Te je ob 4:50 prebudil potres? Res je, niso bile zgolj sanje, ampak je bil potres z magnitudo 3,8 v bližini Kobarida. Potres pa so čutili čutili prebivalci zahodne in osrednje Slovenije.

• Potres ni vplival na NEK / #fakenews portal je včeraj začel s svojim poslanstvom zastraševanja
• Tišina Boruta Pahorja v teh dneh je zelo glasna
• Rumeni jopiči bodo na protestih izvajali rumeni monitoring / ker jih je bilo premalo, bodo prikrito snemali

Več podatkov o potresu – http://potresi.arso.gov.si/potres/751335

Objava Potres ob 4:50 v bližini Kobarida z magnitudo 3,8 / te je prebudil? originalno objavljena na had blog.

In sva šla. Od Pordenona po avtocesti do Gorice. Vsaj tako sem mislil, ko sem pred seboj zagledal tablo, ki me je opozorila, da je do Villacha še natanko 60km. Tukaj sledi opomba, da na avtocesti po Italiji ni niti ene table, ki bi opozorila, da je nekje v bližini Slovenija!

In sva se vozila in vozila. Na srečo sva prišla do Trbiž, kraja kamor smo zahajali v mladosti s starši, po usnjene jakne in podobne stvari, ki so bile v Italiji boljše, kot pri nas. In ko sem pred seboj zagledal tablo z oznako Slovenija, sem se takoj počutil boljše. Vendar sem se odločil drugače. Odločil sem se za prelaz Predel in potem pot naprej čez Log pod Mangartom do Kobarida.
Cesta se je dvigovala in dvigovala in nekje na 1000 metrih nadmorske višine sem zagledal jezero. Rabeljsko jezero polno turistov in pohodnikov, ki so prišli namočiti pregrete ude. Voda je bila ledeno mrzla, vendar je prijala. Par sto metrov višje pa me je pričakala utrdba Rabelj (če se motim, naj me kdo popravi), ki mi je vzela 10 minut, da sem si ogledal podzemne hodnike in vse pofotografiral.
Skok nazaj v avto in pred nama je bil mejni prehod Predel in že sva bila v Sloveniji. Peljala sva se mimo Predelske trdnjave, ki je bila pomembna točka v vojnah z Napoleonom, danes pa je samo še ruševina. In potem se je začel spust proti Logu pod Mangartom. Ozka cesta in krasna pokrajina sta naju spremljali do trdnjave Kluže, ki je bila postavljena na strateški poti med dolino Loške Koritnice in Bovško kotlino. Danes je v trdnjavi Kluže urejen muzej.
Se nadaljuje!

Objava Od Predela do Kluž originalno objavljena na had blog.

Sončno sobotno jutro. Kot nalašč za izlet v mojo priljubljeno Italijo (da ne bo pomote, “sovražim Italijo“, “sovražim Italijane“, sovražim vse, kar je povezano z Italijo, vendar mora včasih moški narediti to, kar mora moški narediti), bolj konkretno v Pordenone, ki je oddaljen od Izlak natanko 250 km. In zakaj ravno v Pordenone? Ker sva pred manj kot mesecem dni v Rijeki odkrila trgovino, zelo podobno Ikei, vendar veliko bolj kvalitetno in veliko bolj cenovno ugodno, po imenu Semeraro. Ker Hrvati še niso v EU, je za prevoz blaga čez mejo v vrednosti nad 1000 kun, potrebno plačati carino. Verjetno se vsi še spomnimo časov, kako smo “švercali” iz Italije in Avstrije stvari. Vendar vseeno je malce težje “švercati” pohištvo čez mejo.
In tako sva šla na pot. Z velikim odporom sem prečkal mejo in na njihovi avtocesti razmišljal o tem, kako da pri njih, kljub gostemu prometu, ne nastajajo zastoji. Vendar je bilo mojih iluzij zelo kmalu konec. Pol urno čakanje v koloni, zaradi Nemca, ki se je zaletel v ograjo, pol urno čakanje na plačilo cestnine in če pomislim, da nisva šla niti do Benetk, kjer se kolone šele začnejo, sva jo še dokaj dobro odnesla.
Prihod v Pordenone brez navigacije (moja trma, kljub temu, da je TomTom doma) je bil pravi šok. Nikjer smerokazov za Semeraro in niti ljudje, ki sva jih vprašala po trgovini, niso natanko vedeli o čem govoriva. Po pol urnem kroženju po okolici Pordenona, ko sem bil popolnoma šokiran nad vsemi čudovito urejenimi vilami, s še lepšimi vrtovi, sva našla tablo za Semeraro. Potem je bilo vse lažje.
V Semeraru je izbira kvalitetnih izdelkov večja kot v Ikei, cene so nižje in ni “pofl” robe, kot je v Ikei. Na srečo ima Tigra zelo majhen prtljažnik in to me je rešilo. Sicer bi odnesla cel kup omaric, stolov, ležlnikov in ne vem še česa, kar sicer ne potrebujeva, ampak je lepo in bi sigurno kdaj prišlo prav, s seboj v Slovenijo.
In tako sva jo mahnila nazaj proti Sloveniji. Ker sem imel v mislih skoke z višin v Kobaridu, sem se odločil, da greva po avtocesti do Gorice! Ampak tukaj se zgodba za danes konča in se nadaljuje zjutraj.
p.s.: dolgo časa sem bil v precepu, če objavim ta zapis, kajti marsikateri moški me bo “preklel”, ker ga bo njegova boljša polovica pripravila do takšnega “izleta”. Ampak si nisem mogel pomagati, če sem bil že sam “primoran” v to, zakaj ne bi “trpel” še kdo drug :evil:
V trgovini je prepovedano fotografiranje, zato se bo treba odpeljati tja na ogled :evil:

