Ko se je pred leti sprejemal zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, sem skakal v zrak in pizdil nad tem, da je to diskriminatorno. Čeprav nisem bil kadilec. Kasneje sem se zavedal, da je življenje brez kajenja v lokalih in restavracijah nekaj povsem drugega. In bil hvaležen za to. Ampak na Hrvaškem še vedno lahko kadite v lokalih. Sicer naj bi bili prostori za kajenje ločeni, ampak temu pač ni tako.

• Ko prideš iz trgovine in smrdiš po pohanih piščancih
• Kako draga razvada je kajenje?
• Nekomu se je tole očitno zdelo smešno / potujem s trdim
• Ali ste že prekršili svoje novoletne zaobljube?
• Je uporaba elektronskih cigaret res neškodljiva?

Verjetno se še kdo spomni časov, ko smo iz “diskačev” prišli domov in smo smrdeli po “švicu” in cigaretah. Cunje so preživele jutro na balkonu in romale direktno v pralni stroj. Ker je bilo povsem normalno, da se povsod kadi, je bil vonj manj moteč, kot je sicer in kot ugotavljam sedaj.

Včeraj sem sedel v lokal na Krku. Vonj je bil malce nenavaden, vendar sem ga pripisal temu, da so pač lokali zaprti čez zimo. Pa vendar temu ni bilo tako. Kmalu sem videl, kako si je par gostov pred menoj prižgalo cigareto in kadilo v lokalu. Kljub temu, da naj bi zakon dovoljeval kajenje v lokalih v primeru, da so prostori za kajenje ločeni od ostalih prostoro, pa očitno temu ni tako. Se pač kadi in to je to.

Po parih minutah sem se spomnil časov, ko smo sedeli v lokalih in ko se je cigaretni dim valil naokoli in nikogar ni motilo. Ker nam ni bilo niti jasno, da lahko obstaja drugačna alternativa. Včeraj sem podoživel ta trenutek, ki ga že precej časa nisem. In ko sem prišel iz lokala, sem ugotovil, da se vonj cigaret še vedno vpije v oblačila. Ja, verjetno imam precej bolj izrazit voh kot marsikdo in me takšna stvar še malce bolj zmoti.

V bistvu sem vesel, da so leta 2007, če se ne motim, sprejeli zakon, ki je prepovedal kajenje v zaprtih prostorih oz. omogočil kajenje v kadilnicah. Kasneje so pri nas odpravili tudi to. In sedaj ni več vonja po cigaretah v lokalih, je pa vonj po “švicu”. Ampak človek vsega ne more imeti, kajne? Se je pač včasih potrebno prilagoditi.

Objava Na Hrvaškem še vedno lahko kadijo v lokalih originalno objavljena na had blog.

Vprašanje iz naslova si zastavljam že zelo dolgo. Je uporaba elektronskih cigaret res neškodljiva? Ali bodo posledice uporabe elektronskih cigaret vidne šele čez leta, tako kot je bilo pri navadnih cigaretah?

• Prodaja elektronskih cigaret dovoljena, prepovedano njihovo oglaševanje
• Kako draga razvada je kajenje?
• Včasih je bilo kajenje v filmih in oglaševanje tobačnih izdelkov nekaj običajnega

Nekoč je bilo kajenje trend. Promovirali so ga na v oglasih, filmih, celo na kolesarski dirki Tour de France so se kolesarji vmes ustavili in skadili cigareto. Ekipe Formule 1 so imele največje sponzorje ravno iz tobačne industrije. Kadilo se je lahko na letalih, vlakih, lokalih … Kajenje je bilo IN. Tako kot je zadnja leta kajenje elektronskih cigaret.

Kasneje, ko se je pokazalo, da ima kajenje škodljive posledice so postopoma začeli prepovedovati kajenje. Začeli so opozarjati na posledice kajenja, predvsem pa so poskušali z raznimi neuspešnimi akcijami zmanjšati število kadilcev. Na srečo se je v zadnjih letih trend malce obrnil – vse večji poudarek je na športu in aktivnem preživljanju časa in posledično je s kajenjem prenehalo precej ljudi. Nekateri pa so se odločili za substitute – elektronsko cigareto, ki je postala precej priljubljena v zadnjih letih. Govorim o “vejpanju” in ne o iQosu!

