Prebivalci Divače ne želijo ljudi s težavami v duševnem razvoju. Da, še enkrat preberite naslov. In si zastavite vprašanje ali smo šli v kurec ali ne? V Divači so postavli štiri hiše za varovance Doma na Krasu namesto ene in to je močno razburilo domačine. Bojijo se nasilja, nadlegovanja, incidentov. Bojijo se za svojo varnost!

• Sramota za državno odvetništvo, ki je za branje Ustave Jaši Jenullu izstavilo kazen 34.340,56 evrov
• Vili Kovačič in Luka Perš se sramotita / na US sta vložila pobudo za prepoved SD in Levice po sodbi ESČP
• Janez Janša predstavlja pašteto Tadej Pogačar / sramota, da ji ni para ob zmagi na Tour de France
• Janez Janša ima altitude in ne attitude / spet sramotenje Slovenije z Janezovo angleščino na Twitterju
• Za vse je kriv Milan Kučan / Pahor in Janša, vaju ni nič sram?

Se spomnite te retorike, ki je v Slovenijo vstopila s prihodom prvih migrantov pred leti? Ko so začeli desnosučni mediji “kampanjo”, da bodo migrantje posiljevali slovenska dekleta, da bodo migrantje kradli delovna mesta. Škoda, ki so jo storili je bila ogromna. In potem so se začele pojavljati razne zgodbe o tem, da ljudje ne želijo otroškega igrišča pred blokom, ker bo preveč hrupa … Znan vzorec kajne?

Z drugimi besedami – Slovenci nasprotujejo vsemu, ker jih je strah. In potem vse zapakirajo v to, da jih ni nihče obvestil, da bi se morali pred tem z njimi pogovoriti, da bi jim morali razložiti. Ja, pa sloni letijo, kajne? Za Slovenca se ne bi nič spremenilo, zgolj že v tistem času bi se začeli zbirati in organizirati “civilne iniciative”.

Za občutek – v Divači naj bi bilo nastanjeno 26 ljudi s težavami v duševnem razvoj in v Divači živi 1700 ljudi. Ampak to je za 300 podpisnikov veliko preveč. Kljub temu, da je občina lansko leto vabila občane na predstavitev projekta, se le ti niso odzvali. Sedaj, pa se je dokazalo, da so očitno Divačani nestrpni do drugačnih.

“Ne predstavljam si, da bi morali vsak dan te ljudi gledati.”

Tale stavek pove vse o teh ljudeh. Ja, tudi to so državljani Slovenije. In imam občutek, da ti ljudje potrebujejo strokovno pomoč in ne tisti, ki bodo nastanjeni v hišah za varovance!

Sram me je. Zelo sram. In seveda ministrstvo za delo molči o tem primeru, saj gre za predvolilni čas in Cigler Kralj si ne bo mazal rok s tem pred volitvami!

Objava Šli smo v kurec / v Divači ne želijo ljudi s težavami v duševnem razvoju originalno objavljena na had blog.

Lepa beseda, lepo mesto najde. Tako so me učili. Sedaj pa v naslovu objave uporabljam besedo kurec, ki je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in pišem o tem, da lepe besede ne najdejo več lepega mesta.

Verjetno se je vsak od nas že soočil s situacijo, ko se je trudil. Bil prijazen. Prikimaval. Predvsem pa zadrževal jezo, ker so stvari šle drugačno pot, kot bi morale iti. Ker si je naredil iluzijo, da bo končno dobil iskano stvar, vendar po Murphyu to ne bo šlo. Da bo bolj jasno, en plastičen primer.

Podjetje oglašuje, da imajo več kot 90% stvari vedno na zalogi. Ko najdeš stvar, ki ti je všeč, je nimajo na zalogi. Dobava v roku deset dni?! Ok. Preživiš, če si do sedaj živel brez tega, potem boš tudi še teh nekaj dni. Po osmih dneh dobiš obvestilo, da je stvar na zalogi. Prideš tja, ugotoviš da ne bo šlo v avto in se dogovoriš, da prideš naslednje jutro. Naslednje jutro prideš in stvari ni. Iščejo in se trudijo najti. Vendar ni. Nekdo drug je očitno to naložil zraven. Kljub prijaznosti se ne najde rešitve. Končna situacija je bila – bomo naročili še enkrat in jo prevzamete v petek. Ja, ok. Lahko tudi. Saj mi je praktično vseeno. Pa vseeno se v meni prebudi zlobni del. Zakaj bi se še tretjič vozil iz Zasavja po eno stvar in jo čakal toliko časa, z malce povzdignjenim glasom povem svoje nerazpoloženje. Glede na to, da ni moja krivda, če je nekdo drug vzel stvar, pričakujem vsaj dostavo na dom! Da o tem, da sem vrgel stran par ur življenja niti ne govorim. Mlad fant, ki sicer ni nič kriv in do katerega sem vseeno bil spoštljiv gre še enkrat pogledati, če se slučajno stvar (dolga 2 metra) kjerkoli skriva. Ko pride nazaj, me vpraša, če lahko pridem po stvar čez štiri ure, kajti bodo dobili iz skladišča!

Resno? Deset dni čakanja, v bistvu pa se lahko v parih urah uredi vse skupaj, samo pravo mero prijaznonesramnosti je treba ubrati? Super.

Tole ni edini primer s katerim sem se srečal v zadnjih dneh. Večinoma stvari potekajo takole – jada, jada, jada, ne da se, ne moremo, ne gre, ne znamo. Štekam. Nič se ne da, če se noče. Ko povzdigneš glas in ko se oseba na drugi strani začne zavedati, da nekdo pozna svoje pravice, se vse skupaj precej spremeni.

Ne, nisem človek, ki vse po vrsti žali. Niti nisem človek, ki bi pizdil nad vsem (no, ja!), ampak če nekaj plačam, potem tudi pričakujem storitev, ali proizvod, kot mora biti in ne nekaj vmes, ker pač nimamo časa, ali kaj podobnega. Na žalost smo prišli tako daleč, da je res potrebno vse skupaj poslati v kurec in šele potem normalno reševati stvari, saj nas sicer nihče več ne sliši. Neumno, prav tako ponižujoče je, da smo prišli do takšnega stanja, ampak očitno smo to potrebovali. In ko človek povzdigne glas, se stvari rešijo kar same po sebi.

Upam, da nisem edini, ki ima takšne izkušnje in da nisem samo jaz tisti, ki pizdi, če nad čim ni zadovoljen! In ja, hvala fantu, ki bo uredil, da še danes dobim stvar, ki bi jo lahko očitno dobil že pred desetimi dnevi!

Objava Ko pošlješ vse skupaj v kurec, se stvari rešijo same po sebi originalno objavljena na had blog.