Sem ljubitelj divjih špargljev. V otroštvu so mi starši v Kavranu pokazali “nekaj, kar raste iz zemlje” in ima povsem drugačen okus, kot sem ga bil sicer navajen. Raste med kamenjem in je pravzaprav grmovje. Od takrat vsako leto komaj čakam začetek pomladi, da se lahko sprehodim po Krasu ali primorskih gozdovih in si sam naberem divje šparglje. Sezona divjih špargljev je odprta!

• Kavran – raj na morju in skoraj štiri leta odkar smo podrli hiško
• Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke
• Pavus / veganski vikend v Michelinovi restavraciji

Ko enkrat poskusiš divje šparglje, je težko jesti navadne, gojene. Razlika je ogromna, čeprav so gojeni precej bolj “mesnati” in jih za pripravo jedi potrebujemo manj. A primerjati jih je nemogoče, saj gre za dve povsem različni rastlini.

Naj naredim še en majhen skok v preteklost, v čase, ko sem pomladi in poletja preživel v Istri, v kraju Kavran. Takrat sem se prehranjeval “normalno” – zjutraj, ko sem vstal, sem naredil nekaj korakov po “gozdu” in nabral ravno toliko svežih špargljev, da sem jih dodal v umešana jajca in užival v njihovem okusu. Ta navada se je ohranila še več kot 40 let.

Ko sem se prejšnji vikend odpravil na Kras preverit, kako je s šparglji, sem bil navdušen. Začeli so poganjati iz tal, in ker je dovolj vlage, jih je veliko. Sicer so še nekoliko sramežljivi in tanki, vendar okusni kot sto hudičev.

Sam zagovarjam načelo, da se ne pobere vseh, ampak le toliko, kolikor jih potrebujem za dve jedi. Po približno pol ure sem zapustil gozd zadovoljen z bero.

Kako si pripravim šparglje? Obstaja neskončno možnosti. Glede na moj način prehranjevanja sta mi najljubši rižota in testenine z divjimi šparglji. Obe jedi sta povsem preprosti, šparglji pa v njih kraljujejo.

Sveže šparglje sploh ni treba termično obdelati, vendar če želim pripraviti “omako”, jih moram vsaj za nekaj minut popeči v olivnem olju, predvsem trše dele. Nato jih zmeljem in v to omako dodam testenine (seveda brez jajc). Po želji lahko dodam čemaž ali česen, a s tem spremenim okus. Na koncu testenine posujem s svežimi “vršički” divjih špargljev.

Pri rižoti posebej prekuham trši del špargljev in to tekočino uporabim kot osnovo za kuhanje riža namesto jušne osnove. Sam dodam še kurkumo, da riž dobi zanimivo barvo, preden je kuhan, pa vmešam “vršičke” divjih špargljev.

Če se odpravljate nabirat šparglje, bodite previdni na klope in kače! Sonce je že dovolj močno, da privabi kače na plano, v gozdu pa je tudi že veliko klopov, ki vas bodo z veseljem obiskali. Pa dober tek!

Objava Sezona divjih špargljev je odprta originalno objavljena na had blog.

Pred svojo “obsesijo” s skakanjem v hladne vode sem imel “ritual” odprtja sezona plavanja v morju s skokom v morje v Kavranu. Idiličen kraj, kjer sem preživel neskončno poletij – do deset let nazaj, ko smo morali porušiti hišo in sem se v tem času zgolj parkrat vrnil v ta kraj.

• Prvomajski skok v morje v Kavranu
• Prvi skok v morje – Kavran 2011
• Kavran – raj na morju in skoraj štiri leta odkar smo podrli hiško

Tokrat sem se. Kljub temu, da me vedno znova stisne, ko se zavem, da je Kavran name pustil velik pečat, predvsem pa tudi odnos do turizma. Če si navajen miru in tišine, potem se težko vklopiš v turistično ponudbo, ki je sicer na voljo. In ja, letos sem ponovil skok v morje, ki je tako čisto in brez vsakršnega turista …

Ampak zgodba o Kavranu sega v daljno leto 1985, ko smo kupili 400 kv.m. zemlje, več kot 800 metrov od morja v vasi Kavran, 20 kilometrov od Pule. Cena je bila takrat precej zanemarljiva, okrog 3000 mark in seveda brez gradbenega dovoljenja. Takrat je bil zeleni pas 800 metrov in zato smo si izbrali takšno oddaljenost.