Ko so prišle na trg prve elektronske cigarete sem si zastavil preprosto vprašanje – kdo kontrolira “olje”, ki ga vejperji kadijo? Ali so bile narejene kakšne raziskave o vplivu le tega na pljuča in človeški organizem? Odgovor bi bil verjetno NE! In sedaj, ko so elektronske cigarete že stalnica in si vsak sam doma lahko “meša” okuse, ki jih potem kadi, se mi še vedno poraja enako vprašanje. Kdo skrbi, da so “doze” vsega v teh oljih pravilne? Ali obstaja kakšen nadzor, ali pa je vse skupaj prepuščeno domačim “varilcem”, ali pa uvoznikom, ki uvažajo te “preparate” iz tujine.

Upam, da kadilci elektronskih cigaret pred nakupom preverijo sestavo teh “olj” in preverijo vsebnost različnih “težkih kovin” in ostalega sranja, ki se lahko nahaja v “olju”. Predvsem pa me zanima, če obstaja organ, ki preverja te surovine v Sloveniji in jih potem tudi dovoli uporabljati?

Zakaj? Ker si nekako predstavljam, da je cena za marsikoga tista, ki odloča o nakupu. Ker gre to “olje” skozi par rok in vsak doda svojo maržo, je verjetno začetna cena zelo nizka. In v tem primeru je vprašanje o kvaliteti zelo na mestu. V končni fazi ne gre samo za okus, ampak za cel kup ostalih sestavin, ki so notri. Ljudje, ki kadijo elektronske cigarete verjetno vedo precej o vsem tem, vendar dvomim, da na vsakem “olju” pišejo vse sestavine in vsebnosti?

Mogoče se bo z elektronskimi cigaretami zgodilo podobno kot se je s cigaretami. Čez čas bodo ugotovili, da niso tako “zdrave” in da povzročajo cel kup bolezni in težav ljudem, ki jih kadijo. In takrat bo že preprozno. Kot je bilo tudi pri navadnih cigaretah.

Srčno upam, da se pošteno motim in ne bo čez leta elektronska cigareta kriva za številne smrti, kot so bili v svojem času tudi cigareti.

Objava Je uporaba elektronskih cigaret res neškodljiva? originalno objavljena na had blog.

Nekoč smo živeli… Kaj pa danes, ko imamo vse in še več? Ali imamo sploh kaj? Ali danes sploh še živimo? In kako živimo, kljub temu, da imamo vse? Smo zadovoljni s tem? Velikokrat se vprašam, kako smo lahko kljub vsemu preživeli – in postali normalni odrasli ljudje …

• Nismo imeli Nutelle, vendar smo živeli polno življenje – vsi!
• Kaj je za vas užitek? Zame je užitek življenje samo!
• Življenje je življenje
• Eno življenje imam, dneva smrti ne poznam

Življenje nekoč je bilo drugačno od življenja, ki ga prakticiramo sedaj. V bistvu smo imeli manj, pa vendar smo imeli veliko več. Predvsem pa se naše življenje ni minimizirali na instagram in objavo na facebooku in smo s tem imeli občutek, da smo boga potegnili za jajca, ker je naš svet tako čudovit in tako popoln, kot ga ljudje radi prikazujejo.

• Živeli smo brez računalnikov in interneta in preživeli.
• Nismo imeli mobilnih telefonov in smo preživeli.
• Nismo imeli 94 inčnih televizorjev in smo preživeli.
• Kadili smo v javnih prostorih, bolnicah, pisarnah, parlamentu, gostilnah in preživeli.
• Vozili smo se s fički, brez varnostnih pasov, na morje in preživeli.
• Živeli smo v onesnaženem zraku, dihali škodljive pline in smog, ki ga je povzročalo kurjenje premoga in smo preživeli.
• Živeli smo v hišah z azbestnimi strehami in preživeli.
• Pili smo vodo, ki je pritekala po svinčenih ceveh in je bila kalna, nefiltrirana in preživeli.
• Živeli smo v času, ko so bile redukcije električne energije in točenje goriva na bone v avtomobile na parne in neparne številke in preživeli.
• Živeli smo v času, ko nismo vedeli da AIDS obstaja in preživeli. Nismo uporabljali kondomov in preživeli.
• Živeli smo v času recesije in odrekanja in preživeli.
• Nosili smo krzno in smo preživeli.
• Živeli smo v eni državi, sestavljeni iz več narodov in verstev in preživeli.
• Gradili smo hiše na kredite in preživeli.
• Nismo imeli čistil, ki odstranijo vso umazanijo in bakterije in smo preživeli.
• Nismo imeli postelj brez pršic in smo preživeli.
• Nismo imeli oblačil iz vodoodpornih in dihajočih materialov in smo preživeli.
• Nismo hodili na počitnice na Kubo, Sejšele, ali Tajsko in smo preživeli.

