Slovenija je bila po Touru polna lepih besed: “ponos,” “zgled mladim,” “največji športnik našega časa”. Celo start Toura naj bi bil v prihodnosti v Sloveniji – kar seveda pomeni kup denarja, ki ga bo Slovenija namenila Amaury Sport Organisation (ASO). Ampak to, da ob prihodu Tadeja Pogačarja v Slovenijo ni organiziran državni sprejem, je zgolj prikaz, da so nekaj besede in nekaj dejanja. Ta “nesprejem” je dokaz, da se gre politikom zgolj za fotografije, ki so namenjena njihovi samopromociji.

• Tadej Pogačar ne bo nastopil na Olimpijskih igrah v Parizu / spoštujmo njegovo odločitev
• Janez Janša predstavlja pašteto Tadej Pogačar / sramota, da ji ni para ob zmagi na Tour de France
• Tadej Pogačar, Primož Roglič, Richie Porte / slovenski Tour de France 2020
• Ko Aleš Hojs in Franc Breznik izkoristita zmago Tadeja Pogačarja za predvolilno agitacijo

Ko gre za politično delegacijo v tujini, kjer bo na voljo fototermin z zmagovalcem – so tam vsi. V prvi vrsti. Z obveznim nasmehom in govorom o tem, kako “Tadej piše zgodovino”. Seveda piše. Samo ta zgodovina očitno ni dovolj pomembna, da bi jo praznovali doma.

Pa se spomnimo: leta 2020, ko so Primožu Rogliču in Tadeju Pogačarju priredili sprejeme, je bilo navdušenje narodnozabavno, otroci so bežali iz šol, navijači iz služb. To je bila energija. Zdaj, pet let kasneje, ko Tadej zmaga že četrtič, bi logično pričakoval še večje slavje. A namesto tega dobimo molk.

Potem se politiki čudijo, zakaj ljudje verjamejo, da jih šport zanima samo, ko lahko iz njega potegnejo kakšno PR fotko. Ne gre za denar. Gre za spoštovanje. Gre za to, da športniku pokažeš, da njegova zmaga ni samo njegov osebni uspeh, ampak da je celotna nacija verjela vanj in si grizla prste, ko je kolesaril in dokazal, da je najboljši na svetu.

Če je start Toura v Sloveniji res tako pomemben, kot pravijo, potem so z zamujenim sprejemom Pogačarja pokazali ravno nasprotno. Da je Tour pomemben kot dogodek, a športniki, ki ga osvajajo, so samo kulisa. In če bomo tako nadaljevali, bo čez nekaj let Tour morda res štartal v Sloveniji. Samo Tadeja na njem ne bo več. Pa bomo imeli štart, ne pa šampiona.

Pfuj in pfej.

Objava Zakaj ni bilo organiziranega državnega sprejema za Tadeja Pogačarja? originalno objavljena na had blog.

Včasih je bilo dovolj, da si imel na kolesu dve gumi in zavore. Pa je šlo. Danes, ko je kolesarjenje postalo skoraj religija, se moraš opremiti kot “robocop,” če hočeš preživeti eno popoldansko turo. In ne, ne pretiravam. Zadnja igračka, ki mi je prišla pod roke, je radarska zadnja lučka za kolo. Ja, prav ste prebrali. Ne samo, da sveti. Še vidi in opozarja.

• Nisem te opazila / seveda me nisi, ko gledaš v telefon in ne na cesto
• S kolesom po Ljubljani in okolici / ko si srečen, da si prišel domov brez poškodb
• Pešci, ki se sprehajate po kolesarskih stezah, prosim, hodite skrajno levo

Če bi mi nekdo pred leti rekel, da bom šel na kolo z več različnimi “gadgeti,” bi se mu smejal. Pa vendar se časi spreminjajo in tudi jaz se prilagajam razmeram. Glede na to, da veliko vozim po cestah, se je tej situaciji, predvsem pa nespametnim voznikom, potrebno prilagoditi. In ko sem pred časom s kolegom imel debato o cestnem kolesarjenju, mi je svetoval, da nabavim radarsko zadnjo luč. Verjetno eden izmed boljših nakupov v zadnjih letih za kolo – no, seveda sem moral nabaviti še kolesarski računalnik in sprednjo pametno luč. Ker se pač vse skupaj poveže in potem je maksimalen učinek.

Pa vendar. Je to dovolj, da te vozniki vozil upoštevajo v prometu? Odgovor je jasen kajne?

Kaj je radarska zadnja lučka za kolo?

