Zadnje dni sem imel par opravkov, ki sem jih lahko opravil zgolj s telefonskimi klici. In tako sem se po skoraj desetih mesecih znašel v novi normalnosti, ki pomeni, da če ste 4. v čakalni vrsti na prostega operaterja, da boste na pogovor z njim čakali več kot eno uro. Če boste imeli srečo in če se vam bo po zvonjenju na drugi strani sploh kdo oglasil.

• Cvetličarne in vrtnarije so v Sloveniji zaprte, v trgovinah pa lahko kupci kupujejo rože in lončnice
• Leta 2020 otroku ne morete kupiti zimske obutve v trgovini zaradi Covid-19 odloka
• Ko strah pred koronavirusom preraste v psihozo in ljudje brezglavo nakupujejo v trgovinah

Razumem. Situacija za podjetja ni rožnata. Pa vendar je od začetka korona krize minilo že deset mesecev in težko kupim zgodbe, da se je težko prilagoditi tem razmeram v vsem tem času. Razumem tudi, da ljudje delajo od doma in zraven šolajo svoje otroke, pa vendar nekako ne razumem, da se ne da urediti komunikacijskih poti, da bi lahko naročniki (potrošniki) prišli do informacij v nornalnem času, predvsem pa da bi sploh prišli do informacij kaj se dogaja z naročenimi in plačanimi izdelki, ali pa z naročili in sklenitvijo novih pogodb.

Konkreten primer. Klic v eno izmed trgovin, ki je namesto dostave in montaže v začetku decembra, izgovor je Covid-19, poskrbela za to, da konec januarja še vedno nimam plačanih izdelkov iz začetka oktobra. Ker je malce težje živeti brez osnovnih predmetov sem se odločil da pokličem na telefonsko številko, ki je bila zraven sklenjene pogodbe.

Bil sem 4. v čakalni vrsti. Po približno 52 minutah sem postal 3. v čakalni vrsti in deset minut kasneje 2. v čakalni vrsti. Potem sem zaslišal zvonjenje in bil sem vesel, da bom končno lahko dobil informacije. No, motil sem se. 10 minut je zvonilo, vendar se ni nihče oglasil na telefon.

Poskusil sem ponovno. Sicer sem bo 2. v čakalni vrsti prišel že prej kot v 45 minutah. Uspeh, kajne? No, tudi tokrat se na zvonjenje ni nihče oglasil. Long story short – nikogar nisem dobil na telefon, predvsem pa nisem dobil nobene informacije o že zdavnaj plačanih izdelkih.

Potem sem poskusil srečo s telekomunikacijskimi operaterji. Tam je bila čakalna vrsta malce krajša. Že po 35 minutah sem prišel na vrsto in dobil informacijo, da bodo preverili kaj se da storiti. Kljub izrecnemu vprašanju glede optike, sem dobil odgovor, da mi lahko pošljejo ponudbo za mobilni dostop do interneta, kar me sicer niti ne zanima, ampak priznam, da so vsaj poskušali najti rešitev.

Klic drugega telekomunikacijskega operaterja je bil krajši. Čakal sem manj kot pet minut in v par minutah dobil vse informacije, na žalost negativne. Ampak mi je operater obljubil, da še enkrat preveri in mi javi o možnostih. Že čez par ur sem dobil njihov SMS, da so naredili preverbo in da na žalost ni mogoča optika na izbrani lokaciji.

Klic tretjega operaterja, kjer imam že sedaj sklenjeno naročniško razmerje. Po približno 40 minutah sem dobil prostega operaterja, ki mi je namesto odgovorov na konkretna vprašanja svetoval, da naj si ogledam ponudbo na spletni strani. Ko sem prosil, če mi lahko konkretno odgovori na moje preprosto vprašanje, ker sam nisem dovolj vešč iskanja po internetih, je nastala tišina. No, čez par minut sem dobil odgovor na vprašanje, ki sem ga zastavil in ki ga ni moč najti na telefonski številki.

Razumem. Časi so čudni. Ljudje so na čakanju. Stvari ne funkcionirajo kot bi morale. Predvsem pa je veliko nejevolje med ljudmi, ki ne dobijo svojih izdelkov, ki so jih naročili. In v prvi vrsti “obrambe” so ljudje, ki so najmanj krivi za situacijo in ki morajo poslušati nerganje uporabnikov in povišan ton marsikoga.

Pa vendar oni niso krivi za situacijo in poskušajo po svojih močeh reševati stvari, vendar na žalost brez konkretnih navodil nadrejenih in brez dodatne pomoči.

