Italija je ena tistih držav, kjer misliš, da te nič več ne more presenetiti. Hrana je vrhunska, kava je religija, promet je kaos z nekakšnim notranjim redom. Potem pa pride trenutek, ko stopiš na stranišče in ugotoviš, da je poleg WC školjke koš. Ne kar nek koš. Koš za straniščni papir. In na steni napis, da papirja ne meči v stranišče. Ja, precej pogost pojav je to.

• V Italiji vozim italijansko
• Roadtrip po Italiji s Teslo / 8 dni in preko 2500 kilometrov / ali obstaja “range anxiety”
• Sicilija z letalom in avtom v številkah in fotografijah / kaj sem videl in kje sem spal

Prva reakcija je “wtf”. Druga je rahlo nezaupanje. Tretja pa tisti notranji dialog, kjer se sprašuješ, ali je to šala ali resno opozorilo. Ni šala. In ja, mislijo resno. Zakaj?

Razlog ni v tem, da bi Italijani imeli drugačen odnos do higiene ali da bi jih preprosto brigalo. Razlog je precej bolj pragmatičen in ima veze s stvarmi, ki jih turist običajno ne vidi. Kanalizacija v številnih italijanskih mestih je stara. Zelo stara. Včasih tako stara, da bi si zaslužila lastno zgodovinsko tablo. Cevi so ozke, sistem je bil načrtovan za čase, ko je bil WC papir luksuz in ne osnovna oprema vsake kopalnice.

Ko temu dodaš še stare stavbe, slab padec cevi in ponekod greznice, hitro postane jasno, zakaj papir v WCju ni vedno dobra ideja. Zamašitev ni teorija, ampak realnost, ki jo je nekdo že večkrat drago plačal. Zato se je razvila navada. In ta navada se je obdržala, tudi tam, kjer bi danes morda šlo brez težav.

Seveda to ne velja za vso Italijo. V sodobnih hotelih in novih stanovanjih nihče ne bo dvignil obrvi, če papir roma tja, kamor smo navajeni.

Ampak v starih mestnih jedrih, na jugu, na otokih ali v kakšnem simpatičnem apartmaju, kjer je kopalnica manjša od kovčka, pravila postanejo drugačna. Koš poleg WCja ni estetska izbira, ampak nuja.

Zanimivo je, da Italijani to sprejemajo povsem brez drame. To je pač del vsakdana. Tako kot bide, ki ga imajo skoraj povsod in ki spremeni celoten koncept higiene. Papir tam ni glavni igralec, ampak zgolj pomočnik. Morda ravno zato ta navada domačinom nikoli ni bila posebej čudna.

Za popotnika pa je to še ena tista majhna lekcija, ki jo dobiš brez vodiča. Potovanja niso samo razgledi, muzeji in hrana, ampak tudi sprejemanje lokalnih pravil, četudi pridejo v najbolj intimnem prostoru. In če že moraš kdaj razmišljati o kulturnih razlikah, jih boš v Italiji očitno spoznal tudi tam, kjer jih najmanj pričakuješ. Na stranišču.

Objava Zakaj v Italiji ne smeš povsod straniščnega papirja vreči v stranišče? originalno objavljena na had blog.

Neapelj. Samo ime prikliče podobe neskončnega vrveža, vonjav iz uličnih stojnic, glasnega govorjenja, neurejenih ulic, smeha in življenja v primarni obliki. Mesto, ki te hkrati prevzame in utrudi. A ravno zato ga imam rad.

• Pizza je postala industrija in Neapelj je postal njen showroom
• Kam na izlet v Italijo / Pisa, Firence, Benetke, Cinque Terre, Amalfi beach, Rim, Portoferrario, Ischia, Neapelj, Siena, Rimini
• V Italiji vozim italijansko
• Roadtrip po Italiji s Teslo / 8 dni in preko 2500 kilometrov / ali obstaja “range anxiety”

V središču Neaplja ceste niso samo ceste. So oder, kjer se dogaja pravi teater. Skuterji, avtomobili, pešci in psi se gibljejo brez vidnega reda, vsak po svojih pravilih. Zvoki so povsod: hupe, motorji, vzkliki prodajalcev, mame, ki kličejo otroke, in vmes še glasba iz bližnje trgovine. Ta neurejenost ima svojo logiko, svoj ritem. Nihče se ne jezi zares vsi preprosto sodelujejo v vsakodnevnem plesu gibanja. Po nekaj minutah se prilagodiš in postaneš del tega toka.