Objava Na nakupovanje za stanovanje v Pordenone v Semeraro originalno objavljena na had blog.

Ko po celodnevni vožnji po Italiji (o tem bom pisal kasneje) pristaneš v Kobaridu in ko se odločaš za hrano, je edina odločitev, ki jo lahko sprejmeš, Hiša Franko.
In odgovor na vprašanje, ki se marsikomu zastavi ob misli na Hišo Franko, je zelo preprost. Ne, cene niso astronomske, niti niso pretirane. In hrana je več kot odlična. Kot sem že zapisal v naslovu, Hiša Franko je kraj za razvajanje brbončic.

In če to napišem jaz, ki mi je bila hrana vedno samo nujno zlo, da je telo normalno funkcioniralo, potem mora biti nekaj na tem. In če priznam, da je bila celo Barbka, ki me pozna precej dolgo, presenečena, da sem lahko zdržl ob mizi skoraj dve uri in užival v vsakem grižljaju, je to najboljša referenca, kar jo lahko kdorkoli napiše.

Solata Franko je tako nenavadna solata, sestavljena iz vsega, kar ponuja narava in bližnji vrt za Hišo Franko. Cvetovi rož, koščki domače zelenjave, dišavnice, borovnice in vse, kar se je našlo na vrtu naredijo pravo mešanico okusov. In vsak grižljaj je drugačen in okusi se med seboj sestavljajo v harmonijo. Ker sem bil opit od okusov, sem razmišljal, če bi s solato tudi končal večerjo. Vendar sem se odločil za divjo jagnjetino na gorčični omaki in s paradižnikom z brusnično omako in dodatkom pireja. Ker sem bil prepričan, da me nič več ne more presenetiti, sem se prepustil hrani. In užival. Resnično, po dolgem času užival v hrani in razvajanju čutil s hrano. Za konec pa še metina strnjenka z jabolki in sadjem. Pomazano s prsti. Če mi ne bi bilo nerodno, bi krožnik na koncu še polizal :)

Ocenjevati takšno hrano bi bilo greh, zato tega preprosto ne bom storil, kajti takšnega užitka ne morem opisati s številko.
Ker Hiša Franko ponuja tudi sobe, sem si zaželel, da bi pri njih tudi prespala. Vendar je bilo vse že vnaprej zasedeno. Škoda. Pa drugič!

Objava Hiša Franko – razvajanje brbončic v Kobaridu originalno objavljena na had blog.

Nedelja, 1.7.2007:
Avtocross Tunjice (ASC Mustang)
Lanske fotografije: Avtocross Tunjice

Svetovni pokal v skokih z višin, Kobarid (http://www.lto-sotocje.si/)
Lanske fotografije: Svetovni pokal v skokih z visin

Objava Napovednik originalno objavljena na had blog.

Cas: sobota, od 10. do 22. ure
Kraj: Izlake – Vršič – izvir Soče – Kobarid – Tolmin – Kanal na Soči – Dobrovo v Goriskih Brdih – Nova Gorica – Izlake. Skupno 460 km.

Stroski: bencin: 8000 sit, cestnina: 2620 sit, vstopnine: 1000 sit, hrana in pijaca: 9000 sit

p.s.: fotopis je reportaza opremljena s fotografijami, ki so tudi sicer v prvem planu, da pricarajo resnicen pogled na stvari. Svetujem klik na linke, da dozivis cudovito pokrajino.

