Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS (Akos) je pred dnevi sporočila, da telefonske govorilnice v Sloveniji uporablja še vedno en odstotek vprašanih v anketi. Zanimivo, kajne? Kljub temu, da ima preko 98 odstotkov gospodinjstve v Sloveniji mobilni telefon, pa nekateri očitno še vedno uporabljajo telefonske govorilnice za klicanje. Sam sicer tega nisem videl že dolgo časa …

• Smo v Jugoslaviji živeli boljše? Ali slabše? Spet se ukvarjamo s preteklostjo..
• Bi lahko živeli brez snooze funkcije na vašem telefonu?
• Odložiti slušalko, prevrteti kaseto, oglasna deska / star sem

Tisti, ki prihajamo iz prejšnjega tisočletja (tole se pa zelo dobro sliši) se verjetno spominjamo telefonskih govorilnic. PTT (pošta, telegraf, telefon) govorilnice so bile nekaj, kar so postavili v vsako vas in sprva si lahko uporabljal telefonske govorilnice s pomočjo denarja na začetku in kasneje žetonov, ki si jih kupil na pošti – ja, takrat poslovalnice Pošte še niso bile svaštarnice, ampak si dejansko pri njih lahko kupil znamke, telefoniral, ali pa kupil žetone za telefonske govorilnice.

Kasneje so “nadgradili” te govorilnice in si lahko telefoniral s prednapolnjenimi karticami. Seveda je bila izkušnja telefoniranja vedno zanimiva, saj so bile govorilnice nekje na javnih krajih, kjer je bila velika fluktuacija ljudi – in ko si imel par urne pogovore v govorilnici, ker si nisi želel, da bi doma kdorkoli poslušal neumnosti, ki si jih govoril si se raje zatekel v govorilnico.

Ampak najprej še malce dlje nazaj v preteklost. Kot mulc sem treniral smučanje. Ko smo se zjutraj dobivali na dogovorjenem mestu, pred trgovino v Zagorju, da so nas trenerji “nabasali” v kombije in odpeljali na smučišče, je bilo precej pogosto, da je kdo manjkal, ker so pač zaspali doma. Ker je bila zraven trgovine tudi telefonska govorilnica – tista na steni, se je enkrat zjutraj zgodilo, da je začel zvoniti telefon v govorilnici. #wtf. Nikomur ni bilo nič jasno, pa vendar se je nekdo opogumil in dvignil slušalko. Na drugi strani pa zelo zaspan glas, ki je sporočal, da so zaspali in da pripeljejo “mulca” čez 10 minut. To funkcionalnost smo kasneje še parkrat izkoristili v podobne namene.

Vedno sem imel občutek, da so telefonske govorilnice največ uporabljali tisti, ki so klicali v druge republike Jugoslavije. V obdobju kartic, se je dalo zelo dobro izkoriščati in goljufati s temi karticami. V bistvu sploh ni bilo potrebno biti genij, kajti dovolj je bilo, da si pravilno razrezal kartico na dva dela in skupaj vtaknil v režo v telefonu. Ko je telefon prepoznal število impulzov, ki si jih imel shranjenih na kartici in je bila veza vzpostavljena, si preprosto izvlekel polovico kartice (tisti del s čipom) in zastonj telefoniral kolikor časa ti je duša poželela. Zastonj.

Seveda so obstajali načini goljufanja tudi pri samem telefoniranju z žetoni. V žeton si izvrtal luknjo in vanjo napeljal “laks”. Ko si vrgel žeton v režo, si ga s pomočjo “laksa” počasi spuščal, dokler aparat ni zaznal teže žetona in se je na zaslonu pojavilo število impulzov. Potem si rahlo potegnil “laks” in tako napolnil telefon in si lahko v miru brezplačno telefoniral. Seveda se je večkrat zgodilo tudi to, da si odtrgal laks in je žeton vstal v samem sistemu in je bilo potrebno posredovanje serviserja.

Sam se zgornjih metod sicer nisem posluževal, sem pa jih poznal zelo dobro. Sam sem imel srečo, saj sem enkrat v eni govorilnici na morju našel kartico, ki je imela zelo veliko število impulzov na njej – verjetno jo je pozabil kakšen tujec, ko je končal s pogovorom. In tisto kartico sem uporabljal še precej časa.

Večina klicev iz telefonskih govorilnic je bila itak takšnih, ki jih ne bi opravil doma – ker sem bil kot “mulc” sramežljiv in je bilo klicanje deklic nekaj, za kar si potreboval veliko dozo samozavesti, predvsem pa čisti mir. Tudi, če si imel doma svoj “štuk”, še vedno je bil prisoten kanček dvoma, da te ne bo kdo slišal o čem se pogovarjaš. In še vedno znova je bila enaka situacija – na drugi strani se je oglasil “fotr” in po hitrem postopku je bilo potrebno odložiti slušalko, ali pa narediti korak naprej in se predstaviti in vprašati, če lahko pokliče k telefonu svojo hčerko. Slednje je bilo sicer precej “tricky”, ampak včasih je uspelo.

Ko so se telefonske govorilnice prestavile iz “sten”, kjer so obstajale tiste “vesoljske” v samostoječe prostore, je bilo vse skupaj precej lažje. Ampak je bila tudi gužva, saj so ljudje dejansko čakali v vrsti pred telefonskimi govorilnicami, da so lahko poceni (s pomočjo zgoraj omenjenih metod) klicali svoje v druge republike SFRJ.

Telefonske govorilnice v letu 2018 še vedno obstajajo, kot kaže raziskava AKOSa. In očitno jih določen del ljudi tudi še vedno uporablja.

Objava Slovenci v letu 2018 še vedno uporabljajo telefonske govorilnice originalno objavljena na had blog.