Neapelj je glasen. Ni tiste tihe zadržanosti, ki jo poznaš iz večine evropskih mest. Tu ljudje govorijo na glas, razpravljajo, kričijo, se smejijo in gestikulirajo. Na ulici slišiš prodajalce, ki vabijo mimoidoče. Starejši gospodje komentirajo nogomet, otroci se lovijo med stojnicami, prijatelji se objemajo, ko se srečajo. Vse je neposredno in iskreno. V tem mestu ni opazovalcev, vsi so del dogajanja. Vsak pogovor se zlahka spremeni v razpravo, vsak nasmeh v povabilo k druženju.

V Neaplju te hrana spremlja na vsakem koraku. Vonj po testu, ki se peče v pečeh na drva, svež paradižnik, bazilika in oljčno olje ustvarijo prepoznaven parfum mesta. Ulični prodajalci ponujajo pice, cvrtje, kavo in sveže ribe. Nič ni sterilno ali zadržano. Vse diši po resničnosti. Hrana v Neaplju ni samo okus, ampak občutek. Zdi se, kot da vsak grižljaj pripoveduje zgodbo o tradiciji, družini in ponosu.

Največja vrednost Neaplja so ljudje. Njihova energija, odprtost in iskrenost te zadenejo takoj. Na trgu vidiš starejše moške, ki igrajo karte in razpravljajo o politiki. Mladi se družijo ob kavi, otroci se smejejo, turisti se mešajo z domačini. Nihče ni zaprt vase. Pogled, nasmeh ali kratek pozdrav zadoščata, da se počutiš sprejetega. Vse je preprosto naravno in toplo.

Zakaj imam rad Neapelj? Ker ni urejen in popoln. Je surov, nepredvidljiv in iskren. V njem ni nič olepšano ali filtrirano. Mesto ti pokaže svoje napake, svoj prah, svoj kaos, toda v tem je čar. Tam, kjer drugje iščemo popolnost, Neapelj ponuja življenje v vsej njegovi neurejenosti. Ko se mu prepustiš, te nagradi. Z nasmehi, z zgodbami in z občutkom, da si resnično prisoten.

Neapelj je glasen, dišeč, nepopoln in živ. Mesto, ki te najprej zmede, nato pa popolnoma prevzame. Ko si naslednjič tam, zapri oči in poslušaj. Vonjaj zrak, opazuj ljudi in začuti ritem ulic. V tistem trenutku boš razumel, zakaj mi je všeč kaotični Neapelj.

Objava Zakaj mi je všeč kaotični Neapelj? originalno objavljena na had blog.

Ko si v Italiji, še posebej v okolici Neaplja, se promet spremeni v nekaj, kar težko razložiš s klasičnimi pravili cestnega prometa. Tisto, kar doma pomeni “nevarno početje” ali “prekršek,” je tukaj… način življenja. In če se prilagodiš temu načinu, potem je vse skupaj malce manj stresno.

• Prometni prekršek v Italiji in dobra uporabniška izkušnja s plačilom kazni
• Roadtrip po Italiji s Teslo / 8 dni in preko 2500 kilometrov / ali obstaja “range anxiety”
• Pizza je postala industrija in Neapelj je postal njen showroom

Na začetku vedno poskušam biti vzoren voznik. Upoštevam črte rdeče luči, prednosti, varnostno razdaljo. In potem pride trenutek, ko te prehiti babica na Vespinem skuterju, ki v eni roki drži vrečko iz tržnice v drugi telefon pa še brez čelade. Takrat razumeš, da tu stvari delujejo po drugačnih pravilih.

Prometni znaki? Prednosti? Črte na cesti? Dekoracija. Rdeča luč? Povabilo, da preveriš, če imaš dovolj poguma. Tisto, kar bi drugje veljalo za totalen prometni kaos, je tukaj sinhroniziran ples pločevine hup in instinkta.

Ker tukaj ne velja – upoštevaj pravila. Ko se voznik nasproti tebi zazre vate in rahlo dvigne brado, veš, da gre on. Če pohupaš, pomeni: “Jaz grem, ti pazi.” Vsi to razumejo. Nihče se ne jezi, nihče ne maha z rokami (no, razen ko želi nekaj poudariti). Za tujce je to stresno, za njih je to del njihovega DNKja.