Kavran je bil vedno idealen prostor za počitek. Brez elektrike, brez vode, mir in tišina, daleč stran od ponorelega sveta. Imeli smo sončne celice s katerimo smo polnili akumulatorje in svoje cisterne vode. Užival sem vsak trenutek v Kavranu. Morje čisto in neonesnaženo in na plaži ni nobene gužve. Okrog 1000 parcel je bilo prodanih v Kavranu. In sosedje so bili super in čudovite trenutke odraščanja sem preživel v Kavranu. Ko se človek razvadi s tem uživanjem, je težko najti kaj podobnega.

V vmesnem času smo spremenili namembnost parcele, vložili vlogo za gradnjo in vse ostalo, da bi pravno formalno lahko zgradili hiško. Vendar ni bilo nikoli konkretnih odgovorov, kajti ta del Istre ni imel niti zazidalnega načrta. In pet let nazaj, ko smo julija sedeli zvečer pred takrat še prikolico, je padla ideja. Pozidajmo hiško, s predpogojem, da se zavedamo, da bo nekoč mogoče treba vse skupaj porušiti. In tako so se začela dela. V manj kot dveh mesecih je bila hiška pod streho. Tudi stroški niso bili pretirani. Žulji na rokah staršev so drugo poglavje!

Pogled na morje s terase je bil neprecenljiv. Vložili smo vlogo, spremenili namembnost in dobili hišno številko. Prišli so merilci in izmerili hiško in pošteno samo plačevali davek na nepremičnine na Hrvaškem. Plačevali smo komunalne pristojnine, čeprav jih nismo uporabljali. Prav tako smo parkrat plačali pravnike, ki bi nam uredili gradbeno dovoljenje, vendar je bila vedno ista zgodba. Dobili so denar in poniknili. Kljub zavedanju, da bo verjetno treba rušiti, sem upal, da pride Hrvaška prej v EU in se bo vse skupaj spremenilo.

Lani poleti so rušili obalni pas. Pogled na vse skupaj je bil več kot žlosten. Cel kup fotografij sem posnel, vendar nikoli nisem imel srca, da bi jih objavil. Kavran je vse bolj izgledal kot Hrvaška po vojni. Vse uničeno in celi kupi smeti povsod. Iz idile je vse skupaj preraslo v smetišče. Vendar morje je ostalo in je še vedno čisto.

In se je zgodilo. Dobili smo pošto, da je treba rušiti. Spraviti vse v prvotno stanje. Kljub temu, da sem se zavedal, da bo nekoč verjetno treba vse skupaj porušiti, sem tlačil to idejo nekam daleč stran.

Jeap, dejstvo je, da ne bo v Kavranu nikoli več tako, kot je bilo. Verjetno se bo nekoč vse skupaj spremenilo. Naredili bodo zazidalni načrt za to področje, verjetno bodo celo dovolili graditi objekte. Vendar isto ne bo nikoli več.

Objava Prvomajski skok v morje v Kavranu / 15 stopinj originalno objavljena na had blog.

Grem na morje – podirat idilično hiško v Kavran v Istri, zapis izpred štirih let, ki mi je obrnil na glavo vikende na morju, predvsem pa počitnice, ko sem resnično dal lahko možgane na off – brez elektrike, oz. na sončno elektriko, svoj rezervoar za vodo, predvsem pa mir in tišina in neokrnjena narava.

Štiri leta so že skoraj minila, odkar smo morali podreti hiško in jaz sem bil od takrat sedaj prvič na parceli! Takrat sem zapisal:

Ko bom od jeze tolkel po stenah in bo iz mene bruhala jeza, bom po eni strani vesel, da se je končala agonija, pred katero sem raje bežal. In ko bo od idilične hiške ostal samo kup prahu, bom končno naredil korak naprej. Nikoli več isti, veliko bolj previden, vendar tudi močan, ker v končni fazi se zavedam, da je najtežje, da rušiš za seboj stvari, ki so ti drage in v katerih si užival.

V bistvu me je bilo groza – kraj, kjer sem preživljal počitnice in veliko časa zadnjih petnajst let, sem rajši imel ohranjen v spominu, kot pa da sem si ogledal kaj je ostalo od “raja”, ki smo ga imeli. No, nisem razočaran, v bistvu sem vesel, da sem videl, da sedaj cel predel Kavrana klavrno propada, namesto da bi se celotna vas in vse skupaj “urbaniziralo” in dobilo smiselno podobo.