V bistvu se čudim, da smo sploh preživeli. In še bolj se čudim, da nam je bilo življenje brez zgoraj omenjenih stvari povsem normalno, sedaj pa si ga niti več ne znamo predstavljati. Kaj se je zgodilo z nami? Evolucija? Je to, da smo občutljivi na vsako stvar in da si brez vsega tega ne znamo predstavljati življenja res evolucija?

Objava Imamo srečo, da smo sploh preživeli vse to … originalno objavljena na had blog.

Filmski svet se v zadnjih letih hitro spreminja. Poleg tega, da je vse več posebnih efektov, da so filmi “picture perfect”, pa se je v filmih spremenilo tudi to, da ni več kajenja v njih. Da si glavni igralec, ves prestreljen, več ne prižge cigareta na koncu …

• Oglasi, ki jih ne štekam več / ali je oglaševanje še seksi?
• Nagravžne fotografije na cigaretni embalaži
• Opozorila o škodljivosti kajenja na cigaretni embalaži / kaj pa na hrani?

Verjetno se še kdo spomni filmov, kjer so glavni igralci kadili? Ženske v zapeljivih oblekcah so med svojimi prsti držale cigarete in dim se je valil po prostoru, ko so izdihnile cigaretni dim. Moški, v oblekah, pa so naslonjeni za šankom opazovali dekleta in kadili.

Cigarete in tobačni izdelki niso bili prisotni samo na filmih, ampak je bilo oglaševanje cigaret prisotno povsod. Se spomnite še formule 1 in bolidov, kjer so bili največji sponzorji prav iz tobačne industrije?

Oglaševanje v takratnih časih je bilo precej bolj direktno in brez dodatne filozofije. Nič ni bilo zavito v celofan, da slučajno ne bi bil užaljen potencialni kupec ali uporabnik. Uporabljali so vse, kar se v sedanjosti ne sme več uporabljati in otroci so bili v precej čudnih, dvomljivih situacijah v samih oglasih.

Oglasi so bili zanimivi, veliko bolj kot tisti, ki so sedaj na “jumbotih” in so prisotni vsepovsod kamorkoli se obrnem in mi seže pogled. Takrat je imelo oglaševanje svoj drugačen smisel in “kopiji” so imeli precej bolj proste roke, kot jih imajo sedaj, ko je vse že “deja vu”.

Oglasi za kajenje iz nekih drugih časov:

• What Those Funny Old Smoking Ads Really Show
• Tobacco advertising

Objava Včasih je bilo kajenje v filmih in oglaševanje tobačnih izdelkov nekaj običajnega originalno objavljena na had blog.

To, da je kajenje draga razvada se verjetno zaveda vsak kadilec. Da ima država veliko korist od vsakega kadilca je tudi dokaj samo po sebi umevno, saj država pobere od vsakega zavojčka cigaret skoraj 80%! Glede na ceno zavojčka cigaret, ki stane v povprečju nekje 3,50 eura, bi morala biti država precej srečna da je v deželi veliko kadilcev.

Za vse, ki ste gledali film Thank You For Smoking, vam je verjetno jasno o čem pišem. Za tiste, ki niste – ja, zavedam se, da kadilci hitreje zbolijo, da gre več denarja za njihovo zdravljanje in podobno (sicer še nisem videl nikjer nobene raziskave, ki bi potrjevala te besede, vendar velja nekakšno splošno prepričanje, da to drži).