Po dveh dneh na jugu Italije začneš voziti drugače. Ne več po pravilih, ampak po občutku. Postaneš del toka. Ne razmišljaš, ne čakaš, ampak reagiraš. Instinktivno. In nekako vse skupaj deluje. Brez nesreč, brez drame. Samo neprekinjen tok italijanske improvizacije.

In tisti trenutek, ko se znajdeš med sto avtomobili, tridesetimi skuterji in petimi pešci, ki so se odločili, da bodo prečkali ravno takrat in kljub vsemu vse teče… se nasmehneš. Razumeš, zakaj Italijani ne potrebujejo meditacije. Dovolj je vožnja po Neaplju.

Ko zvečer parkiraš svoj avto sicer malo postrani, ker tako pač parkirajo vsi, si oddahneš in se nasmehneš. Uspel sem. Preživel sem še en dan italijanskega prometa. Postal sem eden izmed njih.

Ker v Italiji ne voziš po pravilih. V Italiji voziš italijansko.

Objava V Italiji vozim italijansko originalno objavljena na had blog.

Vožnja po Italiji bo lahko zelo draga, če boste kršili cestno prometne predpise. Italija se je namreč odločila in zvišala kazni za nekatere prometne prekrške. Očitno je to edini način, ki funkcionira in s katerim lahko zmanjšajo število prometnih nesreč na svojih cestah. Za uporabo mobilnega telefona med vožnjo vas lahko doleti kazen do 1000 evrov.

• Prometni prekršek v Italiji in dobra uporabniška izkušnja s plačilom kazni
• Roadtrip po Italiji s Teslo / 8 dni in preko 2500 kilometrov / ali obstaja “range anxiety”
• 100 km po slovenskih avtocestah je bolj stresnih kot 1000 km po italijanskih avtocestah

Na italijanskih cestah je lansko leto umrlo več kot 3000 ljudi. Čeprav je vožnja po njihovih avtocestah povsem drugačna in predvsem nestresna od vožnje po naših, pa so se sosedje odločili, da dvignejo kazni za določene prometne prekrške in tako poskusijo narediti malce več reda na tem področju.

Kakšne bodo kazni za prometne prekrške v Italiji po novem?

• kazen za prekoračitev hitrosti za več kot 10 kilometrov na uro vas bo stala 700 evrov, v naseljih in ob ponovitvi prekrška v roku enega leta tudi do 880 evrov in začasni odvzem vozniškega dovoljenja za 15 do 30 dni
• kazen za vsebnost alkohola v krvi med 0,5 in 0,8 promila bo do 2170 evrov in začasni odvzem vozniškega dovoljenja za največ šest mesecev. Za vsebnost alkohola med 0,8 in 1,5 promila v krvi sledi kazen 3200 evrov ter prepoved vožnje od šest mesecev do enega leta ter do šest mesecev zapora. Če bo vsebnost alkohola v krvi višja od 1,5 promila, se kršitev kaznuje z zaporom od šestih mesecev do enega leta in denarno kaznijo od 1500 do 6000 evrov in z začasnim odvzemom vozniškega dovoljenja od enega do dve leti,
• ničelna toleranca za voznike pod vplivom mamil
• uporaba mobilnega telefona med vožnjo vas lahko stane do 1000 evrov. Če prekršek ponovite je kazen 1400 evrov in odvzem vozniškega dovoljenja za največ tri mesece

Očitno so se v Italiji odločili, da bodo “obračunali” z alkoholom za volanom. Kar se mi zdi povsem smiselno. Ker se pogosto vozim po Italiji, bom očitno moral biti še bolj previden na vožnji po regionalnih cestah, kjer je neskončno število stacionarnih radarjev in kjer jim sistem vročanja kazni deluje, kot mora. Za razliko od Slovenije, kjer se ti podatki obdelujejo ročno.

Objava Višje kazni za prometne prekrške v Italiji originalno objavljena na had blog.

Konec aprila sem bil s Teslo v Rimu. V teh dneh sem prejel kazen za vožnjo v “peš coni”. Ker mi je bilo takrat jasno, da kršim cestno prometne predpise, me kazen ni presenetila. Me je pa pozitivno presenetila dobra uporabniška izkušnja in preprostost plačila kazni. Italijani imajo ta del dobro urejen za razliko od Slovenije …

• Roadtrip po Italiji s Teslo / 8 dni in preko 2500 kilometrov / ali obstaja “range anxiety”
• 100 km po slovenskih avtocestah je bolj stresnih kot 1000 km po italijanskih avtocestah
• Vožnja skozi rdečo luč je slovenski nacionalni šport / zakaj ni kamer na semaforjih
• Ali je reševalni pas namenjen vožnji in prehitevanju motoristov?