Parcele v Kavrano so sedaj kot območja, ki so bila v vojni. Vse je porušeno, razbito, povsod so kupi smeti, predvsem pa je vse prazno in zapuščeno. Le še rože, ki sedaj cvetijo, dajejo občutek, da je bilo to nekoč nekaj drugega. Ampak takle mamo. Hrvaška bo mogoče nekoč prišla v EU in bodo ugotovili, da Slovenci ne bomo vsega uničili in naredili večjega sranja, kot ga imajo sedaj in nam bodo mogoče celo pustili, da ponovno zgradimo hiško in uživamo na idiličnih dopustih!

Ampak morje je še vedno enako – neokrnjeno, čisto, predvsem pa so plaže še vedno takšne, kot sem jih imel v spominu. In takšne naj ostanejo za vedno. In jaz se bom vračal, pa čeprav samo za en skok v morje – dovolj bo, da se bom spomnil v mislih na to in bo šlo vse skupaj lažje!

Objava Kavran – raj na morju in skoraj štiri leta odkar smo podrli hiško originalno objavljena na had blog.

Triptih prvega skoka v morje v letu 2011. Če bi napisal, da sem potreboval jajca, da sem skočil v vodo, se ne bi zlagal. In če bi napisal, da sem bil “skoraj brez jajc”, ko sem prišel iz vode, tudi ne bi bilo daleč od resnice. Namreč 13 stopinj je precej malo (vsaj tako so povedali po radiju) in po skoku, se nisem ravno dolgo obotavljal, da sem izplaval iz vode. Veliko boljše!

Ta skok definitivno ni bil tako prijeten, kot je bil pred dvemi leti, ko sem skočil v morje v Miamiju.

Klik na fotografijo za fotografije Miami Beach – sprehod in prvi skok v morje

Še bolj zanimivo je bilo pred štirimi leto, kar sem opisal tudi v zapisu – Prvomajski skok v morje v Kavranu in podkrepil z video posnetkom!

Objava Prvi skok v morje – Kavran 2011 originalno objavljena na had blog.

KUD Idijoti – Ja sječam se

Ja sjecam se te
ja sjecam se te
ma sta mi uradili
ma sta mi govorili
ma sta mi uradili
ja sjecam se

Objava Stolp stoji – "ja sječam se" originalno objavljena na had blog.

Večno vprašanje, kam na počitnice, se začne pojavljati v začetku junija. Glede na letošnje vremenske razmere, ki so vse prej kot “počitniške”, je bilo to vprašanje precej časa, vsaj zame, na stranskem tiru.
Ker smo v Kavranu podrli hiško, je iskanje počitniške destinacije velik problem. Želim si udobja in želim si miru in hočem internet! Seveda je zaželjena tudi nizka cena! Sem zahtevna stranka? Ali imam samo nemogoče želje?
Ko gledam first minute – last minute ponudbe počitnic, ugotovim, da se cene začnejo nekje pri 400€/osebo/teden in gredo precej višje. Tem cenam je treba prišteti še raznorazne takse, gorivo, napitnine in podobno. In ker je cena pomemben faktor pri počitnicah, je te stroške potrebno vključiti v ceno.

Po drugi strani pa so mi všeč otoki – Hvar, Korčula, Brač, kamor grem lahko s svojim avtom in sem odvisen samo od sebe, vendar so cene povsem primerljive s tujimi destinacijami z letalskim prevozom. Ko primerjam cene z lanskim letom, ugotovim, da so šle vse gor v povprečju za 100€.
Tako se zaciklam, ko se ne morem odločiti kam bi šel! Še najbolj mi diši varianta, da se vsedeva v avto in odpeljeva in kjer se nama bo zdelo “kul”, se ustaviva in poiščeva apartma, hotel, sobo. Po drugi strani pa bi mi že prav pošteno prijal teden ali dva ležnja na soncu, lenarjenja in predvsem počitka s kakšno knjigo v roki.

In spet brskam po ponudbah agencij, ki so vse več ali manj podobne.

Ideje, nasveti, predlogi so na tem mestu zaželjeni! Kam greš TI na dopust?

Objava Kam na počitnice? originalno objavljena na had blog.

Priporočena pošta. V petih dneh je potrebno porušiti zgrajeno hiško v Kavranu in spraviti vse v prvotno stanje. Pritožba ne zadrži izvršbe!

