Ljubljana. Glavno mesto, zelena prestolnica Evrope, “mesto kolesarjev” in še bi lahko našteval. Včeraj sem si rekel – zakaj ne bi preizkusil, kako izgleda ena ura kolesarjenja po mestu, ki se tako zelo rada hvali s svojo trajnostno mobilnostjo. Vzel sem bicikel, ki sem ga dobil ravno iz servisa, čelado in se zapeljal v urbano džunglo.

• Pešci, ki se sprehajate po kolesarskih stezah, prosim, hodite skrajno levo
• Kolesarji so ogrožena vrsta
• Če bi bili projektanti kolesarskih poti kolesarji …

Odločitev je bila slaba. To sem ugotovil po par minutah, ko sem ugotovil, da kolesarji očitno ne vedo, v katero smer se morajo voziti. Sam sem se vozil v pravilno smer in se poskušal izogibati vsem tistim, ki so mi pripeljali nasproti – v napačno smer. In potem je prišel prvi semafor. Zelena luč za kolesarje. Kar zgolj pomeni dvojna previdnost. In zaviranje na polno – na kolesu, ker je pač nekdo spregleda kolesarja. Ampak to je del foklore.

Ker sem za vožnjo izbral “cestaka,” sem kaj hitro ugotovil, da je bila to slaba izbira. Polnovzmeteno kolo bi bilo ravno prav za to, kar morajo v Ljubljani doživljati kolesarji na kolesarski poti. Če kdo trdi, da ima Ljubljana odlične kolesarske poti, ga vabim na vožnjo z mano. Steze se začnejo in končajo brez opozorila. Ena je pobarvana na cesti, druga pelje čez pločnik, tretja izgine, kot bi jo požrla zemlja.

Parkrat sem se ustavil in začudeno opazoval, kako in kje lahko nadaljujem svojo pot, in ugotovil, da je najboljše, da grem po cesti. Ker na kolesarski poti ljudje, ki sprehajajo svoje ljubljenčke in hodijo v parih. Ker sem po pol ure vožnje po “džungli za kolesarje” imel vsega dovolj, sem se odpeljal proti Šentvidu.

Z roko nakažem, da zavijam levo, ko opazim v vozilu voznico, ki se pogovarja po telefonu in rine … Proti meni, ko zavijam. Če ne bi “zabremzal” na sprednje kolo in s tem manevrom prestavil zadnje kolo za pol metra, bi bil pod vozilom. Niti ni spustila telefona, ampak je samo skomignila z rameni in se odpeljala naprej. Kot da se ni nič zgodilo. Pulz mi je narastel in verjetno bi dosegel v tistem trenutku. “Rogličeve watte”. Ampak sem se raje umiril in šel naprej proti Tacnu. Spust po cesti proti Savi je vse prej kot zabaven. Ampak kolesarji morajo vse potrpeti.

Ko sem zapuščal Gameljne in se dvigoval proti Črnučam, me je prehiteval kombi. Priznam, kovino sem čutil na komolcu, čeprav sem vozil zgolj par centimetrov stran od konca asfalta. Oni so pač večji in zakaj bi jih skrbelo za kolesarja. Ko sem se vzpenjal proti Ruskemu carju, sem moral stopiti s kolesa, ker sta se nasproti pripeljali dekleti v paru in se nista niti za centimeter prestavili. Pametnejši odneha, kajne?

Po malce več kot uri vožnje in okoli 40 kilometrih sem se vrnil na izhodišče. In bil vesel, ker nisem pridobil nobene bojne rane. To je v bistvu definicija uspešnosti.

Ljubljana bo potrebovala še vrsto let, da bo postala kolesarjem prijazno mesto. Predvsem pa se bo morala spremeniti mentaliteta ostalih udeležencev v prometu in marsikdo se bo moral začeti zavedati, da edino sobivanje vseh bo pripomoglo k temu, da bo manj nesreč in stresnih situacij.

Upanje umre zanje, kajne? Sam poskušam biti strpen do ostalih udeležencev ne glede na to v kakšni vlogi sem: voznik vozila, skuterja, kolesa, tekač, pešec. Ko bi vsaj še ostali udeleženci premogli toliko empatije in upoštevali prometne predpise bi nam vsem bilo precej lažje. Pa načrtovalci kolesarskih poti bi jih morali za kazen vsak dan prevoziti. Da bi videli s čim se sooča kolesar.