Med razmisljanjem, kako preziveti soboto, se mi je porodila ideja, da Slovenci poznamo Grcijo, Turcijo, Tunizijo, da skocimo cez vikend v Cannes, ali Rimini in ostale drzave precej boljse, kot pa samo Slovenijo. Ce pa samo malce pomislimo, kako cudovita je Slovenija in kaj skriva, potem je bila odlocitev, kam v soboto, precej preprosta.

Pot pod noge, oz. skok v avto in na pot. Od doma do Kranjske gore, kjer sem med voznjo izvedel, da bo cesta cez Vrsic zaprta ob dolocenih urah, sem porabil manj kot uro. Cesta je bila povsem prazna, kot bi se ljudje skrivali pred dezjem, ki naju je spremljalo del poti. In prvi postanek v Jasni, kjer sva obcudovala pogled na zasnezene planine in paglavce v jezeru. Vzpon na Vrsic je z avtom povsem preprost, ni pa tako preprost za vse kolesarje, ki vsakodnevno delajo to turo (ali torturo). Ustavila sva se pri Ruski kapelici, ki so jo letos prenovili in je opomin na prvo svetovno vojno in preko 300 mrtvih ruskih vojakov, ki jih je zasul plaz. Pot proti vrhu Vrsica je bila cudovita. Sneg ob cesti bo verjetno ostal do avgusta in pa plazovina, kjer je narava pokazala svojo moc. Na vrhu Vrsica pa vse pripravljeno za sprejem kolesarjev.

Cesta proti izviru Soce je bila zahtevna. Predvsem zaradi vseh kolesarjev in motoristov, na katere sem moral paziti. Vendar izvir Soce je poglavje zase. Pot do samega izvira je precej zahtevna in predvsem me je motil cel kup Italijanov in Italijank, ki so v visokih petkah lezli po kamnih in skalah, ki so bile povsem mokre in tezko prehodne ze v supergah. In potem se sprasujemo, zakaj prihaja do nesrec v nasih gorah!

Pot pod noge, oz. kolesa in naprej cez Trento proti Bovcu. Cudovita pokrajina, ki nima ne konca in je povsem neokrnjena in nedotaknjena. Nikjer smeti, nikjer umazanije. In veliko turistov, predvsem Madzarov in Cehov, ki so prisli na rafting. Zrak, ki ga je uzitek dihati in pogled na zasnezene vrhove. Ustavila sva se na Avstro Ogrskem pokopaliscu, ki je cudovit in zastavilo se mi je vprasanje, zakaj niso vsa pokopalisca v Sloveniji pri nas taksna! V Bovcu sva srecala kolesarje, ki so vozili etapo proti Vrsicu. Hitrost preko 35km/h in strnjena skupina. Pred njimi in za njimi pa cel kup spremljevalnih vozil in pa policistov. Zanimivo je videti kolesarje, ki po 120 prevozenih kilometrig izgledajo kot, da bi se pravkar spravili na kolo. Sicer pa je zmagal Slovenec Tomaz Nose.

Ura je bila ze okrog 16. ure, ko sva prispela v Kobarid. Lakota je naredila svoje in treba je bilo nahraniti lacne zelodcke. Glede na renome Hise Franko v kulinaricnih krogih, je bila hrana popolna fantazija. S polnim zelodcem in soncem sva se podala naprej do Tolmina. Dantejeva jama, hudicev most in Tolminska korita so imeli obetavno imena. Ustavila sva se in se sprehodila. V 40 minutah sva videla hudicevo veliko lepega. Toliko lepega, da se tezko opise z besedami. Cesa vsega je zmozna narava, ti postane jasno sele ob pogledu na vse to, kar se je odpiralo pred nama. Polna sveze energije sva sla naprej cez Solkan, Kanal in Anhovo in se zacela dvigovati proti Goriskim Brdom. Zalosten, ker ne pijem alkohola in v krajih, ki so znani po dobri kapljici, sem se moral zadovoljiti s cesnjami, saj je bil vendar praznik cesenj na Dobrovem. Z rahlim razocaranjem, kajti glede na reklamo bi pricakoval, da bo to vele dogodek, v bistvu pa je bilo samo par stojnic, kjer so prodajali razlicno robo, sva se spustila proti Novi Gorici, kjer sva gledala se borbe v Muay Taiu.
In ob 22. uri prisla utrujena domov.

Objava Fotopis cez Vrsic originalno objavljena na had blog.