Zgodba sega v daljno leto 1985, ko smo kupili 400 kv.m. zemlje, več kot 800 metrov od morja v vasi Kavran, 20 kilometrov od Pule. Cena je bila takrat precej zanemarljiva, okrog 3000 mark in seveda brez gradbenega dovoljenja. Takrat je bil zeleni pas 800 metrov in zato smo si izbrali takšno oddaljenost.
Kavran je bil vedno idealen prostor za počitek. Brez elektrike, brez vode, mir in tišina, daleč stran od ponorelega sveta. Imeli smo sončne celice s katerimo smo polnili akumulatorje in svoje cisterne vode. Užival sem vsak trenutek v Kavranu. Morje čisto in neonesnaženo in na plaži ni nobene gužve. Okrog 1000 parcel je bilo prodanih v Kavranu. In sosedje so bili super in čudoviti trenutki odraščanja so bili preživeti v Kavranu. Ko se človek razvadi s tem uživanjem, je težko najti kaj podobnega.
V vmesnem času smo spremenili namembnost parcele, vložili vlogo za gradnjo in vse ostalo, da bi pravno formalno lahko zgradili hiško. Vendar ni bilo nikoli konkretnih odgovorov, kajti ta del Istre ni imel niti zazidalnega načrta. In pet let nazaj, ko smo julija sedeli zvečer pred takrat še prikolico, je padla ideja. Pozidajmo hiško, s predpogojem, da se zavedamo, da bo nekoč mogoče treba vse skupaj porušiti. In tako so se začela dela. V manj kot dveh mesecih je bila hiška pod streho. Tudi stroški niso bili pretirani. Žulji na rokah staršev so drugo poglavje!
Pogled na morje s terase je bil neprecenljiv. In je še vedno. Ampak samo do sobote, ko bo vse to odšlo v prah. Vložili smo vlogo, spremenili namembnost in dobili hišno številko. Prišli so merilci in izmerili hiško in pošteno samo plačevali davek na nepremičnine na Hrvaškem. Plačevali smo komunalne pristojnine, čeprav jih nismo uporabljali. Prav tako smo parkrat plačali pravnike, ki bi nam uredili gradbeno dovoljenje, vendar je bila vedno ista zgodba. Dobili so denar in poniknili. Kljub zavedanju, da bo verjetno treba rušiti, sem upal, da pride Hrvaška prej v EU in se bo vse skupaj spremenilo.
Lani poleti so rušili obalni pas. Pogled na vse skupaj je bil več kot žlosten. Cel kup fotografij sem posnel, vendar nikoli nisem imel srca, da bi jih objavil. Kavran je vse bolj izgledal kot Hrvaška po vojni. Vse uničeno in celi kupi smeti povsod. Iz idile je vse skupaj preraslo v smetišče. Vendar morje je ostalo in je še vedno čisto.
In se je zgodilo. Dobili smo pošto, da je treba rušiti. Spraviti vse v prvotno stanje. Kljub temu, da sem se zavedal, da bo nekoč verjetno treba vse skupaj porušiti, sem tlačil to idejo nekam daleč stran. In sedaj, ko pakiram stvari, da grem na morje, vendar ne uživati, ampak rušiti, kar sem pomagal graditi, mi je nekako čudno. Ni to jeza, ampak bolj razočaranje nad dejstvom, da bodo sedaj odšli vsi spomini in da bo ostala praznina. Sicer že nekaj časa iščem nepremičnino v Istri, vendar so cene v zadnje pol leta poskočile za 10x.
Jeap, dejstvo je, da ne bo v Kavranu nikoli več tako, kot je bilo. Verjetno se bo čez kakšno leto vse skupaj spremenilo. Naredili bodo zazidalni načrt za to področje, vstopili bodo v EU, verjetno bodo celo dovolili graditi objekte. Vendar isto ne bo nikoli več.
Ko bom od jeze tolkel po stenah in bo iz mene bruhala jeza, bom po eni strani vesel, da se je končala agonija, pred katero sem raje bežl. In ko bo od idilične hiške ostal samo kup prahu, bom končno naredil korak naprej. Nikoli več isti, veliko bolj previden, vendar tudi močan, ker v končni fazi se zavedam, da je najtežje, da rušiš za seboj stvari, ki so ti drage in v katerih si užival.

Objava Grem na morje – podirat idilično hiško v Kavran v Istri originalno objavljena na had blog.

Podaljšani vikend v Kavranu je bil čudovit. Po dopustu v Dalmaciji, sem si moral napolniti baterije v Istri :evil:
In v petek zvečer je bilo takšno nebo v Kavranu!

Objava Večerno nebo v Kavranu originalno objavljena na had blog.

