Zelenci, Rabeljsko jezero in potem po cesti na Mangart, ki je najvišja cesta v Sloveniji, saj se več kot 12 kilometrov dvigujemo do višine 2072 metrov in je bila zgrajena v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Vstopnina stane 5 eurov, vendar pozor, cesta je ozka in marsikateri voznik ima probleme z manevriranjem in umikanjem vozila.

Najlepše, ko se povzpneš do konca ceste, je prijetna temperatura. Če je bilo v Zelencih včeraj 34 stopinj in na Rabeljskem jezeru 32, je bilo na parkingu pod Mangartom zame prijetnih 19 stopinj – z zelo veliko vetra, ki me je dobesedno prestavljal naokoli. Spust navzdol je bil precej bolj normalen – veliko manj kolesarjev in prometa, kot ko sem vzpenjal navzgor. Predvsem pa je pogled na okoliške hribe in predvsem na dolino, ki se je utapljala v soncu, več kot idiličen! Vredno ogleda!

Klik na fotografijo za celotno galerijo Mangart HDR

Klik na fotografijo za celotno galerijo Cesta na Mangart

Objava Mangart – fotografije originalno objavljena na had blog.

Logarska dolina je odlično izhodišče za nedeljske izlete. Slap Rinka za nedeljske turiste in Okrešelj za tiste, ki ne gredo v gore v natikačih. Za bolj zahtevne pa iz Okrešlja vodi cel kup bolj ali manj težkih poti na različne konce.

Logarska dolina včeraj je bila polna turistov in tudi Slovencev, ki si pohod v gore predstavljajo tako, da se pripeljejo povsem do vznožja, parkirajo avto v gozdu in v natikačih odracajo tistih par metrov. Po tem seveda sledi zasluženo pivo, ali pet in vožnja proti domu. Ampak to je zgodba s katero se morajo ukvarjati za to pristojni. Fotografije Logarske doline so malce kičaste, kajti dan je bil popoln in sem avtomatsko moral uporabiti HDR tehniko.

Klikni na fotografijo za ostale fotografije Logarske doline

Objava Logarska dolina – fotografije originalno objavljena na had blog.

Microsoft Slovenija organizira fotografsko tekmovanje za vse fotografske navdušence, ki so rojeni po 1. januarju 1991 na temo pokrajinska fotografija Slovenije!?!

Microsoft, zakaj hudiča mora biti v tem primeru starostna omejitev? Šalabajzerji!

Za tiste, ki jih fotografski natečaj zanima: vsak prijavljeni lahko tekmuje z največ 3 fotografijami, fotografija ne sme presegati ločljivosti 1024 točk na daljši stranici in velikosti 500 KB – ne sprejemajo sestavljenih fotografij in digitalnih ilustracij. Fotografije morajo biti na temo pokrajine v Sloveniji.
Več informacij in kako se naloži fotografije: Pustite svoj pečat na prihodnosti!

Evo, ti dve fotografiji bi jaz poslal (klik nanju)

Objava Fotografski natečaja na temo pokrajinske fotografije Slovenije – Windows 7 originalno objavljena na had blog.

Cesta na Mangart oz. Mangrtska cesta je naša najvišja gorska cesta, saj se po njej vzpnemo/zapeljemo do višine 2072 metrov, in je dolga 12,2 kilometra. Cesto so gradili dve leti (če bi gradil SCT bi bilo dve desetletji??), z javnimi deli, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Vstopnina/parkirnina za avto je 5€. Temperatura, preden sva se spustila v dolino, je bila 12 stopinj.

Cesta je ozka, večino časa ne omogoča srečanj dveh vozil in precej spominja na cesto na Biokovo nad Makarsko. Promet poteka povsem brez problemov. Celo dva avtobusa sta prišla do vrha, kar me je popolnoma presenetilo. Da o vseh motoristih in kolesarjih niti ne pišem.

Cesta je urejena veliko boljše kot so naše avtoceste in začuda na njej ne potekajo nobena dela. In kljub temu, da je do vrha 12 kilometrov dolge ceste več predorov, v nobenem ne odpada protipožrni omet! Da o kvaliteti asfalta niti ne izgubljam besed. Parkirišče na koncu ceste je veliko, urejeno in zelo čisto. In nobene nesreče nisem videl v celem dnevu, nobenega radarja, niti policista.

Mangart – luč na koncu tunela from had on Vimeo.

