Fotografije Viševnika so me že pred časom pritegnile, ko sem opazoval objave instagram influensarjev, ki se radi fotografirajo na vrhu, tako da je zadaj Triglav. Glede na to, da še nisem bil, sem se odločil, da je čas, da se podam na to turo. Viševnik leži nad Pokljuko, na višini 2050 metrov in po označbah naj bi bila pot dolga preko 2 uri.

• Vzpon do Kamniške koče na Kamniškem sedlu in skok v Kamniško Bistrico
• Vzpon na Kokrsko sedlo != Kamniško sedlo in za konec skok v Kamniško Bistrico
• Vzpon iz Lepene na Krnska jezera in skok v potok Lepenica
• Vzpon Iški Vintgar – Krim in za konec kopanje v Iškem Vintgarju
• Vzpon do Pogačnikovega doma na Kriških podih in skok v Belopotoški slap
• Vzpon na Martuljške slapove iz Martuljka in skok v zgornji Martuljški slap
• Vzpon po grebenu na Blegoš (s Črnega kala) in skoraj skok v termalno vodo v Kopačnici

Lansko leto sem veliko hodil po hribih – izkoristil sem vzpon in skok v hladno vodo. Letos pa sem malce pozabil na to. In sobota je bila kot nalašč za to. Vremenska napoved za dopoldan je bila še normalna, zato sem se zgodaj zjutraj odpravil proti Pokljuki.

Parkiranje na Pokljuki je lahko zastonj (če parkirate na parkirišču Slovenske vojske), ali pa plačate 5 evrov za parkiranje na velikem parkirišču. Okoli 8:15 sem se podal na pot. Mimo vojašnice, proti smučišču in potem ob ograjenem pašniku, ki se pozimi spremeni v smučišče proti Viševniku.

Prejšnji dan je deževalo, kar je pomenilo manj pohodnikov, predvsem pa razmočen in blaten teren. Na nekaterih delih poti je bila še toča, ampak dan je bil lep in sončen in temperatura okoli 20 stopinj. Pot do Viševnika je označena in ni težka – vendar je vseeno potrebno biti previden, da ne rinete v čevljih z gladkimi podplati in z otrokom na hrbtu proti vrhu (ja, Slovenci tudi to počnejo).

Dobra stvar vzpona na Viševnik je, da ga ves čas vidite nad seboj. In potem je samo vprašanje volje kako hitro boste prišli na vrh. Zadnjih 10 minut je najbolj strmih – ko se konča pas iglavcev in se prične vzpon po odprti poti. Na vrhu pa vas pričaka pogled na Triglav in ja, Viševnik je zelo “instagramabilna” lokacija.

Ko sem prišel na vrh sem za trenutek pomislil, da bi nadaljeval pot naprej .. Proti Triglavu. Vendar so “zlovešči” oblaki nad Triglavom naredili svoje, pa tudi moja kolena še niso pripravljena za takšen podvig.

Za pot nazaj sem si izbral drugo pot – proti Blejski koči in potem nazaj na Rudno polje. Malce bolj položna, vendar tudi malce bolj zakomplicirana v prvem delu, potem pa zgolj sprehod po čudoviti naravi s pogledom na gozdove Pokljuke. Na koncu sem šel na osvežitev v jezero Kreda, vendar je bila voda preveč topla za moj okus.

• čas vzpona na Viševnik: 50 minut
• čas spusta: 75 minut
• višinska razlika: Rudno polje (1340) – Viševnik (2050)
• kategorija: srednje zahtevna

Objava Kam v hribe / Viševnik (2050m) z Rudnega polja / 50 minut vzpona originalno objavljena na had blog.

Poletje. Vročina. Ljudem teče iz vsake pore in ko izstopiš iz prijetno klimatiziranega avta si v trenutku premočen. Če je ljudem v tem vremenu vroče, kako se šele počutijo avtomobili, ki nas prevažajo in cel dan stojijo na žgočem soncu. Nič čudnega, da si vsake toliko časa kakšen avto privošči osvežitev v morju ali v Blejskem jezeru.

