Nika Prevc je serijska zmagovalka. Ampak javnost se raje ukvarja z njenimi odgovori novinarjem kot pa z njenimi zmagami. Če bi se vsak, ki kritizira njene izjave, postavil v njene čevlje, splezal na skakalnico, skočil in premagal svetovno elite in potem komentiral, bi bil naš svet precej bolj preprost. Ampak v Sloveniji imamo neskončno “kavč selektorjev,” ki tudi točno vedo, kaj bi morala Nika Prevc povedati novinarjem ob zmagi! Kako zelo “slovenceljsko”!

• Uspehi naših SloSki športnikov  in novinar Andrej Miljković
• Timi Zajc izključen s svetovnega prvenstva v Planici zaradi kritik trenerja Gorazda Bertonclja
• Čestitke Peter Kauzer za srebrno medaljo / v posmeh kavč komentatorjem

Nika Prevc je stara 18 let. Je športnica, ki svoje delo opravlja vrhunsko, kar dokazuje s svojimi skoki in tudi s svojimi zmagami. Letošnja sezona je odlična zanjo in serijske zmage, ki jih dosega, so posledica njenega trdega dela. Ona je športnica.

Novinarjem, ki jo ob zmagah sprašujejo o “občutkih,” odgovarja v svojem slogu, ki mi je izredno všeč: “skoki so nekaj najlažjega” ali pa “saj sem že vse povedala,” bi morali biti dovolj jasno, da je to njen odgovor. In javnosti, ki očitno pričakuje drugačen odgovor, bi mirno položil na srce, da je to pač njen odgovor in ne tisto, kar bi javnost želela slišati.

To je pač Nika Prevc v tem času in prostoru. In ni nekaj drugega, kar si očitno javnost želi, da bi bila. Če je to njej odgovor, ga je potrebno sprejeti. Če bo na naslednji tekmi povedala kaj več, je to njena stvar in ne stvar javnosti.

Mogoče pa se lahko novinarji vprašajo o tem, svojem vprašanju, o “občutkih” – da pač ne moreš eno in isto vprašanje zastavljati vsakemu športniku, saj so si med seboj športniki precej različni.

Nika Prevc je očitno iz drugačnega “testa,” ampak zagotovo se bo skozi čas spremenila. Če se ne bo tudi prav. Tudi to je potrebno vzeti v obzir. Sedaj so njeni odgovori takšni. Namesto da se javnost ukvarja z njenimi odgovori, kajti tudi kritike javnosti pridejo do športnika in verjetno marsikomu ob tem ni lahko, naj se raje postavijo v njeno kožo in dosegajo njene rezultate. Potem naj kritizirajo odgovore.

“Rđavom kurcu i dlaka smeta,” bi bil najbolj primeren opis te situacije. Nika Prevc zmaguje, javnost pa ima težave z njenimi izjavami. Kot sem že zgoraj napisal. Meni je pa Nika Prevc všeč ravno zaradi tega, ker na vprašanje o “občutkih” ne odgovarja z nebulozami in ne dolgovezi. Ona pač rada skače in zmaguje! To je ona in ne nekaj, kar si želi javnost! Na koncu koncev nje niso ustvarili novinarji ali javnost, ampak se je ustvarila sama s pomočjo trdega dela in odrekanj.

Objava Nika Prevc in njeni kratki odgovori novinarjem / ravno to mi je všeč pri njej originalno objavljena na had blog.

Moje srce bo vedno na levi strani. Tudi pri politiki. To je verjetno jasno vsakomur. Vendar to, da imam srce na levi strani, ne pomeni, da se bom strinjal in ne bom kritiziral vseh neumnosti, ki jih sproducirajo na levem polu. Dr. Robert Golob čas je za streznitev in za začetek uresničevanja obljub, saj do sedaj niste uredili še ničesar, razen da menjate svoje ljudi. Obljub je bilo veliko, vendar od obljub nihče ne more živeti. Razen tistih na oblasti.

• Je dr. Robert Golob že zamenjal svetovalce za komuniciranje
• Dr. Robert Golob / zamenjajte svoje PR “svetovalce”
• 100 dni vlade dr. Roberta Goloba / brez ustrahovanj, militantne retorike in brez deljenja naroda

Kako lahko kritiziraš “svoje”? Precej pogosto vprašanje, ki ga dobim pod nos. Zelo preprosto. Nihče ni moj. V politiki nimam “gospodarja,” ampak vsakomur gledam pod prste. Tako kot sem kritiziral Cerarja in Šarca, ko sta vodila državo, tako kritiziram tudi Goloba.