• klasična zadnja luč, ki utripa ali sveti, da te vozniki ne povozijo, (v teoriji)
• radar, ki zazna vozila, ki prihajajo od zadaj
• če jo povežeš z Magenom, Garminom, Wahoo-jem ali kar s telefonom – ti na zaslonu pokaže, da se ti približuje avto, motor, traktor ali NLP
• ima različne načine osvetlitve, ki se prilagajajo razmeram na cesti

Zakaj potrebujem radarsko zadnjo luč?

Ker sem naveličan tistega občutka, ko ti med vožnjo po vaški cesti za hrbtom zahrumi dizelski monstrum z voznikom, ki meni, da so kolesarji idealna tarča za igrico, koliko blizu lahko grem, ne da ga oplazim. In ker sem rad živ. In ker mi je prijatelj (ki ima več opreme kot Tour de France ekipa), rekel, da je to “najboljši nakup v zadnjih letih”. Sedaj mi še manjka merilec kadence in pa aerodinamična čelada. Ampak to lahko še počaka.

Ali radarska lučka res deluje?

Presenetljivo dobro. Ko ti avto pride na razdaljo cca 140 metrov, naprava začne komunicirati z napravo na tvojem krmilu. V mojem primeru z Magene računalnikom. Na ekranu se pojavi puščica, ki se hitro premika navzgor – proti tebi. Če je več vozil, vidiš več črtic. Če je vozilo hitro, so črtice hitrejše. Pokriva kot 40 stopinj.

Ali jo res potrebujem?

Seveda ne. Tako kot ni nujno odšteti 3000 evrov ali veliko več za cestno kolo, ampak si ga vseeno ljudje kupujejo. Če voziš po mestnih kolesarskih stezah, tega ne potrebuješ. Če pa si redno na regionalkah in v vaseh, kjer ljudje avto vozijo, kot da so sami na planetu, potem ja postane skoraj nepogrešljivo.

Ne reši vsega, doda pa tisti mir v glavi, da se lahko bolj osredotočiš na vožnjo in manj na paranoično obračanje glave vsakih 15 sekund. Za 100+ evrov je to odličen pripomoček, ki ti lahko reši kožo. Ali je potrebuješ, pa je vprašanje zate.

Zaključek?

Nisem mislil, da bom kdaj rekel to: radarska zadnja lučka za kolo je nora zadeva. Pa ne zaradi tega, ker bi bil fan tehnologije, ampak ker ti da tisto mikroskopsko prednost v bitki med človekom na dveh kolesih in 2-tonskim SUV-jem. Ker pač veš, da se ti nekaj približujem, potem pa je vse odvisno od tebe samega.

V svetu, kjer je vsak centimeter in sekunda v prometu, lahko razlika med “uf blizu je šlo” in “rešilca, prosim,” ta naprava postane kar hitro obvezna oprema.

Pa srečno na cestah.

Objava Radarska zadnja lučka za kolo / ker ne zaupam več v voznike originalno objavljena na had blog.

Ljubljana. Glavno mesto, zelena prestolnica Evrope, “mesto kolesarjev” in še bi lahko našteval. Včeraj sem si rekel – zakaj ne bi preizkusil, kako izgleda ena ura kolesarjenja po mestu, ki se tako zelo rada hvali s svojo trajnostno mobilnostjo. Vzel sem bicikel, ki sem ga dobil ravno iz servisa, čelado in se zapeljal v urbano džunglo.

• Pešci, ki se sprehajate po kolesarskih stezah, prosim, hodite skrajno levo
• Kolesarji so ogrožena vrsta
• Če bi bili projektanti kolesarskih poti kolesarji …

Odločitev je bila slaba. To sem ugotovil po par minutah, ko sem ugotovil, da kolesarji očitno ne vedo, v katero smer se morajo voziti. Sam sem se vozil v pravilno smer in se poskušal izogibati vsem tistim, ki so mi pripeljali nasproti – v napačno smer. In potem je prišel prvi semafor. Zelena luč za kolesarje. Kar zgolj pomeni dvojna previdnost. In zaviranje na polno – na kolesu, ker je pač nekdo spregleda kolesarja. Ampak to je del foklore.

Ker sem za vožnjo izbral “cestaka,” sem kaj hitro ugotovil, da je bila to slaba izbira. Polnovzmeteno kolo bi bilo ravno prav za to, kar morajo v Ljubljani doživljati kolesarji na kolesarski poti. Če kdo trdi, da ima Ljubljana odlične kolesarske poti, ga vabim na vožnjo z mano. Steze se začnejo in končajo brez opozorila. Ena je pobarvana na cesti, druga pelje čez pločnik, tretja izgine, kot bi jo požrla zemlja.

