12.4.2019 je precednik Borut Pahor na posebni slovesnosti v Predsedniški palači vročil državno odlikovanje zlati red za zasluge na diplomatsko mednarodnem področju, ki ga je prejel kongresnik Paul A. Gosar za prispevek in sodelovanje pri krepitvi odnosov med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike, za krepitev slovensko-ameriškega prijateljstva in nadaljnjih tesnejših partnerskih odnosov med državama (vir). V vmesnem času se je pokazalo “iz kakšnega testa” je kongresnik, ki je “naše gore list”. Kdaj bo precednil Paulu Gosarju vzel odlikovanje?

• Dan, ko so teroristi (Trumpovi podporniki) vkorakali v kongresno palačo v Washingtonu
• Fejmič, v prostem času precednik, Borut Pahor na Instagramu objavi spoiler filma James Bond – No time to die
• Pahor za ustavnega sodnika predlagal Roka Svetliča, ki se zavzema za streljanje migrantov na mejah
• Borut Pahor ni moj predsednik

Spomnimo se, da je Paul Gosar ob vkorakanju Trumpovih podpornikov v kongresno palačo to komentiral: Rep. Paul Gosar called the Jan. 6 U.S. Capitol rioters “peaceful patriots”. Prav tako jim je pomagal od znotraj pri zasebni Kapitola.

Vendar to je bil začetek. Pred malce več kot tednom dni je šel še korak dlje. Na tviterju je objavil animirani video, kjer je on v vlogi lika, ki z dvema mečema ubije demokratko Alexandrio Ocasio-Cortez. Video je sicer odstranil, vendar je zaokrožil po internetih in prišel tudi do kongresnikov, ki so se odločili da to dejanje obsodijo.

Prav tako pa so se odločili, da ga izločijo iz vseh komisij, kjer je sodeloval. S tem je Paul Gosar postal 24. član ameriškega kongresa, ki je moral poslušati resolucijo proti sebi. V dvorani predstavniškega doma mu jo je prebrala Nancy Pelosi.

Mogoče pa je čas, da precednik potegne glavo iz peska in posledično stori kar bi moral storiti že ob zasedbi Kapitola. Da odvzame odlikovanje Paulu Gosarju in nas tako neha sramotiti pred celotnim svetom. Ampak verjetno nima časa, ker otožno gleda v ogledalo in se fotografira za instagram. Žalostno …

Borut Pahor ni moj predsednik. Je zgolj precednik, če se kdo sprašuje ali ne vem kako se pravilno napiše predsednik.

Objava Kdaj bo precednik Borut Pahor odvzel odlikovanje, ki ga je dal kongresniku Paulu Gosarju originalno objavljena na had blog.

Janez Janša ni obsodil vdora teroristov v kongresno palačo v Washingtonu. Povsem pričakovano. Kljub temu, da so to dejanje obsodili voditelji po celem svetu, on tega ne zmore. Je zgolj relativiziral desno in levo stran. Prav tako on ostaja eden izmed peščice tistih voditeljev, ki niso še čestitali novemu predsedniku ZDA za njegovo zmago nad Donaldom Trumpom. Je pa izkoristil priložnost za relativizacijo dogodka v Washingtonu in petkovih protestov v Sloveniji.

• Dan, ko so teroristi (Trumpovi podporniki) vkorakali v kongresno palačo v Washingtonu
• Mitja Iršič o eksperimentu, ki ga je izvedla vlada in bo povzročil številne smrti
• Twitter ukinil račun Donalda Trumpa / Apple in Google odstranila Parler iz svoje trgovine

Prav zabavno je videti, da spodnji tvit Janeza Janše dobi preko 1000 všečkov, kajti to pomeni, da jim je “propaganda”, da so petkovi protestniki nasilni, da so krivi za širjenje Covida-19 v Sloveniji, da so sami delomrzneži na protestih, uspela. Očitno nekateri verjamejo tudi v brezmadežno spočetje in dedka mraza! In sloni tudi letijo, kajne?