V bistvu za razliko od desnega pola, kjer je zvestoba enemu in edinemu edina prava pot, je na drugem polu povsem drugače. Tudi če je “naš,” to še ne pomeni, da je brezmadežen. Ravno nasprotno – še bolj mu gledam pod prste in “pizdim” nad njegovimi dejanji oz. nedejanji. Glede na obljube pred volitvami sem pričakoval precej več, predvem pa precej hitrejše reševanje težav in urejanje “sranja,” ki se je dogajalo pod vlado Janeza Janše. Ampak sem se motil.

Premier se ne ukvarja z aktualnimi razmerami in ne izpolnjuje vseh obljub glede reform. Se pa raje ukvarja z menjavami in odstranjuje “neželjene” osebe iz svoje stranke. Pri njemu gre za podoben sidnrom kot pri Janezu – samo on lahko pove, kako bo, in drugi morajo zgolj in samo prikimavati. Očitno pa ima še največ težav z “neposlušnimi ženskami” v svoji stranki.

Marta Kos, Tatjana Bobnar, Irena Šinko, Mojca Šetinc Pašek, Urška Klakočar Zupančič, … In verjetno je bilo še več njih, za katere pa sploh ne vemo, ki so pristale v “nemilosti vladarja”. Očitno mu “svetovalci” svetujejo takšne neumnosti, ki pa se kasneje izkažejo za povsem napačne poteze. Mogoče bi bil čas, da zamenja svoje “najbljižje” kadre, ki so pripeljali do tega, da so celo njegovi volivci sedaj že proti njemu. In politični barometer temu povsem pritrjuje.

Namesto da bi se ukvarjal z reformami, namesto da bi izpolnil obljube, se raje ukvarja z menjavo neposlušnih kadrov. Zelo narobe. In čas bi bil za streznitev. Da mu nekdo končno nalije čistega vina in da mu pove, da s tem ne bo rešil ničesar, bo pa šel po poti Cerarja in Šarca, ki sta poskrbela za prihod Janeza na ablast, ki je z “blitzkriegom” uspel “razfukati” državo na prafaktorje. Ampak od njega ni bilo itak nič drugega za pričakovati.

Ja, kritiziram “svojega”. Smešno, kajne? Kako si dovolim kaj takšnega. V demokraciji je to nekaj normalnega. V diktaturi pač ne. In ker zaenkrat še živimo v demokraciji, bi bil izredno vesel, če bi se začela oblast ukvarjati s težavami državljanom in se ne bi več ukvarjali sami s seboj. Dovolj je bilo tega. Dovolj časa se že ni zgodilo nič. In če ne gre oz. če ni idej, potem naj poslušajo ljudstvo in naj sprejmejo dejstvo, da jih ljudstvo ni izvolilo za to, da ne naredijo nič.

Veliko upov je bilo položenih v to vlado, zgodilo pa se ne bo nič.

Objava Dr. Robert Golob čas je za streznitev originalno objavljena na had blog.

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste rekli – moja napaka, se opravičujem? Ponavadi je situacija obratna. Za vse stvari so vedno krivi drugi. Naučili smo se kriviti druge za stvari, ki se nam dogajajo v življenju in zgolj za to, da nam ni potrebno prevzeti odgovornosti za svoje napake.

• Ljubljanski maraton / Slovenci smo narod nergačev
• Zakaj Slovenci tako radi pizdimo, namesto da bi spreminjali stvari?
• Smo Slovenci ovce? Primer Facebook in vinjete, iPadi, iPhoni, loto
• Osebni stečaj in znani Slovenci v osebnem stečaju

Greš na morje na Hrvaško. Mobilni operater že pred začetkom sezone objavi nove (višje) cene za gostovanje na Hrvaškem in ko prideš domov z dopusta ugotoviš, da je znesek za plačilo računa za mobilnega operaterja vse prej kot nizek. Začneš pizdakati nad tem in krivda je seveda na operaterju, ker te ni obvestil o tem, ker je tako nesramno povišal ceno gostovanja, predvsem pa, ker to ni odnos, ki si ga želiš od svojega operaterja.

Krivda za visok znesek je seveda na strani operaterja in ne na strani posameznika, ki uporablja storitve mobilnega operaterja in ki bi se moral sam pozanimati kakšne so cene njegovih storitev. Ampak ne, v Sloveniji bomo rajši šli na Facebook in pizdili nad cenami in storitvami mobilnega operaterja, kot da bi si vzeli natanko minuto časa pred odhodom na morje in preverili koliko nas bo stala uporaba interneta na Hrvaške.