V dveh dneh sem dvakrat zapeljal v “peš cono” v Rimu. Ni šlo drugače zaradi hotela. In kridva je seveda moja. Kazen sem pričakoval in sem jo tudi takoj poravnal. To ni moja prva kazen v Italiji. Največ jih imam s kamero na cesti pred Padovo, kjer je spremenljiva omejitev hitrosti. In v Italiji ni tolerančnega odstopanja kot pri nas. Pri njih je kazen za vožnjo 91 km/h v omejitev 90 km/h.

Bolj kot sama kazen me vedno znova fascinira sistem, ki so ga vzpostavili Italijani za pobiranje kazni. Na dom dobiš dokument, kjer je opisana kazen, načini plačila, predvsem pa tudi, kako se lahko na vse skupaj pritožiš. Verodostojnost dokumenta lahko preveriš s skeniranjem QR kode, ker sicer bi verjetno lahko kdo izkoristil vse skupaj in zaslužil kup denarja na ta račun.

Najboljši del je dostop do portala, kjer z uporabniškim imenom in geslom dostopaš do svojega prekrška in tudi same kazni, ki jo lahko plačaš online.

Še bolj zanimivo je, da Italijani ponujajo tri različne tarife za plačilo kazni. Plačilo v petih dneh od prejetja. Plačilo od šestega do šestdesetega dne in plačilo po šestdesetem dnevu. Seveda so razlike ogromne – v mojem primeru skoraj 3-kratnik. Za vsako kazen dobiš poseben “sklic” in lahko plačaš z bančnim nakazilom ali pa preko njihovega portala. In ta je zanimiv.

Na portalu, kjer vstopiš z unikatnim uporabniškim imenom in geslom, imaš podatke o kazni. Sliko vozila, kjer se točno vidi prekršek in celoten opis vsega. Na koncu imaš seveda tudi možnost plačila prekrška. Ker sem dobil dve kazni, me je zanimalo, kako bo potekalo to v tem primeru.

Preprosto. Tudi na to so pomislili. Ko sem “obdelal” en prekršek in ga dodal v košarico, sem lahko dodal še drug prekršek – z unikatno kodo, v kateri je zapisan tudi znesek. In tako sem imel v košarici dva prekrška in sem ju lahko plačal “online”. Zanimivo in super rešitev. Zgolj opozorilo – v tem primeru je še približno 20 eurov dodatnih stroškov za “posredovanje” oz. za ta način plačila, kot pa pri plačilu z bančnim nakazilom.

Pri bančnem nakazilu je zadeva preprosta. Vpišete podatke prejemnika, ki so specificirani in v namen plačila vpišete številko št. zapisnika in registrsko tablico. In voila, račun je plačan.

Seveda se mi ob vsem tem poraja cel kup vprašanj, zakaj tega ni v Sloveniji. Namreč, če v Sloveniji zapeljem v “peš” cono, tam ne bo kamere in avtomatske obdelave podatkov, kjer bi se točno videlo, kdaj in katero vozilo je to storilo. Še več – v Sloveniji ne sme biti kamer, niti na semaforjih, ker imamo informacijsko pooblaščenko in posledično je vsak dan v križiščih cel kaos.

Druga stvar, ki jo opažam. Pri nas se podatki obdelujejo “ročno” in ne avtomatizirano. V Italiji za te podatke – odčitavanje registrske tablice, kreiranje dokumenta, izstavitev kazni skrbi avtomatiziran sistem, ki ne omogoča “založitve” ali kakšne druge mahinacije. In ker je sistem povezan tudi na plačila kazni, imajo tudi povsem natančen pregled nad pobrane kazni.

Tretja stvar je pa preprostost plačila vsega skupaj. Verjamem, da poberejo ogromno kazni, predvsem pa da dobijo tudi plačanih ogromno kazni takoj.

Italija je lepa, vendar je potrebno upoštevati njihove cestno prometne predpise, čeprav ima marsikdo občutek, da le ti v Italiji ne obstajajo. Glede na število kazni, ki sem jih dobil v zadnjih treh letih, lahko mirno zagotovim, da obstajajo! In da je boljše, če jih plačate takoj.