Včasih je zgornji naslov precej dobro opisal petkovo dogajanje. Ob petkih se je ponavadi največ dogajalo in to je bil dan, ko ni bilo zadržkov. Jeap, bilo je lepo, nekoč, ko sem bil mlajši. In takrat so bili tudi drugačni časi. Pa tokrat ne bom moril o politiki! Bili so koncerti, bili so žuri, bilo je druženje do jutranjih ur in kljub dejstvu, da so bile med nami v družbi razlike, le te ob petkih niso bile opazne. Kdor je imel je dal, kdor ni imel, je dal drugič. Bili smo eno, bili smo enaki in bili smo povezani med seboj.
V sodobnem svetu je tega čedalje manj. Čedalje bolj smo odtujeni, čedalje manj časa imamo in posledično se tudi manj družimo. Ni več pristnih stikov in enkrat tedensko, ali pa še to ne, odvisno od situacije, ko se srečam s prijatelji, je definitivno premalo, da bi si povedali vse. Sodoben svet nas je razdvojil in med nami naredil precej razlik. Vendar še vedno verjamem v skupnost in druženje. Vini bi mi rekel hippie2.0. In prav bi imel. Verjamem v dobro v ljudeh, verjamem in zaupam ljudem, kljub temu, da sem včasih preveč naiven in bi bilo veliko boljše, če bi bil egoist. Želim in rad pomagam vsakomur in vedno naredim uslugo, čeprav se zavedam, da nikoli ne bom prosil zanjo. Pa vendar nisem jaz poanta tega zapisa.
Včasih smo, preden smo s starši odšli na morje na dopust, vsaj teden dni prej začeli pripravljati stvari. Treba je bilo vse skupaj skrbno splanirati, da bo šlo v Zastavo 101, da česa ne bomo pozabili doma in da bomo imeli vsega dovolj. Pred odhodom na morje se je morala obvezno kupiti nova garderoba, iti k frizerju in kupiti pripomočke kot so čoln, ribiška palica, maska, itd.. Odhod na morje pred 25 leti je bil pravi obred. In na pot se je šlo v zgodnjih jutranjih urah, kajti vožnja do Malega Lošinja je bila dolga in naporna. Čakanje na trajekt se je vedno zavleklo in v avtu sem se počutil kot sardela v konzervi. Vendar smo vedno srečno prispeli in uživali dopust. Vročine ni bilo takšne, ozonske luknje ni bilo in 10 ali 14 dni je vedno prehitro minilo.
Današnji čas je precej drugačen. Ob petkih zjutraj se odločiva ali bova šla čez vikend do Kavrana ali bova ostala doma. Stvari se spakirajo v 10 minutah in po službi nama preostane še dve uri vožnje in skok v morje. Hrane ne voziva s seboj, ampak jeva zunaj, ker je to precej lažje, vse ostalo pa nabaviva v trgovini. Razlika med morjem nekoč in danes je zelo velika. Ozonska luknja je velika in nevarna, zategadelj je sonce močnejše in kljub dejstvu, da sem vedno užival v celodnevnem martinčkanju na morju, grem sedaj na sonce okrog 16 ure. Precej penzionersko, vem. Ampak takle mamo. Petki niso več namenjeni razvratu in divjanju okrog do jutranjih ur, ampak jih ponavadi preživiva v prijetnem lokalčku Aruba v Puli. Jutra na morju so čudovita in hladna..
No ja, bi še nadaljeval s pisanjem, vendar me Barbka že čaka, da jo mahneva proti Istri. Lep vikend vsem!

Objava Petek, dan za metek ali zadetek originalno objavljena na had blog.

Tale post bi sicer moral imeti naslov: “Ko bom velik, bom imel tudi jaz hišo z bazenom ob morju!” vendar se zavedam, da bi bilo to preveč utopično.

20 km oddaljena od Pule, leži mala vas Čabruniči. Neokrnjeno okolje, veliko na pol podrtih kamnitih hišk in predvsem starejši prebivalci so značilnost te vasi.
Moj pogled, ko sem se vozil mimo te vasi, pa so pritegnile novo zgrajene hiške, ki imajo idiličen pogled na Brijone in vsaka svoj bazen. Med brskanjem po internetu pa sem odkril tudi njihovo ceno, ki pa je precej vrtoglava. Začne se namreč pri €299.000 (vir).

In zakaj so mi padle te hiške v oči? Ker že nekaj časa iščem kamnito, na pol podrto hiško nekje v Istri, vendar so se v zadnjem letu cene nepremičnin strahovito dvignile. In pod €75.000 je težko karkoli najti. In če nam bodo rušili hiško v Kavranu (o čemer se bom razpisal drug teden), potem mi ne bo ostalo drugega, kot da grem v takšen nakup.

Objava Hiša z bazenom v Čabruničih originalno objavljena na had blog.