Objava S kolesom po Ljubljani in okolici / ko si srečen, da si prišel domov brez poškodb originalno objavljena na had blog.

Kolesarska pot, ki jo že dolgo časa gradijo v občini Zagorje, zopet buri duhove. To, da bo ta kolesarska pot na razdalji desetih kilometrov prečila glavno prometno cesto, ki omogoča Zasavju stik z avtocesto, je svoje vrste norost. Ampak ne bom o tem. Očitno je ta kolesarska pot tako pomembna, da se je občina Zagorje odločila, da bo delno razstrelila naravni spomenik – Okamenele svate.

• Sramota občine Zagorje / Medijske toplice so začeli rušiti in pri tem je tudi ostalo
• V Zagorju gradijo kolesarsko stezo za 5 mio evrov / ceste pa v razsulu za cestne kolesarje
• Župan Zagorja, ki ne bo “skakal v zrak” ob lažnivi SdS propagandi, se “slučajno” znajde v SdS predvolilnem trobilu
• V Zagorju se otroci ne smejo rolkati na ploščadi, NSi pa tja zapelje z avtobusom in jo poškoduje
• Matjaž Švagan, župan Zagorja ob Savi, ni podprl veta na predlagan zakon o vodi

Okameneli svatje so naravna posebnost in po odloku občine iz leta 2005 so te kamnite tvorbe naravni spomenik.

Ampak za uresničitev “ideje” o kolesarski poti, ki jo gradijo že dolgo časa in onemogoča Zasavcem normalno vožnjo z avtom do priključka na avtocesto pri Trojanah, bodo očitno “padli” okameneli svatje. Vsaj takšen je bil predlog na seji občine Zagorje.

V bistvu priznam, da me nič več nič v Zagorju ne more presenetiti. Tale kolesarska pot je precej “smešen” projekt in glede na to, da se vedno izpostavlja, da gre za EU sredstva, me prav zanima, če EU tolerira uničevanje naravnih spomenikov, kar je bilo določeno z odlokom.

To, da so v občini namesto pločnikov z modro barvo označene površine, kjer parkirajo vozila, je zgolj in samo še ena takšna cvetka. In še in še bi lahko našteval. Tudi to, da bo rondo v Kisovcu tako “majhen,” da bodo imeli tovornjaki z vožnjo skozi veliko težavo.

Ampak ni pomembno. Važno je, da navzven zgleda vse ok, čeprav je vožnja po cestah v Zagorju podobna vožnji po minskem polju, ko so “šle mine že v zrak”

Dobil odgovor občine, ki ga v celoti objavljam:

Občinski svet Občine Zagorje ob Savi se je na zadnji seji med drugim seznanil tudi z delom trase kolesarske poti Zagorje-Orehovica, ki se nanaša na t. i. območje Zelenc oz. t. i. Okamenelih svatov.

Ker se v javnosti v zvezi s tem pojavljajo netočne informacije, v katerih avtorji na družbenih omrežjih pišejo, da bo Občina Zagorje ob Savi za potrebe kolesarske steze Zagorje-Orehovica uničila naravno dediščino, dajemo uradno pojasnilo:

Občina Zagorje ob Savi je v fazi priprave idejnih zasnov za potek kolesarske poti Zagorje-Orehovica izbranemu izdelovalcu projektne dokumentacije, podjetju Ozzing d.o.o. Trbovlje naročila, da se na odseku trase območja »Zelenc«, kjer kolesarska pot poteka po levem bregu potoka Medija (odsek od BS Petrol do stanovanjskega objekta Juvan), na lokaciji, kjer načrtovana kolesarska pot prečka skalni samotar, le-to izvede v obliki predora.