Objava Prometni prekršek v Italiji in dobra uporabniška izkušnja s plačilom kazni originalno objavljena na had blog.

Fokača, po moje oz. recept za fokačo. Včeraj sem se prvič lotil priprave fokače in priznam, da mi je uspelo. Sicer fokača ni bila takšna, kot je bila v Italiji, ampak sem vseeno navdušen nad svojim podvigom. Recept za fokačo je preprost, je pa precej odvisno od vas samih, kakšno fokačo želite.

• Recept za čokoladno torto brez moke / had kuha
• Recept / Veganska nutella po moje
• 10 Diego Vitagliano Pizzeria, Neapelj / najboljša pizzerija na svetu / had testira pizze

Ko si na jugu Italije in se prehranjuješ vegansko, si precej pogosto v situaciji, ko moraš vprašati, če so jedi “senza uova, latte, burro, formaggio” (jajca, mleko, maslo, sir). Ker to so sestavine, ki pač pašejo v njihov način prehranjevanja. Seveda se najdejo tudi lokali, kjer imajo za vegane še kaj drugega kot pizzo, ampak jih je treba poiskati.

Sam nisem navdušenec nad kruhom. V bistvu se ne spomnim, kdaj sem ga nazadnje kupil v trgovini. Včasih bageto, če je že potrebno. Sem se pa sedaj navdušil nad fokačo – italijanskim kruhom, ki je precej nizek in si ga lahko vsak pripravi po svoje. Tisti s svežimi paradižniki, olivami in pa vejicami rožmarina so najboljši. Včeraj zvečer sem se odločil, da naredim fokačo po svoje.

Sestavine:

• 1/2 kilograma moke za pizzo
• 4 dl vode
• 2 žlici soli
• 3 žličke kvasa
• 1 žlica sladkorja
• olivno olje po želji
• dišavnice, paradižnik, olive po želji

V vodi sem razstopil sladkor, sol in kvas. Vse skupaj zlil na moko v posodi in z žlico premešal. Mešal sem par minut, da je postala zmes homogena. Posodo zaprl s pokrovom in počakal pol ure. Še enkrat vse skupaj pregnetel in se dičil, kako je testo vzhajalo in kako lepo se je med seboj povezalo.

Pečico sem segrel na 200 stopinj in v pekač položil “peki papir”. Nanj izdatno nalil olja in potem nanj dodal testo. Ker je bilo testo “puhasto,” sem s prsti naredil še dodatne luknje in dodatno zalil z olivnim oljem. Na testo dodal vejice, rožmarina in pa sveže olive.

Ker sem dal izdatno količino olja, se je spodaj in zgoraj “zapeklo” in je fokača dobila lepo temno rjavo barvo, notri pa je bila puhasta. Mogoče sem dal malce preveč kvasa oz. je verjetno odvisno od vrste kvasa, ki ga uporabite. To moram še izboljšati, sicer pa bom večkrat pripravil fokačo po moje.

Objava Fokača po moje / recept za fokačo originalno objavljena na had blog.

Praznike sem izkoristil za roadtrip po Italiji s Teslo. Da v praksi preizkusim, če “range anxiety” obstaja. V osmih dneh sem prevozil več kot 2500 kilometrov (Rim, Avezzano, Tivoli, Gaeta, Neapelj, Caserta, Sorrento, Capri, Positano) in na “super chargerjih” porabil okoli 125 evrov in enkrat brezplačno “točil” v hotelu. Strošek cestnin po Italiji je bil višji od zneska za elektriko (138 evrov). Če bi šel na pot z Lotusom, bi za gorivo porabil preko 500 evrov, če bi šel z Minijem, bi porabil preko 300 evrov. V tem času prehodil 114 kilometrov in pretekel 58 kilometrov. Nekaj tudi preplaval. Za vožnjo z ladjo sem odštel 58 evrov.