Parkrat sem se ustavil in začudeno opazoval, kako in kje lahko nadaljujem svojo pot, in ugotovil, da je najboljše, da grem po cesti. Ker na kolesarski poti ljudje, ki sprehajajo svoje ljubljenčke in hodijo v parih. Ker sem po pol ure vožnje po “džungli za kolesarje” imel vsega dovolj, sem se odpeljal proti Šentvidu.

Z roko nakažem, da zavijam levo, ko opazim v vozilu voznico, ki se pogovarja po telefonu in rine … Proti meni, ko zavijam. Če ne bi “zabremzal” na sprednje kolo in s tem manevrom prestavil zadnje kolo za pol metra, bi bil pod vozilom. Niti ni spustila telefona, ampak je samo skomignila z rameni in se odpeljala naprej. Kot da se ni nič zgodilo. Pulz mi je narastel in verjetno bi dosegel v tistem trenutku. “Rogličeve watte”. Ampak sem se raje umiril in šel naprej proti Tacnu. Spust po cesti proti Savi je vse prej kot zabaven. Ampak kolesarji morajo vse potrpeti.

Ko sem zapuščal Gameljne in se dvigoval proti Črnučam, me je prehiteval kombi. Priznam, kovino sem čutil na komolcu, čeprav sem vozil zgolj par centimetrov stran od konca asfalta. Oni so pač večji in zakaj bi jih skrbelo za kolesarja. Ko sem se vzpenjal proti Ruskemu carju, sem moral stopiti s kolesa, ker sta se nasproti pripeljali dekleti v paru in se nista niti za centimeter prestavili. Pametnejši odneha, kajne?

Po malce več kot uri vožnje in okoli 40 kilometrih sem se vrnil na izhodišče. In bil vesel, ker nisem pridobil nobene bojne rane. To je v bistvu definicija uspešnosti.

Ljubljana bo potrebovala še vrsto let, da bo postala kolesarjem prijazno mesto. Predvsem pa se bo morala spremeniti mentaliteta ostalih udeležencev v prometu in marsikdo se bo moral začeti zavedati, da edino sobivanje vseh bo pripomoglo k temu, da bo manj nesreč in stresnih situacij.

Upanje umre zanje, kajne? Sam poskušam biti strpen do ostalih udeležencev ne glede na to v kakšni vlogi sem: voznik vozila, skuterja, kolesa, tekač, pešec. Ko bi vsaj še ostali udeleženci premogli toliko empatije in upoštevali prometne predpise bi nam vsem bilo precej lažje. Pa načrtovalci kolesarskih poti bi jih morali za kazen vsak dan prevoziti. Da bi videli s čim se sooča kolesar.

Objava S kolesom po Ljubljani in okolici / ko si srečen, da si prišel domov brez poškodb originalno objavljena na had blog.

Marko Baloh, kapo dol! Včeraj je Marko v Lenartu v Slovenskih goricah postavil nov svetovni rekord v kolesarjenju na 1000 km na zunanji pisti. 29 ur, 31 minut in 34 sekund je potreboval, da je prevozil 1000 km! Tako je skoraj za dve uri premagal dosedanji rekord, ki ga je imel Španec Francisco V. Rordiguez. Vendar Marko ni samo ekstremni kolesar, je tudi prijeten človek, ki rad pomaga. Ampak če mene kdo vpraša – to je noro! Čestitke.

• Marko Baloh – ekstremni kolesar – 24-urni svetovni rekord na pokriti pisti 903,765 km
• Marko Baloh danes začenja s kolesarsko dirko RAAM
• Ko kolesarske dirke postanejo gladiatorski boji / dirka po Baskiji in poškodovani kolesarji
• Pešci, ki se sprehajate po kolesarskih stezah, prosim, hodite skrajno levo

Marko Baloh je eden izmed tistih športnikov, ki me vedno znova navduši in preseneti. Je serijski svetovni rekorder, saj ima očitno jekleno voljo in še bolj jekleno moč, da uspe doseči vse zastavljene cilje. No, on jih uspe preseči.

Včeraj ni postavil samo novega svetovnega rekorda na 1000 kilometrov. Postavil je rekord v vožnji na 12 ur, saj je prevozil 428 kilomtrov. Postavil je tudi rekord v 24 urnem kolesarjenju za 50+, in sicer je prevozil 846 kilometrov s povprečno hitrostjo 35,2 km/h.

Kljub temu da je bilo vroče in na pisti je bilo tudi dokaj vetrovno, ga to ni ustavilo pri novem rekordu, ki ga je postavil in se tako vpisal v zgodovino. Kot se je že marsikdaj pred tem.