Sedaj, ko smo enoglasno obsodili nasilje v #ZDA je napočil čas, da obsodimo tudi vsakršno nasilje in grožnje s smrtjo v Sloveniji. Zmoremo? @tfajon @LukaMesec @BorutPahor @RTV_Slovenija @24ur_com pic.twitter.com/WlUTAS9uYe

— Janez Janša (@JJansaSDS) January 7, 2021

Med petkovimi protesti ni nihče “vstopil” v parlament. Niti ni nihče ukradel govorniškega pulta, ali pa razbijal vsepovprek. Še več, petkovi protesti niso krivi za nobeno smrt. In na petkovih protestih policija ni gledala stran, ampak si je dala duška – s popisovanjem, fizičnim nasiljem, …

Policija je celo tolerirala pozdravljanje pripadnikov “rumenih jopičev” z desno roko in nasilje harmonikarja na Prešernovem trgu, čeprav so bili par metrov stran. Še več. Policija se ni odzvala na nasilje, ko je “huligan” obračunal z novinarjem in brcnil policista. Zanimivo, kajne? Je pa policija obračunala – odnesla ljudi, ki so mirno brali ustavo pred parlamentom.

In ja, tukaj se Janez Janša ne moti – gre za podobno situacijo kot v ZDA. Ko so potekali #BlackLivesMatter protesti smo videli kako nasilna je lahko policija do “nepravih”. Do žensk. Do ljudi, ki niso podporniki Donalda Trumpa. Ampak ta zgodba se ni ponovila ob vstopu teroristov v Capitol.

Si lahko predstavljate, da bi bilo to #BlackLivesMatter protestniki? Ali pa recimo muslimani? Verjetno se jim ne bi uspelo približati na par kilometrov. Tako, kot so se je dogajalo v Sloveniji, ko so okoli parlamenta postavili ograje, medtem ko je njihov Odbor2014 lahko mirno nadlegoval sodnike, ki so vstopali v sodno palačo in ni to nikogar motilo.

Da bo bolj jasno, da je šlo za res žalosten poskus spina, je tole spodaj zelo lep primer kako to poteka. Skrajna levica? Kaj naj bi bilo že to? Aja, pojem, ki si ga izmisli skrajna desnica, ko poskuša relativizirati vse skupaj. Pa jim ne uspe. V bistvu jim verjamejo zgolj še njihovi privrženci. Ampak verjetno se bo zgodilo tako kot v ZDA, ko so začeli privrženci Trumpa zapuščati ladjo. Ali so sprevideli, da bili zgolj orodje v rokah Trumpa ali pa se držijo načela, da “podgane prve zapuščajo ladjo, ko ta tone”.

Da, in prizori, ki jih letos spremljamo po Ljubljani ob petkih kot tisti z leta 2012-13 (“Vstaje”) so opomnik o nevarnosti skrajne levice in populizma za demokracijo in državno ureditev v 🇸🇮. Razlika je le, da v ZDA šefa opozicije niso po nedolžnem zaprli tri tedne pred volitvami https://t.co/lyrh9Jocne

— Damijan Terpin (@damijanterpin) January 7, 2021

Ne, nikakor ni mogoče enačiti pravice do protestov in mirnih protestov s terorističnim vdorom v kongres. Ampak poskusil je. In njegovi sledilci so bili navdušeni nad tem. Kako bi bilo lahko drugače, ko pa je vsaka Janezova beseda za njih sveta. In ja, velika podobnost je med Janezom Janšo in Donaldom Trumpom.

Objava Zakaj Janez Janša primerja petkove protestnike s teroristi, ki so vkorakali v kongresno palačo v Washingtonu originalno objavljena na had blog.

Vse se spreminja, samo Karl Erjavec je stalnica v naši politiki in na ministrskih stolčkih, ki jih zaseda. Lahko bi ga poimenovali teflonski Karl, kajti že 15 let vodi stranko Desus in kljub nezadovoljstu z njim, se njemu nič nič ne zgodi. Danes bodo na kongresu stranku Desus izbirali med Aleksandro Pivec in njim .. Je končno nastopil čas, da Karl Erjavec oddide iz politike?

• Karel Erjavec / Miro Cerar je zgodba za eno leto
• Nova24 spet laže in zavaja / Karl Erjavec je kriv
• Filmček posnemi, filmček / je predsedniška funkcija namenjena zgolj nabiranju všečkov?