• Starec in električno vozilo / Tesla 3 dual motor v garaži
• 10 Diego Vitagliano Pizzeria, Neapelj / najboljša pizzerija na svetu / had testira pizze
• 100 km po slovenskih avtocestah je bolj stresnih kot 1000 km po italijanskih avtocestah
• Južna Italija z avtom / Matera, Polignano a Mare, Taranto, Otranto, Alberobello, Lecce, Bari …/ 3360 km v 7 dneh #bellaitalia #video
• Izlake – Monopoli (Bari), Italija / 1150 kilometrov z avtom / cene, način vožnje in nauk

“Range anxiety” – o tem se veliko govori. Verjetno obstaja pri ljudeh, ki se ne vozijo naokoli z električnimi vozili in ki si samo predstavljajo, kako zahtevno je vse skupaj. Električna vozila prinesejo spremembo v vožnji, predvsem pa način vožnje. In ravno pri daljših razdaljah in pri Italiji, ki jo zelo dobro poznam, sem lahko to testiral iz “prve roke”. Zame “range anxiety” ne obstaja.

Ko sem se odločal, kam za praznike, je bila seveda prva ideja pizza v Neaplju. Ker to ne bi bilo prvič in ker precej dobro poznam te konce, je vse skupaj precej lažje. Ampak s Teslo še nisem bil tako daleč. Za novo leto v Firencah in v termah Saturnia.

Destinacijo sem vpisal v Teslo in se odpravil na pot. Super zadeva je, da ti pri preračunu pokaže, na katerih “super chargerjih” je treba “dotočiti” in koliko časa je potrebno polniti vozilo. Ker sem vseeno bolj ziheraš, sem dotočil malce več, kot je bilo potrebno. Prvič dotočil v Palmanovi, kjer sem vmes skočil še v outlet. Sicer res za kratek čas, ampak dovolj, da sem nadaljeval do Firenz, do naslednjega outleta.

Glede na to, da se Tesla na začetku polni hitreje in proti koncu počasneje, sem seveda dotočil toliko, kolikor sem potreboval do naslednje točke na poti. Do Rima. Brez težav prišel na cilj in za točenje porabil manj kot 45 minut, vse skupaj. Lahko bi seveda tudi manj časa, ampak ker sem “ziheraš” in se rad v Italiji tudi izgubim, sem raje napolnil malce več, kot bi bilo sicer potrebno.

800 kilometrov sem prevozil s povprečno hitrostjo 122 km/h. Ker v Italiji nisem doživel nobenega zastoja, kot je to navada pri nas na avtocestah. In ko sem prišel v Rim, nisem bil niti najmanj utrujen, saj za razliko od moje vožnje z ICE vozili, ko želim priti na cilj v enem “šusu,” sem tukaj imel čas za to, da sem pretegnil noge in šel v “šoping”.

Glede na to, da je promet v Rimu kaotičen, da prometa v Neaplju ne omenjam, pa se mi je vse skupaj zdelo tokrat preprosto. Kljub ogromnemu številu vozil, skuterjev, pešcev, sem užival v vožnji. Upam zgolj, da ne dobim kazni ZTL, ker me je navigacija peljala v del, ki je rezerviran za določena vozila.

Ampak nazaj k vožnji s Teslo po Italiji. Italija ima zelo dobro postavljeno mrežo elektro polnilnic. In pri njih ni veliko električnih vozil. Tudi Tesla “super, chargerji” so ob avtocestah, tako da je vse skupaj precej preprosto in dejansko je vožnja brez stresa. Še več. Na njihovih tripasovnicah sem vklopil “autopilota” in pustil, da je vozilo samo vozilo. In ja, roke moraš imeti na volanu, sicer ne deluje ta sistem.

Dejansko zame “range anxiety” ni obstajal in ne obstaja. Tesla ima dovolj dosega, predvsem pa je infrastruktura tako razvejana, da ni potrebe po “paniki” in strahu, da ostaneš brez elektrike nekje na cesti. Že dolgo nisem tako užival v vožnji, kot sem zadnjih osem dni, in verjetno bom takšen “roadtrip” še ponovil oz. šel še dlje. Ker mi je vožnja po Italiji dejansko manj stresna kot vožnja po Sloveniji in predvsem mi je užitek se izgubljati v neznanih krajih in odkrivati nove in nove stvari. In vožnja z elektriko je zaenkrat še zelo poceni!

Objava Roadtrip po Italiji s Teslo / 8 dni in preko 2500 kilometrov / ali obstaja “range anxiety” originalno objavljena na had blog.

Alfa Romeo je v teh dneh razkrila novo vozilo. Športni terenec, ki so ga poimenovali milano. Vendar so že po nekaj dneh morali spremeniti ime milano v junior, ker naj bi ime milano namigovalo na to, da vozilo izdelujejo v Italiji. Ker bodo vozilo izdelovali na Poljskem, to ni dovoljeno.