Čestitke!

p.s.: na fotografiji je 35 sekund, sicer je 34 sekund.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Marko Baloh (@markobaloh)

Objava Marko Baloh, ekstremni kolesar, postavil svetovni rekord na 1000 km na zunanji pisti / 29 ur 31 minut in 34 sekund originalno objavljena na had blog.

Prihaja pomlad. Čas kolesarjanja. Čas, ko gredo ljudje na sprehode v naravo. S psi, vozički, poganjavčki, rolerji, … Kot sem opazil v teh dneh, gredo zelo radi tudi na dvosmerne kolesarske steze, ki so rezervirane zgolj in samo za kolesarje in ne za sprehajalce. Vendar to za njih ni ovira, je pa za kolesarje. Zato prosim pešce, ki se sprehajate po kolesarskih poteh (še posebej po dvosmernih), da hodite skrajno levo.

• Če bi bili projektanti kolesarskih poti kolesarji …
• Kolesarji so ogrožena vrsta
• Tour de France in navijači, ki skačejo pred kolesarje in jim zapirajo pot
• Kolesarji, uporabljajte luči na kolesu! Prosim!

Greš na kolo in na kolesarsko stezo. Tisto stezo, ki ima oznako, da je samo za kolesarjev. In kmalu pred seboj opaziš sprehajalce psov pešce, rolerje, ki se sprehajajo po desni strani v smeri vožnje. Oni te ne opazijo, ker zakaj bi kdo pogledal nazaj, če prihaja kolesar, saj se bo kolesar umaknil, kajne?

Ker se sprehajajo po desni strani in po več v “štric,” ne vidijo, kaj se dogaja zadaj. In seveda kolesar, če jih želi obiti, mora skoraj ustaviti in paziti, kaj bodo naredili pešci pred njim. Še posebej tisti s psi na vrvicah, ki dovolijo, da pes skače sem ter tja, so lahko težava, ker se lahko hitro zapleteš v vrvico, ko lastnik ne opazi, da mu prihajaš izza hrbta.

Zavedam se, da je na stezah, namenjenim kolesarjem, maksimalna hitrost 25 km/h, pa vendar tudi ta hitrost ni tako nizka, da če padeš, da ne zaboli. Če padeš, ker se umikaš pešcu, ki sicer nima kaj iskati na stezi, pa je jeza še precej večja.

Zato imam prošnjo. Če vsi sprehajalci in ostali “ne kolesarji” na kolesarskih stezah hodite oz. opravljate svoje poslanstvo na skrajnem levem delu kolesarske steze. S tem boste videli kolesarja, ki gre v vaši smer, in se mu boste posledično lahko umaknili – da, prav ste prebrali, vi se mu morate umakniti. Prav tako pa bo kolesar videl, da ste ga opazili, in bo lažje “manevriral,” ko vas bo poskusil obvoziti.

Prosim, ne zasedite celotne kolesarske steze, če se sprehajate štirje skupaj, ker kolesar lahko v takšnem primeru zapelje samo dol z nje in se ogne srečanju z vami. Tako kot vi pizdite, ko se kolesar pripelje po pločniku, čeprav ima zraven kolesarsko stezo, tako kolesarji pizdimo, ko se vi sprehajate po kolesarskih stezah.

Da ne bo kdo mislil, da odkrivam toplo vodo. Tudi v Zakonu o pravilih cestnega prometa je tako zapisano, sicer je zagrožena kazen 40 evrov.

83. člen
(udeležba pešcev v cestnem prometu)

(2) Če na vozišču ali ob njem ni pasu za pešce, pešpoti ali pločnika, je pa kolesarska pot ali steza, smejo hoditi pešci po kolesarski poti ali stezi, vendar tako, da ne ovirajo kolesarjev in voznikov koles s pomožnim motorjem.

(4) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka smejo hoditi pešci po vozišču tam, kjer ni pločnika, pešpoti ali kolesarske steze. Pešci morajo hoditi ob levem robu vozišča v smeri hoje.

Objava Pešci, ki se sprehajate po kolesarskih stezah, prosim, hodite skrajno levo originalno objavljena na had blog.

V preteklih dneh je po Sloveniji potekal Tour of Slovenia. Ne za vse. Za baskovsko ekipo Euskaltel Euskadi se je končala dirka dan pred zadnjo etapo, ker so ji nepridipravi ukradli kombi z vso opremo in z vsaj desetimi kolesi. Kako pokvarjen moraš biti, da narediš kaj takšnega? Zagotovo pa gre v tem primeru za odlično organizirane tatove, ki so vedeli, kaj kradejo.