Po drugi strani pa je vse skupaj lahko precej drugače – kadilci gredo v lokale, kjer je od leta 2007 prepovedano kajenje v zaprtih prostorih in spijejo pivo, ali pet in tudi pri tem država pobere precej davkov in trošarin. Torej kadilci dvakrat prispevajo v državno blagajno. Ampak nisem želel pisati o tem!

Kajenje je draga razvada!
Pravi kadilec nikoli ne razmišlja o tem, koliko denarja ga stane njegova razvada. Uživa v svoji cigareti, času, ki ga ima zase in sprostitvi, ki jo prinese vsak dim cigareta. Vendar je včasih potrebno narediti tudi “reality check”, ki pa marsikoga prizemlji, saj so zneski, ki jih kadilci zapravijo za cigarete skozi življenje lahko enormno visoki!

Preprost primer: predpostavim, da je nekdo začel kaditi pri 18 letih. Na dan skadi povprečno 10 cigaret. Kot sem že omenil zgoraj, je povprečna cena škatlice 3,50 eura. Kadi do svojega 70 leta, kar pomeni, da je kadil 52 let, oz. 18980 dni.

Kar pomeni, da je v tem času skadil 189.800 cigaret – kar je enako (če se cena ne spreminja) 33.215 eurov. Ni majhen znesek za razvado, kajne?

Po drugi strani pa bi lahko upoštevali še čas, ki ga je nekdo porabil za kajenje cigaret. Če upoštevamo, da se kadi cigareta 2 minuti (ali se manj ali več je odvisno od posameznika) bo v tem času porabil za kajenje 263 dni – oz. z drugimi besedami, vsako leto je porabil 5 dni časa za kajenje. To je 121 ur, ki se lahko pretvorijo v denar (recimo da je nekdo plačan 10 eurov na uro) in dobimo znesek 1210 eurov, ki jih je “vrgel” stran s kajenjem.

To niti ni tako majhna številka in če sedaj seštejemo čas in znesek, ki gre za cigarete, potem ugotovimo, da lahko kadilec v času svojega življenja prihrani skoraj 100.000 eurov?! Seveda, če bi bil to idealen svet in če bi se dejansko vse izšlo, kot je treba. Po drugi strani pa bo marsikateri kadilec rajši dal denar za cigarete, ker je v njih našel svoj užitek, kot pa da bi si s tem denarjem kupil superduper avto!

• Cigare – JJ Fox (St James’s) London
• Cigare – Arturo Fuente, Macanudo, Cao, Camacho, Don Tomas
• Kubanske cigare – Partagas Petit Corona Especial – Made by Hand
• Kubanske cigare – online nakup preko Puroexpress.com je zakon!

Objava Kajenje je draga razvada – strošek kajenja kadilca originalno objavljena na had blog.

Pisalo se je leto 2007, ko smo v Sloveniji dobili protikadilski zakon, ki je prepovedal kajenje v zaprtih prostorih. Takrat smo vsi skupaj složno zagnali vik in krik in zagovarjali demokratično izbiro, da naj bi vsak lastnik lokala določil ali je to lokal za kadilce ali pa je za nekadilce. Veliko govora je bilo o tem, da bodo lokali brez kadilcev propadli in da bo imela država zaradi vsega tega zelo veliko škodo (manj pobranega davka). V Sloveniji so se nekateri znašli po svoje in prilagodili prostore lokala, tako da se je v njih vseeno lahko kadilo, vendar tudi to ni bila prava rešitev za situacijo v kateri smo se znašli.

Vsako leto, ko grem na Kozaro, na konferenco Proactive, v Republiko Srbsko, se zavem, da je bil ta protikadilski zakon povsem super zadeva. Namreč v Republiki Srbski je dovoljeno kajenje v hotelu – kar preprosto pomeni, da prideš zjutraj na kavo (tisti, ki jo pijejo) in prižgeš cigareto. Ko je v prostoru 30 in več ljudi, vse skupaj postane zamegljeno in smrdeče. Seveda se to nadaljuje tudi pri zajtrku, kjer se prav tako kadi. In potem v sobi in potem povsod po hotelu. Glede na to, da veliko ljudi kadi, je tudi veliko dima v zraku in zame, ki tega nisem več navajen, je precej neprijetno, saj me je posledično vsak dan bolela glava. In šele takrat sem se zavedal, da je bilo včasih povsem normalno, da ko si šel na pizzo v Sloveniji, si po njej prižgal cigareto in užival v njej. To je bil del življenja in le redki so se pritoževali.