• Vročina, vročinski val in delavci, ki delajo na terenu v tem vremenu
• Willis Carrier, hvala za klimatsko napravo
• Poletje in pasje tačke / izogibajte se hoji po vročem asfaltu in betonu s psom

Zadnje čase smo bili priča poročanju medijev o par takšnih primerov, ko se je avto odločil, da se osveži in zapeljal v morje in tudi v Blejsko jezero. Na srečo brez smrtnih žrtev, zgolj s poškodbami. Ampak lahko bi se končalo tudi drugače.

No, zadeva ni niti smešna, čeprav sem jo mislil tako prikazati. V bistvu bi ljudje morali poleti, še posebej ob visokih temperaturah biti še bolj pozorni. Ko smo v avtu, kjer imamo nastavljeno klimo na 18 stopinj nam je prijetno. Pozabimo piti, ker nam je hladno in ker se ne potimo in potem se ustavimo.

Stopimo ven in doživimo šok – 20 in več stopinj razlike v trenutku. In pozabimo “zategniti” ročno zavoro, se nam zavrti, ali pa nas obide slabost. In potem pristane vozilo v vodi. In če imamo srečo, potem se rešimo sami ali pa nam pri tem pomagajo mimoidoči.

Glede na to, da je takšnih zgodb letošnje poletje precej, moramo tudi sami vozniki malce bolj s pametjo ravnati ko vozimo in ko se ustavimo.

Sam nisem pristaš klime. Raje imam prepih. In se mi zdi, da lažje prenašam vročino, kot pa če sem pod klimo in se potem  “kalim”. Ne predstavljam si, da bi imel v hiši klimo (zaenkrat!), kajti že nočitev v hotelu, kjer se zrak hladi s klimo mi ni najbolj všeč. Telo se mora navaditi tudi na višje temperature. In ob tem se spomnim vseh delavcev, ki na gradbiščih in cestah čez celo poletje delajo. Tega, da se temperature dvignejo nad 50 stopinj, niti ne bom omenjal.

Bom pa omenil, ker tudi sam prepogosto pozabim – pijte dovolj tekočine. In ja, potenje je naravna stvar. Vendar bodite pozorni, da imate na sebi bombažna oblačila in da se dovolj tuširate. Ni hujšega kot vonjati par dni star “švic” … In nikar ne parkirajte svojih vozil v morje ali jezero.

Objava Tudi avtomobilom je poleti vroče in si zaslužijo osvežitev v morju ali v Blejskem jezeru originalno objavljena na had blog.

Poletje, sonce, morje, gužva in brisače. Vsem dobro poznana enačba. Tudi to, da ljudje, kot psi, zelo radi označimo svoj teritorij. Okoli hiše postavimo ograjo, na morju pa svoj prostor pod soncem rezerviramo z brisačo. Priznam, meni gre to pošteno na živce, še bolj pa me moti, ko se kaj takšnega zgodi v savni ali na bazenu.

• Kako smo na morje šli nekoč in kako gremo na morje danes?
• Preživel gužvo v mestu Polignano a Mare in skočil v morje
• Poleg otroka odložite telefon, službeno kartico ali kosilo – tako ga ne boste pozabili v avtomobilu
• Imamo srečo, da smo sploh preživeli vse to …

Jutra na morju so zanimiva. Še posebej, če vstaneš res zgodaj in se odpraviš na jutranji tek in pri tem opazuješ “lunatike”, ki prinašajo brisače na plažo in jih razprostirajo naokoli, da bodo dobili najboljše položaje ob vodi in da bodo drugim odvzeli nekaj, kar je skupno dobro.

Brisačarstvo se razlikuje od gajbičarstva v tem, da pri gajbičarstvo je potrebno skidati sneg, pri brisačarstvu pa niti to ni potrebno!