Ker se sam dobro zavedam, da ni njihova krivda, da stvari ne funkcionirajo, ponavadi poskusim s zahtevo po nadrejenih – kajti izgovorov ima človek počasi dovolj. Takrat se šele začnejo izgovori, ampak ponavadi če vztrajaš ali pa zahtevaš, da te pokliče nadrejeni sam, potem se včasih zgodijo tudi čudeži.

V času, ko bi morala podjetja, trgovine, …. največjo pozornost namenjati prav komunikaciji in točnim informacijam, je z njimi povsem enako kot je s to vlado. Gre za shizofreno komunikacijo, ki ljudem ne prinaša željenih informacij in posledično je razočaranje in jeza velika. In sam sem se odločil, da pač v takšnih trgovinah ne bom več kupoval ničesar. Če te v tem času pustijo na cedilu, ker se ne znajo organizirati – ali pa, ker so sprejeli preveliko število naročil, lahko sklepam, da se požvižgajo na potrošnika in HVALA, NE .. Ne potrebujem takšne storitve.

In potem so na drugi strani trgovine in podjetja, kjer bi moral dobiti naročene izdelke sredi decembra, pa vendar so bili že sredin novembra pripravljeni in naslednji dan tudi zmontirani. Ja, osel gre večkrat na led očitno in verjame, da lahko pomaga domači podjetjem, ki pa ga pustijo na cedilu.

Zakaj ne elektronska komunikacija? Ker ni odgovora. Če pa je, je pa tisti splošni – zaradi situacije, zaradi odlokov, zaradi …. Ne, nimam rad “templejt” mailov in pričakujem, da nekdo, ki zajebe pride nasproti z informacijami in tudi skomunicira rešitev. Optimist, kajne?

p.s.: po objavi tega zapisa na Facebooku, me je kontaktiral direktor telekomunikacijskega podjetja s katerim nisem bil v komunikaciji. In mi sam ponudil pomoč pri reševanju zapletov in težav. Hvala. Očitno so nekatera podjetja vseeno drugačna in se trudijo v teh časih! Očitno je še upanje! Hvala, Lovro!

Objava Ste 4. v čakalni vrsti in več kot ura čakanja na prostega operaterja / nova normalnost originalno objavljena na had blog.

Zakaj pustimo svoje prijatelje, znance, ali poslovne partnerje, da nas čakajo? Zakaj vedno odlašamo in lovimo zadnje trenutke? Je za to kriv čas v katerem živimo, mobiteli, ali pa je krivda v nas, ker vedno odlašamo stvari?

• Sovražim narobe obrnjen straniščni papir
• Par stvari, ki jih sovražim v hotelih
• Sovražim nalepke na izdelkih in odstranjevanje nalepk
• Apple kabli / sovražim jih, ker jih prehitro strgam

Sam ne zamujam! Ne, niti akademskih 15 – če se dogovorimo ob določeni uri, bom sam raje prišel 5 minut prej in čakal, kot pa da pustim čakati druge. Kljub temu, da se vozim po avtocesti, kjer so vsakodnevni zastoji, prometne nesreče, sem točen na sestankih. Sicer grem toliko prej od doma.

Kdaj je zamujanje postalo ritual, del našega življenja?

Zelo malo ljudi je, ki so ob dogovorjenem času na dogovorjenem mestu. V končni fazi lahko vedno povem, da ob tisti uri ne morem, lahko pa kasneje?! In posledično me ne bo nihče čakal in nihče ne bo živčno tapkal po svojem mobitelu, kot se to dogaja sedaj. Na srečo imamo mobitele in nam tako precej hitreje mine čas. Zanimivo je pogledati ljudi za ostalimi mizami v lokalu, ki srepo bulijo v svoje mobitele in čakajo, da se ljudje prikažejo.

V naši naravi je, da vedno najdemo izgovore – povsem sem pozabil, gužva na cesti, polno parkirišče, policijska kontrola, moral sem iti še na bankomat. Internet ni deloval, elektronske pošte nisem prejel, sem vas poskusil poklicati, pa vas nisem dobil. Izgovori. Tisočkrat že slišani in ljudje še vedno verjamejo, da jim bo kdo zaupal??

Ali ni bolj preprosto biti iskren in povedati pravi razlog – napačno sem kalkuliral potreben čas, prepozno sem šel od doma, .. Ja, se lahko zgodi vse to. Nekaterim se, na žalost, to dogaja konstantno!  Saj ni tako težko povedati stvari kot so v resnici?? Ampak ne, lažje je iskati izgovore in se izmotavati, saj smo se tega že navadili. Ampak naših izgovorov so se navadili tudi ljudje na drugi strani, kajne?

