Otok Mainau, ki ga imenujejo otok rož in neokrnjene narave leži ob Bodenskem jezeru. Na otoku, ki je od leta 1932 v lasti družine Bernadotte, od leta 1974  pa v lasti Fundacije grofa Lennarta Bernadotta je zasajenih več kot 500 različnih vrst dreves, preko 1500 različnih vrst vrtnic, 250 različnih vrst dalij … Na otoku je hiša metuljev, dišeči vrt, začimbni vrt, fontane in del, ki je namenjen živalim.

• Baden Baden / z avtodomom po Nemčiji / #poNemciji
• Europa-Park, Rust / POV Silver Star, Blue Fire / zabaviščni park v Nemčiji #poNemciji / foto in video
• Mesto Freiburg, iskanje gradu, ki ga nisem našel in smučišče Schauinsland / #poNemciji
• Adrenalinski park Kletterwald / Erlebniswald Mainau in moj strah pred višino / #poNemciji

Sam sem se pripeljal iz Meersburga s trajektom do kraja Konstanz (povratna karta za avtodom je 31,50 evra) in potem naprej proti otoku. Vozila obiskovalci pustijo na parkirišču pred otokom in se potem sprehodijo na otok in po otoku. Ker sem sam napačno razumel dogovor, sem se z avtodomom pripeljal do otoka, kjer so me spustili naprej. Imel sem možnost, da sem se peljal po otoku – sicer sem imel problem najti parkirni prostor – otok je namreč namenjen sprehajalcem.

Cena vstopa na otok je za odraslo osebo 21.50 evra. Na otok pa lahko pridete z ladjico, ali pa tako, da avto parkirate pred otokom. In če ste v teh krajih in ste ljubitelj cvetja in narave, potem toplo priporočam obisk otoka.

Sam sem v malce več kot treh urah po otoku naredil okoli 12 kilometrov in če sonce ne bi bilo tako močno, bi verjetno še dlje časa ostal na otoku in užival v pogledu na urejene vrtove in neskončno število rož, ki so trenutno v polnem razcvetu. Na žalost sedaj še ni bilo obdobje cvetenja vrtnic, saj preko 1500 različnih vrtnic verjetno naredi svojo impresijo na človeka.

Celoten otok Mainau je čudovito in smiselno urejen. Obiskovalca vodi od ene točke do druge, kjer je bolj in bolj navdušen. Glede na to, da je okoli jezero, je celotna slika kot iz pravljice. Zanimivo je videti sekvojo iz leta 1864, zanimivo se je sprehoditi po rastlinjaku, kjer so ogromne palme. Opazovati kako se otroci (tudi jaz sem se) igrajo s kozicami in kako je na vsakem koraku poskrbljeno za počitek – na otoku sem bil jaz in “milijon” upokojencev, ki so si vzeli čas in poduhali vsako rožo posebej.

Mene je najbolj navdušila hiša metuljev – ko se sprehajaš po prostoru in mimo letajo takšni in drugačni metulji. Zanimivo je opazovati obiskovalce, ki se jih nekateri bojijo, drugi bi jih radi prijeli z roko, tretji pa jih sploh ne opazijo, kajti veliko metuljev ima “maskirne” barve.

Ko sem tako opazoval vse skupaj, se mi je za trenutek zazdelo, da to vse skupaj sploh ni realno. Da je plod moje domišljije. In verjetno nisem edini, ki je pomislil na to – saj je na otoku dejansko vsak kamenček na svojem mestu. In najlepše je to, da ni varnostnikov, ampak da ljudje znajo ceniti vse skupaj in ne skačejo po rožah, jih trgajo in uničujejo narave.

Ker sem imel naprej že dogovor za obisk adrenalinskega parka, sem moral zaključiti svoj obisk – če bi imel več časa, bi preživel cel dan na otoku in užival v barvah in vonju cvetlic …

Objava Otok Mainau / otok rož, metuljev in neokrnjene narave / foto in video originalno objavljena na had blog.

V Nemčiji je veliko adrenalinskih parkov in ljudje imajo radi takšen način preživljanja prostega časa. Tudi adrenalinski park Kletterwald / Erlebniswald Mainau, ki se skriva globoko v gozdu je eden izmed njih. In včasih je treba kakšno stvar narediti, čeprav te že ob misli na to stisne – Do one thing everyday that scares you

• Mesto Freiburg, iskanje gradu, ki ga nisem našel in smučišče Schauinsland / #poNemciji
• Europa-Park, Rust / POV Silver Star, Blue Fire / zabaviščni park v Nemčiji #poNemciji / foto in video
• Van (avtodom) Adria Twin Supreme 600 SPB / moja prva izkušnja z avtodomom

In sem šel. Avtodom sem pustil na parkirišču Universitätsparkplatz Nord in se odpravil na 15 minutno hojo proti adrenalinskemu parku – skozi gozd, kjer sem srečal kolesarje, tekače, jahače …

Pot do parka je označena in medtem, ko sem hodil sem razmišljal – zakaj hudiča vedno rečem JA in si potem zastavljam točno to vprašanje, ki sem si ga zastavljal – zakaj hudiča mi je tega treba. Odgovor je dokaj preprost. Ker živim samo enkrat in ker moram vsake toliko časa iti iz svoje cone udobja in narediti kakšno neumnost – tale sodi med tiste varne …

Ko sem sredi gozda zagledal visoka drevesa in na njih “postojanke”, ki so bile med seboj povezane z jeklenicami, sem se zasmejal. Pa to ni bil smeh smeh, ampak vse ostalo. Ampak bil sem tam in moral sem skočiti. Če bi bil manjši od 140 cm, ali mlajši od 10 let, potem bi se lahko obrnil. Ker nisem, sem pogumno pristopil do “recepcije” in se podal odkrivati svoj strah pred višino v povsem kontroliranih pogojih.

Začelo se je z razlago o varnosti, načinu plezanja, komunikacijo med dvema, predvsem pa o načinu uporabe parka – namreč, za vstopnino 32 evrov lahko več kot tri ure plezate po drevesih, vendar vedno v paru. Ker sem bil jaz sam, sem dobil spremljevalko – prav super občutek je, ko te pol mlajše dekle spremlja in opazuje, ko s težavo premaguješ sam sebe in narediš korak v neznano.

Seveda sem jo prosil, da začneva z najnižjimi ovirami, da se privadim, predvsem pa, da se počasi soočim sam s seboj. Pričakoval sem, da bo moja tesnoba večja, vendar adrenalin naredi svoje in po desetih minutah sem začel uživati pet in več metrov nad tlemi. In ko sva zaključila en krog, sva se pomaknila višje … Nisva šla do najvišje točke, ki je okoli 15 metrov nad tlemi …

Ja, včasih se je dobro soočiti s svojimi strahovi. Predvsem pa je to dobro narediti v kontroliranih pogojih. Če je bil Europa Park prvo takšno soočenje, je bil Kletterwald / Erlebniswald Mainau drugo. Ko sem po približno uri in pol zaključil s plezanjem “po drevesih” sem se precej tresel – zmes adrenalina in strahu pač naredi svoje.

Aja. Med določenimi postojankami se je potrebno peljati z “ziplinom” – mislim, da mi je to postalo všeč!

Objava Adrenalinski park Kletterwald / Erlebniswald Mainau in moj strah pred višino / #poNemciji originalno objavljena na had blog.