Planšarsko jezero na Jezerskem je lep spomin na mladost in poletja, ki sem jih preživel na ledeniku na Ledinah. Ja, takrat je bil tam zgoraj velik ledenik in ker sem treniral smučanje, smo veliko poletij preživeli zgoraj v koči in na ledeniku, kjer smo se avgusta smučali na snegu na ledeniku. Ta vikend je bila podoba Planšarskega jezera vse prej kot rajska, saj je jezero že skoraj povsem brez vode.

• Kako sem skočil v Planšarsko jezero / Jezersko / 12 stopinj
• Fotopis Jezersko-Ledine-Ceska koca
• Slovenska pot na Ledine in moj strah pred višino

Jezersko je idilčna točka za skok v hribe. In Planšarsko jezero je motiv na mnogoterih fotografijah zaradi odseva hribov v ozadju v vodi. No, tako je bilo nekoč. Podoba Planšarskega jezera v teh dneh je povsem drugačna. Kjer je bilo nekoč jezero je zemlja in mulj. In če si nekoč lahko skočil v to jezero – leta 2018 je julija imelo jezero 12 stopinj in je ponujalo odlično ohladitev, je sedaj to nemogoče.

Ko bodo Grimsi in podobni zanikovalci globalnega segrevanja zopet pametovali, jim lahko nekdo pokaže to spodnjo fotografijo. Ker se jih pač ne da prepričati, bi bilo mogoče smiselno, če bi se kdaj taisti ljudje pozanimali koliko ledenikov je bilo v Sloveniji pred 30 leti in koliko jih je še sedaj. Ampak prepričanega se ne da prepričati, kajne?

Moji spomini na te kraje izpred 35 leto so povsem drugačni kot pa je slika teh krajev sedaj. In ko sem se nazadnje vzpenjal proti Ledinam sem ugotavljal, da je bilo včasih vse bolj preprosto in lepše. Da so bile male stvari tiste, ki so nam delale življenje lepo in da smo v njih znali uživati. Sedaj pa je vse skupaj precej drugače. In narava nam kaže svoje zobe, ko se do nje obnašamo povsem mačehovsko!

Tole spodaj je realnost Planšarskega jezera v teh dneh.

Takole je Planšarsko jezero izgledalo leta 2018.

Objava Planšarsko jezero skoraj brez vode / žalosten je ta pogled originalno objavljena na had blog.

Planšarsko jezero na Jezerskem je bilo že dlje časa na spisku jezer, kamor bom skočil. Ko sem se vračal z Ledin, je bila odločitev hipna. Če sem že v bližini jezera, kamor priteka reka Jezernica in kjer nikoli ne vidim ljudi, da bi se kopali – je verjetno dovolj hladna voda zame.

• Kako sem skočil v reko Hubelj / Ajdovščina / 10 stopinj
• Kako sem skočil v slap Gačnik / Vojsko / 14 stopinj
• Kako sem skočil v slap Gačnik / Vojsko / 14 stopinj
• Slovenska pot na Ledine in moj strah pred višino

Pri skoku v vodo se držim procedure – nikoli ne poskusim kako hladna voda je, to presenečenje si ohranim do trenutka, ko skočim vanjo. V nasprotnem primeru bi me verjetno kdaj minilo in ne bi niti pomislil na to, da bi skočil vanjo. Tudi tokrat je bilo podobno. Presenečeni gostje v lokalu so me čudno gledali, ko sem se slačil, en instagram mož je pozabil fotografirati svojo instagram bejbo, ko me je opazoval.

Voda, v katero sem skočil, je imela okoli 12 stopinj. Ni bila niti tako hladna, saj sem bil od pohoda na Ledine precej pregret. No, ko sem opazil, da je v tistem času, ko sem skočil v vodo na pomol prišel oče z majhnim otrokom in bi bilo to na posnetku, sem se odločil, da še enkrat skočim v jezero.

Zelo čista voda, vendar zelo veliko rastlin pod vodo. Za tiste, ki tega ne marajo je to lahko precej velika ovira, saj ko zaplavaš pod površje, se “ujameš” v te rasline, ki pa lahko marsikoga spomnijo na kakšne filme, ki se niso dobro končali.

Objava Kako sem skočil v Planšarsko jezero / Jezersko / 12 stopinj originalno objavljena na had blog.

Zadnje čase sem malce bolj športno aktiven. Se pozna, da imam več časa in da imam malce bolj nore ideje, kot pa bi jih imel sicer. Človek živi samo enkrat in na koncu ti je vedno žal zgolj za vse tisto česar nisi storil. Včeraj sem se odločil, da grem sam na Ledine. Po Slovenski poti, ki za nekoga, ki ima strah pred višino (ja, jaz ga imam) mogoče ni najboljša izbira.

• Zakaj na Tour de France navijači skačejo pred kolesarje / padec Vincenza Nibalija na Alpe d’Huez
• MightyFuck / račka s svojim instagram profilom
• Mind your own fucking business / brigaj se zase

Pred mnogimi leti sem vsako poletje 14 dni preživel na Ledinah. Kranjska koča je bila destinacija smučarjev, ki smo poleti lahko smučali na ledeniku. Spomini na tiste dni so še vedno lepi in včeraj zjutraj sem pomislil na Ledine. Se spravil v avto in odpeljal do Jezerskega. Na parkirišču pustil avto in jo mahnil v hrib.

Ko sem pri postaji tovorne žičnice razmišljal katero pot naj izberem, sem izbral desno. Slovenska pot naj bo tokrat. Med sopihanjem v hrib sem razmišljal o odločitvi. Glede na to, da se je nebo oblačilo, me je parkrat stisnilo, ko sem prečil sneg in imel pred seboj steno s klini in “zajlo”. Vendar, kot sem omenil že zgoraj, živim samo enkrat.

Stisnil sem zobe, pogoltnil slino in naredil prvi korak. In drugega. Pogled je bil fokusiran na korake pred seboj in niti za trenutek nisem pogledal navzdol in okoli. Precej neprijeten občutek se je še stopnjeval, ko je začelo pihati. Za trenutek sem razmišljal, če bi se vrnil nazaj … Ne, to ni niti opcija. Torej mi ni preostalo nič drugega, kot da nadaljujem pot in se poskušam fokusirati na steno. Poskusil sem čim bolj odmisliti vse strahove in se prepustil adrenalinu, ki je naredil svoje.

Uspelo mi je. Prečil sem najtežji del, predvsem pa se nisem ustavil, ali pa se premislil. V bistvu sem bil ponosen nase, ker mi je uspelo uresničiti to željo in premagati ta strah, ki je prisoten.

Do Kranjske koče na Ledinah sem potreboval malce manj kot uro in tam sem začel podoživljati trenutke iz otroštva. Tudi vonj v sami koči je še vedno enak – spomnim se, da sem tam prvič jedel pire iz vrečke in najboljše palačinke za večerjo. Ni se veliko spremenilo v zadnjih 25 letih. No, jaz sem se spremenil. In prav je tako.

Ker je začelo rahlo deževati, sem se odločil, da grem nazaj po bolj preprosti poti. In odločitev je bila dobra, kajti na “zlizanih” skalah je precej drselo in na srečo sem imel s seboj pohodne palice (ja, tudi to sem uporabil prvič), ki so mi olajšale pot navzdol. Pot navzdol je bila precej hitrejša, saj sem porabil manj kot 40 minut, da sem prišel do avta.

In seveda … Sem skočil v Planšarsko jezero …

Objava Slovenska pot na Ledine in moj strah pred višino originalno objavljena na had blog.