Karl Erjavec ima poleg Zmaga Jelinčiča in Janeza Janše najdaljši staž v politiki. V vladi Janeza Janše (2004–2008) je bil Minister za obrambo, v vladi Boruta Pahorja (2008–2010) Minister za okolje (vendar je moral odstopiti), v vladi Janeza Janše (2012-2013) Minister za zunanje zadeve in to je bil tudi kasneje v vladi Alenke Bratušek. V vladi Marjana Šarca zaseda mesto Ministra za obrambo. Impresivno, kajne?

To, da stranka Desus in njeni člani že leta niso zadovoljni z njim je nepomembno. Pomembno je, da njemu vedno uspe priti do položaja in zna poskrbeti zase. Čeprav s soliranjem in na škodo vseh ostalih. Trenutno je Desus po projekcijah šesta stranka v Sloveniji, kar definitivno ni dobra popotnica in pozna se, da so v stranki pozabili na svoje ljudi – Karl je vedno obljubljal višje pokojnine in boljše pogoje za upokojence – vendar je uresničil bolj malo obljub. Je pač politik, ki so mu volivci pomembni zaradi njihovih glasov in tukaj se vse skupaj konča. Tudi to, da so nekateri močni zavezniki v zadnjih letih ravno z nestrinjanjem s politiko Karla Erjava odšli iz stranke ne more biti dobra popotnica za današnji kongres. Če je pred tem z levo roko premagoval protikandidate, pa je danes precej bolj na trnih.

Danes bo 238 delegatov na kongresu stranke odločalo o njegovem stolčku predsednika Desusa. Protikandidatka je Aleksandra Pivec, ki ima precej krajšo kilometrino v politiki in je ministrica za kmetijstvo. Kljub aferi s projektom SRIPT še vedno uživa zaupanje Marjana Šarca in tudi velikega dela volivcev Desusa.

Vendar na kongresu odločajo delegati, ki pa imajo svojo agendo in je ponavadi drugačna kot je volja volivcev. Vsekakor bo danes do večera za oba kandidata precej živčno obdobje, potem pa bodo padle karte in videli bomo kdo bo vodil Desus naprej.

Glede na potencial stranke, ki ga je nekoč imela in glede na to, da so upokojenci v Sloveniji v precej nezavidljivem položaju, bi vsekakor pričakoval, da dobi priložnost nekdo drug, ki bo uspel nekaj narediti za njih. Karl Erjavec je dokazal, da zna poskrbeti samo zase!

Objava Je čas, da Karl Erjavec oddide iz politike? Danes se bo na kongresu Desusa pomeril proti Aleksandri Pivec originalno objavljena na had blog.

Lansko leto je v Šibeniku potekal prvi Chefs’ Stage, ki ga je osmilil Rudolf Štefan, chef in lastnik restavracije Pelegrini. Letošnji Chefs’ Stage je bil po pripovedovanju tistih, ki so bili na gastonomskem kongresu že drugič, še boljši in še bolj dodelan. Preko 700 gostov, okoli 100 chefov iz Hrvaške in tujine, veliko chefov, ki se ponašajo z Michelinovimi zvezdicami, tri lokacije gala večerij, kup master classov, panelov in workshopov – veliko odlične hrane, veliko odlične pijače in še več prijetnih in prijaznih chefov in čudovito okolje Šibenika.

• Chefs’ Stage 2019 Šibenik
• V Sloveniji še ne bo restavracij z Michelinovimi zvezdicami
• Restavracija Pavus – grad Laško – topshit hrana

O prvem dnevu na Chefs’ Stageu, ki je bil namenjen novinarjem in ogledu znamenitosti Šibenika sem že pisal. Sedaj je čas, da strnem vtise dveh dnevov, ki sta bila namenjena kuhanju, pogovorom, delavnicam in master classom. In seveda gala večerjam na treh različnih lokacijah – v restavraciji Pelegrini, v Kazalištu in Krševanu. Ampak po vrsti.

