo v Ljubljani. Brez prevelikega “preseravanja” ali pa da si rezervirajo sobo v enem od hotelov na Bledu. Pa jim bo jasno, da njihovim nebulozam nihče več ne verjame.

Objava Ali je Hrvaška res predraga za Nemce? originalno objavljena na had blog.

Kdor je v zadnjem letu kupoval v živilskih trgovinah na Hrvaškem, je bil verjetno presenečen nad cenami izdelkov. Cene v Sloveniji niso nizke, ampak na Hrvaškem so še višje, kljub nižjemu standardu in nižji povprečni plači. Odločitev, da potrošniki bojkotirajo živilske trgovine, je obrodila sadove in očitno se bo pri njih nekaj spremenilo. Se lahko tudi pri nas zgodi kaj takšnega?

• Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke
• Hotel Haludovo Krk / kako propada nekoč prestižni hotel Haludovo
• Bralcu se zdijo cene na Hrvaškem visoke / zakaj mediji objavljajo takšne informacije

Moj odgovor je preprost. Ne. Ker nam gre še vseeno predobro in ljudje niso pripravljeni iti na ulice oz. zavestno bojkotirati nakupovanje ob petkih, kot so storili potrošniki na Hrvaškem. Po podatkih naj bi se na dan bojkota v blagajne trgovcev steklo skoraj 32.000.000 evrov manj denarja kot sicer. Ni zanemarljivo, kajne?

Ker so se nakazale spremembe, so se odločili, da razširijo svojo akcijo tudi na bencinske servise in konkretno na nekatere izdelke, ki so jim cene začeli v zadnje pol leta “nenormalno” dvigovati.

Država se je odzvala in razširila košarico izdelkov, ki imajo nižje cene, prav tako bodo ti izdelki morali biti na posebnih mestih znotraj trgovine, kar bo omogočalo potrošnikom lažjo prepoznavo. Vendar močno dvomim, da bo to rešilo problem previsokih cen na Hrvaškem. Bolj se nagibam k temu, da bodo potrošniki s svojimi bojkoti spremenili vse skupaj kot pa država.

Sam podpiram takšne akcije iz več razlogov. Ker gre za upor potrošnikov in ne zgolj manipulacijo. Ker se ljudje zavedajo, da so vsi v isti situaciji in le ta ni rožnata. Ker si trgovske verige manejo roke ob maržah, ki jih imajo in ki jih plačajo potrošniki. Predvsem pa za to, ker mi je všeč, da se lahko stvari spremenijo z voljo ljudstva. Če že država ne zna posegati v ta segment, naj se zgodi volja ljudstva.

Še enkrat nazaj v Slovenijo. Cene pri nas so višje kot v Italiji. In marsikdo se odloča, da gre za večje nakupe preko meje. Ker tudi pri nas je podobna situacija. Cene so šle v nebo in trgovski centri rastejo kot gobe po dežju. Kljub temu, da sem precej izven meja Slovenije, še nikjer nisem videl toliko trgovskih centrov na kupu. In to dobesedno v vsaki vasi v Sloveniji. Očitno trgovcem ne gre slabo in mogoče bi bil čas, da pomislijo, da smo potrošniki tisti, ki s svojimi nakupi finaciramo vse skupaj.

Ampak do tam je še dolga pot. Mogoče se lahko kaj naučimo od Hrvatov in stvari začnemo spreminjati. Vendar, kot sem napisal – močno dvomim, da se komu da ukvarjati s tem.

Objava Hrvaški potrošniki in njihov bojkot živilskih trgovin originalno objavljena na had blog.

Kdor se vozi proti Krku, naj bo previden na obvoznici med Reko in Krkom, saj so postavili nove radarje. Prav tako je nov radar postavljen tudi pred Krškim mostom v smeri proti celini. Ne merijo zgolj hitrosti, ampak tudi beležijo uporabo mobilnega telefona med vožnjo in če se ne motim, delujejo v obe smeri (naj me kdo popravi, če se motim).

• Zemljevid lokacij novih radarjev na Hrvaškem / v Sloveniji jih ne bo, ker jih dvorni dobavitelj policiji ne zagotavlja
• Hotel Haludovo Krk / kako propada nekoč prestižni hotel Haludovo
• Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke

Ko sem se včeraj peljal proti Reki iz smeri Krka, me je Tesla parkrat opozorila na nove radarje, ki jih do sedaj ni bilo. Prvi je pred Krškim mostom v smeri proti celini, kjer je omejitev 60 km/h. Drugi radarji pa so na “totemih” na obvoznici, kjer so omejitve od 70 km/h do 100 km/h.

Glede na to, da je bil do sedaj na tem odcepu samo en radar, ki so ga upoštevali vozniki, bodo Hrvati pobrali precej kazni s temi novimi radarji. Namreč na tem delu “obvoznice” oz. hitre ceste hitrosti hitro presežejo dovoljeno. No, sedaj bo očitno tega precej manj, saj bodo kazni naredile svoje.

Previdno na tem odseku in verjetno je teh novih radarjev še veliko več na hrvaških cestah.

Objava Novi radarji na obvoznici med Reko in Krkom in pred Krškim mostom v smeri proti celini originalno objavljena na had blog.