Za tak poseg je potrebno pridobiti strokovne podlage za pridobivanje pozitivnih mnenj nosilcev urejanja prostora, v tem primeru Direkcije RS za vode in Zavoda RS za varstvo narave. Tako je bila pridobljena strokovna podlaga v obliki Geotehničnega načrta o pogojih izvedbe vkopa, v kateri je bilo ugotovljeno, da je pooblaščena družba GEOENG&CO d.o.o. Ljubljana »na podlagi podrobnega inženirsko geološkega kartiranja ugotovila, da predlagane variante izvedbe predora za kolesarsko stezo ni možno izvesti zaradi prenizkega nadkritja kompaktne hribine nad traso predorske cevi.«

Občina je pridobila tudi strokovno podlago v obliki študije Karte razredov poplavne nevarnosti z IZP ureditev vodotokov za načrtovano kolesarsko pot od Zagorja do Orehovice. Zaključek iz predmetne strokovne podlage je:

Po prehodu kolesarske poti na levi breg, le-ta v nadaljevanju poteka na nivoju obstoječega terena. Pomemben poseg, ki vpliva na poplavnost na širšem območju, je nujna odstranitev do struge segajočega skalnega osamelca v profilu K105, zaradi česar se razširi pretočni koridor ob strugi za kar 9 m.

Na podlagi tako izdelanih strokovnih podlag ter v nadaljevanju izdelave DGD in PZI dokumentacije so bila pridobljena pozitivna mnenja Direkcije RS za vode in Zavoda RS za varstvo narave, kjer slednji navaja: »Na podlagi predložene dokumentacije ugotavljamo, da je predviden poseg načrtovan tako, da ne posega v območje nobenega od kamnitih stolpov. Ocenjujemo, da poseg ne bo bistveno okrnil morfoloških lastnosti naravne vrednote, zato menimo, da je sprejemljiv.«

Občina Zagorje ob Savi zato za potrebe kolesarske poti Zagorje-Orehovica ne bo odstranila nobenega dela t. i. Okamenelih svatov, ampak zaradi varnosti kolesarjev zgolj skalni osamelec, ki ni del naravnega pojava, imenovanega Okameneli svati. Ti so na podlagi pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot od leta 2004 zaščiteni kot naravna vrednota državnega pomena, ki jih Občina Zagorje ob Savi, tudi če bi hotela, ne bi mogla odstraniti.

Objava Za kolesarsko pot bi občina Zagorje delno razstrelila naravni spomenik – Okamenele svate originalno objavljena na had blog.

Ali pa, če bi se projektanti kolesarskih poti po zaključku projekta peljali s kolesom po kolesarski poti, ki so jo sprojektirali, sem prepričan, da kolesarske poti ne bi bile takšne kot so! Šele zadnje čase, ko se dnevno vozim na cestnem kolesu opažam kako grozna je vožnja po kolesarkih poteh po Ljubljani in njeni okolici, kjer so zgrajene “kolesarske poti”.

• Mestni redar v Ljubljani fizično obračunal s kolesarjem / v Ljubljani redarji pretepajo kolesarje
• V Zagorju gradijo kolesarsko stezo za 5 mio evrov / ceste pa v razsulu za cestne kolesarje
• Nimam nič proti, AMPAK … / Slovenceljni in kolesarski maraton Franja in Parada ponosa
• Zakaj navijači na Tour de France skačejo pred kolesarje in jih motijo?
• Kolesarji, uporabljajte luči na kolesu! Prosim!

Dokler sem vozil polno vzmeteno gorsko kolo nisem bil toliko pozoren na “kvaliteto” naših kolesarskih poti. Prav tako se nisem veliko vozil po njih, vendar se je v zadnjih časih to vse skupaj malce spremenilo, ko sem začel za vožnjo uporabljati kolo iz karbona, ki nima nobenega vzmetenja in vsako luknjo ali pa jašek na kolesarski poti čutim zelo direktno.

Zadnje čase je vse več poudarka na kolesarjenu. Veliko se govori in piše o tem, vendar je realnost na “terenu” povsem drugačna. Včeraj sem se peljal od Izlak proti Ljubljani s cestnim kolesom in “užival” v vožnjo po kolesarski poti, ki se začne pred Domžalami. Do tam je bila vožnja po cesti, ki je sicer krepko sesuta ob desnem robu, ampak ker je bila cesta prazna sem se lahko umaknil tudi malce bolj proti sredini.

Malce pred Dobom se začne kolesarka pot in se preusmeri kolesarje s ceste nanjo. No, v bistvu je veliko bolj prijetno voziti po cesti kot pa po kolesarski poti, ker je polna kanalizacijskih jaškov, uvozov na ceste iz bližnjih hiš, predvsem pa je asfalt precej “nagrbančen”. Pa to še nekako gre, saj nikakor ne pričakujem “rdeče preproge” za vožnjo. Tudi to, da je treba za vožnjo po kolesarki poti prečkati regionalno cesto parkrat, ker pač na eni strani zmanjka kolesarske poti me ni presenetilo.