Otvoritev dogodka se je začela na trdnjavi Baronese nad Šibenikom. Zbrani so bili vsi chefi in množica obiskovalcev, ki so lahko takoj zjutraj preizkusili mojstrovine kuharjev in uživali ob spremljavi različnih vin. Nagovor sta imela župan Šibenika, ki se zaveda, da je gastronomija pomemben del turizma in Rudolf Štefan, ki ima restavracijo Pelegrini v Šibeniku in je odličen chef in še boljši človek – naši chefi ga imajo radi, ker povezuje in odpira vrata in kljub temu, da je bila Pelegrini restavracija, ki je dobila Michelinovo zvezdico v prvem valu na Hrvaškem, se Rudolf in njegovo vrhunsko osebje v tem času ni spremenilo. Ostali so zvesti sami sebi in temu, da želijo s hrano pričarati nasmehe svojim obiskovalcem.

Sam sem se udeležil master classa na čolnu, ki je bil namenjen pedočem. David Skoko, chef in lastnik Batelline in kuhar na Kitchen24 je imel poučno predavanje o školjkah, ježkih in morskih jajcih – od nabiranja, do različne uporabe. Pri pri njegovem kuhanju vse bazira na trajnostnem odnosu do narave, saj sam sebe predstavlja kot ribarjevega sina (kar tudi je v resnici) in tudi živi takšen način. Sam nisem vedel, da obstajajo morska jajca – to niso školjke, ampak polipi in imajo zanimiv okus. Kljub nezaupanju, jih je bila večina, ki je poskusila morsko jajce nad njim navdušena.

Na ladji pa so kuhali še Anthony Genovese, ki ima v Rimu restavracijo Ristorante il Pagliaccio z dvema Michelinovima zvezdicama, Julia Jakšič, ki je sicer Hrvatica, vendar že od malega živi v ZDA in ima tam dve restavraciji in eno v Singapurju in  Jakov Ujakovič.

Z Anthonyem Genovesem sem se pogovarjal precej časa ravno o Michelinovih zvezdicah – on ima dve, vendar si želi tretjo. In ko sem ga spraševal o pritiskih in vsem ostalem, ki vsaj po prepričanju večine Slovencev sledijo tem ocenam, mi je odgovoril zelo preprosto. Da si želi še tretjo zvezdico in da je z zvezdicami tako – če nisi pripravljen na to, predvsem pa, če nimaš konstantne kvalitete hrane in tudi osebja, potem pač nisi pripravljen za Michelina. Če se trudiš za to, da so gostje zadovoljni, potem se ne spremeni veliko, predvsem pa je preveč zgodb o slabostih Michelinovih zvezdic. Njegova hrana je mešanica zanimivih okusov, ki so posledica potovanj in življenja po svetu.

Na ladji sem se imel priložnost veliko pogovarjati z Markom Pavčnikom iz restavracije Pavus v Laškem. Navdušil me je s svojim odnosom do hrane, predvsem pa s svojim pogledom na svet. Marko je preprost, pa vendar zahteven chef. Ko je osem let nazaj odprl restavracijo, ki jo uvrščajo med najboljše slovenske restavracije, je točno vedel kaj dela. In tej svoji viziji sledi še sedaj – naj omenim zgolj to, da večino začimb nabira sam, da so njegovi krožniki povezani z naravo in da rad eksperimentira. Seveda se je velik del debate vrtel tudi okoli mojega veganskega prehranjevanja – tudi v restavraciji Pavus vam lahko postrežejo veganski degustacijski menu, vendar se je odločil, da bo dvignil cene za to – ker je za to potrebno veliko več dela, predvsem pa vso to hrano pripravlja sam. Zaveda se, da je pomembno, da je on v restavraciji in da to od njega pričakujejo tudi gostje, vendar tega ne more uresničiti vedno. Predvsem pa me je pri njem presenetila njegova preprostost – mogoče zato, ker prihaja iz Rimskih Toplic ali pa zgolj za to, ker v tem kar dela resnično uživa in mu je hrana “njegovo igrišče”.

Po vrniti nazaj na kopno sem se udeležil panelov v kongresnem centru, kjer so razpravljali o težavah gastronomije, ribištvu, odnosu države do gastronomije, o turizmu … In pri vsakem panelu je sledilo tudi kuhanje na odru in potem smo lahko udeleženci preizkušali različne jedi, ki so jih pripravljali chefi.