Mogoče je čas, da začnemo namesto o sebi razmišljati o osebi, ki nas čaka? Da se za trenutek postavimo v njeno kožo in poskušamo razumeti, da če te nekdo čaka nekje 15 minut – na dežju recimo, ni najbolj prijetno?! In da je čas postal denar – še posebej v primerih, ko delaš komu uslugo …

Objava Kdaj je zamujanje postalo naš ritual in del našega vsakdana? originalno objavljena na had blog.

Živimo v svetu, kjer dogovori nič več nič ne štejejo. Kjer so pogodbe podpisane, vendar se jih ljudje ne držijo. Zakaj neskočno izgovorov in zakaj pomagajo samo grožnje? Ali nismo že zdavnaj presegli takšen način komunikacije in bi bil čas, da dogovori spet nekaj veljajo, predvsem pa da je človek človeku zopet človek?

• Instant svet, instant ljudje, instant odnosi, instant življenje
• Natakarji / osebje in njihov odnos do strank
• Nazaj k naravi, oz. kaj nas čaka v prihodnosti

Vem kaj si želim, posledično hočem, da je izdelek natanko takšen, kot je bilo dogovorjeno. Ne da je “malce” drugačne barve, ker izbrane ni bilo. Ne želim, da je izdelek “malce” drugačne oblike, ker ga je bilo tako lažje narediti in bo vse skupaj izgledalo še precej lepše. Nočem, da je cena končnega izdelka 30% višja od dogovorjene cene, kot je zapisana. In hočem da izdelek dobim v dogovorjenem roku, ne 14 dni kasneje, ker so imeli probleme s strojem in s konstelacijo lune njihove tajnice.

Tole zgoraj so stalnice, ki se dogajajo na vseh področjih naših življenj. Namreč izdelek, ki ga dobiš domov ni nikoli enak naročenemu, oz. tistemu, ki je bil viden/izbran. In potem ti ne preostane drugega, kot da zavrneš izdelek in to poveš tistemu, ki ti je izdelek dostavil – čeprav on ni v tem primeru čisto nič kriv. In potem se začne odisejada. Pokličeš “prodajalca” in mu poveš kje je problem, vendar te v naslednjem trenutku želi prepričati, da je tako veliko boljše zate in da je to to!

Ker sprevidiš, da se ga ne bo dalo premakniti, zahtevaš telefonsko številko nadrejenega. Ponavadi ta “grožnja” spremeni situacijo in je “prodajalec” voljan poslušati do konca, vendar s svojimi pripombami, ki prikažejo zadevo v povsem drugačni luči.

Ponavadi v takšnem primeru človeku že popuščajo živci in rdeča lica so nekaj povsem normalnega. Pa vendar, mogoče tudi prodajalec ni nič kriv, saj je on samo prodal zadevo. Itak se bo on izgovoril na proizvodnjo, ki ne zna brati načrtov in krivdo prevalil na nič hudega slutečega človeka za strojem, ki je samo vnesel podane številke v stroj – vendar do tega človeka bo težje priti in bo vse skupaj “pometeno” pod preprogo.

No go. V takšnem primeru hočem šefa. In naj mi on obljubi in razjasni stvari, zakaj sem dobil izdelek, ki je prekratek 10 cm, drugačne barve in bistveno dražji, kot je bila na predračunu. Seveda šef ne ve točno za kaj se gre, vendar bo vse uredil in rešil. Ponavadi takšne obljube ne “pijejo vode”, ampak so samo obljube.

Čez par dni, ko ni ne duha ne sluha o izdelku, se zgodba ponovi / klic / pogovor/ in spet se človek naposluša novih izgovorov in da je skoraj že vse pripravljeno in urejeno. My ass!

Takrat se zgodi natačno to, kar sem napisal v naslovu. Človeka mine potrpežljivost in se začne pregovarjanje, ki se stopnjuje z grožnjami z odvetnikom (le od koga smo se to naučili??) in potem se povzdigne glas in vse skupaj se konča s kletvicami, kjer pošlješ vse skupaj v rit in “skenslaš” naročilo.

Naslednji dan sledi klic, kjer prijazni glas na drugi strani razloži, da imajo naročen izdelek, prave barve, prave velikosti in tudi cene, še montaža bo zastonj in da ga lahko takoj dostavijo!

Kdo sedaj koga nateguje? Torej so grožnje in dretje rešitev za takšne probleme? Kaj pa če bi se to vseeno spremenilo in bi se ljudje držali zastavljenih rokov in obljub, da o pogodbah niti ne govorimo? Ali pa je res potrebno iti na nivo, ki je “pod nivojem človeka”, če se želi karkoli premakniti v tej naši deželi, oz. dobiti izdelek za katerega si “ornk” plačal?

Objava Zakaj neskočno izgovorov in zakaj pomagajo samo grožnje? originalno objavljena na had blog.