Sedaj, ko tega več ni v Sloveniji, se mi zdi super iz parih razlogov:

• ko pridem zvečer domov, ne smrdim kot prekajeno meso
• lokali niso zakajeni in ni nadležnega draženja oči
• nekadilci imajo svoj prostor in lahko v miru uživajo, čeprav je dejstvo, da so večino časa s kadilci zunaj lokalov
• medtem ko ješ se ti ne kadi pod nos cigaretni dim izza sosednje mize
• ni več pasivnega kajenja

Sedaj, ko vonjam svoje cunje, ki sem jih imel oblečene na Kozari je to tako smdreče, da si niti ne predstavljam več, kako bi bilo, če bi se tudi še pri nas lahko kadilo v zaprtih prostorih. Predvsem pa si ne predstavljam kako bi ljudje smrdeli v službi, na sestankih, avtobusih – saj če kadiš v zaprtem prostoru dobi tudi koža svoj “prekajen” vonj. Ali pa se samo motim?!

Objava Kajenje v zaprtih prostorih originalno objavljena na had blog.

Tinder je aplikacija, ki omogoča uporabnikom iskanje partnerja preko tega komunikacijskega kanala. Številke so impresivne, saj so ravno pred parimi dnevi praznovali 1.000.000.000 “matches” – kar pomeni, da uporabnik s “swipom” pove, ali imata skupne interese in potem aplikacija sama poveže uporabnika med seboj.

Tinder is how people meet. It’s like real life, but better.

• Do I need Facebook to create a Tinder account?

Yes, we use Facebook to make sure you are matched with real people who share similar interests and common friends. Tinder will never post anything to your Facebook.

• Can I message someone I haven’t matched with?

No, only users who have indicated a mutual interest in one another are allowed to chat.

• I accidentally left-swiped someone, how do I get them back?

You can’t, you only swipe once, Tinder on! #YOSO

Glede na to, da ima Tinder zelo veliko uporabnikov, so naredili zanimiv eksperiment, kjer so poskusili dokazati, da kajenje ni seksi in da so fotografije uporabnikov brez cigareta veliko boljše, kot pa fotografije uporabnika s cigareto.

Eksperiment je bil preprost – ista oseba, vendar dva različna scenarija. V enem scenariju je na vseh fotografijah s cigareto, v drugem pa brez nje. 1000 uporabnikov je “lajkalo” uporabnico, vendar samo 29% se jih je odločilo za interes kajenja in 54% za nekajenje. Torej tudi v virtualnem svetu, kjer je vsak lahko vse, kar si želi biti, je kajenje neatraktivno!

Objava Smoking Hot: Tinder Experiment – je kajenje atraktivno? originalno objavljena na had blog.

Kadiš umreš, ne kadiš umreš – so bile besede, ki jih je pogosto izrekel moj pokojni dedek, ki je kadil od svojega 11. leta naprej. Pri 11. letih je začel delati v “glažuti”, doma ni bilo denarja in ker je bil moškega spola, je moral pomagati mami. S seboj, na 12-urno delo, si je nesel šalico fižola in kos kruha in da je nadomestil lakoto, je kadil. Tobak si je zvijal v časopisni papir. Kasneje je kadil že zvite cigarete in žvečil tobak, ki je bil nadomestek cigaret.

Prišla je vojna in pomanjkanje in spet se je zatekal k cigaretom. Sicer je bila to zelo redka “dobrina” in se je vedno skadilo do konca. Ne, ne do konca, tako kot se kadi sedaj. Če je ostalo še kaj tobaka, se je zvila še ena in se je tudi ta pokadila, saj ni bilo tobaka. In če so Američani, ki so iz avionov odmetavali hrano, zraven dodali še kakšno škatlico cigaret, je bila to popolna sreča.

Tudi kasneje, po vojni, je dedek vedno kadil. Ne morem si predstavljati njega, da bi bil brez cigarete v ustih. Nekako mi ne gre to dvoje skupaj. Skadil je dve, tri škatlice na dan. In to ne “light” cigaret, kot se sedaj dobijo. Kadil je Dravo, Ibar, Drino.. Vedno je imel eno posebnost. Preden je cigareto prižgal, ji je odtrgal filter, kajti hotel je imeti nekaj od nje in jo dal v “cigaretšpic” in skadil do konca. Prva je bila zjutraj pred 5 uro ob kavi in zadnja po 22 uri.