Zvečer je sledila gala dinner na treh različnih lokacijah. Z avtobusi smo se odpeljali v Šibenik in od tam peš do lokacije večerje – sam sem bil prvi večer v Krševanu – večerja v cerkvi – no, nekoč je bila to cerkev, sedaj je to velik prostor, vendar je bilo na žalost precej hladno. Kljub ogrevanju je burja naredila svoje in pred nami je bil 5 hodni meni, ki so ga pripravili različni chefi. Pri nas so kuhali: Hrvoje Zirojević, Mojmir Šiftar, Marko Gajski, Lucija Tomašić – moral bi kuhati še Norvežan, vendar ker zaradi burje ni dobil svojih zahtevanih sestavin, je pustil ekipo na cedilu, ki si je morala potem sama izmisliti še dodatno jed in jo tudi pripraviti.

Vrhunski hrani je seveda sledila tudi vinska spremljava – vina stara 20 in več let, vendar niso bila več tako polna okusa, kot bi morala biti in poznavalcem niso bila ravno najboljša. Kot nekdo, ki se prehranjuje brezživalsko sem imel problem – samo del sladice je bil primeren zame, ampak tega sem se zavedal, ko sem se odločil, da grem na Chefs’ Stage v Šibenik. Sem pa užival v pogledu na ostalih 30 udeležencev večerje, ki so uživali v vsakem grižljaju.

Na tej večerji je sodeloval tudi Mojmir Šiftar, ki ga je Gault&Millau proglasil za mladega talenta. On je chef v restavraciji Evergreen v Smledniku in kljub svojim mladim letom je poln idej, predvsem pa je njegova kilometrina precej impresivna. Njegova jed je bila edina iz katere je naredil zgodbo in jo tudi predstavil in v svoje jedi ponavadi vključi tudi čaj – tudi tokrat je pripravil črni čaj z infuzijo gob, ki se je odlično podala (mnenje ostalih) k njegovi srnici in krožniku, ki je zajel Slovenijo in njene prednosti.

Ker je bila “marčevska burja” resnično močna, sem se namesto na zabavo raje odpravil pod vroč tuš in se dobro naspal v čudovitem hotelu Amadria (ex Solaris resort).

Naslednji dan sem se imel možnost pogovarjati z eno izmed najbolj znanih chefinj na svetu – Eleno Arzak iz restavracije Arzak v San Sebastianu. Kljub statusu zvezdnice v svetu kulinarike je povsem preprosto bitje, nasmejano in predvsem pripravljeno na pogovor. Ni ošabna in predvsem je ljudska, čeprav je restavracija Arzak nekje na 30. mestu najboljših restavracij na svetu. Pri njih veliko časa namenijo testiranju in pripravi nove hrane, ki jo uvrstijo na meni – letno pripravijo okoli 50 novih različnih jedi. Zaveda se, da so njeni gosti iz celega sveta in da je San Sebastian meka dobre hrane – pa vendar se zaveda, da so domači gostje tisti, ki so zelo pomembni in zato tudi sledi določenim načelom, ki jih je postavil že njen oče. Njena restavracija sprejme okoli 100 gostov in je rezervirana že mesece vnaprej. Vendar si bo Elena vedno vzela čas in delila svoje znanje, predvsem pa izkušnje. Tudi zanjo tri Michelinove zvezdice niso stres – ravno nasprotno – dokaz, da lahko konstantno pripravljajo vrhunsko hrano in da v tem zelo uživajo.

V teh dneh v Šibeniku sem ugotovil, da so najboljši kuharji najbolj normalni ljudje – ker preprosto vedo, da ustvarjajo hrano za ljudi in ni dovolj zgolj to, da imajo vrhunske sestavine, da imajo vrhunsko osebje in vrhunsko restavracijo – to, kar so oni sami se namreč preslika tudi v hrano, ki jo dobijo gostje na krožniku in za katero so pripravljeni plačati precej velike zneske. Vendar so na koncu vsi zadovoljni. Nekateri chefi so pač medijsko prepoznavni in so zvezde, drugi pa pač uživajo v tem kar počnejo – predvsem pa uživajo v okusih, teksturah in igračkanju, ki se na koncu poveže v čudovito jed, ki privabi nasmeh na usta obiskovalca. In za to se je vredno potruditi.

Objava Chefs’ Stage Šibenik / 700 gostov, 100 chefov, neskončno Michelinovih zvezdic in čudovita izkušnja originalno objavljena na had blog.