• Pozor previdno, kolesarji in motoristi so zopet na cestah
• Če bi bili projektanti kolesarskih poti kolesarji …
• V Zagorju gradijo kolesarsko stezo za 5 mio evrov / ceste pa v razsulu za cestne kolesarje
• Zakaj navijači na Tour de France skačejo pred kolesarje in jih motijo?
• Kolesarji, uporabljajte luči na kolesu! Prosim!

Tour of Slovenia je letos zaznamoval dogodek, ki prikaže, da nepridipravi nimajo nobenega spoštovanja do ničesar. Niti do športa in športnikov. To, da s parkirišča odpelješ kombi z vso opremo in kolesi, kolesarska ekipa pa mora naslednji dan zapustiti dirko, ker nima koles, je sramotno dejanje. Predvsem pa vrže tudi črno piko na sam dogodek, čeprav organizator in Slovenija nima s tem dogodkom nič.

Glede na to, da gre pri ukradenih kolesih za specialna kolesa, ki so vredna okoli 10.000 evrov jih bo težko tudi prodati, saj to niso povsem navadna kolesa. So pa zagotovo iskana med “amaterskimi” kolesarji. Da ne omenjam, da je bila celotna odtujena vrednost vsebine kombija in kombija preko 300.000 evrov. Očitno so zlikovci točno vedeli, zakaj so odtujili ta kombi s parkirišča pred hotelom v Ljubljani.

Sam sicer dvomim, da so to storili domači zlikovci, ker vseeno ni tako preprosto vse skupaj kot mogoče izgleda na prvi pogled. Očitno je nekdo precej dobro vedel v kaj se “spušča”.

Če bi slučajno kdo kje zasledil kombi ali pa kolesa, .. Spodaj so slike.

🧡 #EuskaltelEuskadi #TourofSlovenia

This is the van that was stolen from us tonight with all the bikes we had on the @TourOfSlovenia.

Any kind of information will be welcome and we also appreciate the diffusion of this tweet. pic.twitter.com/JuxOTKDqFf

— Euskaltel Euskadi Team (@euskaltelteam) June 18, 2023

Objava Kako pokvarjen moraš biti, da na Dirki po Sloverniji ukradeš kolesarski ekipi kombi s kolesi originalno objavljena na had blog.

Ali pa, če bi se projektanti kolesarskih poti po zaključku projekta peljali s kolesom po kolesarski poti, ki so jo sprojektirali, sem prepričan, da kolesarske poti ne bi bile takšne kot so! Šele zadnje čase, ko se dnevno vozim na cestnem kolesu opažam kako grozna je vožnja po kolesarkih poteh po Ljubljani in njeni okolici, kjer so zgrajene “kolesarske poti”.

• Mestni redar v Ljubljani fizično obračunal s kolesarjem / v Ljubljani redarji pretepajo kolesarje
• V Zagorju gradijo kolesarsko stezo za 5 mio evrov / ceste pa v razsulu za cestne kolesarje
• Nimam nič proti, AMPAK … / Slovenceljni in kolesarski maraton Franja in Parada ponosa
• Zakaj navijači na Tour de France skačejo pred kolesarje in jih motijo?
• Kolesarji, uporabljajte luči na kolesu! Prosim!

Dokler sem vozil polno vzmeteno gorsko kolo nisem bil toliko pozoren na “kvaliteto” naših kolesarskih poti. Prav tako se nisem veliko vozil po njih, vendar se je v zadnjih časih to vse skupaj malce spremenilo, ko sem začel za vožnjo uporabljati kolo iz karbona, ki nima nobenega vzmetenja in vsako luknjo ali pa jašek na kolesarski poti čutim zelo direktno.

Zadnje čase je vse več poudarka na kolesarjenu. Veliko se govori in piše o tem, vendar je realnost na “terenu” povsem drugačna. Včeraj sem se peljal od Izlak proti Ljubljani s cestnim kolesom in “užival” v vožnjo po kolesarski poti, ki se začne pred Domžalami. Do tam je bila vožnja po cesti, ki je sicer krepko sesuta ob desnem robu, ampak ker je bila cesta prazna sem se lahko umaknil tudi malce bolj proti sredini.