Tisti, ki prihajamo iz prejšnjega tisočletja (tole se pa zelo dobro sliši) se verjetno spominjamo telefonskih govorilnic. PTT (pošta, telegraf, telefon) govorilnice so bile nekaj, kar so postavili v vsako vas in sprva si lahko uporabljal telefonske govorilnice s pomočjo denarja na začetku in kasneje žetonov, ki si jih kupil na pošti – ja, takrat poslovalnice Pošte še niso bile svaštarnice, ampak si dejansko pri njih lahko kupil znamke, telefoniral, ali pa kupil žetone za telefonske govorilnice.

• Pošta Slovenije v letu 2014 – svaštarnica
• Pošta in valentinovo
• Pošta Slovenije in deljen delovni čas

Kasneje so “nadgradili” te govorilnice in si lahko telefoniral s prednapolnjenimi karticami. Seveda je bila izkušnja telefoniranja vedno zanimiva, saj so bile govorilnice nekje na javnih krajih, kjer je bila velika fluktuacija ljudi – in ko si imel par urne pogovore v govorilnici, ker si nisi želel, da bi doma kdorkoli poslušal neumnosti, ki si jih govoril si se raje zatekel v govorilnico.

Ampak najprej še malce dlje nazaj v preteklost. Kot mulc sem treniral smučanje. Ko smo se zjutraj dobivali na dogovorjenem mestu, pred trgovino v Zagorju, da so nas trenerji “nabasali” v kombije in odpeljali na smučišče, je bilo precej pogosto, da je kdo manjkal, ker so pač zaspali doma. Ker je bila zraven trgovine tudi telefonska govorilnica – tista na steni, se je enkrat zjutraj zgodilo, da je začel zvoniti telefon v govorilnici. #wtf. Nikomur ni bilo nič jasno, pa vendar se je nekdo opogumil in dvignil slušalko. Na drugi strani pa zelo zaspan glas, ki je sporočal, da so zaspali in da pripeljejo “mulca” čez 10 minut. To funkcionalnost smo kasneje še parkrat izkoristili v podobne namene.

Vedno sem imel občutek, da so telefonske govorilnice največ uporabljali tisti, ki so klicali v druge republike Jugoslavije. V obdobju kartic, se je dalo zelo dobro izkoriščati in goljufati s temi karticami. V bistvu sploh ni bilo potrebno biti genij, kajti dovolj je bilo, da si pravilno razrezal kartico na dva dela in skupaj vtaknil v režo v telefonu. Ko je telefon prepoznal število impulzov, ki si jih imel shranjenih na kartici in je bila veza vzpostavljena, si preprosto izvlekel polovico kartice (tisti del s čipom) in zastonj telefoniral kolikor časa ti je duša poželela. Zastonj.

Seveda so obstajali načini goljufanja tudi pri samem telefoniranju z žetoni. V žeton si izvrtal luknjo in vanjo napeljal “laks”. Ko si vrgel žeton v režo, si ga s pomočjo “laksa” počasi spuščal, dokler aparat ni zaznal teže žetona in se je na zaslonu pojavilo število impulzov. Potem si rahlo potegnil “laks” in tako napolnil telefon in si lahko v miru brezplačno telefoniral. Seveda se je večkrat zgodilo tudi to, da si odtrgal laks in je žeton vstal v samem sistemu in je bilo potrebno posredovanje serviserja.

Sam se zgornjih metod sicer nisem posluževal, sem pa jih poznal zelo dobro. Sam sem imel srečo, saj sem enkrat v eni govorilnici na morju našel kartico, ki je imela zelo veliko število impulzov na njej – verjetno jo je pozabil kakšen tujec, ko je končal s pogovorom. In tisto kartico sem uporabljal še precej časa.

Večina klicev iz telefonskih govorilnic je bila itak takšnih, ki jih ne bi opravil doma – ker sem bil kot “mulc” sramežljiv in je bilo klicanje deklic nekaj, za kar si potreboval veliko dozo samozavesti, predvsem pa čisti mir. Tudi, če si imel doma svoj “štuk”, še vedno je bil prisoten kanček dvoma, da te ne bo kdo slišal o čem se pogovarjaš. In še vedno znova je bila enaka situacija – na drugi strani se je oglasil “fotr” in po hitrem postopku je bilo potrebno odložiti slušalko, ali pa narediti korak naprej in se predstaviti in vprašati, če lahko pokliče k telefonu svojo hčerko. Slednje je bilo sicer precej “tricky”, ampak včasih je uspelo.

Ko so se telefonske govorilnice prestavile iz “sten”, kjer so obstajale tiste “vesoljske” v samostoječe prostore, je bilo vse skupaj precej lažje. Ampak je bila tudi gužva, saj so ljudje dejansko čakali v vrsti pred telefonskimi govorilnicami, da so lahko poceni (s pomočjo zgoraj omenjenih metod) klicali svoje v druge republike SFRJ.

Telefonske govorilnice v letu 2016 še vedno obstajajo. Sicer ne vem, ali jih še kdo uporablja, so mi pa vedno fascinantne, ko jih zagledam. Ostanki preteklosti, ki me spominjajo na neke povsem drugačne čase, predvsem pa na neko obdobje, ki ga nikoli več ne bo nazaj. Predvsem pa je s telefonskimi govorilnicami povezanih več smešnih situacij, ki so mi bile takrat vse prej kot smešne. Ampak, kot sem omenil na začetku – vsi iz prejšnjega tisočletja smo imeli izkušnje z njimi.

Kako izkoriščajo telefonske govorilnice v tujini? Klik na fotografijo

Objava Telefonske govorilnice (PTT) in spomini nanje originalno objavljena na had blog.