Presenetilo me je, ko sem v Domžalah ugotovil, da ni označevalnih tabel niti cestnih tabel in sem se po kolesarski poti peljal v napačno smer – tokrat sem prvič razumel, da ni vedno vse “objestnost” kolesarjev, ampak da nekdo pač ni poskrbel za pravilno označitev cest. Po Domžalah sem se vozil sem in tja po ulicah in ugotavljal, da 90 stopinjski “ovinki”, ker je potrebno speljati kolesarsko pot na drugo stran niso ravno najbolj prijetni in da je veliko odsekov cest, kjer potekajo dela na cesti povsem neoznačenih za kolesarje in posledično pride do konfuznih situacij, ko ugotoviš, da sploh ne moreš naprej, če ne prekršiš zakonov.

Ko sem se končno “prebil” iz Domžal in šel naprej proti Trzinu je bila kolesarska pot precej drugačna – širša in označena. Vožnja po Trzinu pa je bila spet poglavje zase. Pričakoval bi, da bo kolesarska pot “naravnost”, vendar je polna “ovinkov” – pot je označena ampak ker je veliko uvozov so to reševali tako, da pač moraš biti pozoren in precej vijugati. Da o tem, da si večino časa deli kolesar kolesarsko pot s pešci, spuščenimi psi in ostalimi kolesarji, ki ponavadi zasedejo celo kolesarsko stezo niti ne omenjam.

Mimo industrijske cone v Trzinu so uredili novo kolesarsko pot, ki je odlična. S to razliko, da jo nekje zmanjka, da pač ni označena in da je del nje še gradbišče. Ampak se to da preživeti brez težav, samo malce iznajdljiv je treba biti. In potem pridem v Črnuče. Kolesarska pot pelje po pločniku in na vsake 20 metrov je uvoz, kar pomeni, da je vožnja podobna vožnji po “pump tracku” s to razliko, da je na pump tracku vožnja nestresna, na kolesarski poti pa to pomeni precej premetavanja. In nekje na sredi Črnuč je gradbišče s semaforjem in zgolj oznako za prepovedno kolesarjanje. Ti šment, ampak jaz bi vseeno rad prišel naprej. In potem sem kršil prometne predpise in zapeljal na kolesarsko pot na drugi strani in se peljal v napačno smer – ker drugače pač ne gre, če je prepovedan promet za kolesa po cesti.

Suma sumarum. Če bi bili projektanti kolesarskih poti kolesarji, potem bi bile kolesarske poti povsem drugačne. Predvsem pa vožnja po njih ne bi bila stresna, ampak bi jih prilagodili kolesarjem. Tako pa so v večini primerov kolesarske poti zgolj in samo “narisane črte” na cesti, ali pa na pločniku, da se zadosti nek “higienski minimum”. Ker se verjetno nihče od projektantov ne vozi po njih s kolesom pa so takšne kot so.

Ne, ne “pizdim”, ker bi rad, kot sem že zgoraj omenil “rdečo preprogo”. Zgolj jezen sem, ker so vsi tako “ekološko” osveščeni in tako promovirajo kolesarjenje, vendar je realnost na kolesarskih poteh neka povsem drugačna realnost.

Objava Če bi bili projektanti kolesarskih poti kolesarji … originalno objavljena na had blog.

Za vse kolesarje, ki uživajo v urejeni asfaltirani poti, ki deloma poteka v zavetju dreves (beri po senci) in ločeno od ostalega prometa, je kolesarska pot D-2, ki pelje od Mojstrane do Kranjske Gore, odlično izhodišče. Trasa kolesarke poti D-2 poteka po stari železnici, ki je bila urejena in kjer je ob njeni poti poskrbljeno tudi za okrepčila.

Sam sem jo prevozil že dvakrat. Prvič sem si za izhodišče vzel Gozd Martuljek, sedaj Mojstrano. Urejena so dovolj velika parkirišča za avtomobile in tudi otroci se na D-2 lahko počutijo varne, ker je pot odmaknjena od glavne, zelo prometne ceste.