• Lotus Elise / #registrska MS HAD
• Starec in električno vozilo / Tesla 3 dual motor v garaži
• Alfa Romeo 4C / iščem sponzorja / fotografije
• Alfa Romeo 8C Competizione na Rodeo Dr.
• Rimac Nevera hypercar / električni superšportnik / iščem sponzorja

In tako je morala Alfa Romeo spremeniti ime milano v junior. Sicer Italija ni uradno zahtevala spremembe imena, vendar so pri Alfi to spremenili “na zalogo”.

Si pa težko predstavljam, kaj vse potegne to za seboj, ko moraš spremeniti ime vozila, ki si ga ravnokar predstavil na trgu. Zagotovo to pomeni ogromno stroškov, saj so pripravljeni vsi marketinški materiali, fotografije in oznake vozila. Potem pa zaradi opazke italijanskega ministra za industrijo vse obrneš na glavo.

Mogoče pa bo imel junior, ki je ime dobilo po modelu GT 1300 junior, uspešno in se bo bolj prijelo kot milano. Volk bo sit in koza cela.

Objava Alfa Romeo milano bo Alfa Romeo junior originalno objavljena na had blog.

Mesto Terrasini sem odkril po naključju med iskanjem restavracij, kjer bi lahko pojedel “normalno” večerjo. Par kilometrov od mesta Terrasini je letališče Falcone–Borsellino in s pečin nad obalo je čudovit pogled na letala, ki pristajajo na letališču.

• Sicilija / z avtom ali letalom na Sicilijo
• Mesto Trapani in okolica / Sicilija
• Baglio Oneto dei Principi di San Lorenzo / Luxury Wine Resort ***** / Sicilija
• Mesto Marsala / Sicilija
• Arheološki park in templji Selinunte/ Sicilija
• Ribera / mesto pomaranč in njihovo pokopališče z razgledom / Sicilija
• Stair of the Turks (Scala dei Turchi) / Sicilija
• Scala dei Turchi Resort **** / Sicilija
• Agrigento, mesto templjev in stopnic / Sicilija
• Mesto Comiso / Sicilija
• Mesto Ragusa / Sicilija
• Otok Ortigia Siracusa / Sicilija
• Hotel Parco Delle Fontane **** Siracusa / Sicilija
• Otok Isola Bella, Taormina / Sicilija
• Savoca in Bar Vitelli iz filma Godfather / Sicilija
• Mesto Taormina / Sicilija
• Hotel Nautilus **** Giardini Naxos / Sicilija
• Mesto Messina / Sicilija
• Torre Faro ali Capo Peloro, najbolj severovzhodna točka Sicilije / Sicilija
• Mesto Cefalu / Sicilija
• Sunset Hotel **** Cefalu / Sicilija
• Sicilijanski veganski cannoli v mestu Cefalu / Sicilija
• Mesto Corleone / Sicilija
• Siclija je lahko tudi drugačna
• Mesto Palermo / Sicilija
• Bastione Spasimo Boutique Hotel ***** Palermo / Sicilija
• Mesto Monreale in katedrala Monreale / Sicilija
• Resort La Battigia **** Alcamo / Sicilija
• Il Bavaglino, Giuseppe Costa / Terrasini, Sicilija / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni

Tokrat nisem šel v mesto, da bi si ogledoval cerkve ali pa “arhitekturo” mesta, ampak predvsem obalo, ki me je spominjala na obalo Portugalske. Visoke pečine, spodaj pa mivka in čudovito morje. Terrasini mi je deloval precej umirjeno, vendar so bili takrat v mestu očitno šolarji in je vse skupaj bilo malce bolj živo.

Ko sem se zvečer odpravljal iz mesta, je bilo prazno. Ampak očitno se z leti to spreminja tudi pri meni in so mi takšna mesta čedalje bolj všeč.

Aja, še to. V mestu vihrajo zastave. In med njimj je tudi zastava Slovenije.

Objava Mesto Terrasini / Sicilija originalno objavljena na had blog.