V vsaki cigareti posebej je užival. Užival v njenem dimu, v njenem vonju in njenem okusu. Čeprav je mene, ko sem bil otrok, motil njegov vonj ko sem spal pri dedku in babici, sem se vedno raje stisnil k babici. Ampak njegov vonj je bil drugačen, njegov vonj je sodil k njegovi pojavi in njegovo kajenje je bilo čudovito. Čeprav je kašljal in čeprav je imel porumenele prste, je bil zame vedno poseben, poseben dedek s cigareto v ustih.

Na zalogi je moral vedno imeti vsaj 10 “štek” cigaret. “Za zlato rezervo”, je vedno rekel. In zdaj, ko gledam najine fotografije, je na vsaki s cigareto v ustih. Bila je njegov zaščitni znak, kot tudi “čičkovo olje”, s katerim si je ravnal črne, vedno nazaj počesane lase. Točno tak mi je ostal za vedno v spominu. Dedek s cigareto, ki je vedno rekel: “Kadiš umreš, ne kadiš umreš! Piješ umreš, ne piješ umreš!”

Objava V vsakem primeru na koncu umreš originalno objavljena na had blog.

Ko so začeli uvajati protikadilski zakon, smo bili vsi, bolj ali manj, proti. Tudi sam, čeprav se nikoli nisem štel med kadilce, sem bil proti takšnemu načinu represije, oz. ukazovanju države, kaj smemo državljani početi v lastni državi. Veliko je bilo govora, kako bodo propadali lokali, veliko je bilo govora o tem, da bomo ljudje zboleli in s tem se bodo povečali stroški za zdravstvo. Veliko je bilo govora o tem, da tako pa pač res ne gre v tej državi.

Par let kasneje, ko smo se vsi že navadili, da se v lokalih ne kadi, je stvar precej drugačna. Ko greš v države, kjer je še vedno dovoljeno kajenje v lokalih, je to nekaj zelo čudnega. Je to nekaj, kar ti ni več blizu in ti ni povsem jasen koncept. Če smo par let nazaj skakali v zrak zaradi tega, nam je sedaj to, da se ne sme kaditi v lokalih celo super. Zakaj se mi zdi sedaj ta protikadilski zakon fajn – čeprav sem ob uveljavljanju bil zelo zelo zelo proti njemu:

• ko pridem zvečer domov, ne smrdim kot prekajeno meso
• lokali niso zakajeni in ni nadležnega draženja oči
• nekadilci imajo svoj prostor in lahko v miru uživajo, čeprav je dejstvo, da so večino časa s kadilci zunaj lokalov
• medtem ko ješ, je veliko boljše, da se ti ne kadi pod nos cigaretni dim izza sosednje mize
• ni več pasivnega kajenja

Ali so to pozitivne ali negativne stvari je seveda stvar vsakega posameznika, vendar je dejstvo, da se sedaj ljudje nič več ne pizdimo nad sprejetjem zakona, kot smo se na začetku. Dejstvo je, da smo se sprijaznili in da smo uspeli najti tudi dobre stvari v tem dejanju. Kako se to odraža na stanje / izkupiček v lokalih, mi ni znano, kajti ti podatki niso bili nikjer objavljeni. V bistvu se je vmes zgodila recesija, ki je itak na glavo obrnila stvari in so tudi podatki v tem primeru precej nerelevantni.

V Bosni in Srbiji je še vedno dovoljeno kajenje v lokalih. In preživeta noč v takšnem lokalu se odraža na vonju kože, predvsem pa oblačil. In če se zavedam, da sem v mladosti preživel toliko in toliko večerov v lokalih, kjer se je kadilo in sam sebi nisem smrdel, potem mi je sedaj ta vonj oblačil oduren. In ne, te cunje ne odložiš v sobo, ampak jih daš na balkon, da se “razdimijo”.

Kaj pa ti meniš o protikadilskem zakonu?

Objava Protikadilski zakon par let kasneje originalno objavljena na had blog.