Od Mojstrane do Kranjske Gore je pot dolga 12 kilometrov in se rahlo vzpenja, vendar je mogoče pot nadaljevati naprej mimo Planice do Rateč (to me še čaka). Spuščanje nazaj je veliko bolj preprosto, predvsem pa je lažje, saj se kolesarska pot spušča.

Vendar imam nekaj pripomb na udeležence na tej kolesarski poti. D-2 je precej ozka in dvosmerna kolesarska pot, ločena s črto, kar ne omogoča vožnje dveh koles “vštric”. Vendar to nekaterih nedeljskih kolesarjev niti ne moti in se mirno tako vozijo.
Druga stvar so pešči, ki sprehajajo po kolesarki stezi svoje pasje ljubljenčke in se niti ne premaknejo, ko se jim približuješ.
Tretja stvar pa so ljudje na rolerjih, ki se poganjajo s pomočjo palic in opletajo okoli, kar se mi precej dobro pozna na roki.
Da mamic z vozički, ki jih “porivajo” pred seboj ne omenjam.

V bistvu je ta pot namenjena kolesarjem, ampak zakaj bi se zgoraj omenjeni obremenjevali z malenkostmi, kajne?!

Mojstrana – Kranjska Goda – D-2 at EveryTrail

Objava Kolesarska pot D-2 Mojstrana – Kranjska Gora originalno objavljena na had blog.

Ne, ni me še minilo – čeprav sem bil sam prepričan da me bo že zdavnaj. Še vedno spravim svojo leno rit na bicikl in jo mahnem okoli.

Po službi “paše” nekaj bolj umirjenega, nekaj za sprostitev. 23 kilometrov po asfaltu sicer ni nek presežek, sploh pa ne za bicikl, kateremu namen je nekaj drugega kot asfalt. Vendar za razmigati rit je več kot odlično, prav tako pa je precej vzponov na tej preprosto poti.

Da se še pohvalim – skoraj 62km/h je bila najvišja hitrost ki sem jo dosegel včeraj. Moje rekord je sicer nekaj čez 90 km/h, po klancu, v katerega sem včeraj grizel kolena.

Objava Kolesarska pot – Izlake – Zagorje – Kotredež – Zaloka – Izlake originalno objavljena na had blog.

Sončno sobotno popoldne, je bilo kot nalašč za “en” krog z biciklom. Ker je dan precej kratek, sem se odločil za krajšo relacijo, ki se mi je zdela zelo dobra. Vendar sem po parih minutah ugotovil, da sem se krepko uštel. Pot, ki naj bi peljala v dolino, je bila blatna – skoraj 30 cm blata, po katerem sem lovil ravnotežje in ko sem bil že prepričan da je najhujše za menoj, sem ugotovil, da je edina pot po soteski – pot po potoku. Ledena voda, sneg okoli (da o tem, da nisem mogel narediti niti ene fotografije, ker sem imel tako vlažne roke – iPhone sucks!, niti ne govorim) in edina varianta je bila, da sem nosil in vlekel bicikl za seboj in lovil ravnotežje, da nisem zgrmel v potok.

In tako izgubil več kot 20 minut za manj kot kilometer. Jeap, fail. Vendar to še ni bilo konec. Ko sem ugotovil, da sploh nisem prišel ven tam, kjer sem pričakoval, sem moral improvizirati in sem ubral pot od Podlipovice do Gladeža. Sicer bi bila to super pot, s precej vzpona po makedamu, če le to ne bi bilo povsem razmočeno in je bilo “trajbanje” skoraj nemogoče. Vendar človek preživi vse. No, skoraj vse. Ko sem ugotovil, da se mi tudi tokrat ne bo izšlo in ne bom prišel ven v Mediji, sem ubral pot po gozdu in domov. In za konec, blaten kot prašič, da o “blatnih čevljih” na biciklu niti ne govorim, sem ugotovil, da mi niti puromat ne dela.

Jeap, včasih so čudna pota, ki se nam zgodijo. In jutri bo nov dan in upam, da bom vsaj naredil dostojnih 15 in več kilometrov, proti današnjim šestim v eni uri!

Objava Kolesarska pot – Prhovec – Podlipovica – Gladež – Izlake – Prhovec originalno objavljena na had blog.