Malce pred Dobom se začne kolesarka pot in se preusmeri kolesarje s ceste nanjo. No, v bistvu je veliko bolj prijetno voziti po cesti kot pa po kolesarski poti, ker je polna kanalizacijskih jaškov, uvozov na ceste iz bližnjih hiš, predvsem pa je asfalt precej “nagrbančen”. Pa to še nekako gre, saj nikakor ne pričakujem “rdeče preproge” za vožnjo. Tudi to, da je treba za vožnjo po kolesarki poti prečkati regionalno cesto parkrat, ker pač na eni strani zmanjka kolesarske poti me ni presenetilo.

Presenetilo me je, ko sem v Domžalah ugotovil, da ni označevalnih tabel niti cestnih tabel in sem se po kolesarski poti peljal v napačno smer – tokrat sem prvič razumel, da ni vedno vse “objestnost” kolesarjev, ampak da nekdo pač ni poskrbel za pravilno označitev cest. Po Domžalah sem se vozil sem in tja po ulicah in ugotavljal, da 90 stopinjski “ovinki”, ker je potrebno speljati kolesarsko pot na drugo stran niso ravno najbolj prijetni in da je veliko odsekov cest, kjer potekajo dela na cesti povsem neoznačenih za kolesarje in posledično pride do konfuznih situacij, ko ugotoviš, da sploh ne moreš naprej, če ne prekršiš zakonov.

Ko sem se končno “prebil” iz Domžal in šel naprej proti Trzinu je bila kolesarska pot precej drugačna – širša in označena. Vožnja po Trzinu pa je bila spet poglavje zase. Pričakoval bi, da bo kolesarska pot “naravnost”, vendar je polna “ovinkov” – pot je označena ampak ker je veliko uvozov so to reševali tako, da pač moraš biti pozoren in precej vijugati. Da o tem, da si večino časa deli kolesar kolesarsko pot s pešci, spuščenimi psi in ostalimi kolesarji, ki ponavadi zasedejo celo kolesarsko stezo niti ne omenjam.

Mimo industrijske cone v Trzinu so uredili novo kolesarsko pot, ki je odlična. S to razliko, da jo nekje zmanjka, da pač ni označena in da je del nje še gradbišče. Ampak se to da preživeti brez težav, samo malce iznajdljiv je treba biti. In potem pridem v Črnuče. Kolesarska pot pelje po pločniku in na vsake 20 metrov je uvoz, kar pomeni, da je vožnja podobna vožnji po “pump tracku” s to razliko, da je na pump tracku vožnja nestresna, na kolesarski poti pa to pomeni precej premetavanja. In nekje na sredi Črnuč je gradbišče s semaforjem in zgolj oznako za prepovedno kolesarjanje. Ti šment, ampak jaz bi vseeno rad prišel naprej. In potem sem kršil prometne predpise in zapeljal na kolesarsko pot na drugi strani in se peljal v napačno smer – ker drugače pač ne gre, če je prepovedan promet za kolesa po cesti.

Suma sumarum. Če bi bili projektanti kolesarskih poti kolesarji, potem bi bile kolesarske poti povsem drugačne. Predvsem pa vožnja po njih ne bi bila stresna, ampak bi jih prilagodili kolesarjem. Tako pa so v večini primerov kolesarske poti zgolj in samo “narisane črte” na cesti, ali pa na pločniku, da se zadosti nek “higienski minimum”. Ker se verjetno nihče od projektantov ne vozi po njih s kolesom pa so takšne kot so.

Ne, ne “pizdim”, ker bi rad, kot sem že zgoraj omenil “rdečo preprogo”. Zgolj jezen sem, ker so vsi tako “ekološko” osveščeni in tako promovirajo kolesarjenje, vendar je realnost na kolesarskih poteh neka povsem drugačna realnost.

Objava Če bi bili projektanti kolesarskih poti kolesarji … originalno objavljena na had blog.

Dolga leta sem prisegal na gorsko kolo (polnovzmeteno). Posledično me ni motilo, da so ceste v Zasavju “razfukane do amena” in da je vožnja po njih kot vožnja po minskem polju. Letošnje leto sem začel s cestnim kolesarjenjem. Namesto vzmeti je karbonska vilica, namesto par centimetrov široke gume me s cesto povezuje zgolj tanka guma in posledično čutim vsako luknjo na cesti. Ja, to so lepote kolesarjanja po Zasavju.

• Nimam nič proti, AMPAK … / Slovenceljni in kolesarski maraton Franja in Parada ponosa
• Zakaj navijači na Tour de France skačejo pred kolesarje in jih motijo?
• Kolesarji, uporabljajte luči na kolesu! Prosim!

Že pred časom se je v Zagorju župan hvalil, da bo zgradil kolesarsko stezo med Zagorjem in Izlakami. Odlično, sem si mislil, vendar nisem vedel, da bo to pomenilo, da se bo gradila povsem nova trasa, ki je bila v začetku ovrednotena na 2,5 mio evrov, sedaj pa je cena že preko 5.000.000 evrov, če imam točne informacije.

