Prepričan sem, da obstaja nekje skrivna organizacija. Ne vem, kako se imenuje in kdo jo vodi, ampak njena edina naloga je, da vsakemu človeku vsak dan pripravi eno majhno, popolnoma nepomembno nadlogo. Lahko tudi več njih. Ne takšne, zaradi katere bi se res sekiral ali pa bi drastično posegla v življenje. Ravno nasprotno. Tako majhno, da jo je skoraj nerodno omenjati. Takšno, zaradi katere si samo zaviješ z očmi in si rečeš: “A spet se to dogaja meni?”

• Banki plačujem prilivno provizijo
• Zakaj letalske družbe ne zaračunajo teže potnika, če zaračunajo dodatno prtljago?
• Ko je prihod na cilj bolj pomemben od življenja / sram vas je lahko!

Ena taka malenkost ni nič. Dve sta naključje. Ko pa se jih do večera nabere deset, začneš razmišljati, ali je mogoče vesolje danes vstalo z levo nogo. Meni se to zgodi precej pogosto.

Recimo naročim “veganski” burger. Ne kompliciram. Ne zahtevam posebnega menija. Na jedilniku lepo piše “vegan”. Natakar prikima, čez nekaj minut pa pred mano pristane burger z debelo rezino topljenega sira. Natakarja opozorim, da to verjetno ni vegansko. Pogleda krožnik, pogleda mene in z vso resnostjo odgovori: “Saj ga lahko odstranimo.” Seveda. Tako kot lahko iz goveje juhe odstraniš govedino in dobiš zelenjavno juho.

Zakaj se vrečka čipsa nikoli ne odpre tam, kjer je narisana črtkana črta? Zakaj papir za peko vedno najprej zviješ v cev, potem pa ga pet minut prepričuješ, naj ostane raven? Zakaj se kabel od slušalk, ki ga nisi uporabljal tri dni, v predalu spremeni v vozel, za katerega bi moral dobiti Nobelovo nagrado iz topologije? Zakaj ko se ti najbolj na svetu mudi, zazvoni telefon in se zamuda poveča?

Zakaj ljudje na skoraj praznem parkirišču vedno parkirajo tik ob tvojem avtomobilu? To me res zanima. Sto parkirnih mest. Devetindevetdeset jih je praznih. Nekdo pa se odloči, da bo parkiral tako blizu mojih vrat, da moram vstopiti skozi sovoznikova vrata. To ni naključje.

Še bolj fascinantni so ljudje v trgovini. Pred tabo v vrsti za blagajno je gospod z dvema izdelkoma. Pomislim, da bom zunaj v minuti. Potem pa iz žepa potegne kup kartic zvestobe, začne zbirati nalepke, išče kupone, pokliče ženo ali imajo še dovolj soli in blagajničarka pa ga vpraša, ali zbira pike za ponev. Čez nekaj minut že poznam polovico njegovega družinskega proračuna. Jaz pa še vedno držim eno solato in coca colo in čakam, da bom na vrsti.

Ampak največja ironija sodobnega sveta je nekaj drugega. Nikoli nismo živeli udobneje. Telefon v žepu zna prevesti skoraj vsak jezik. Ura meri srčni utrip. Robot mi kosi travo. Avto me opozarja, če zapeljem čez črto.

Ampak spletna stran, na kateri bi rad prebral članek, me še vedno vpraša za piškotke, potem za prijavo na novice, nato mi odpre oglas čez polovico zaslona in na koncu začne nekje v ozadju na ves glas predvajati video, ki ga nisem nikoli želel gledati.

Včasih se mi zdi, da tehnološki napredek ni namenjen temu, da bi bilo življenje enostavnejše. Njegov edini namen je, da dobimo vedno nove in bolj kreativne načine, kako nam pokvariti dan. In ko zvečer razmišljam, zakaj sem utrujen, se spomnim, da se ni zgodilo prav nič pomembnega. Le življenje je ves dan izvajalo tisoč drobnih atentatov na moje živce. In proti tem, žal, ne pomaga nobena “maža”. Hakuna matata.

Ampak danes si bom vrtel tole https://www.youtube.com/watch?v=q5my-dVWX2k

Objava Sodobni svet je poln majhnih nadlog, ki ti uničijo dan / hakuna matata originalno objavljena na had blog.