Vam je že jasno, kajne? Druga zgodba je precej podobna. Vožnja po cesti, kjer je omejitev 60 km/h. Kar naenkrat se pred teboj pojavi policist, ki te ustavi in pokaže na radarju preseženo hitrost za 25  km/h. Takrat se v nas prebudi gon za preživetje in začnejo se iskati razlogi zakaj je prišlo do tega. Na začetku se razlogi še banalni, potem pa gredo vse bolj v ekstreme. Namesto, da bi se strinjali s kaznijo in pokazali policistu, da se zavedamo svoje napake, jo poskušamo prevaliti na policista, državo, na DARS (upravljavca ceste), na nujnost vožnje…

V tistem trenutku, ko stojimo pred policistom postanemo zelo kreativni in najdemo neskočno število izgovorov, zakaj se je nam nekaj zgodilo. Nikoli, ampak nikoli pa se nam ne zgodi, da bi priznali napako in se zanjo opravičili. Da bi prevzeli odgovornost za svojo malomarnost (ker nismo prebrali splošnih pogojev poslovanja iz 1. primera), ali pa da bi prevzeli odgovornost za vožnjo s preveliko hitrostjo (iz 2. primera).

Seveda bomo, v obeh primerih, ker se globoko v sebi zavedamo, da smo naredili vseeno nekaj narobe, šli iskati uteho, predvsem pa potrditev na družbena omrežja. Jeap. Na Facebooku bomo napisali kritiko in potem bodo podobno misleči s svojimi komentarji dokazali, da smo imeli prav in da nimata prav mobilni operater (ker je dvignil cene) in policist (ki nas je ustavil zaradi naše previsoke hitrosti. Nekako si bomo s tem dejanjem na Facebooku oprali roke, predvsem pa bomo postali moralni zmagovalec.

Ne. Ne bomo postali zmagovalec, če se bodo drugi strinjali z našim pizdenjem. Gre zgolj za to, da bomo lažje živeli v prepričanju, da nismo edini, ki se nam takšna dejanja (višje cene in kazen za prekršek) ne zdijo pravilna in do njih ne bi smelo priti. Namesto, da bi se za trenutek zamislili nad seboj in bi preverili cene gostovanja in upoštevali maksimalno hitrost na cestah.

Ali ni svet v svojem bistvu povsem preprost? In ljudje smo še bistveno bolj preprosti. In predvidljivi.

Objava Vedno so krivi drugi / kdaj bomo znali prevzeti odgovornost za svoja (ne)dejanja originalno objavljena na had blog.

Zakaj naslov – Moja hiša je tvoja hiša. Moje stališče je, da naj se obiskovalci ki pridejo v našo, mojo, tvojo hišo, ali dom – v tem primeru blog, počutijo čim boljše in čim bolj domače. Naj uživajo v stvareh, ki jim jih lahko ponudimo. Naj se počutijo kot doma. Zakaj bi koga omejeval, če si želi pogledati arhiv bloga, če je nekomu všeč Nina Osenar, če so nekomu všeč gole fotografije iz sejmov, če je komu všeč Janez Janša, ali pa Danilo Türk. Če kdo išče striptizete, rally, drift, ali drag fotografije, jih lahko najde.

Vse to ponujam obiskovalcem in še veliko več. In ne zahtevam nobenega darila, niti česa drugega. Preprosto. Svoje razmišljanje dajem na voljo in seveda razumem, da ima vsak obiskovalec – bralec, izoblikovano osebnost in da se marsikdo ne strinja z mojim načinom razmišljanja, načinom pisanja, ali fotografiranja, krcanja ablasti, ali pa nasplošno z menoj kot osebo, čeprav me niti ne pozna. In tukaj pride na površje ideja iz naslova.

Ali ljudje, ki pridejo k vam na obisk, prvič v vašo hišo in vas niti ne poznajo, vam najprej povedo, da ste idiot, da ste latentni homoseksualec, da ste komunajzer, da ste pripadnik Türka, da nimate pojma o stvareh, ki jih počnete, da ne veste ničesar o tem, kar pišete in da je itak vse kar počnete nesmiselno, ker ste itak nezanimivi?

V tem primeru, kljub temu da imam rad konstruktivno kritiko, ki temelji na določenih dejstvih, bi takšnega človeka, ki ne bi znal argumentirati svojih izjav, postavil pred vrata. Da ne bo pomote, nič nimam proti drugačnosti, ampak drugačnost ne pomeni krcanje osebe zato, ker se človek v tistem trenutku pač tako počuti!

No, na blogu je malce drugače. Obiskovalca, ki komentira, v večini primerov ne poznaš, ne veš do kam lahko greš, ne veš kje je tista meja kjer ga boš užlil, ali se spravil na osebni nivo, ki definitivno ni najboljši v takšnih medsebojnih dvobojih. Ampak včasih si preprosto ne moreš pomagati, da ne bi šel do konca. Da ne bi prestopil meje Rubikona in šel preko svojih odločitev. Ampak komentatorjeva svoboda se konča tam, kjer se začne moja! In seveda tudi obratno! 

