V petek ob 17. uri je bil konec dobrodelne akcije Dežela junakov, ki jo je letos uspešno “odfural” Cene Prevc in tako prevzel vajeti Mihe Deželaka, ki jo je vodil desetletje. Ravno v tistem času sem se vozil proti morju in ko sem poslušal govore Denisa, Lare, Anje in vseh ostalih, ki so sodelovali v projektu, sem imel povsem solzne oči. V akciji so letos zbrali 1.379.263,12 evra za pomoč tistim, ki imajo manj. Zakaj sem jokal?

• Smetarji so carji
• Pošlji POMAGAM5 ali POMAGAM10 na 1919 / Dežela junakov s Cenetom Prevcem
• Denis Avdić ponuja 10.000 evrov nagrade tistemu, ki dokaže, da je bila predstavitev Dežele junakov politični dogodek
• Denis Avdić odgovarja na laži desnih debilov na internetih

Niti sam ne znam povsem dobro odgovoriti na to vprašanje. Verjetno zato, ker sem v tistem trenutku poslušal ljudi, ki niso govorili o sebi. Niso govorili o svojih dosežkih, svojih zmagah, svojih težavah ali svojih uspehih. Govorili so o drugih. O otrocih, ki bodo zaradi zbranega denarja lahko doživeli počitnice. O družinah, ki jim bo vsaj za trenutek lažje. O ljudeh, ki jih večina nikoli ne bo spoznala, pa vendar so bili ves čas v središču te zgodbe.

Živimo v času, ko je pozornost postala valuta. Ko se vse vrti okoli tega, kdo bo glasnejši, bolj viden in bolj pomemben. Družbena omrežja so polna ljudi, ki svetu dokazujejo, kako zelo posebni so. Mediji so polni konfliktov, žalitev in umetno ustvarjenih afer. Dober človek redko postane novica. Nekdo, ki pomaga drugim, običajno ne dobi naslovnice. Nekdo, ki naredi nekaj dobrega, je pogosto zanimiv le za kratek trenutek.

Potem pa pride projekt, kot je Dežela junakov. Projekt, ki deset dni združuje ljudi. Ne deli jih na leve in desne, na naše in vaše, na tiste, ki imajo prav, in tiste, ki nimajo. Združuje jih okoli preproste ideje, da lahko skupaj naredimo nekaj dobrega. In ko poslušaš zgodbe ljudi, ki so temu namenili svoj čas, energijo in srce, se zaveš, kako zelo redki so takšni trenutki.

Morda sem jokal tudi zato, ker sem se spomnil, kako zelo potrebujemo takšne zgodbe. Ne zaradi dobrodelnosti same. Ampak zaradi opomnika, da v tej družbi še vedno obstaja ogromno dobrih ljudi. Ljudi, ki ne iščejo pozornosti. Ki ne pričakujejo ničesar v zameno. Ki pomagajo zato, ker vedo, da je to prav.

Ko sem se vozil proti morju, sem imel pred seboj še pol ure vožnje in cel vikend oddiha. Nekje med poslušanjem zaključka akcije pa sem ugotovil, da je tistih nekaj minut v meni pustilo večji vtis kot marsikatera novica v zadnjih letih.

Ne zaradi številke, čeprav je več kot 1,3 milijona evrov izjemen dosežek. Ampak zaradi ljudi. Zaradi vseh, ki so dokazali, da solidarnost ni samo beseda, ki jo radi uporabljamo ob nesrečah in praznikih. Da empatija še ni izumrla. Da je včasih dovolj samo to, da poslušaš zgodbe ljudi, ki delajo dobro, pa ugotoviš, da svet vendarle ni tako slab, kot se zdi na prvi pogled.

Ja, zaradi tega sem v petek približno 20 minut jokal med vožnjo proti morju. In zaradi tega me ni niti malo sram. Ravno obratno. Očitno je v meni še vedno dovolj empatije in človeškosti.

Objava Zakaj sem v petek 20 minut jokal, ko sem se vozil proti morju originalno objavljena na had blog.