Objava Cesta na Mangart originalno objavljena na had blog.

Mangart, ali po domače Mangrt je tretji najvišji vrh v Sloveniji – 2679 metrov. Idilično vreme in veliko oblakov in na novo odkrite HDR fotografije so naredile svoje.
Ali je že preveč kičasto tole??

Objava Mangrt fotografije – Mangart photos originalno objavljena na had blog.

Lani poleti sva šla od Predela do Kluž in uživala. Današnja nedelja je bila kot nalašč, da ponoviva izlet, se dvigneva nad meglo in si ogledava Rabeljsko jezero in Predel v snegu.

Zjutraj je doma sijalo sonce, zato je bila odločitev, kam naj greva, zelo težka. Ko sva se preko Trojan zapeljala v meglo, je bila odločitev jasna. Jasna tako, kot je bilo vreme na Gorenjskem. Namreč, obala je bila v megli, Gorenjska pa je bila obsijana s soncem.
Moj “evil plan” je bil, da peljem po najvišji slovenski cesti na Mangartsko sedlo. Ampak na Jesenicah, na Petrolu, sem dobil informacijo, da je cesta čez Vršič zaprta in tako mi je ostal prehod čez Predel. Prav tako pa me je začelo zanimati, kako zgledajo kraji, ki sva jih poleti prevozila, v snegu.
In slika je bila idilična. Nedotaknjen sneg, ceste pa povsem očiščene in če ne bi bilo par Italijanov, ki so vozili prepočasi, preveč po mojem pasu, ali pa so bili samo Italijani, bi bilo vse popolno.
Ko sem prišel preko Predela in pred seboj zagledal cesto do Mangarta, mi je vse postalo jasno. Od mojega “evil plana” ne bo nič, kajti led in sneg sta bila že na samem začetku ceste. Nikjer megle, samo sonce in belina. Na poti nazaj sva se ustavila v Kranjski gori, kjer mi je bilo žl, da nisem imel s seboj smučk, kajti urejeno smučišče in precej malo ljudi za nedeljo, me je premamilo, da bi spet začel smučati!
Čudovito izkoriščen dan!
Ko sva se vračala proti Ljubljani, malce pred Kranjem, sva zopet padla v meglo, ki naju je spremljala do Trojan, od tam naprej pa spet samo sonce!
Priporočam to turo, tudi pozimi!

Objava Nad meglo – Rabeljsko jezero in Predel originalno objavljena na had blog.

In sva šla. Od Pordenona po avtocesti do Gorice. Vsaj tako sem mislil, ko sem pred seboj zagledal tablo, ki me je opozorila, da je do Villacha še natanko 60km. Tukaj sledi opomba, da na avtocesti po Italiji ni niti ene table, ki bi opozorila, da je nekje v bližini Slovenija!

In sva se vozila in vozila. Na srečo sva prišla do Trbiž, kraja kamor smo zahajali v mladosti s starši, po usnjene jakne in podobne stvari, ki so bile v Italiji boljše, kot pri nas. In ko sem pred seboj zagledal tablo z oznako Slovenija, sem se takoj počutil boljše. Vendar sem se odločil drugače. Odločil sem se za prelaz Predel in potem pot naprej čez Log pod Mangartom do Kobarida.
Cesta se je dvigovala in dvigovala in nekje na 1000 metrih nadmorske višine sem zagledal jezero. Rabeljsko jezero polno turistov in pohodnikov, ki so prišli namočiti pregrete ude. Voda je bila ledeno mrzla, vendar je prijala. Par sto metrov višje pa me je pričakala utrdba Rabelj (če se motim, naj me kdo popravi), ki mi je vzela 10 minut, da sem si ogledal podzemne hodnike in vse pofotografiral.
Skok nazaj v avto in pred nama je bil mejni prehod Predel in že sva bila v Sloveniji. Peljala sva se mimo Predelske trdnjave, ki je bila pomembna točka v vojnah z Napoleonom, danes pa je samo še ruševina. In potem se je začel spust proti Logu pod Mangartom. Ozka cesta in krasna pokrajina sta naju spremljali do trdnjave Kluže, ki je bila postavljena na strateški poti med dolino Loške Koritnice in Bovško kotlino. Danes je v trdnjavi Kluže urejen muzej.
Se nadaljuje!

Objava Od Predela do Kluž originalno objavljena na had blog.