In če kaj sovzražim so neskončno dolge vrste komentatorjev, ki ne komentirajo zapisa, niti ga ne ošvrknejo s pogledom, ampak ad hominem komentirajo pisca – v tem primeru mene, na zelo osebnem nivoju. No, dejstvo je, da imam precej trdo kožo in da me le redki ljudje poznajo tako dobro, da bi se lahko spravili na osebni nivo – vse ostalo je “bullshit”, ki so si ga nekateri ustvarili, ker je tako lažje se “bockati” z nekom.

Do sedaj nisem pobrisal nobenega komentarja, sem jih pa par spremenil (ker žaljenja mene, ali mojih bližnjih pač ne bom dopuščal!) in precej pogosto sem se zadrževal, da se nisem spustil na precej primitiven in oseben nivo, katerega so izražli komentarji.

Veselilo bi me, če bi se na tem blogu, obiskovalci držali reka “moja hiša je tvoja hiša” in se zavedali, kaj to pomeni! Takle mamo, ko upanje umrje zadnje, kajne?!

Objava Mi Casa Es Su Casa* originalno objavljena na had blog.

Mogoče bi bil boljši naslov *Moj blog je tvoj blog. Vendar tale zapis izhaja direktno iz reka La mia casa è la tua casa.
Ljudje pišejo bloge iz raznoraznih vzgibov: nekateri čutijo potrebo da delijo svoje življenje z drugimi, drugi čutijo potrebo po pisanju, spet tretji uživajo ob deljenju svojih misli in idej z drugimi, četrti v blogih vidijo priložnost zaslužka…

In seveda se s pisanjem bloga pojavi tudi dvosmerna komunikacija – komentarji, ki nekaterim spremenijo svet in način razmišljanja, nekaterim pa so nepotreben balast. Vse to je odvisno od samega pisca bloga, kaj išče in kaj si želi od bloga.

In zakaj naslov – Moja hiša je tvoja hiša. Moje stališče je, da naj se obiskovalci ki pridejo v našo, mojo, tvojo hišo, ali dom – v tem primeru blog, počutijo čim boljše in čim bolj domače. Naj uživajo v stvareh, ki jim jih lahko ponudimo. Naj se počutijo kot doma. Zakaj bi koga omejeval, če si želi pogledati arhiv bloga, če je nekomu všeč Nina Osenar, naj si pogleda njene fotografije, če je komu všeč Janez Janša, naj si prebere moje mnenje o njem. Če kdo išče striptizete, petkove cukrčke, rally, drift, ali drag fotografije, jih lahko najde. Vse to ponujam obiskovalcem in še veliko več. In ne zahtevam nobenega darila, niti česa drugega. Preprosto. Če bi sedaj tole nadaljeval, bi izpadlo kot direktni marketing, ker pa mi to smrdi, se bom ustavil na tej točki.

Seveda razumem, da ima vsak obiskovalec – bralec, izoblikovano osebnost in da se marsikdo ne strinja z mojim načinom razmišljanja, načinom pisanja, ali fotografiranja, krcanja ablasti, ali pa nasplošno z menoj kot osebo, čeprav me niti ne pozna. In tukaj pride na površje ideja iz naslova.
Ali ljudje, ki pridejo k vam na obisk, prvič v vašo hišo in vas niti ne poznajo, vam najprej povedo, da ste idiot, da ste latentni homoseksualec, da nimate pojma o stvareh, ki jih počnete, da je itak vse kar počnete nesmiselno in da itak niste zanimivi?
V tem primeru, kljub temu da imam rad konstruktivno kritiko, ki temelji na določenih dejstvih, bi takšnega človeka, ki ne bi znal argumentirati svojih izjav, postavil pred vrata. Da ne bo pomote, nič nimam proti drugačnosti!
No, na blogu je malce drugače. Človeka ki komentira v večini primerov ne poznaš, ne veš do kam lahko greš, ne veš kje je tista meja kjer ga boš užlil, ali se spravil na osebni nivo, ki definitivno ni najboljši v takšnih medsebojnih dvobojih. Ampak včasih si preprosto ne moreš pomagati, da ne bi šel do konca. Da ne bi prestopil meje Rubikona in šel preko svojih odločitev. Ampak komentatorjeva svoboda se konča tam, kjer se začne moja! In seveda tudi obratno!

Do sedaj nisem pobrisal nobenega komentarja, niti ga nisem spreminjal (kar nekateri radi počnejo) in precej pogosto sem se zadrževal, da se nisem spustil na precej primitiven in oseben nivo, katerega so izražli komentarji. In tega tudi ne bom spreminjal.
Bi me pa veselilo, če bi se na splošno, ne samo tukaj, na tem blogu, ampak tudi na ostalih blogih, (in če sanjam naprej) na forumih in novičarskih portalih vsi ljudje držli reka “moja hiša je tvoja hiša” in se zavedali, kaj to pomeni!

Objava Moja hiša je tvoja hiša* originalno objavljena na had blog.