Pa vendar bo ta kolesarska steza en tak “unikum” v našem prostoru. To ne bo ravna trasa, ampak bo imela polno vzponov in posebnost bo tudi to, da bo prečila regionalno cesto 12-krat na razdalji 10+ kilometrov. Da, prav ste prebrali. Nekdo se je očitno odločil, da si bo postavil spomenik, pri tem pa ni pomislil na povsem preproste stvari.

Recimo to, da je na takšni kolesarski poti maksimalna dovoljena hitrost 25 km/h, kar pomeni, da cestni kolesarji nimajo tam kaj iskati, ker se vozijo hitreje. Da bo ta kolesarska pot verjetno bolj polna sprehajalcev, tekačev, poganjalčkov in rolerjev kot pa tistih kolesarjev, ki naj bi jim bila namenjena.

Torej, imeli bomo kolesarsko stezo, medtem ko pa so ceste v razsulu in priznam, da me je kot “novopečenega” cestnega kolesarja prav strah vožnje po nekaterih odcekih med Zagorjem in Izlakami – predvsem v Kisovcu je največje “sranje”, ko moraš, če želiš varno prekolesariti ta del voziti skoraj po sredini ceste, kajti meter in pol ceste ob robu ni podoben cesti, ampak “minskemu polju”.

Namesto, da bi razširili cesto za meter in pol in jo na novo asfaltirali, so se raje odloči za porabo evropskih sredstev za kolesarsko stezo! Ja, bližajo se volitve in potrebno se bo zopet pohvaliti z “novimi projekti”, ki ne rešujejo težav, jih bodo pa dodatno zakomplicirali, kajti če bodo kolesarji 12-krat prečili regionalno cesto to pomeni še več “počasnega” prometa v naših krajih.

Čestitke za tako smotrne odločitve! #not

p.s.: na srečo, je ta vikend potekala dirka po Sloveniji in posledično smo dobili par “zaflikanih lukenj” na cestišču. Škoda, ker ne poteka dirka vsak dan, saj potem bi bile naše ceste v precej boljšem stanju!

Objava V Zagorju gradijo kolesarsko stezo za 5 mio evrov / ceste pa v razsulu za cestne kolesarje originalno objavljena na had blog.

Popoldnevi v septembru so rezervirani za ogled dirk Tour de France, ki jih odlično pripravlja in spremlja RTV Slovenija. Primož Roglič je oblečen v rumeno majico, Tadej Pogačar pa v belo in pikčasto. Navdušenje Slovencev nad našima kolesarjema je izredno in upanje, da dobi Slovenija prvo zmago na Touru je veliko. No, ne Slovenija, saj si ne moremo lastiti zmag, ki jih bosta dosegla Primož Roglič ali pa Tadej Pogačar – lahko pa smo ponosni nanju!

• Primož Roglič in Tadej Pogačar sta novi Bojan Križaj / Tour de France 2020
• Bravo občina Zagorje ob Savi / zaščitna maska občine in s podobo Primoža Rogliča za otroke
• Vozniki, ki ogrožajo kolesarje na cestah
• Sprejem Primoža Rogliča v Zagorju ob Savi
• Obnašanje slovenskih navijačev na Giru / “pomagali” Primožu Rogliču in zbili Miguela Angela Lopeza

Ob spremljanju dirk zadnjih dni, pa se mi vse pogosteje zastavlja vprašanje, ki se mi zastavlja že vrsto let – zakaj na Tour de France navijači skačejo pred kolesarje in motijo kolesarje?

Ko se kolesar, po prevoženih 200 kilometrih v 5 urah in več približuje cilju, mu na pot skoči gledalec, ki je hotel biti zanimiv in atraktiven in je želel, da se vidi njegovo dejanje na televiziji. Ja, gledalec je skočil pred kolesarja in kolesar je moral odreagirati – zapeljati mimo, se zaleteti vanj in poškodovati kolo, ali pa je gledalec preprosto zmedel kolesarja.

Dokaz št. 2. Bravo Klemenčič, legenda. #tdftvs pic.twitter.com/c20x5Ar4GG

— Matej Klinc (@Klino88) September 16, 2020

Zaradi tega dejanja gledalca se lahko povsem spremeni zaključek dirke – na srečo so kolesarji močne osebnosti in tako zverzirani, da jih takšne stvari v večini primerov ne zmedejo, niti jim ne povzročijo škode. No, v času Covid-19 se mi zdijo takšna dejanja še toliko bolj kretenska, kajti marsikateri gledalec nima na sebi zaščitne maske, ki je sicer v Franciji obvezna in posledično lahko zaradi enega samega bedaka se konča dirka za katerega od kolesarjev – ker je nekdo želel zgolj preveč pozornosti in svojih 10 sekund slave na televiziji.