Če imam bicikl – Giant Reign, potem je prav, da ga vsaj med vikendi izkoristim. Med tednom, ki prihajam domov, je zunaj že trda tema in mi ne preostane drugega, kot da izkoristim vikende. Današnjih -5 stopinj zjutraj me ni ravno navdušilo, vendar ko je sonce prodrlo skozi oblake, je padla odločitev – preizkus zimske kolesarske opreme (do sedaj nisem vedel, da obstaja to!) na poti, ki vodi po asfaltu in po gozdnih poteh.

Če se kdo sprašuje, zakaj hudiča s takšnim biciklom furam po gozdu, je odgovor zelo preprost – da se ga navadim, da naredim par kilometrov in se mi “noge ulaufajo” in predvsem da dobim občutek, koliko dovoljuje to kolo. In ja, verjetno bi res šel lahko takoj na kakšno “semi dh progo” in se sesul v prvem drevesu, ker mi disk zavore ne bi delovalo, oz. ker jih ne bi pravilno “ogrel” (jeap, enako kot pri avtu).

Tale kolesarska pot je ravno pravšnja za testiranje vzdržljivosti – 20 km vzponov in spustov, tako da se človek ne uniči do konca, ampak se prav prijetno “nabiciklira”. Problem je, da je v gozdu še precej snega, jase, kjer pa je sonček, pa so že povsem razmočene in posledično sem bil tudi jaz bolj podobne “prašiču, ki se valja v blatu”, kot pa kolesarju. No, na srečo sem to rešil z obiskom staršev v Zagorju, kjer sem še na hitro očistil bicikl, ki je sedaj zopet kot nov (hvala Pavle!).

In sedaj imam vpisano novo kolesarsko pot, poleg starih na EveryTrail:

Objava Kolesarska pot – Prhovec – Klančiše – Zagorje – Kisovec – Prhovec – Zagorje originalno objavljena na had blog.

Če je bicikl v hiši, potem je treba spraviti svojo leno, debelo rit na bicikl in v blato – dobesedno. Če je iPhone v žepu jakne, potem se preko EveryTrail aplikacije beležijo GPS podatki, ko pa sem se zadihan ustavil, pa sem naredil še kakšno slikco, ki se kasneje avtomatsko naloži na prevoženo progo. In ja, ta zadeva je odlična, kajti združuje športni in geek svet – ki sta mi obadva precej všečna.

Moje dosedanje kolesarke poti na EveryTrail:

Kolo je izredno dobro vodljivo, prav tako pa je vožnja z njim v hrib užitek, vendar je njegova barva definitivno napačna – namreč vožnja po gozdu, blatu in travniku pustita svoje odtise na njem, kot tudi na meni – fotografije ni, vendar lahko verjamete na besedo, da sem bil podoben prašiču, ki se valjal po blatu!

Prhovec – Čemšenik – Prhovec at EveryTrail

Objava iPhone EveryTrail + Giant Reign + malce kondicije – nedeljska zabava zagotovljena originalno objavljena na had blog.

Današnja tura je bila malce krajša – 15 km, 1 ura in 7 minut in povprečna hitrost 13,4 km/h. Tura je do polovice enaka prvi, potem pa se preko makedama začne spust ki traja skoraj 5 km. Priporočam kolesarjem z gorskimi kolesi, po možnosti celo s polnim vzmetenjem. Roke so po zaviranju precej utrujene, vendar je tura ravno primerna za po službi.

Objava Kolesarska pot – Izlake – Kolovrat – Orehovica – Izlake originalno objavljena na had blog.

Iz Ljubljane sem prišel kasneje kot sem planiral in zato mi ni uspelo priti s kolesom do Zasavske Svete gore, kot je bilo planirano. Ker se je začelo po gozdu že rahlo mračiti (ali pa sem imel tak občutek jaz) in ker so bile temperature že okrog 15 stopinj, sem se odločil da zavzetje Svete gore počaka kakšen dan in sem se rajši spustil čez Mlinše nazaj do Izlak.

Ta tura je dolga 17,7 km, zanjo sem porabil 1 uro in 17 minut (dva malce daljša pogovora ob cesti), dvignil sem se iz 345 metrov nadmorske višine na 650 in maksimalna hitrost je bila 52.7 km/h – povprečna 13.7.

Objava Kolesarska pot – Izlake – pod Zasavsko Sveto goro – Mlinše – Izlake originalno objavljena na had blog.