Brisačarstvo je zanimiv pojem in sam se ga spominjam izpred mnogo let, ko smo s kolegi preživljali počitnice v Stella Marisu. Ko smo šli ponoči iz diskača je kolega opazil, da je na peščeni obali kup brisač, ki so jih ljudje pozabili. Ne bodi len, jih je začel nabirati in tisto poletje je imela njegova mama zelo veliko dela s pranjem brisač – našel jih je okoli 10 in jih prinesel domov.

Ja, ukradel jih je. Tudi jaz bi verjetno, če ne bi bil drugače naučen, pobral brisače na plaži in jih odnesel – saj so vendar ležale tam in čakale na mimoidoče, da jih poberejo. Turisti so jih verjetno pozabili in odšli domov. No, tako si je lažje predstavljati vse skupaj, kot pa priznati, da smo bili “vandali”.

Ampak nazaj k brisačarstvu, ki se dogaja tudi na bazenih. Prideš, najdeš prazen ležalnik, nanj namestiš brisačo in torbo in vse ostalo in greš v vodo. Ko se vrneš nazaj, sta brisača in torba ne tleh, ležalnika pa ni nikjer. Pač si ga je nekdo sposodil. Definitivno boljše, kot pa tisti, ki zjutraj postavijo brisače na ležalnike in pridejo na bazen šele proti večeru – ampak brez ležalnika si ne znajo predstavljati dopusta in posledično je potrebno zjutraj “urediti” rezervacijo. To, da ljudje, ki so resnično pri bazenu nimajo kje ležati seveda ni njihov problem.

Vendar mi je bolj všeč morsko brisačarstvo. Prideš na obalo, ki je razparcelirana. Ker bi vseeno rad nekam stisnil svojo brisačo, ker na obali sicer ni nikogar, malce premakneš brisačo. In ko gospa, ki je lastnica premaknjene brisače pride na obalo, seveda to takoj opazi in začne debato o tem, kako je nekdo premikal njeno brisačo. Dostop do odprtega morja in arbitraža sta “piece of cake” v primerjavi z razburanjem glede brisače.

Seveda so brisačarji poglavje zase tudi v svojem obnašanju. Ker so plačali počitnice, se tako tudi obnašajo. Cel dan na plaži jedo, pijejo, tulijo za otroki, ko gredo v vodo, otroci skačejo po ostalih brisačah in dobiš občutek, da si se znašel v nekem napačnem času in prostoru. Pobereš svojo brisačo in odideš, ker je precej lažje to, kot pa vztrajati in si hladiti razgrete živce v morju.

Zgodba se ponovi vsak dan, dokler brisačarji ne oddidejo domov, seveda s seboj vzamejo še plastenko slane vode in naslednji dan pride nova izmena brisačarjev, ki se ne zavedajo, da ne obstaja metoda rezervacij na obali.

No, jaz se tukaj motim, saj definitivno obstaja in nekateri to zelo dobro izkoriščajo. Saj veste. Tisti najlepši zalivček, z najlepšimi kamenčki. Vendar je že zjutraj ob 6. uri, ko tečete mimo, poln brisač, ki čakajo brisačarje. Upam le, da niste med njimi!

Objava Tudi vi rezervirate prostor ob morju / bazenu z brisačo? originalno objavljena na had blog.

Ko smo se pripeljali v nedeljo do Strunjana, nisem mogel verjeti prikazovalniku temperature v avtu – 24 stopinj! Na obali pa mi je vse skupaj postalo bolj jasno. Ljudje so se sončili in precej jih je plavalo tudi v morju. Bil je 11. oktober!

Dan kasneje. Zvečer je bila temperatura na Prhovcu natanko 3 stopinje in začela se je letošnja kurilna sezona. Sicer ne s kaminom, ampak kar s centralno kurjavo. Prav prijetno se je zjutraj zbuditi v topli hiški in pogledati ven. Na srečo še ni snega!

Če že imam možnost izbire, potem izberem 24 stopinj skozi celo leto! Predvsem pa z manjšimi temperaturnimi spremembami, kajti človeško telo vseeno potrebuje nekaj časa da se adaptira!

Objava Strunjan – nedelja – vroč dan in ljudje so se kopali v morju originalno objavljena na had blog.