Mene, kot gledalca, ki gledam kolesarske dirke na televiziji takšna stvari motijo. Namreč, ne razumem, zakaj hudiča čuti nekdo potrebo, da skoči pred kolesarja, ali pa da ga pri najhujšem vzponu nekdo tolče po ramenih!

Od kje tem ljudem ideja, da kolesarju to pomaga? Predvsem pa od kje želja po čem takšnem? Ali gredo ti gledalci na nogometne tekme in potem uletijo na igrišče in se objemajo z nogometaši? Verjetno ne, kajne?

Prav tako pa se mi zastavlja dokaj preprosto vprašanje – zakaj ne ogradijo tistih delov, kjer pričakujejo naval gledalcev? Zadnji metri v etapah so ponavadi urejeni, vendar na gorskih etapah, kjer je ponavadi najožja cesta pa dovolijo, da gledalci zasedejo cesto in posledično morajo kolesarji paziti še na njih!

No, jaz tega ne razumem. Očitno nisem pravi navijač, da bi skočil pred svojega idola / kolesarja in mu s tem preprečil zmago.

@Greg_LeMond (🇺🇲TDF🏆1986,1989 & 1990) interviews Primoz Roglič.
Roglič was World Junior ski jumping Champion with 🇸🇮team.After that he tried in duathlon with a 20kg bicycle that bought a neighbor.
Counting his story.
📽️ (1/2) @JumboVismaRoad via Eurosport. pic.twitter.com/hXNe3DJaAa

— santyrg10 (@santyrg10) September 11, 2020

Objava Zakaj navijači na Tour de France skačejo pred kolesarje in jih motijo? originalno objavljena na had blog.

Zadnje tedne so popoldnevi rezervirani za ogled kolesarske dirke Tour de France 2020 in Primož Roglič in Tadej Pogačar sta novi Bojan Križaj. Zakaj? Tisti, ki smo malce starejši, se spomnimo časov, ko je bil idol vseh Slovencev Bojan Križaj.

• Sprejem Primoža Rogliča v Zagorju ob Savi
• Obnašanje slovenskih navijačev na Giru / “pomagali” Primožu Rogliču in zbili Miguela Angela Lopeza
• Primož Roglič, Tour De France in odlična komentatorja Tomaž Kovšca in Martin Hvastja
• Luka Dončić VS Primož Roglič

Ko smo njegovo smučanje gledali pred televizijskimi sprejemniki in ko smo z njim trepetali pred nastopom. In podobna situacija je v teh dneh, ko Primož Roglič in Tadej Pogačar kažeta svojo moč in svoje znanje na najbolj prestižni kolesarski dirki.

Moj prvotni namen je bil, da pišem o Primožu Rogliču kot o novem Bojanu Križaju, pa vendar ne morem mimo mladega Tadeja Pogačarja in njegovih vrhunskih predstav na letošnjem “touru”. Danes, ko sem začel pisati tale tekst, sta ravno prišla skupaj na cilj 15. etape in dokazala, da nima ravno pravih tekmecev na letošnjem touru.

Tudi v skupni razvrstitvi danes sta eden za drugem – na prvih dveh mestih, s tem, da ima Primož rumeno majico, Tadej pa belo. V bistvu imam vse bolj občutek, da gre za državno prvenstvo na tem touru, kot pa za tekmovanje najboljših kolesarjev tega sveta. Ali pa sta naša dva fanta iz nekega drugega sveta.

Če smo nekoč trepetali za Bojana Križaja, ko se je spustil po smučišču, je sedaj situacija enaka, ko se začne etapa in nas zanima ali bo zmagal Primož ali bo zmagal Tadej.

In najlepše pri vsem tem je dejstvo, da se med seboj spoštujeta, predvsem pa, da vozita skupaj, čeprav sta vsak v svoji ekipi. Če bi imel Tadej takšno ekipo kot jo ima Primož, bi bilo vse skupaj še bolj zanimivo.

Kapo dol obema! In upam, da se na koncu veselimo dvojne zmage Slovencev na najbolj prestižni kolesarski dirki na svetu!

Objava Primož Roglič in Tadej Pogačar sta novi Bojan Križaj / Tour de France 2020 originalno objavljena na had blog.