Palermo je eno izmed najbolj kaotičnih mest v Italiji po mojem skromnem mnenju. Palermu je tudi glavno mesto Sicilije in je precej večje od Ljubljane. Ima preko 650.000 prebivalcev. Mesto je bilo ustanovljeno leta 734 BCE in je pomembno pristanišče in posledično tudi pomembna kulturna, ekonomska in turistična točka Sicilije. Meni mesto ni všeč, ker je preveč kaotično.

• Sicilija / z avtom ali letalom na Sicilijo
• Mesto Trapani in okolica / Sicilija
• Baglio Oneto dei Principi di San Lorenzo / Luxury Wine Resort ***** / Sicilija
• Mesto Marsala / Sicilija
• Arheološki park in templji Selinunte/ Sicilija
• Ribera / mesto pomaranč in njihovo pokopališče z razgledom / Sicilija
• Stair of the Turks (Scala dei Turchi) / Sicilija
• Scala dei Turchi Resort **** / Sicilija
• Agrigento, mesto templjev in stopnic / Sicilija
• Mesto Comiso / Sicilija
• Mesto Ragusa / Sicilija
• Otok Ortigia Siracusa / Sicilija
• Hotel Parco Delle Fontane **** Siracusa / Sicilija
• Otok Isola Bella, Taormina / Sicilija
• Savoca in Bar Vitelli iz filma Godfather / Sicilija
• Mesto Taormina / Sicilija
• Hotel Nautilus **** Giardini Naxos / Sicilija
• Mesto Messina / Sicilija
• Torre Faro ali Capo Peloro, najbolj severovzhodna točka Sicilije / Sicilija
• Mesto Cefalu / Sicilija
• Sunset Hotel **** Cefalu / Sicilija
• Sicilijanski veganski cannoli v mestu Cefalu / Sicilija
• Mesto Corleone / Sicilija
• Siclija je lahko tudi drugačna

Že prvi stik s Palermom, ki sem ga doživel pred leti, ko sem ga prvič obiskal, je bil zame precej velik šok. Če drugje vozijo po “italijansko,” v Palermu vozijo “italijansko na kubik”. Za Palermo ne veljajo nobena pravila v prometu – vsak vozi po svoji in vse stoji. Če misliš, da boš karkoli dosegel s smernikom – se motiš. Če misliš, da boš karkoli dosegel z upoštevanjem prometnih predpisov – se motiš. Edino pravilo, ki deluje v Palermu, je “vaffanculo” zapelješ in upaš, da se bodo drugi ustavili in bo vse ok. To je edini “mode,” ki ga lahko uporabljaš v Palermu, če se želiš z vozilom premikati po ulicah.

Tudi če greš peš po ulicah Palerma – ki pa so na moje presenečenje precej ćiste in zelo varne, boš doživel, da se ti v “area pedonale” pripelje avto nasproti ali pa “skuter mafija” dirka gor in dol s svojimi “tulečimi skuterji”. Da vseh električnih “big foot” koles ne omenjam, ki drvijo z ogromno hitrostjo mimo tebe.

Ampak če dam vse to na stran, je Palermo zanimivo mesto z bogato zgodovino. Z veliko čudovitimi stavbami in cerkvami, ki so vredne ogleda. Z avenijo, ki ponoči zaživi in so na njej lokali in glasni turisti, ki so dajo duška ob pitju lokalnih alkoholnih pijač ali pa zgolj uživajo v kulinariki tega mesta in se med seboj mešajo različni vonji in različni jeziki.

Pogovor s prebivalci Palerma v italijanskem jeziku je precej naporno dejanje, saj govorijo svoj dialekt, ki nima veliko veze z italijanskim jezikom. Vendar se da. Če je volja.

Kot sem že prej omenil – na ulicah Palerma sem se počutil varno, kar me je presenetilo, saj je bilo pred leti veliko govora o tem z ravno nasprotno konotacijo. Tudi število policistov, ki sem jih srečal na ulicah, daje prijeten občutek, ko se ponoči sprehajaš po mestu, ki živi še dolgo v noč, in ko ob polnoči lahko še vedno kupiš na cesti ovitke za telefone ali pa “torbice znanih dizajnerjev,” ki so zagotovo originalne.

Na srečo sem imel hotel v bližini centra in tako se mi vsaj ponoči ni bilo potrebno voziti z avtom naokoli – ker tega kaosa dvakrat v enem dnevu ne bi preživel. In seveda je Palermo povsem drugačno ponoči kot pa podnevi …

Objava Mesto Palermo / Sicilija originalno objavljena na had blog.